/ odlomek /
igral je radio nekdo je razbijal steklenice in kričal. poskusni vodometi beline in zlata. renata je bila navdušena nad domačim vinom. alina ji je obljubila da ga bo še pripeljala. v vrsti za vrati so se prerivale prikazni. nasmešek zadovoljitve na obrazu ženske s katero je hotela preživeti življenje viden iznad golih prsi tiste punce. agnieszke. končno jo je spoznala. prej se je o njej dosti naposlušala. to je bila tista grozna ženska ki je wando prevarala z nekim tipom. od katere se je trgala na vse mogoče načine. no ker kdo normalen pa še pride prekmalu na zabavo. kdor skrajša obisk pri starših. kdor hrepeni. kdor verjame. kdor se boji. ta dobi. dobi tisto kar je videl v najhujših sanjah.
nazadnje je tisti večer preživela v kuhinji z małgośko. ki ju je poskušala spraviti. se pravi alini je razlagala da je bistvo prave ljubezni v tem da vse odpustiš. ne glede na to je trdila da wanda očitno ljubi agnieszko čeprav bo z njo nesrečna.
sploh pa le kako si mogla spregledat da ljubi drugo? to se vendar čuti.
seveda če imaš dovolj poguma.
wanda zatopljena v svoj monolog v cigaretni dim in prazen kozarec.
ti bi me itak pustila. prestara sem zate.
v toplini takih besed pa res lahko celo jutro preživiš na železniški postaji. kamor je jezna in napol prisebna odšla ob treh zjutraj.
baśka je kot ponavadi imela dežurstvo. marta in justyna z jazbečarko sta si privoščili romantičen silvestrski večer v dvoje če ne štejemo psa. z renato je bilo prav veselo.
sedeli sta druga nasproti druge. svetloba sveče jima je na obraze natikala nove maske. neka resnica na dnu vina. še zmeraj pregloboko da bi jo lahko pogoltnila. renata je za hip šla v drugo sobo. preverila je e-pošto.
in? koliko si jih zapecala?
oh niti ne štejem. na stotine ali na tisoče – se je renata kot ponavadi smešno spačila.
no in kdaj bo potem kasting?
naslednje leto. pojdi v kopalnico. bom pripravila posteljnino.
enkrat je že spala pri renati. v drugi sobi. nič novega. mir. ragnar neugnano izraža svoje ogorčenje.
ja kuža ja ljubi moj viking kakšne praznoglave grdobe so da takole strašijo psa. zakaj ne izdelajo tihega ognjemeta pa tako naj bi bili sposobni vodikovo bombo znajo naredit riti usrane tihega ognjemeta pa ne. samo še malo pa se bo nehalo. pojdi spat.
še zadnje srebrne in safiraste rakete. belina snega ki jo lomijo motne luči uličnih svetilk. ledeno mrzle zvezde. črno nebo: opustela asfaltna cesta. zvezde so drobci razbitih šip. vizija katastrofe. ne. hitro je stopila v kopalnico. odprla je vročo vodo plin v grelcu je zašumel.
no pa je le tiho. a si zaspana? ne? si bova natočili še malo vina. – renata je nagnila steklenico nad njen kozarec. pogovor ni več gladko tekel. a gladek je bil zrak segret od sveče in pogledov in plahih nasmehov. segret kakor voda ki ju je počasi nesla drugo proti drugi.
sem že zaspana. a greva spat? – alina je odrinila prazen kozarec da je zadel ob drugega in sta se oba zamajala. in padla je odločitev.
bova spali daleč narazen? ali blizu? – renata jo je gledala naravnost v oči.
bi rada blizu?
ja. pa ti?
včasih si ponoči zaželim česa za kar mi je zjutraj žal.
potrudila se bom da ti ne bo žal.
alina si je dolila vina. samo zato da bi pridobila čas. renata je molčala. pramen bleščečih črnih las si je ovijala okoli prsta. čakanje prepričano v svoj prav. alina jo je poskušala videti v novi luči. in sebe samo. kaj vanjo zapisuje pogled čokoladnih oči. bleščečih kljubovalnih vprašujočih. italijanska lepota. še pozimi je bila renata videti rahlo zagorela. pa ni hodila v solarij. rim. falerno. ruševine. rajanje. podoba je izginila. podoba je izginila z zaslona in ostala je le še bela rjuha. nomen est omen.
raje mi povej ali bo potem zjutraj vse drugače? med nama?
renata jo je prijela za roko. ugodje drgnjenja ob tujo kožo.
kako si to predstavljaš?
jaz si nič ne predstavljam. jaz vem da si mi všeč. ampak do mene si imela zmeraj tako distanco da nisem najbolje vedela s katere strani naj se ti približam. mislila sem da boš sčasoma opazila kaj se dogaja z mano. če sem iskrena pa ti ne morem kaj dosti obljubit. zelo me privlačiš ampak ne vem ali nama bo uspelo kaj več. če nama bo bom vesela.
kaj pa če nama ne? zelo te imam rada …
saj sem velika punca. bom že preživela. parkrat sem že zamudila priložnost. zdaj bi rada poskusila.
potem se bova pa sprli in se nehali dobivat. kot se to dogaja prijateljicam ki grejo skupaj v posteljo.
ni nujno. samo če mi boš razbila akvarij. oprosti da ti to pravim tako naravnost ampak sposobna sem imet korektne odnose tudi če se razmerje ponesreči. zdaj pa zadosti futurologije. kaj bi rada počela?
alina ji je stopila za hrbet. poljubljala jo je po laseh. dišečih po soncu. renata se je oklenila njenih dlani. šli sta v posteljo.
bilo je fino. fino. fino. fino. kot na nogometni tekmi.
igra žensk teles svobode ugodja. čisto enostavno. z enim samim razlogom: hočem.
ni ji bilo žal. slivovo marmelado se je dalo jesti. čudila se je sama sebi. občutila je toploto fizične zadovoljitve. z očmi je smehljaje sledila renati. olajšanje ob pogledu na rešitev ki se je pokazala iz kaosa prečrtanih enačb. renata je pomila posodo odnesla smeti poslala esemes staršem in vprašala alino kje je kupila rokavice. ragnar je dirjal kot za stavo. v troje so tekli po ulicah blokovskega naselja. renata ju je rotila naj se je usmilita. ni imela toliko kondicije kot onadva. šli so v staro mesto naravnost v belo sonce ki je plamtelo za mostom sv. janeza nepomuka.
ko se je vrnila domov pa se ni mogla otresti sumov. ta elegantna rešitev ni pravilna. nekaj ni štimalo. ni šlo za seks. si je pred čim zatiskala oči? pred nečim kar je bilo izrečeno med vrsticami. misel si je med iskanjem resnice kakor štorasta smučarka potolkla kolena komolce čelo nos. pred njo je neznansko gladka površina nevednosti. spet se je spustil mrak a ni prinesel ne vina ne možnosti izbire. zjutraj je bila vedrejša žalost je našla doma skupaj z vsem udomačenim dobro poznanim. komu naj telefonira. sami sebi. včerajšnji sami sebi? ali jutrišnji?
