Foto: Šimen Zupančič / Jana
Cafe Open
Četrtek, 15. april 2010 ob 19.00
»ZAFUŠKANA GANCA«
Literarni večer in pogovor s Suzano Tratnik, avtorico otroške slikanice Zafuškana Ganca (Litera, 2010; zbirka Mladež), ki jo je ilustrirala Maja Petek.
Pogovor bo vodila literarna kritičarka Zala Hriberšek.
O slikanici
Zafuškana Ganca je avtoričina prva slikanica, ki je nastala tako rekoč nenačrtno, iz zgodbic, ki jih je neka navihana podgana na svojem repku prinesla. Podgana vrste rattus norvegicus, imenovana Ganca, namreč pobegne pred deratizacijo v ljubljanski občini Center in se zaposli v kurji restavraciji za Bežigradom. Tako spozna prijatelja iz vrste pernattus, sicer šefa kuhinje Kokoja, ki pa ni čisto navadna kura, saj se ponaša z diplomo in znanstvenimi dokazi. Skupaj izumita marsikatero specialiteto in celo odpotujeta na daljno Laponsko, kjer preživita dinamično sproščene počitnice. Koko pozna učene besede in ve, kaj je praznik dela, Ganca pa zna koristno sanjati, najbolje pa ve, kdaj je za podgane praznik jela.
Slikanica Zafuškana Ganca je namenjena glodalkam in glodalcem ter perjadi, enako pa bo razvedrila tudi male in velike ljudi.
Vabljene in vabljeni na podganji večer v Cafe Open, kjer vas bomo pogostili tudi s specialitetami iz restavracije Pri Kokojeviču! Lahko boste okusili sirčke ter se posladkali s podganjo torto in z zafuškano slaščico »gančji kakci«!
Za glasbeno glodalno podobo bo skrbelaaa … DJane Ganza!
O avtorici
Suzana Tratnik je pisateljica, prevajalka, publicistka in aktivistka. Je diplomirana sociologinja in magistrica antropologije spolov. Doslej je izdala pet kratkoproznih zbirk (Pod ničlo, Na svojem dvorišču, Vzporednice, Česa nisem nikoli razumela na vlaku, Dva svetova) in dva romana. Za zbirko Vzporednice je leta 2008 prejela nagrado Prešernovega sklada. Dvakrat je bila v ožjem izboru za Dnevnikovo nagrado Fabula za kratko prozo, z romanom Tretji svet pa je bila nominirana za nagrado Kresnik. Prvi roman Ime mi je Damjan, po katerem je avtorica napisala tudi monodramo, je preveden v nemščino, češčino, slovaščino in srbščino. Njene kratke zgodbe pa so prevedene v več kot petnajst jezikov.
PRAZNIK JELA
(odlomek iz slikanice Zafuškana Ganca)
Ko je nekega popoldneva Ganca prišla domov v kurnik in od veselja pricvilila v kuhinjo, je zagledala nekaj nezaslišanega. Čeprav je bilo do nedvomno slastnega poznega kosila le še pol podganje ure, je bila edina miza v restavraciji dolgočasno pospravljena in nesramno čista. Nikjer krožnikov, nikjer hrane, še ene same suhe drobtinice ne! Kaj takega se v bežigrajskem kurniku še ni zgodilo!
»Gan, gan, gan!« je presunljivo zacvilila Ganca. »Kje pa je pozno kosilo? Na mizi ni čisto nič!«
»Kakoko to misliš, Ganca?« se je začudil Koko. »Da na mizi ni čisto nič? Hm, hm. To že ne bo prav. Morala bi reči takokole: na mizi je nič.«
»No, pa je na mizi nič!« je piskala razburjena Ganca. »Ampak nobenega niča ne moreva pojesti! Ne tega, ki je, še manj pa tistega, ki ga ni.«
»Hm … Kakokopak …« se je Koko že predal mislim o prežvekovanju niča.
Toda Ganco je zanimalo samo to, zakaj neki se je njen pernati prijatelj ravno tega dne, ko je bila sama tako strašansko lačna in ji je tako krulilo v želodčku, da je odmevalo po rovčkih, spomnil skuhati prav en nezafuškani nič.
Koko je zamahnil s perutničkami, se s taco navihano popraskal po zadnji pernati plati in svečano oznanil:
»Danes je restavracija Pri Kokojeviču zaprta, ker je praznik dela.«
»Praznik dela?!?« Ganca se je kar stresla od neznanih besed in si s tačkami hitro pogladila brčice. »Kakšen praznik pa je to? In kako naj praznujem, če ni nič za pod Gančin zob?!«
»Na ta praznik …« je preudarno začel pojasnjevati Koko. »Ne, še enkrat bom začel. To je praznik, ki se praznuje takoko, da se nič ne dela. Zato tudi ni bilo mogoče nič skuhati. Oziroma se je skuhal en nič.«
»Že prav!« je menila Ganca. »Ampak treba je jesti tudi na praznik – dela ali nedela!«
Koko se je strinjal že zato, ker je bil kljub prazničnemu vzdušju tudi sam lačen in poskusil je diplomirano razmisliti o tem, kako bi bilo mogoče na praznični dan priti do kosila, ne da bi delal.
»Ko, ko, ko!« je zavreščal, ko se je domislil prave učene rešitve iz te hude zagate in od navdušenja poskočil do stropa, da je perje sfrčalo po vsem kurniku. Odprl je predal, vzel nekaj denarja in naglo odprhutal, ne da bi se spomnil povedati, zakaj in kam.
