Novo v Pesmi v prozi, ki jih je pesnik, prevajalec, urednik in aktivist Brane Mozetič zbral v Nedokončane skice neke revolucije, nadaljujejo in dopolnjujejo njegove prejšnje zbirke, predvsem Mesta ure leta (2011), ki je bila svojevrsten atlas želje, spominov in melanholije iz tujine in domovine. Za revolucijo pa se zdijo primernejši dnevniku podobni zapisi, v katerih avtor s kronološko natančnostjo skicira in secira dogodke iz javne in zasebne zgodovine.
Zbirka se začne z menjavo političnega sistema in držav ter z ugotovitvijo, da so bili ljudje naplahtani. A Mozetič kritike ne usmeri le na politični razred, ampak tudi na ljudi, ki ne razumejo, kako se je vse skupaj lahko zgodilo. Niso sposobni sprevideti, da so kot vlečni konji v bednih stajah in da danes protestirajo proti nečemu, kar so si sami izvolili. Potem so tu še zasebne, osebne revolucije, ko se subjekt po svojih močeh upira primitivnosti okrog sebe, morda le kot zbegan obstranec, »čeprav po odloku svetovne zdravniške organizacije ne več duševni bolnik«, in si v preobilju lažne svobode želi le, da bi ga kdo vzel iz životarjenja, podobnega pasjemu zavetišču, v katerem se je znašel.
A kje je meja med javnimi in zasebnimi dogodki, med družbenim in intimnim, razen da velika zgodovina kriči od vsepovsod, prva ljubezen, ki ji nobena ni enaka, pa ne premore niti ene skupne fotografije? Res je Mozetič v svoji štirinajsti pesniški zbirki izraziteje usmerjen v družbeno, kot je bil prej, a se njegovo sopostavljanje obeh perspektiv izogne privilegiranju enega nad drugim, saj javno prodira v zasebno in zasebno postaja javno, med obema pa obstaja temeljna podobnost: veliki upi prinesejo velika razočaranja in minljivost izniči vse. V razpadanju si je vse podobno: razpade rejverska scena in pride nasilje, razpade zakon, razpade tudi država in pride nasilje. Prevratniške energije se izgube in ljudje se naenkrat zavzemajo za reči, ki so jih še nedolgo tega prezirali. Najsibo v intimni ljubezni ali javni zgodovini, zdi se, da smo zmeraj »nekje med udarcem z mačeto in poljubom«.
Andrej Zavrl
dva meseca po mojem rojstvu je zadnjič zapeljal ljubljanski tramvaj. zaradi kratkovidnih načrtovalcev svetle prihodnosti. in che guevara je z uporniki napadel santa claro. olajšano sem stopal po njenih pustih uličicah, osvobojen fanta, ki bi me živega požrl. in leto kasneje so švicarji na referendumu izglasovali NE za žensko volilno pravico. meni pa so priznali pravico do dihanja. bil sem eden od treh milijard ljudi na zemlji. spomin se mi pojavi pri petih letih, ko je bil potres v skopju, ko je bil ustreljen john kennedy in je umrla edith piaf. jaz pa sem užival zadnje mesece brezskrbnega podeželskega življenja, potem sem postal lublanska srajca in bil vpet v mehanizem socialistične izobrazbe. začela se je napeta vesoljska tekma, tovarišice so nas učile o vietnamski vojni, o lakoti v biafri, zbirali smo pomoč, in leta 68 ustrelijo roberta kennedyja, kar sem zvedel v trgovini, vsi smo trepetali za njegovo življenje. tu je praška pomlad, bratranca svarijo pred študentskimi nemiri, in leto kasneje se zgodi sloviti upor v stonewallu, kar sem zvedel šele dosti kasneje. zato pa sem z ostalimi buljil v ekran, ko je prvi človek stopil na luno. in vedel sem vse o zverinskem umoru sharon tate. bratranec me okuži z glasbo, z njim žalujem, ko odidejo jimi hendrix, janis joplin, jim morrison, a jaz najbolj skačem na skladbo ABC, skupine jackson 5, tam poje tisti mali, ki je toliko star kot jaz. mama rodi hčerko, družina se širi, meni pa je vse manj všeč. razen, da se sedaj lahko vozim z avtom k stari mami, kamor se redno vračam. v razredu sem najmanjši in zaljubljam se v sošolce, pišem pesmi o njih. vsem postane jasno, da sem pač čudak. pri štirinajstih zaprejo člane frakcije rdeče armade, disco glasba se razcveta, jaz pa se vlečem na dunaj na koncert joan baez, in v munchen na skupino yes. ko ubijejo pasolinija, se že poljubljam s fantom, in ko 1976 umre visconti, poznam že vse njegove filme, desetkrat preberem smrt v benetkah in izpovem ljubezen svojemu sošolcu. potem se svet preobrne. prijateljica postane precej več, dobim sina, ko umre kardelj, sva že poročena. 1980 umre tito in jeseni moj stari oče, ki je bil edini moški mojega otroštva. jaz objavljam pesmi, prevajam, študiram, prevažam otroka, dolge ure z ženo premlevava svet, družbo, politiko – in bi vse spremenila. vojne se vrstijo, afganistan, libanon, falklandi, iran, irak. v letu, ko so v sarajevu zimske olimpijske igre, ko rusi izumijo igrico tetris, ko umorijo indiro gandhi in ko umre michel foucault, se umirjeno družinsko življenje sesuje. povzpenjam se na vlak za pariz, in nazaj, hodim na prvi festival homoseksualne kulture v vzhodni evropi, stopam med 5000 udeleženci pariške parade ponosa, v svojo pariško sobico vodim fante in si najdem strastno ljubezen v metisu, ki me hoče samo zase. vsaj tri leta se življenje krčevito stiska med enim in drugim, komaj vem za jedrsko nesrečo v černobilu, dokler me njegova posesivnost ne prizemlji in se spet obrnem v vsakdan, ki začenja vreti, alternativce zamenjajo nacionalisti, barve bledijo, vsi se zaganjamo k večji svobodi, a predstavljamo si jo različno. 1988 se v SZ začne perestrojka, pri nas proces proti četverici, protestni shodi, dolge razprave, priključujejo se plenilci in mrhovinarji. ko prevajam dnevnik lopova, mi zakon dokončno razpade, jaz pa postanem gejevski aktivist. kot domine padajo komunistični režimi vzhodne evrope, pri nas se razcvetajo stranke, še mi ustanovimo roza klub, kot farso, ironijo ali nerealen sen. leta 90 sem zbegan, čeprav po odloku svetovne zdravniške organizacije ne več duševni bolnik, podpiram deklaracijo za mir, ki poziva k demilitarizaciji slovenije, a vojaški lobiji so močnejši, roke politike grabežljivejše, in začnejo se jugoslovanske vojne.
***
mon cheri, mon doudou, vse od aprila 85, od pete ure zjutraj, ko se je začela drama, ki je do temeljev pretresla moj družinski svet, mojo seksualnost, moje besede. kako lahko po tridesetih letih čutim tvoje telo, tvojo kožo, vonj, in tisto nočno stiskanje, kot da me hočeš zadušiti. in vidim tvoj nasmeh. in tvojo jezo, ko si me hočeš podrediti. prvič čutim, da si me nekdo zares želi. tako, da boli. ko se moje telo noče ločiti od njegovega. junija se vrnem v jugoslavijo. s seboj nosim njegovo majico, da vsaj še nekaj časa lahko čutim njegov vonj. prelijem na litre solza. začne mi očitati, začne se boriti zame. telefoni, pisma. in to trganje dveh teles traja leta. vozim se z vlakom k njemu. vozi se z vlakom k meni. na guadalupu izbruhnejo nemiri za neodvisnost. in terja od mene, da se odcepim od žene in pridem k njemu. villeneuve, annemasse, piran, ljubljana, pariz, montreuil. pesmi, nove pesmi, samo o njem. nikoli me ne odpelje na martinik, nikoli ne predstavi svojega sina. strašno sem ga pustil trpeti. strašno sem mučil sebe. decembra me pošljejo v vojsko. noro me ljubi, ne more brez mene. groza ga je enega leta ločitve. zbolevam, goltam tablete, psihiatrija. a že čez tri mesece sem spet pri njem. to je huje kot vsaka droga. in boj s to drogo se neusmiljeno nadaljuje. laže, grozi, izsiljuje, mi nastavlja nož na vrat, potem pa me objame in zajame ga ekstaza. nobene skupne fotografije. verjetno ne bi mogla ujeti najine sreče. ali obupa. potem sva se osamosvojila, vojne je bilo konec, vsak je začel na svojem koncu sveta. nikoli več z enakim zagonom.
