Novo v zbirki Lambda.
Nemški pisatelj, pacifist, delni socialist, zmerni anarhist in brezkompromisni ateist Bruno Vogel (Leipzig, 1898 – London, 1987) si je v literarni zgodovini s svojo neulovljivo in »muhasto« eksistenco pridobil status »velikega neznanca«. Kot stigmatiziran homoseksualni avtor je še pred vzponom nacizma zapustil Nemčijo in po številnih selitvah, od Nizozemske preko Južnoafriške republike do Anglije, ostal v eksilu. V dvajsetih letih je pozornost vzbudil s kontroverznimi dokumentarno-realističnimi, dramaturško izbrušenimi in obešenjaškimi (proti)vojnimi skicami. Odmeven romaneskni prvenec Alf (1929) pa ni le eno prvih del v nemški književnosti, ki istospolno usmerjena protagonista, dijaka Alfa in Felixa, ne prikazuje kot bolnika, kriminalca, dekadenta ali perverzneža, temveč kot »običajna človeka«. Roman je tudi literarni obračun z vero in »moralnim plaščem« cerkve, po Voglovem mnenju najučinkovitejšima instrumentoma kapitalizma, ki ljudi držita v šahu in družbeni apatiji. V cerkvenem pohlepu po moči znotraj kapitalističnega sistema avtor prepoznava pravi vzrok za homofobijo. Prav zato ni nenavadno, da Alfova in Felixova nežna in iskrena čustva kruto »strezni« prav homofobična družbeno-politična klima z uzakonjenim zatiranjem istospolnih odnosov, ki v kombinaciji z nepremišljeno impulzivno Alfovo priglasitvijo za vojnega prostovoljca pelje v polom. Tragediji življenja pa kljub temu ne manjka upanja.
Tanja Petrič je prevajalka, literarna kritičarka in urednica. V slovenščini so med drugim revijalno in knjižno izšli njeni prevodi nemških avtorjev in avtoric, kot so K. Duve, J. Franck, B. Groys, D. Grünbein, J. Hermann, F. Hoppe, S. Kirsch, C. Marendon, R. Menasse, H. Müller, C. Uetz in M. Wirz. Leta 2011 je prejela nagrado Lirikonov zlat za najboljše prevode tujejezične poezije v reviji Lirikon.
/ odlomek /
V mračni lopi knjižnega kramarja je Felix vztrajno prekopaval zaprašene kupe čtiva.
Če ga je pritegnil naslov kakšne knjige, jo je bežno prelistal, prebral nekaj vrstic, si ogledal slike … Ko bi le kdaj imel kakšnih sto mark in bi lahko tako po mili volji kupoval!
Pod roke mu je prišla brošura z zeleno platnico, na kateri je bilo v odebeljenih črkah zapisano: § 175.
Zagotovo je šlo za kakšno pravniško besedilo – členi so se mu upirali, že zato, ker je bila to očetova preokupacija – Felix je ravno že hotel buklo odložiti …
… ko je antikvar pogledal izza pulta, za katerim je nekaj pisaril.
In rekel: »To ni za vas.«
Ravnodušno, kot da prodajalčevih besed sploh ne bi razumel, je Felix brošuro odložil na stran in zagrabil naslednjo knjigo s kupa.
Seveda pa ga nobena knjiga v vsej trgovini ni tako zelo zanimala kot tisti zelen zvezek: spet nekaj ni bilo zanj! Nič zato, bo že kaj kmalu izvedel, kaj tiči za tem.
Poiskal si je ogromen leksikon, vanj pretihotapil zeleno brošuro in začel brati.
Prebral je, da sta z Alfom zločinca zoper moralo. Da je neki 175. člen Kazenskega zakonika rajha grozil njuni ljubezni z do petletno zaporno kaznijo.
»Ja, mladi prijatelj, to pa ni čitalnica!« – se je nenadoma vznejevoljil zoprn prodajalec – »Saj ne morete ure in ure ždeti tukaj riti po knjigah, ne da bi kaj kupili! Tako pa ne gre! Če bi vsi to počeli! Le kam bi prišel!«
Felix je za 45 pfenigov kupil koptsko slovnico in odšel.
Alf Maartens je zaman čakal nanj.
Skoraj eno uro je potrpežljivo hodil pred šolo gor in dol, gor, dol, gor, dol – in ni vedel, da je medtem začela nesmiselna tragika uničevati njegovo življenje.
»Le počakaj, fantalin, ti bom že še pokazal potepanje!« je razjarjeno siknil Felixov oče, ko mu je dolgo čez polnoč odklenil hišna vrata.
Toda kakor hitro se je pred sina postavil z izvlečeno bambusovo palico, da mu servira »porcijo pravične kazni«, in ga je pogledal, je palico spet odložil in vprašal: »Kaj je s tabo? Si zbolel?«
Felix ni odgovoril.
»Se ti je kaj zgodilo? Zakaj me pa tako gledaš? Si bolan? Reci kaj, fant!«
»Kar udari me, ata!« je rekel Felix.
Oče ga je nekaj trenutkov nemočno in neodločno motril, medlo je premaknil roko, kot da bi hotel dečka prijazno pobožati po glavi – vendar je odšel iz sobe.
Nekaj časa za tem je vstopila mama:
»Felix, nekaj jagodnega kompota mi je še ostalo, naj ti prinesem skodelico? Ali pa si želiš kozarec limonade?«
»Ne, hvala.«
»Ali pa bi rad kaj drugega, Felix?«
»Biti sam …«
Odpravil se je že v posteljo, ko je prišel oče z zdravnikom. Ta je govoril nekaj o kriznih stanjih v pubertetniškem obdobju … ni treba jemati tragično … nekaj predpisati, vsak dan trikrat po deset kapljic … najbolje, da izostane od pouka do počitnic, in na vsak način ise je treba izogibati vsakršnemu psihičnemu naporu …
Ob svitu se je Felix odplazil v dnevno sobo, na očetovi knjižni polici je iskal – to je bilo to: Kazenski zakonik za Nemški rajh.
» … je kaznovano z zaporno kaznijo; lahko tudi z odvzemom državljanskih pravic.«
Šlo je za resnico. Ne za prevaro kot takrat z onanijo.
Zadnja, drobcena iskrica upanja je ugasnila, še preden je dobro zažarela.
Prej kot sicer je s ceste pozval prijateljev žvižg in nekaj trenutkov pozneje je naglo pozvonilo na hodniških vratih.
»A je Felix doma?« Tako zaskrbljeno je zvenel Alfov glas. Mama je odgovorila: »Felix še spi, zbolel je. Pridi kaj naokrog takoj po pouku.«
Potem so vrata spet zaloputnila.
In Felix se je bridko zjokal.
Približevalo se je poldne, ko se je Felix odločil:
Odpovedal se mu bo, noče biti kriv, da bi ljubi Alf ponovno storil zločin zoper moralo. In nikoli naj ne izve, kaj sta storila: Alfu naj bo takšna noč prizanesena. Odslej naj med njima vlada le še molk. Ljubezen je hotenje, da drugemu delaš dobro.
Poklical je mamo: »Če pride Alf, ga nočem videti, slišiš?«
»Ja, ampak zakaj pa ne?! Kaj sta –«
»Mama, pusti me!!« in ob tem so Felixove oči srhljivo zažarele, da je pomislila na zdravnikovo svarilo pred duševnimi pretresi in zastrašeno prenehala z izpraševanjem.
Da ji bo lahko lastni sin postal tako tuj, ah, tega si nikoli ne bi mislila …
Po počitnicah sta se Alf in Felix v šoli ponovno srečala. Bila je vojna.
»Felix! Ti! Dragi Felix!« se je Afl koprneče in veselo prerinil do Felixa.
Toda vse njegove lepe, zveste besede so se zlomile na vselej ponavljajočem, nerazložljivem Felixovem »Pusti me!«.
Tedne in tedne se je Alfova ljubezen borila za prijatelja.
Zaman.
Potem je bila nekega jutra Maartensova šolska klop prazna.
Po molitvi je Bietsch rekel: »Torej, naš dragi Maartens je prostovoljno stopil v službo za domovino. Vzemite si ga za vzgled! Ploczyk, usedi se na Maartensovo mesto, tu si mi bolj na očeh!«
Sošolci so bili na Maartensa zelo ponosni. »Maartens, iz našega letnika, ki služi v pehoti …« so govorili v tonu moške samozavesti, kot da bi sami kaj zavidljivega dosegli.
Čez nekaj tednov pa so na ubogega reveža že pozabili.
Dokler jih ni nekega deževnega decembrskega jutra nanj spomnil Bietsch:
»Torej, preden bomo začeli z našo snovjo, vam moram povedati, da nam je naš dragi Maartens napisal kartico. Prebral jo bom:
Lille, 4. 12. 14.
Dragi sošolci,
pravkar sem našel nekaj časa, da vam pošljem kartico. Skoraj en teden že ležimo v obrambnih jarkih nedaleč od Lilla, nasproti Angležev in Francozov. Žal pa imamo zaradi topniške in pehotne bitke že občutne izgube. Človek se je že na marsikaj privadil. Razen da mi včasih primanjkuje hrane in pijače sem kar v redu. Zdaj vas pa lepo pozdravljam vaš
Maartens.
Sledi naslov, tega ne znam razbrati. Mimogrede, za »primanjkuje hrane in pijače« je pozabil vejico. No, ja, včasih najbrž že hrepeni po šoli, ko je bil pa tukaj, pa ni znal početi drugega kot traparije in neumnosti. Bodite prepričani, vam še bo šlo čisto enako!
Kako naj uredimo s kartico? Naslovljena je na letnik, zato je najbolj pravično, če jo damo v varstvo razrednemu prvaku. Tukaj, Braun! In kdor si želi imeti naslov, se lahko obrne na Brauna.«
Nihče se ni obrnil na Brauna.
Od dvajsetih kron je Felixu ostalo še okrog petnajst mark, starši so čisto pozabili, da bi denar vzeli »v hrambo«. Z njim je nakupil predvsem živila, pa cigarete, nekaj čtiva, baterijo za žepno svetilko – kar se je pač takrat koristnega in nekoristnega pošiljalo na bojišče.
Stvari je spravil pri šolskem hišniku. To naj bi bila rojstnodnevna presenečenja za očeta.
Nekega popoldneva, ko je bila mama s sestrama povabljena k eni izmed njenih prijateljic, je šel po nakupljeno robo in doma zapakiral prvi paket za vojno pošto.
Poslal ga je, ne da bi pridal eno samo vrstico, brez navedbe pošiljatelja, naslov je napisal s prenarejenim rokopisom.
Od takrat naprej je začel Felix sošolcem, ki so imeli dovolj žepnine, vendar so bili neumni ali leni ali oboje, pisati »dobre« domače naloge, torej domače naloge, ki so bile ocenjene in so soodločale o polletnih ocenah.
Pri tujejezičnih nalogah je za oceno 2a dobil 50 pfenigov, za dvojko 40 pfenigov, za 2b 30 pfenigov, pri spisih iz materinščine pa dvakratno vsoto.
Pogosto je ob svojem spisu napisal še pet, šest drugih – med sabo so se morali povsem razlikovati, da niso zbujali suma na prepisovanje. Pogosto se je primerilo, da je noč za nočjo do rane četrte ali pete ure zjutraj sedel in pisal, včasih je legel šele, ko je slišal vstati mamo.
Vsakič, ko je zbral nekaj mark, je svojemu Alfu po vojni pošti poslal paketek.
Aprila 1915 je Alf dopolnil 17 let.
V rojstnodnevni paket je Felix položil listek. Na njem je pisalo: »Vse najboljše, dragi Alf! Tvoj Felix.«
