Novo v zbirki Lambda
Ciril Bergles (1934–2013) je poezijo začel pisati relativno pozno, a ko je začel, je nastal velik in raznovrsten opus. Vse do konca je bil poln načrtov in še čisto pred smrtjo je nastajala pričujoča zbirka. Rokopis z datumom 15. junij 2013, ki je bil v njegovi zapuščini, je tukaj objavljen v obliki, kakršno je zapustil pesnik, brez večjih posegov.
Berglesova poezija nastaja v prepletu želje in poezije, tako da se njen subjekt pred ljubezensko bolečino in življenjsko praznino zateče v pesmi, posebej ko so dnevi turobni in je hudo osamljen, čeravno je obenem nekoliko zadržan glede pomena, smisla in vrednosti svojega pesnjenja: »Svojo stisko pojasnjujem / v poeziji / in uspeh je izrazito ničev.« Vprašanja o nastajanju in smislu pesništva so bila prisotna že v Berglesovih prejšnjih zbirkah, v zadnji – morda je povedno, da je morala počakati na pesnikovo smrt – pa ne moremo mimo zelo jasne in izrecne samoopredelitve »pesnika geja«, pesnika, ki premaga strah in se odreče skrivaštvu, pesnika, ki si sicer želi sprejetosti, a zanjo ni več pripravljen lagati in se sprenevedati.
Toda Bergles ni nekdo, ki bi poeziji pel nesmrtno slavo, saj se včasih vendarle zdi, da smrti ne bo premagala poezija, temveč – če sploh kaj – ljubezen in ljubljenje: »Smrt ne obstaja. / … / Tako sladek je vonj tvojih ustnic, / da smrt ne more priti.« Ljubezen je za subjekta teh pesmi nedvomno več kot telo, a tudi in zelo močno prav telo. Telo v množini, množinsko telo, množica teles, telo v več oblikah in stanjih, telo mladeniča in telo pesnika, ki se stara. Telesa. Telo drugega kot potreba, neugasljiva želja, nekaj, kar je zmeraj med strahom in vročico. Telo, brez katerega je prisotnost dragega tako negotova. Cuerpo plural.
Ob misli na Berglesovo smrt, ki ga je zalotila, medtem ko je končeval to zbirko, se težko ognemo vtisu, da je knjiga temnejša od prejšnjih: »Dosti pasti je / in malo upanja,« piše pesnik, njegove pesmi pa določajo spomini, sence, sen, bolečina, samota in praznina. Smrt. A vseeno: tudi ko gre vse h koncu, ko se življenje izteka, se želja po bližini le še povečuje. Prave izpolnitve bržkone ne bo, a nespametno bi se bilo odrekati ljubezni, čeprav je ljubljenja kaj malo. Najbrž tudi tako lahko razumemo pesnikovo povabilo, naj svoje življenje odpremo Življenju.
Andrej Zavrl
/ odlomek /
PESNIK GEJ
Pesnik gej
čuti veliko zadovoljstvo, ko napiše pesem,
s katero je premagal strah,
ki je tolikokrat utišal besede,
s katerimi je hotel razkriti skrivnost:
kdo je in kaj je.
Pesnik gej
se več ne boji, da ga bodo nekateri
morda zaničevali,
ne pritožuje se nad svetom,
ki se mu bo morda posmehoval, zdaj je vzvišen nad vsemi
in ponosen na svojo pesem.
Vendar si pesnik gej želi,
da bi bila njegova poezija kljub vsemu spoštovana,
da bi bralci v njej prepoznali
univerzalne človeške vrednote.
Odslej se pesnik gej
ne more upirati skušnjavi, da ne bi govoril
o svoji obsedenosti z nedovoljenimi užitki,
o čudoviti moči Erosa,
preti mu nevarnost, da bo postal dolgočasen,
morda nenadoma ostal brez pesniškega poleta.
A ko doseže vrhunec liričnosti v pesmi, ki jo piše,
si ne more kaj, da ne bi ponovil tistih besed,
ki hlepijo po strastnih ustnicah
in najbolj vznemirljivih pokrajinah
mladega vznemirljivega telesa …
Pesnik gej se često sprašuje,
ali morda njegove pesmi ne smrdijo,
kot na primer preznojene nogavice,
tistim, ki ne razumejo gejevskega nemira in strasti.
Pesnik gej
napiše največ pesmi v pozni jeseni ali pozimi,
ko so dnevi turobni in je hudo osamljen,
tako ostane razgret kot v najbolj vročih poletnih dneh,
ves čas, ko nastajajo njegove pesmi.
Pesnik gej
bi rad bil prerok, Kristus ali svetnik,
in če mu to uspe,
se vneto zateka k Veliki Božji Ljubezni,
kot na primer Janez od Križa
ali Avguštin iz Tagaste …
Pesnik gej
piše tudi pesmi o ženskah, ljubicah, prostitutkah,
kadar bi rad prikril svoje nenavadne strasti,
največkrat so te pesmi
namenjene njegovi materi ali sestri.
Pesnik gej bi bil rad slaven,
bogat, velika zvezda,
rad bi bil velik pevec ali plesalec,
kot Madonna,
ali vse skupaj.
Pesnik gej
si domišlja, da so njegove pesmi njegovi otroci,
zato čim starejši je, tem več pesmi napiše.
Pesnik gej
ima navadno svoj poklic:
so pesniki zdravniki,
pesniki romanopisci,
pesniki učitelji,
pesniki duhovniki,
škofje,
papeži,
pesniki uradniki …
Pesniki so kot prostitutke,
poleg zapeljevanja
so tudi filozofi,
so tudi glasbeniki,
so tudi politiki …
Pesnik gej ve,
da je homoseksualnost
genetska,
tako kot vedo,
da je tudi poezija genetska,
zato je
včasih hudo žalosten
in samega sebe obtožuje,
ker je gejevski pesnik,
namesto da bi pisal hetero-pesmi.
Pesnik gej
živi pravo gejevsko življenje v poeziji,
v poeziji lahko izživi
vse svoje najbolj intimne sanje,
vse, kar bi bilo v vsakdanjem življenju
nemogoče.
Pesnik gej
rad prebira gejevske pesmi,
v njih išče ključne besede,
ki vzbujajo strast,
in tisto čustvo,
ki se je kopičilo tudi v njem
in ga je moral prikrivati.
In veliko slavnih pesnikov
si je upalo izreči besede o svojih najbolj
skritih željah, početjih, sanjah,
ker so verjeli, da bodo ljudje nekoč svobodni
in bo mogoče govoriti o tem, kdo si in kaj si:
Shakespeare, Pasolini, Whitman,
Kavafis, Ginsberg, Cernuda,
Purdy Perlongher, Tennessee Williams,
Pablo Perez …
In morda največji med njimi Federico García Lorca
s svojo bolečo ljubeznijo in strašno smrtjo …
V tej moji deželi na sončni strani Alp,
v tej prestrašeni deželi, polni predsodkov,
je gejevska poezija dolgo ostala prikrita
v najbolj zatajenih sanjah.
Zdaj širi svoja krila
in se dviga nad posmeh in prezir
tistih, ki ne znajo gledati življenja navznoter
in ga zato ne morejo videti od zunaj.
In je res, da si vsak pesnik želi napisati
gejevsko pesem,
ob kateri bi doživel trenutek
telesnega zadovoljstva,
kot ga dasta droga ali seks,
a si tega ne upa,
on tega ne zmore.