René de Caccatty: Nevidni gost

Novo v zbirki Lambda.

Pripovedovalec romana mojstrsko prepleta dve zgodbi o ljubezni in času. Najprej je tu zgodba s slike Tri dame iz družine Moscon, slovenskega slikarja Jožefa Tominca, z začetka 19. stoletja. V njej se poigrava z motivom treh dam s slike, predvsem pa z nevidnim gostom, ki si ga zamišlja izven slike. Ljubezenska čustva, ki se sprožijo med njimi, primerja s svojo ljubeznijo do moškega, ki je prav tako želel ostajati neviden za svet, vsaj s svojo ljubeznijo. Urejen družinski oče, ki ni bil sposoben odkrito živeti svoje seksualnosti, je v skrivanje silil tudi pripovedovalca, pisatelja številnih knjig s homoseksualno tematiko. Poetična avtobiografska pisava pa se ne ustavlja le pri analizi potlačenega čustvenega življenja, pač pa se sprašuje tudi o umetniškem ustvarjanju in o njegovih mejah, o krhkosti spomina, nejasnosti resničnosti in varljivosti časa. Verjetno je to edini roman, v središču katerega se pojavlja likovno delo kakega slovenskega avtorja. Z zgodbo, ki jo napleta v povezavi s sliko in slikarjem, s pripovedovalčevimi spomini na Ljubljano, pa tudi s samim vprašanjem »nevidnosti« je roman tudi zelo slovenski.

René de Caccatty, rojen 1952 v Tuniziji, je avtor preko tridesetih romanov, esejev in biografij (Pasolini, Violette Leduc, Callas, Moravia), prevajalec iz italijanščine ter japonščine (Pasolini, Mišima). Piše tudi za gledališče, film in za otroke. Leta 2003 je bil gost Vilenice, dve leti kasneje pa so v gledališču v Novi Gorici uprizorili njegovo adaptacijo Alica.

Brane Mozetič je doslej prevedel številne knjige frankofonskih avtorjev, kot so Rimbaud, Genet, Foucault, Maalouf, Daoust, Cliff, Brossard, Gassel, Guibert, Dustan, Vilrouge, Duvert, Rachid O, Leftah in Izoard.

/ odlomek /


Pogled, ki še ni bil zaljubljen, pač pa kot da ga je zadel občutek pomešane domačnosti in novosti, ki ga lahko razberemo v očeh Amalie von Lengeheimb, v trenutku ko skoraj razlije čokolado, kavo ali čaj po pladnju ali na krožniček, namesto da bi mirno vlivala v skodelico, verjetno ni bil enak mojemu, vsaj ne očitnemu, ko sem videl priti Olginega očeta. To je bil njegov pogled. To so bile njegove blede oči, z modrino, ki se je ob utrujenosti, osuplosti, jezi ali žalosti hitro spreminjala v sivo ali zeleno, že zaradi same nečistosti njegove roženice – zelo hitro sem namreč opazil, da je slonokoščena barva roženice prepredena z nejasnimi žilicami, skorajda rdečimi, ali rjavimi, kot pri starih ali bolnih očeh, in ta nezdravi videz se je tepel z živostjo pogleda, z nepremičnostjo hkrati presenečenega, naivnega in zapeljivega pogleda – in v tem kontrastu je bilo sežeto protislovje med njegovim otročjim, regresivnim značajem in med njegovimi impulzivnimi, jedkimi, silovitimi in oblastnimi dejanji, z izrazito nagnjenostjo do takojšnjega užitka, enostavnega in sladkega, do vročice gladkih, čutnih, zarotniških teles, in zadržanostjo do trajajoče zaupnosti – tako da sem se kmalu ustrašil za njegovo zdravje, čeprav je bil krepkega telesa, kot kako mlado drevo – k tej primerjavi so me napeljali njegova bujna dlakavost, malce neokretna vitkost, potegnjeni udi in trup, pa tudi njegov vonj, ki je bil hkrati sladkast in prsten.
Komaj sva bila gola drug poleg drugega (potegnil me je k sebi in me bolj z ljubeznijo kot z erotično čutnostjo stisnil k sebi, kot otrok, ki komaj čaka, da ga božajo), že me je hotel pomiriti glede materinih znamenj, ki jih je imel obilo po hrbtu in me niso skrbela, ter mi pojasnil kretnjo – ki mi ni bila neznana, saj sem jo poznal od Hervéja – ko si je z majhno bombico, ki jo je imel vedno v aktovki, v treh potiskih v usta spustil aerosol. Bil je astmatik.
Bilo je konec avgusta, ko se poletje brez prehoda prevesi v jesen. Tedaj mi je naklonil svoj zaljubljen pogled, še preden si je želel užitka, užitka, ko se telesi, gibi in vonji preprosto ujamejo. In v tem pogledu ni bilo (tako kot v mojem) zaslediti slutnje ali privida bodočega trpljenja, pač pa je bilo videti prepustitev ljubezni, ne predajo, ampak brezpogojno zaupanje.
In prav to sem videl tudi v očeh Amalie von Lengeheimb, medtem ko skuša njena sedeča teta Kajetana von Mandelstein zadržati pladenj, da ne bi padel zaradi Amalijinega nemira, in sproži roko iz kašmirske obleke, ki ima okoli podlakti ovito štolo. Stara ženska gleda nečakinjin pogled in razume, kar v njem razbere: rojstvo ljubezni, neprimerne za že zrelo žensko, Marijana pa, mlada vdova, družabnejša in brezbrižnejša, v svoji žametni črnini gleda v prišleca, na sliki nevidnega, s preprostim čudenjem ob njegovi mladosti in lepoti.
Tudi Marijana von Lengeheimb pridrži svoj kašmirski šal, ki ji v presenečenju skoraj spolzi s kolen, čez katera ga je položila, da se zavaruje pred svežino večera v zgodnji pomladi na terasi (na nekaterih vejah še ni listja). Drži ga z levo roko, v desni pa stiska s čipkami obrobljen bel prtiček. Čipke krasijo tudi Kajetanino avbo in Amalijino temno rožnato baržunasto obleko, po ramenih in životu.
Onstran terase, za hrbti treh žensk, se razpira pokrajina s tako široko reko, da v zavoju ustvarja otok, in teče proti oddaljenemu mestu, tako kot sem sam s Hervéjeve verande v Vétheuilu videl slovite otoke topolov, ki jih je bil slikal Monet, in dalje, po zavojih Sene, mesto Mantes-la-Jolie, v katerem sem se vanj zaljubil.
Pet ribic ujetnic v bokalu, ki stoji na ograji terase, četudi ta res ni prav na mestu, je zadnji detajl, ki ga opazimo na sliki, čeprav se ne spominjam točno, v kakšnem redu sem počasi razbiral družinski prizor. Pet ribic ne predstavlja samo treh žensk, pač pa tudi dva partnerja mlajših dveh, se pravi njuna nepričakovana obiskovalca (na pladnju ni drugih skodelic, razen za njih tri), nevidnega moža, ki privablja Marijanine in Amalijine oči, in slikarja, ki opazuje pripetljaj, kateremu je priča, ne da bi bil njegovo središče ali gibalo. Zanka se zapre.
Nevidnost gosta, h kateremu se obračata sestrina pogleda, je spominjala na izginotje Olginega očeta, in počasi so mi iz spomina ušle njegove poteze: ne samo njegovo hoteno izginotje – njegov nemi telefon, molk ob pismih, ki sem mu jih pošiljal po najinih razhodih, odsotnost pobud z njegove strani – temveč njegovo izginotje iz mojega vidnega, čutnega in čustvenega spomina – ki so ga kdaj prekinili obris v množici ali na filmskem platnu, barva določenega glasu, značajska črta pri osebi iz romana ali filma, vizualen ali psihološki stereotip, saj sem ga kdaj prepoznal v postavi manekena, v nasmehu neznanca, ali pa kdaj na kaki sliki. Izginil je, kot se je iz prikazovanja – toda ne iz domišljije – izbrisal gost, ki je spremljal slikarja Jožefa Tominca.

Počakal sem nekaj dni, ki so se odvijali v osladnem malodušju, podobnem jedem brez okusa v času okrevanja, potem pa poklical Olgo G.
Prvič in edinikrat sem jo videl tedaj, ko je očeta in mlajšega brata spremljala na predstavo za otroke, za katero sem spisal pesmi. Ni ji še bilo petnajst let in je torej imela še neizrazit obraz zelo mladih deklet, ki ga kljub prirojeni lepoti ličila narede še bolj navadnega. To je bil moj edini natančen spomin, kajti številni drugi so pripadali drugi vrsti spominjanja: sanjam ali tesnobam, pretnjam in negotovostim.
V trenutku, ko sem zavrtel telefonsko številko Olge G., sem se zavestno, natanko spomnil stavka, ki ga je izrekel njen oče par mesecev po najinem srečanju, v času, ki je naznanjal najin razhod, in ko je morda že prišlo do najinih medsebojnih, vzajemnih izdajstev. Rekel mi je: »Na hitro te bo pospravila.« Namignil je na posesivnost deklet njenih let do lastnega očeta. In dejansko se je par mesecev kasneje odločila, da se odseli iz materinega stanovanja, kjer je dotlej živela, in se docela preseli k njemu ter tako onemogoči vsak seksualni obisk očetovih partnerjev. Tako je zavestno ali ne vzela v svoje roke ljubezensko življenje (je bilo govora o ljubezni?) svojega očeta, ki je bil zdaj prisiljen, da se zadovolji z nekaj skrivnimi ejakulacijami z nezanesljivimi samskimi moškimi in s krivimi poročenimi moškimi, ki jih je srečeval v svojem poklicu, na vlakih, v pisarni, na sprejemih, med počitnicami na otokih, na letalih, po telefonu ali na internetnih straneh za stike. Iz očetovskega doma je odgnala nezaželene obiskovalce, toda jaz ji nisem pustil časa, da bi to oblast izvajala nad mano.
Mene je iz očetovega življenja izgnala na drugačen način, silovitejši in bolj potuhnjen, kajti uporabila je zanesljivejše, nepremagljivo orožje, orožje nezavednega pri svojem očetu in pri njej sami (družinska vzajemnost še podeseteri moč nezavednega, ko gre za isto negativno dejanje), in to tako svobodno in učinkovito, da je do izključitve prišlo, ne da bi se sama zavedala: ko so jo nekoč napadli na cesti, je obtožila očeta, da je ni obvaroval pred zločinom, katerega žrtev je bil on sam v njenih letih, in ta obtožba ni veljala le za njegovo neopravičljivo malomarnost (ali opravičljivo kot bomo videli), temveč za ves njegov življenjski slog. Tako si je vsaj on to razlagal.
In dejansko me je Olga G. na hitro pospravila, ne da bi jo sploh kdaj srečal (razen preko sledi, ki so se kopičile v očetovem stanovanju, oblek, fotografij, razglednic, pozabljenih papirjev in brezštevilnih očetovih zaupnostih o njej) in ne da bi ona morala govoriti o meni, govoriti z mano ali pokazati name. Kajti na široko hčerino obtožbo »Nisi me obvaroval pred posilstvom« (v bistvu je šlo le za poskus posilstva), se je odzval z zavrnitvijo tega, kar je razumel kot še vedno očiten dokaz, da je on sam doživel nasilnost: seksualnega razmerja z moškim, in to skoraj trideset let po zločinu, katerega žrtev je bil. Z vzdrževanjem seksualnega razmerja z moškim je sam sebi dokazoval, da plačuje posledice za ta prestani napad. In bilo mu je le do tega, da bi ta dokaz začasno izginil, zato me je izbrisal iz svojega življenja.
S tem ko je prekinil z mano, je dokazal, da je sposoben premagati spolno usmerjenost, ki so mu jo bili izsilili pobalini v njegovih najstniških letih. Ko je predložil ta dokaz, je lahko zopet začel živeti svoje dvojno življenje, tako kot je to vselej počel. Sam sebi je dokazal svojo voljo in to mu je bilo pomembno. Olga je bila le orodje pri tem dokazovanju.
Nobenega dvoma ni bilo, da se je Olga s tem, da se je preselila k očetu, odločila nadzorovati njegovo zasebno življenje, točneje ga izprazniti. Da bi postala njegovo središče in opazovalka. Oče ji je bil predolgo uhajal vse tiste neskončne tedne, v katerih ga je čakala in ki jih je lahko preživel brez njene kontrole. Njeni vsakodnevni telefonski klici, ki so se ga polaščevali z dekličinim besedičenjem o življenju v šoli in težavah, za katere je obtoževala svojo mamo, ji niso bili dovolj, ker ji niso nudili nobene luknje v skrivni očetov svet. Ni nasedala niti njegovi domnevni zasedenosti niti njegovi poklicni preobremenjenosti. Tako je bila edina rešitev, ki jo je načrtovala in tudi izpeljala, zasedba teritorija: prvo dejanje je predstavljalo mojo izločitev, ne da bi sploh vedela za moj obstoj ali mojo osebo, vendar ju je le slutila.
Iz oči v oči sva se srečala v gledališki dvorani, ki se je počasi praznila, čakala me je s svojim očetom in mlajšim bratom, dosti po napadu, katerega žrtev je bila, in dosti po mojem razhodu z njenim očetom. V njenih očeh sem bil tedaj le eden od očetovih prijateljev: ni mogla vedeti za mesece trpljenja, ki jih je povzročila najina vsiljena ločitev. Bila je vljudna in spogledljiva, kot so lepo vzgojena dekleta njene starosti in družbenega sloja.
Vsi trije, naslonjeni na ograjo in na zid poleg izhoda, v potrpežljivem čakanju, da se končno prikažem in mi lahko čestitajo ter se mi zahvalijo, saj on nikoli ni kršil pravil vljudnosti, so bili brez dvoma krhkejši, kot sem si želel priznati. Slika, kako me čakajo poleg izhoda, ne da bi s čimerkoli hoteli pritegniti mojo pozornost, se mi je v mesecih in letih, ki so sledili naši oddaljitvi, vedno znova vračala ob drugih prilikah: recimo, ko sem skrivoma opazoval moškega, ki je na javnem mestu čakal na prijateljico ali prijatelja, z nekakšno nespodobno razpoložljivostjo, ki jo običajno povezujemo s prostitucijo, ko se je zavedal, da ga opazujemo, ker je sam, in to ga je hkrati motilo in izzivalo. Toda on vendar ni bil sam, prišel je v spremstvu svojih otrok, v tako težkem spremstvu, ki je istočasno izzivalo in preprečevalo mojo ljubezen.

Comments are closed.