Novo v zbirki Lambda.
Simon se stara, zadela ga je kap, v okrevališču kot vsako nedeljo čaka sedemnajst let mlajšega partnerja Annarja. V enem samem dnevu se mu prevrti film življenja. Spominja se dobrega in slabega, zdi se mu, da je bilo prvega kljub vsemu več. Proti koncu življenja pa se sooča z vprašanji, ki jim ni kos. Annar bi bil rad biološki oče lezbičnemu paru. Ima morda ljubimca? Je v homoseksualnem partnerstvu res smiselno posnemati klasično jedrno družino na vseh področjih? Odd Klippenvåg ne razmetava z besedami, natančen je in konkreten, z drobnim jezikovnim materialom pričara silovite razpoloženjske detajle in razgalja bridko resnico, da smo v procesu staranja vedno bolj odvisni od drugih. Stanje stvari je topla, a neusmiljeno pretresljiva izpoved, ki bralcev in bralk ne bo pustila hladnih. Je pripoved o človeku na splošno, o človeku, ki se stara in se ne more sprijazniti s stanjem stvari.
Leta 1951 na Lofotih rojeni Odd Klippenvåg je napisal okrog dvajset romanov in črtic. Od leta 1996 živi v Oslu, izključno od pisateljevanja. Debitiral je z romanom Nattbilde (1978, Podoba noči). Nekatera dela tematizirajo homoseksualnost, poleg Stanja stvari omenimo še roman Otto, Otto (1983) in zbirko črtic Body & Soul (1998). Izdal je tudi trilogijo o življenju in delu treh skladateljev: Brucknerja, Saint-Saënsa in Gesualda. Po naslovu izstopa roman Ljublju (2011, iz ruščine prečrkovan Ljubim).
Darko Čuden je docent na Oddelku za germanistiko, skandinavistiko in nederlandistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Prevaja predvsem iz norveščine, danščine in švedščine. Med drugim je prevedel nekaj kriminalk Norvežana Joja Nesbøja (Taščica, Brezskrbno, Pentagram), Danca Jussi-Adlerja Olsna (Komora, Fazanarji, Izginotje), Tri sekunde švedskega pisateljskega dvojca Roslund/Hellström, dansko družinsko sago Pasjeglavec Mortna Ramslanda, Ibsnove Stebre družbe in Strindbergovo igro V Damask.
/ odlomek /
Najbolj pogrešam Annarja in hišo. In svojo posteljo.
Še pred nekaj mescije bilo vse drugače. Za božič, čez novo leto …
Čeprav vreme ni bilo najboljše, sva se odločila, da grevaza silvestra smučat. Bilo je mrzlo in vlažno, vidljivost pa tako slaba, da nisem videl niti dol do Gjevarvatna, kaj šele gor do Rustfjella. Najprej se je po klancih spustil Annar s psom za petami, sledil sem jima veliko previdneje. Ko sem prismučal, sem začutil, kako mi trza v mečih, ker sem tako sunkovito zavil. Bil sem zadihan, kot da bi rinil navkreber. »A si v redu?« je vprašal Annar. Pokimal sem, in ko je Annar privezoval psa na vrvico, sem začutil, da sem se zbral in da se je sapa unesla, tako sem se otresel skrbi, ki so me žrle zadnje dni. Pred kratkim je tukaj pustil sledi snežni skuter, zato sva si upala na led. Spet je vodil Annar, z dolgimi, krepkimi zamahi, in pes ga je ves čas spremljal. Ko sem videl, kako se Annar odganja, sem se samo nasmehnil in jo mahal za njim v svojem tempu. Nikogar ni bilo videti, nobene žive duše, le vrana je tiho prhutala čez jezero v zimski sivini. Ta sivina me vedno pomiri, malce naprej sem se ustavil, ne ker bi bil utrujen, ampak da bi prisluhnil tihoti, enakomernemu šumenju, ki ga tukaj vedno slišiš. Kolikokrat sem bil v tej pokrajini, v vseh letnih časih! sem pomislil, v materini pokrajini. Seveda so v Telemarku še lepši konci, silnejši, tudi bolj idilični, to dobro vem, toda tegale sem posvojil. Ravno zaradi tihotnosti, sem pomislil, brez smučarskih naprav in tekaških prog, polnih glasnih ljudi.
Annarja sem dohitel ob zaprti koči, ob kateri sva si rada odpočila. S psom sta sedela ob prepereli, srebrnkasto sivi leseni steni. Nekaj metrov od jezera sem videl, da telefonira, ko pa sem prišel do njega, je mobilnik že pospravil v nahrbtnik. Pes je od veselja, ker me spet vidi, skakal po meni. Moral sem se crkljati z njim, ga stresati za kožuh in mu pustiti, da me liže po obrazu, preden sem se usedel na staro, rumenkasto ovčjo kožo, ki jo je Annar že razgrnil. »Kakšen je bil spust?« je vprašal Annar. »Odličen,« sem odgovoril, »a tvoj ne?« – »O ja,« je rekel, »zdelo se mi je samo, da si zelo zaostal.« Na to nisem odgovoril, raje sem izvlekel termovko z vročo kavo. Ko sem nama natočil, je Annar ponudil čokolado. »Še vzemi!« je rekel. Ubogal sem ga in dal košček še psu. »A bi rad, da se Caro zredi?« je vprašal zlovoljno. Pretvarjal sem se, da ga ne slišim, rekel sem: »Kako je tukaj lepo, tudi v takem vremenu!« Mogoče vprašanje ni bilo najprimernejše, kajti Annar je utihnil. V znak sprave sem ga pogladil po hrbtu. Potem sem tudi jaz nemo zrl predse, na drugo stran jezera, proti Langlimu.
Ko sva se vračala, sva se držala skupaj: Annar spredaj, tokrat zaradi mene počasnejši, toliko sem že opazil. Ves čas sem užival v pogledu na njegovo elastično telo, ker vedno nosi oprijeta smučarska oblačila. Kot da bi me pogled na ritnice in mišičasta stegna napajal z novo energijo, kajti vso pot po ledu sem se moral odpočiti le enkrat. Takrat sem na robu gozda tik ob jezeru zagledal losa.
Naenkrat je ob njem nočna sestra, pa sploh ni videl, da prihaja.
»Kaj je, Simon?« zašepeta, »a vas kaj boli?«
Vedno me boli, pomisli in začuti, kako mu vleče odejo čez prsi, čeprav je dovolj toplo.
»Poklicali ste,« pravi, »vas je kaj zaskrbelo?«
Ne spomni se, da bi poklical, zato tudi ne odgovori.
»Šele pol šestih je,« pravi sestra.
Potem odide in Simon sliši, da se vrata tiho zaprejo.
Lahko bi jo vprašal, ali je danes nedelja, pomisli, Annar ponavadi prihaja ob nedeljah.
Zažeja ga, glavo zasuče tako, da nočno omarico zazna kot ogromen štirikotnik tik ob blazini. Da bi stegnil roko po kozarcu vode, si pa ne upa.
Pred nekaj tedni mi je Annar prinesel sladke, modre slive. Zdaj je zanje pravi čas. September. »No, na kaj te spominja tale?« sem vprašal in podržal slivo pred usti. Annar je pa zardel!
Jaz sem nepoboljšljiv star prašič.
Začelo se je prav na božični večer. Ob kosilu. Pojedla sva predjed, lososa, svinjska rebrca in prišla do sladice. Hotel sem vstati, da bi šel po desertne skodelice in v hladilnik po kremo iz rumenih robid, ko me je stisnilo pri srcu in ni odnehalo. Annarjev obraz je žarel vame v soju svečnikov na obeh straneh mize. Kako je čeden v beli srajci in metuljčku! sem pomislil, ko je dvignil kozarec, da bi še enkrat nazdravil. »Kaj pa je?« je vprašal in spustil kozarec, »a si bolan?« Od bolečine sem se zgrbil. Annarja je vrglo s stola, prišel je okrog mize, da bi me zravnal. »Samo malo počakaj!« sem izdavil. Zgrbljen sem obsedel, mižal sem, morda nekaj minut. Na ramenih sem začutil njegove roke, masirale so me. »Simon, kje te boli?« sem slišal Annarja, »a naj pokličem zdravnika?« Bolečino sem čutil tudi v levi roki pa čudno toploto v zatilju, kot da bi me nekaj zategovalo, ker pa je Annar omenil zdravnika, sem se zbral in zravnal. »Znojiš se,« je rekel Annar, mi vzel prtiček in mi obrisal čelo. Glavo sem nagnil vznak in se nasmehnil, srečen, ker je Annar ob meni, ker je božič. »Razveži vozel!« je rekel Annar in ga razvezal namesto mene. Uspelo mi je sleči suknjič in ga obesiti čez stol. »Odleglo mi je,« sem rekel, »samo pri srcu me je stisnilo.« – »Pri srcu?« je vprašal Annar.»Najbrž,« sem odgovoril in pogledal stran, v božično drevesce pred oknom. »A naj potem ne pokličem zdravnika?« je olajšano vprašal Annar. Odkimal sem, in ker me je v grlu še vedno tako zelo stiskalo, da sem le stežka dihal, sem segel po žganju in ga zvrnil. Ko je Annar to videl, sem se pohecal: »A si že mislil, da se me boš končno znebil?!« Annar ni odgovoril, me je pa prijel za desno zapestje. Nekaj časa sva tako sedela, roke na belem prtu, ob mojem zamaščenem krožniku. »Si me pa prestrašil, mater!« je rekel Annar, »pomisli vendar na svoja leta!« Tokrat sem utihnil jaz. Tako kot vedno, ko me je spomnil na teh sedemnajst let, kolikor naju ločuje. Namesto da bi vstal, kot sem nameraval, sem prosil Annarja. »A prineseš tisti oljčno zeleni muranski skodelici?« sem rekel in se zavedal, kako pomembno je, da se ne izneveriva obredu na božični večer in se ne odrečeva sladici. Poslušal sem Srebrne dečke, svetle fantovske soprane, cede, ki ga zavrtiva, ko se usedeva za mizo, že veliko let. Zaznaval sem vonje v hiši, dišeče palčke in božično kosilo, smrekove iglice in dekoracijo na mizi s srebrnimi čebulicami hijacint, celo vonj gorečega brezovega lesa v kaminu. Če bi zdaj moral umreti, sem pomislil, in potem sem vedel, da sem se tega bal, ko se je nenadoma pojavila bolečina, bal, da bom moral vse to tukaj zapustiti.
»Kako se zdaj počutiš?« je vprašal Annar, ko se je usedel. »Skoraj tako kot prej,« sem odgovoril. Leva roka me ni bolela, bolečine v prsih pa niso bile veliko hujše od močne zgage. Le ta čuden občutek v zatilju, še vedno trd vrat, vse gor do temena. »Izvoli!« sem rekel in potisnil predenj skodelico s kremo iz rumenih robid. »Ne, najprej ti!« se je upiral Annar, ti si jih nabiral.« Postregel sem si in se spomnil lepega jesenskega dne, ko sem jih s psom nabiral bos pod kočo. Taki dnevi v gorah, v jesenskem soncu in ostrem zraku, so pravi božji dar, sem pomislil, rumene robide v aluminijastem vedru, zrele so bile tako, da si nisem mogel kaj, da si ne bi oblizoval prstov. Še predobro se spominjam, pes je tekal naokrog z vihrajočimi ušesi, vsakič ko sem se zravnal in se oziral naokrog, zato sem vprašal: »Kje pa je Caro?« – »Caro?« je presenečeno ponovil Annar. Ker je pes zaslišal svoje ime, se je prikazal na vratih in naju gledal. Kako je lep! sem pomislil, pravi irski seter. Pomigal sem mu, usedel se je ob stol, se mi s smrčkom prislonil na stegno in me gledal s toplimi, rjavimi pasjimi očmi. Ko sva povečerjala in se usedla pred kamin, me je obšlo rahlo nelagodje. Morda zato, ker sem se prenajedel, zato sem pokimal, ko je hotel Annar skuhati kavo, pomislil sem, da bi me utegnila poživiti. »A boš tudi konjak?« je vprašal Annar. »Ja, prosim!« sem rekel, a ko je Annar že izginil v kuhinjo, sem odločitev obžaloval, vedel sem, da bi se moral žganju odreči. Kljub temu ga nisem poklical, da bi mu rekel, da sem si premislil. Hotel sem pač, da naj se vse odvija tako, kot se za božič spodobi, vključno s kavo in konjakom po jedi. Vstal sem in naložil poleno v kamin, na polici poiskal nov cede, Händlove klavirske suite. Ob stereo aparaturi se mi je zavrtelo, za vsak slučaj sem se vrnil k naslanjaču. Čelo se mi je spet oznojilo, in ker sem mislil, da bo pomagalo, sem si odpel še en gumb na srajci. V tistem je Annar prinesel kavo in pladenj s kremnimi vaflji. »A ti je vroče?« je vprašal Annar, »naj malo prezračiva?« – »Ja, dajva!« sem odgovoril, čeprav sem vedel, da za moj znoj ni kriva toplota v hiši.
