Fernando Vallejo: Devica sikarijev

Novo v zbirki Lambda

Nasilje je ena pomembnejših tem vsega latinskoameriškega romanopisja, Kolumbija pa je edinstvena po romanesknem žanru »sikarijski roman«. Devica sikarijev, Kolumbijca Fernanda Valleje (Vlačuga babilonska, Brezno, Vzporedna ulica …) govori o nasilju med mrtvimi, ki gredo skozi življenje in ob tem ves čas zmotno mislijo, da so živi. Avtor v nekem zapisu celo blagruje Kolumbijo kot edino deželo na svetu, v kateri ustvarja pisatelj, ki je že mrtev. Sikariji so najeti morilci, dečki, skoraj še otroci, njihova nebeška zaščitnica je Marija – Devica sikarijev. Njej veljajo njihove molitve in priprošnje, naj jih varuje pred kroglami drugih sikarijev, naj jim pomaga ohranjati mirno roko in ostro oko pri merjenju s pištolo, ki je orodje njihovega edinega poklica, poleg tega pa naj še poskrbi, da bodo za opravljeno delo dobili plačilo. Vedno živa, neuničljiva, enako kot vrhovna gospa Smrt, ki je prevzela oblast nad deželo, pa je ljubezen, ki se porodi tudi v najbolj nesmiselnih trenutkih in ne izgine niti potem, ko ljubljeni pade pod kroglami. Zgodba o ljubezni in smrti v takem okolju je pretresljiva: zrel mož se iz daljnega sveta po desetletjih vrne v rodni Medellin. Mesta, ki se utaplja v krvi vsakdanjega nasilja, skorajda ne more prepoznati, ker je povsem spremenjeno, in ga mora na novo odkrivati med redkimi otočki, ki se jih novi čas ni dotaknil. Tak otoček je tudi cerkev na nekdanjem mestnem obrobju, v kateri k svoji Devici molijo sikariji. Osamljeni popotnik v neznano, odtujeni človek, se od drugih razlikuje le po tem, da vendar ima preteklost. Zaljubi se v prelestnega dečka s pištolo, ko pa je njuna čista ljubezen na višku, mu zelenookega angela vzame strel, ki ga sproži ravno tak deček. Ljubezen pa je nesmrtna, zato se po absurdni logiki, preoblečeni v naključje, enako vzvišena, čeprav med padanjem trupel vsenaokrog, nadaljuje … v naslednjo smrt … Po romanu je leta 2000 Barbet Schroeder posnel nagrajeni film Our Lady of the Assassins.

Kolumbijski pisatelj Fernando Vallejo (1942) živi in dela v Mehiki, ker njegova domovina ne zna in ne zmore sprejeti njegove neposrednosti in brezkompromisnega razmišljanja. Je avtor romanov, filmskih scenarijev, esejev in življenjepisov pomembnih kolumbijskih umetnikov in intelektualcev. Njegova dela so bila deležna najbolj žolčnih napadov, vendar pa tudi navdušenega sprejema pri svobodomiselnih bralcih.

Ferdinand Miklavc je prevedel številne avtorje: Sergio Ramírez, Alejo Carpentier, Mario Vargas Llosa, Ermílo Abréu Gómez, Rafael Sánchez Ferlosio, Manuel Vázquez Montalbán, Juan Goytisolo, Manuel Puig, Alejo Carpentier, Manuel Scorza, Octavio Paz …

 

/ odlomek /

 

 

 

 

 

Toda osredotočimo se na Alexisa, ki je razlog za to zgodbo. Kdaj misli zdrobiti televizor? Moj razum je negoval misel kot kako svileno mucko. Kaj ga bo pripravilo k temu? Ga lahko pripravim k temu jaz s svojim močnim duhom? Zelo dvomim, saj sem se dneve in dneve osredotočal na to, da bi umrl Castro, pa je še vedno tam, ustoličen. (Castro je Fidel in Fidel je Kuba in Kuba je vesoljni svet in njegova socialistična revolucija.)

 

Od Alexisovih mrtvih jih je bilo pet gratis, zaradi lastnih gadov; in pet plačanih, zaradi gadov drugih. Kaj so »gadi«? Neporavnani računi. Saj boste razumeli, v odsotnosti zakona, ki se ves čas prenavlja, je Kolumbija kot kak serpentarij. Tukaj se vlečejo maščevanja skoz rodove: od očetov na sinove, od sinov na vnuke: padajo bratje. No, dobro, kako vem o Alexisu, če jaz ne sprašujem? Ne da bi vprašal, mi je povedal Nadloga. To je božanski deček, malopriden, sprijen, ki je tudi ostal brez dela. S svojimi komaj petnajstimi leti in z dlačicami, ki ti razorožijo srce. Misim, da mu je ime Heider Antonio, lepo ime. In kadar ne ubija, igra biljard v Biljardnem salonu X… (Imena ne povem, saj bi lastnik nemudoma sprožil zoper mene »zahtevo za varstvo«, kot piše v novi ustavi, in potem bi zavalili name vso težo zakona.)

 

Tudi Nadlogo sem spoznal v sobi metuljev, toda najina ljubezen ni uspevala: rekel mi je, da ima punco, in da ji misli narediti otroka, da bo mou sina, ki ga bo maščeval. »In zaradi česa, Nadlogica?« Ne, za nič, zaradi česarkoli. Zaradi česa, kar njemu ne bo uspelo. Ta občutek za prihodnost pri naši mladini mi obnavlja upanje. Dokler je na obzorju prihodnost, sedanjost zelo dobro poteka. Kar pa preteklost zadeva … Preteklost je tisto, kar imam jaz, in to, kar me ohranja takega.

 

Na tem svetu vsaki stvari odbije ura: mine župan, mine minister, mine predsednik in Cauca še zmeraj teče, teče, teče proti širokemu morju, ki je velika greznica odtokov. Zakaj to pravim? Človek, poglejte, glejte, pomislite, ker je tudi televizorju nekega dne odbila ura. Smrt tega prekletstva je vredna pesmi. Mislim jo v stihih najvišje umetnosti, v aleksandrincih s štirinajstimi zlogi, ki mi tako dobro uspevajo. Jaz sem preudaren in mislim vnaprej.

 

Dogodki so potekali takole: neko popoldne sem prišel utrujen, uničen, poražen, brez najmanjše volje do življenja. Jaz ne prenesem mesta s petintrideset tisoč taksiji s prižganim radiom. Sicer hodim peš in se ne vozim z njimi, vendar vem, da vozijo tukaj s svojimi lajnami in prenašajo novice o mrtvih, ki niso moji, o nogometnih tekmah, ki me nič ne brigajo, in izjave funkcionarjev, prisesanih na javno dojko, ki ropajo mene, Kolumbijo, večno deželo. »Jaz ti jih zdrobim,« mi ponavlja Alexis, »povej mi, katerega.« Nikoli ne povem. Čemu! Bilo bi kakor streljati s puško na kobilice. »Deček,« sem rekel Alexisu, »posodi mi revolver, ker ne zmorem več. Ubil se bom.« Alexis je vedel, da se ne šalim, njegova bistroumnost je to čutila. Stekel je po revolver, in, da mi ne bi ostala niti ena krogla, ga je izpraznil v televizor, edino, kar je lahko zagledal: govoril je predsednik, za spremembo. Kaj vem, o čem, o teži zakona. To je bilo zadnje, kar je rekla ta polita papiga in nikoli več ni odprla svojega svinjskega gobca v moji hiši. Nato tišina, tišina v mojih tihih večerih, ko pojejo škržati in božajo moja ušesa s svojo večno pesmijo, ki jo je poslušal Homer.

 

Z uničenjem tega televizorja nisem mogel zagrešiti večje napake. Brez televizorja je ostajal Alexis še bolj prazen kot nogometna žoga brez nog, ki bi jo brcale, poln zraka. In se je posvetil temu, kar mu je narekoval nagon: gledanju poslednjih oči, poslednjega pogleda, ki ugasne za vedno.

 

Naboje, s katerimi je ponovno nabil revolver, mu je kupil ta vaš služabnik, ki živi zaradi njega. Šel sem naravnost na policijo in jim rekel: »Prodajte jih meni, ki sem spodoben. Mimo nekaj knjig, ki sem jih napisal, nimam zaznamkov.« »Knjige, o čem?« »O slovnici, moj korporal.« Bil je narednik! To moje nepoznavanje našitkov je bilo živ dokaz moje odkritosrčnosti, moje nedolžnosti, in mi jih je prodal: težak zavoj.

 

»Uh, ti pa si frajer!« mi je rekel Alexis. »Priskrbiva si brzostrelko.« »Deček, »priskrbiva si« je dvojina. Mene ne vključuj.« Toda kako ne vključevati v ljubezni!

 

Naslednji Alexisovi mrtvi so bili trije vojaki. Šla sva po Bolívarjevem parku, glavnem, ko sva jih od daleč zagledala pri kontroli. Ker je imel Alexsis železo, bi se jim bilo najbolje izogniti. »In čemu?« »Človek, deček, zato, ker naju bodo pregledali in ti ga bodo vzeli. Ne vidiš, da sva sumljiva?«  V »sva« sem se vključil zaradi nežnosti; tukaj nihče ne sumi starih, ki so že preizkušeni: starih roparjev ni, že zdavnaj so se pobili med seboj; sicer je dobro znano, da vrana vrani ne izkljuje oči, vendar pa ropar oropa roparja. »Zavijva.« Da ne, in sva šla dalje. In jasno, ustavili so naju. Bolje zanje bi bilo, da se ne bi bili rodili. Paf! Paf! Paf! Trije streli prav v čelo in trije vojaki padejo, togi. Kdaj je Alexis izvlekel revolver? Niti videti nisem mogel. Vojaki so nameravali pregledati mene, ker sem se potopil v mlako, da bi zdražil morske pse, da bi ustregel svojemu dečku. Pa niso mogli. Čeprav so v poslednjem trenutku življenja hoteli, niso več mogli. Mrtvi ne pregledujejo. Od strela v čelo se vsakemu izbriše računalnik.

 

Bil je tako osupljiv dogodek, tako nepričakovan dogodek, da nisem vedel, kaj storiti. Tudi Alexis ne. Gledal je trupla kakor hipnotiziran, opazoval oči. »Zdi se mi, da bi bilo najbolje oditi, deček, na kosilo.« Tukaj je bilo kosilo ob dvanajstih, ob tem spreminjanju navad pa se je pomaknilo na pol drugo. Alexis je spravil revolver in stopala sva naprej, kot da se ni nič zgodilo. V takih primerih je to najbolje: kot da se ni nič zgodilo. Teči je slabo. Kdor teče, izgubi dostojanstvo in pade in ga zgrabijo. Poleg tega tukaj že od zdavnaj, ampak res od zdavnaj, nihče več ne zasleduje tatov. V mojem otroštvu, spominjam se, so imeli izdajalski mimoidoči, v varstvu tako imenovanega zakona, navado steči za tatom. Danes nihče. Kdor ga dohiti, umre in kolektivna duša, običajna, potuhnjena, strahopetna, buzerantski trop, to že ve. Si zelo želite zasledovati? Bodite čisto mirni in nič niste videli, če hočete še živeti. Policistov pa ni bilo in bolje zanje: mojemu dečku so ostale v železu tri krogle, s katerimi bi še tolikim napravil njihov pepelnati križ na čelo. Za smrt smo rojeni.

 

Kosila sva obaro, kar se je tukaj. In da bi spodbudila tek, je vsak spil en pilsen in to ni reklama, ker je zelo zanič, to je čista resnica. Pila sva pivo pilsen in k obari sem naročil limono. Vse jem z limono. »In prinesite nama, gospodična, kakšen prtič, presneto, s čim mislite, naj si otreva usta?« Ta rasa je tako skopuška, tako bedna, da tukaj papirnate prtiče režejo na osem kosov, da bi prihranili: kadar ni gostov, jih morajo zaposleni rezati: naj delajo, kurbini sinovi. Tako je tukaj.

 

Obrisal sem si usta s papirčkom in si omastil prste … Pa v sanitarijah? V sanitarijah (vam bom razložil, ker ste tuji turist) ne morejo imeti toaletnega papirja, ker ukradejo zvitek: ko so odprli novo Medellinsko letališče, ki je stalo milijone, so ga imeli samo en dan in nikoli več. Ogledat si ga je prišla radovedna množica z otroki vred, in so okradli še sanitarije. Ah, in postreščki, se pravi tisti, ki nosijo kovčke, so ti, ki spodbujajo tatvine. Da ima tistile »man«, ki gre tamle, pri sebi sveženj bankovcev in dva kovčka pretihotapljenega blaga: na kateremkoli od treh sestopov z letališča proti Medellinu ga položijo. Zadnjič, ko sem se vračal iz Švice, sem videl nekega kristjana, ki se je spuščal peš po eni tistih cest, kakor da bi se sprehajal v Grčiji po kaki nudistični peščini, oziroma, kot ga je Bog postavil na ta svet. Moj taksist ga ni hotel pobrati, ker se je bal, da je past, in da bi mu lahko ukradel taksi. Jaz pa sem mislil, da so roparji taksisti! Ne, gospod, oziroma, da, gospod, tukaj človeško življenje ni vredno nič.

 

In zakaj bi moralo biti vredno? Saj nas je pet milijard, kmalu šest … Natisnite to na bankovce, pa boste videli, koliko bodo še vredni. Ko imate petico – recimo šestico – z devetimi ničlami na desni, je posameznik ničla na levi. Več so vredne rdečehrbte opice titi, ki jih je malo in so sijajne. Nič nismo, prijateljček, ozdravimo se tega hlepenja »po važenju« in ne pozabljajmo, da tukaj ni nič bolj bežnega, kakor je včerajšnji mrlič. Kdo ve za tri vojačke iz parka, ki naj bi naju preiskali? Niso izšli niti v El Colombianu in  kogar ne objavijo v El Colombianu, ga zato ne, ker je živ, ali pa, ker je mrtev. In »prijateljček«, kaj je to? To je tisti, ki ga ima kdo rad, čeprav mu ne pove, čeprav oni to dobro ve. Torej prefinjenost komun.

 

Bežnost človeškega življenja mene ne vznemirja; vznemirja me bežnost smrti: ta naglica, s katero tukaj pozabljajo. Najpomembnejšega mrliča izbriše naslednja nogometna tekma. Tako, od tekme do tekme, se izničuje spomin na nekega kandidata za predsednika, liberalca, zelo pomembnega, ki je bil tu in so ga s kroglo prevrnili z odra neki sikariji, zvečer, pod dramatičnimi lučmi in vpričo dvajset tisoč njegovih strankarskih tovarišev na manifestaciji z rdečimi zastavami. Tisti dan je dežela zavpila do neba in se zgražala. In naslednji dan, goool! Goli pretresajo nebo nad Medellinom in nato mečejo petarde ali »pokalice« in »žabice« in človek ne ve, ali od veselja, ali pa so to tiste krogle od sinoči. V temi je slišati strele, od tu, od tam, in preden zaspi, se človek vpraša: »Koga so zvlekli od pojedine?« In nato se povrnete k valovom alfa, beta, gama, spanca, v katerega zazibljejo streli. Zaspati ob streljanju je prijetneje kakor ob nalivu. V postelji se človek počuti tako varnega … In jaz z Alexisom, mojo ljubeznijo … Alexis spi objet z mano v svojih spodnjicah in nič, prav nič, nič ne moti njegovega spanca. Ne pozna metafizične zmedenosti.

 

Poglejte, prijatelj: nič nismo. Smo mora Boga, ki je nor. Ko so ubili kandidata, o katerem sem govoril, sem bil v Švici, v nekem hotelu z jezerom in televizorjem. »Kolumbien« so rekli v televizorju in srce mi je poskočilo: predvajali so manifestacijo dvajsetih tisočev v nekem naselju v savani in streljanje. Lutka s svojim hlepenjem po važenju je padla. Mrtev je dosegel, kar je hotel zaživa. Padec z odra ga je ponesel po svetu in dosegel, da je zazvenelo ime domovine. Počutil sem se tako, ampak tako ponosnega na Kolumbijo … »Vi,« sem rekel Švicarjem, »ste praktično mrtvi. Poglejte te prizore, ki jih gledate: to je življenje, čisto življenje …«

 

Naslednji Alexisov mrtvaček je postal nesramni mimoidoči: krepak mlad možak, domišljav, zloben, kakršna je ta ohola rasa. Na Junínu sva se nehote zadela obenj. »Naučita se hoditi, pedra,« nama je rekel. »Ali sta slepa?« Res, jaz slabo vidim, Alexis pa dobro, če ne, kako bi tako meril? Toda tokrat, za spremembo, v okraševanju iste teme znane sonate, mu ni pognal krogle v čelo, ne: v usta, v umazana usta, s katerimi je preklinjal. In tako, kdo bi verjel, je bila poslednja beseda, ki jo je izgovoril živi, »slepa«, kot lahko vidite, če ponovno pogledate njegovo izjavo. Nikoli več ni videl. Pri teh mrtvecih ostanejo oči odprte, ne da bi videle. In oči, ki ne vidijo, čeprav jih človek vidi, niso oči, kot je pravilno opazil pesnik Machado, globoki.

 

Ko se je to zgodilo, sva šla proti Candelarii in proti Candelarii sva, meni nič, tebi nič, nadaljevala pot sredi gneče. Ta cerkev je najčudovitejša cerkev Medellina, kjer jih je sto petdeset, ki jih jaz poznam: sto z Alexisom, ko sva včasih cele ure čakala, da jih odprejo. Toda Candelarie nikoli ne zaprejo. V levi ladji pri vhodu ima Padlega Gospoda s čudovito dramatičnostjo, trpečega, nenehno osvetljenega s svečami: dvajset, trideset, štirideset rdečih, bežnih plamenčkov, utripajočih, drgetajočih, migljajočih proti božji večnosti. Tu je res čutiti Boga in dušo Medellina, ki ne bo umrla, dokler jaz bom živ, ki bo s temi mojimi besedami potekala s stotimi in toliko guvernerji, ki jih je imela Antioquia, s pomotami, kakršen je don Pedro Justo Berrío, ki je še vedno zunaj, v svojem parku, v svojem spomeniku, ki ga bombardirajo objestni in nespoštljivi golobi, ki ga pahljajo in vse drugo. Ali kot don Recaredo de Villa, za katerega, stavim, še niste niti slišali. Jaz pa ga poznam. Jaz vem več o Medellinu kot Balzac o Parizu, in, ne izmišljujem si: umiram z njim.

 

Je bil dober ta poslednji Alexisov »zdrobljenec«, mimoidoči z umazanimi usti? Jasno da, jaz odobravam! To vzvišeno drhal je treba naučiti strpnosti, treba je izbrisati sovraštvo. Kaj je to, da človeka zato, ker se zaleti v drugega v gneči na ulici, tako prostaško obkladajo? Ne gre za besedo samo po sebi (saj so pedri dobri v tej demografski eksploziji): gre za naboj sovraštva. Torej vprašanje semantike, kot bi rekel naš predsednik Barco inteligentni, ki nam je vladal štiri leta z Alzheimerjevo boleznijo in je napovedal vojno trgovini z mamili, in sredi vojne to pozabil. »Zoper koga pa se borimo?« je vprašal in si vstavil protezo (oziroma umetno zobovje). »Zoper mamilarje, predsednik,« mu je odgovoril doktor Montoya, njegov tajnik in spomin. »Ah …« je bilo vse, kar je odgovoril v tej svoji modrosti. Kdor ni sposoben sobivanja, naj odide: v Venezuelo, onkraj groba, na Mars, kamorkoli. Da, deček, tokrat se mi zdi res dobro, kar si storil, čeprav bova od togotnega do togotnega, od surovine do surovine, pokončala Medellin. Antioquio je treba odrešiti slabih Antioquijcev in jo ponovno poseliti z dobrimi Antioquijci, tak naj bo ta ontološki nesmisel.

 

Toda naj povzamem izgubljeno nit pogovora, nit Machada in njegovih transcendentnih premišljanj o očesu, povrnimo se k mrtvečevim in se vprašajmo: zakaj vendar jih ne zaprejo? Odprte, še lesketave od zlobnega besa, povsem brez mežikanja, še kar odsevajo veseli zbor, zlobno drhal, ki se gnete naokoli. Nekoč, iz usmiljenja, sem enemu hotel zapreti oči, da ne bi videl tolikšne radosti, vendar so se mu ponovno odprle, kakor pri tistih starih punčkah izpred let, ki so rekle: »Mama«.

 

 

Comments are closed.