Brane Mozetič: Objemi norosti, odlomek iz romana
Klub je bil res posebne vrste. Potreboval sem kar nekaj ur, da sem z različnimi vlaki in avtobusi prispel v manjši kraj, ki je na obrobju skrival lokal, o katerem sem že pred časom čisto po naključju bral v nekem internetnem potopisu o čudaštvih noči. Na zunaj je bila hiša povsem vsakdanja, podobna drugim tega enoličnega podeželja. Bradat zajeten možakar me je spustil notri, ko sem pozvonil, in me povprašal po izkaznici. Mislil je seveda na klubsko, in ker je nisem imel, je odkimal z glavo, da to pač ne bo šlo. Začel sem zavijati z očmi in mu obupano razlagati, da nisem prišel z avtom in da sedaj, ko je že pozno, ne morem nikamor, kaj se ne bi našla rešitev tudi za take primere. Povprašal me je, če vem, kam sem prišel. Pritrdil sem in mu pojasnjeval, kako sem izvedel za njih. »Prav. Za neznance poteka poseben postopek. Stopili boste v tole sobico in počakali mojega kolega,« mi je pokazal na vratca, ki so bila komaj vidna v temačnem hodniku. Sobica je bila res mala, imela je mizico, stol za njo in ničesar drugega. Prišel je drug moški, ta je bil visok in suh kot zobotrebec, imel je usnjene hlače, majico brez rokavov in visoke škornje. Resno me je pogledal. »Tule boste zložili vse, kar imate po žepih, slekli se boste, in medtem ko bom jaz pregledoval vaše stvari, boste izpolnili tale vprašalnik,« mi je pod nos porinil dva lista vprašanj in kuli. Bilo mi je kar smešno, toda njegov nastop je bil tako resen in ukazovalen, da sem slepo sledil njegovim napotkom. Izvlekel sem stvari, se slekel in se lotil vprašanj. Niti slučajno niso bila lahka. Spraševala so me seveda po osebnih podatkih, pa tudi o imenih očeta in mame, mojih šolanjih, letnih prihodkih, boleznih, ki sem jih prebolel, verskem, političnem prepričanju, kaznovanju, o približnem številu dosedanjih seksualnih partnerjev, pa tudi, ali je kdo od njih imel kako resno spolno bolezen … in še in še. Verjetno sem izpolnjeval kake pol ure. On je nekje vmes rekel: »Osebno moram fotokopirati, pa tudi vašo kreditno kartico,« izginil iz sobe in se šele čez čas ponovno pojavil. Ko sem izpolnil vprašalnik, je sedel za mizo in ga počasi, temeljito prebiral, jaz pa sem kar stal tam pred njim, povsem gol. »Sedaj se lahko oblečete in poberete stvari,« mi je zamomljal. Na koncu je vidno zadovoljen vstal, se mi zarežal, nekje iz hlač izvlekel majhen štempelj in mi pritisnil na roko znak, temno moder, rekel bi kot prekrižani sablji, ali nekaj podobnega. »Dobrodošli v našem krogu in upam, da se boste prijetno počutili. Odprti smo do jutra, tako da boste potem že lahko ujeli prvi avtobus. Če vas bo karkoli zanimalo ali motilo, se le obrnite name ali na kogarkoli od osebja. Izvolite,« mi je odprl vrata in me popeljal naprej po hodniku. Na koncu je odprl precej masivna težka vrata, ki so bila očitno tako zvočno izolirana, da sem šele sedaj zaslišal ves hrup in glasbo za njimi. »Tole je naša sprejemnica,« je pokazal na velik prostor s pridušeno svetlobo, v kateri so se premikali moški, med njimi pa so se vile meglice cigaretnega dima. »Tule za šankom pridete do stranišč in tušev.« Peljal me je naprej do konca sobe, do niše v steni: »Tule je spalnica … in za njo še delovni kabinet.« Potem se je obrnil in strumno odkorakal nekam nazaj, verjetno k drugim gostom, k pravim članom, ki so zahtevali njegovo pozornost. Negotovih korakov sem se vrnil do šanka. Možakarji, ki so ga povsem okupirali, niso kazali nobene pripravljenosti, da bi me opazili. A tega je bil očitno vajen oni izza njega, ker se je prebil skozi njihovo strnjeno vrsto in me povprašal, kaj želim. »Malo pivo,« a me ni slišal ali ne razumel ali ne hotel razumeti, seveda, bil sem na tujem ozemlju, katerega jezik mi je bil povsem tuj. Pokazal sem z roko, sedaj je bilo bolje, smuknil je nazaj za šank in se čez hip vrnil z naročenim. Kam naj se vendar dam? Med šankom in spalnico je večino prostora zasedala biljardna miza ter potreben prostor okoli nje, kar so vse skupaj obkrožali oblazinjeni stoli, zofice in mizice. Toda vse je bilo zasedeno. Starejši moški v različnih opravah, kje vmes je bil kak mlad fant, ki se je vidno stiskal k enemu od teh možakov. Postavil sem se k niši v spalnico, kar pa je bilo sila neugodno, ker sem bil vsem na očeh. Tedaj se je sprostilo mesto v kotu, kajti živčen mršav fantalin je skočil za nekom proti stranišču, izrabil sem priliko in sedel na njegovo mesto. Očitno sodi med divjad, kar pomeni, da me ne bo gnjavil. Izredno debel moški poleg me je grdo pogledal, nekaj zarenčal, a sem se izgovoril, da ne razumem, on pa tudi ni znal povedati drugače. Še bolj je razširil svoje velikanske noge, trup in roke, da me je le še bolj stisnil v kot, iz katerega sem opazoval dogajanje. Okoli biljardne mize se je pomembno prestavljalo šest postavnih fantov, nekje do 23 let. Njihovo vedenje me je spravilo v dobro voljo in je bilo v popolnem nasprotju z vsem, kar sem doslej srečal v tem klubu. Njihove majhne in suhe postave so bile še izrazitejše v tesnih oblačilih, ki so poudarjala vsako njihovo mišico, vsako oblino. To so bila deška telesa, ki pa so posnemala neko namišljeno moško vedenje. Zelo pogosto so se prijemali med nogami in si popravljali svoje premoženje. Smejali so se, ciljali krogle, se pogovarjali, kot da okolica za njih ne obstaja. Logično mi je bilo, da so se nastavljali možnim strankam, ki so sedele okoli in pri šanku, toda to poziranje je bilo premišljeno, delalo se je, da ni to. Moški se niso mešali v njihovo igro, mirno so srkali svoje pivo, tisti z brki so si brisali peno, nekateri pa so si v požrešna usta tlačili prigrizke, palčke, arašide ali toast. Razlika med enimi in drugimi je bila pošastna. Fantje so bili mladi, moški že stari dedi, prvi sloki, drugi brezoblični, gmote mesa, klobas, povešenih gub, prvi nasmejani, drugi strogi, osorni, neusmiljeni, grobi, prvi poskočni, drugi nepremični, prvi so žlobudrali v spevnih jezikih, slišal sem bolgarščino, romunščino, morda ruščino, drugi so uporabljali hladen jezik, ki kot da se je ves čas spotikal in lomil. Poleg igralcev biljarda pa je okoli krožilo ali posedalo s svojimi dedi gotovo še deset ali več takih fantov. Eden od njih se je prerinil do mene, me začel otipavati, ne prav erotično, prej grobo, nekako ihtavo, posiljeno. »Greva v stranišče, greva v stranišče,« sem ga razumel. Bil je majhen in droben, kot da je še mladoleten. Lomila sva jezike, da sem mu lahko dopovedal, da mi ni do tega, ali da mi še ni do tega. Pa se ni dal, kar tam stoje pred mano si je razprl hlače, mi kazal svojega tiča in verjetno hvalil svojo ponudbo. »Pa daj mi deset evra,« ni nehal. Ogromni poleg mene je zabentil, ššccc, in ga dobesedno odrinil stran, da je mali skoraj padel. Odstranil se je, k ogromnemu pa je pristopil drugi fant, močnejši, natreniran, potetovirane mišice so mu štrlele izpod kratkih rokavov, nasmehnil se mu je in nekaj rekel. Verjetno so se vsi tu poznali že dolgo, tako člani kot vsa divjad, ki se je podila med njimi. Mišičasti je ogromnemu podal roko ter ga potegnil iz udobne zofe, da je sploh lahko vstal, malo se je zamajal in se oprl na močne roke. Stopila sta skozi nišo v spalnico, ali morda še naprej. Poleg mene se je odprlo ogromno prostora, ki je mamil gibčne jelene, da so ga drug za drugim zasedali. Vsak je imel malo drugačen stil, ki se je vedno končal z vabili in z razkazovanjem genitalij. Bilo je komično in hkrati nadležno. Pil sem že drugo pivo, se delal nezainteresiranega, z očmi pa vseeno sledil svojemu prvemu ponudniku, ki mi je bil slednjič od vseh najbolj všeč. Verjetno je opazil, saj je prišel do mene in zasedel prazno mesto, se stisnil k meni, nestrpen, mi ponovno na pol v bolgarščini predlagal stranišče, meni pa je bilo samo do božanja. Če se poljublja, me je zanimalo. »Ne, nisam ja peder. Ali daj, na toaletu, da fukam.« Hecen je bil, niti puh mu še ni poganjal po obrazu, imel je tako nežno kožo. Kar obsedela sva, malo prepletena, nekam se je zamislil. Člani kluba so postajali vse glasnejši. Zdeli so se mi robati, grobi, fante so začeli napadati, jih prijemali za rit, jim merili mišice na rokah, koga povlekli za lase ali mu težkali tiča. Fantje pa so se samo smejali. Vsi so že precej popili, prve je razganjala premoč, druge potreba. Vse več parov je odhajalo na stranišče, ne za dolgo, toliko za okus, verjetno. Pet ali šest članov je vse bolj rinilo v malo starejšega fanta, mišičastega, na kratko postriženega, ki je bil ves potetoviran. Prerivali so se in se z njim vred skozi nišo zrinili v spalnico. Preostali fantje so lahko sedaj mirno nadaljevali z igro biljarda ali pa obsedeli okoli mize, kajti skoraj vsi člani so se drenjali okoli niše, radovedni, kaj se bo zgodilo. »Malo reda, gospoda,« se je slišalo od znotraj. Potem so drug za drugim vstopali v spalnico, ostal sem skoraj samo še jaz, Bolgar poleg mene me je dregnil, morda mi je hotel povedati, naj se še jaz premaknem. Sledil sem ostalim. Neki gobezdavi možakar v irhastih hlačah je od vseh nas radovednežev pobral po pet evrov. Očitno je bila to cena za predstavo. Torej bo žrtev kar dosti zaslužila, sem pomislil. Zagotovo pa se mu to ne zgodi pogosto. Predstava ni bila prav izjemna. Tisti prvi igralci so žrtev spravili v krog, fanta potisnili na kolena, ga vlekli za lase, ušesa, mu primazali kako klofuto, potem pa izvlekli na plano svoje tiče, večinoma mehke, in fant je moral drugega za drugim cuzati. To je trajalo kar nekaj časa. Nekaj gledalcev je prizor izrabilo za svoje fantazije, še sami so izvlekli svoje tiče in jih raztegovali. Samo enemu od igralcev je uspelo res otrdeti, napenjal se je, vlekel fanta za lase, bil je že ves rdeč v glavo, zaripel, potem pa je zatulil in nekaj kapljic je omočilo fantov obraz. Publika je vzdihnila, v olajšanju, v užitku, zaman sem si govoril, naj bi me ti prizori vzburjali, ne, bilo je daleč od tega. Predstava je bila končana, vrnili smo se v sprejemnico, Bolgar je bil še vedno na mojem mestu, zdaj kar vesel, da me spet vidi. Stena pri vhodu se je nenadoma razsvetlila in videl sem, da je pravzaprav steklena, za njo pa manjši prostor, v katerem je začel svoj erotični ples še en mišičast in potetoviran fant. Luči so ga osvetljevale z rdečo in roza barvo, nanj je začela deževati voda, milil se je, si s peno prekrival golo telo, pa sproti so jo kapljice vode odnašale, obračal se je, z roko zakrival mednožje, vabil poglede, ki so se vsi po vrsti kmalu naveličali prizora in nadaljevali z maltretiranjem fantov, da so morali ti celo prekiniti svojo igro. Stisnil sem Bolgaru poleg sebe tistih deset evrov, da je nehal utrujati, zadovoljen je vstal in me pustil samega. Poleg sta sedaj sedla dva možakarja in se vneto pogovarjala. Slina jima je kar špricala iz ust. Doumel sem, da sta se nekoč borila v alžirski vojni, ali sem se motil?, toda bilo je slišati, kot da sta jih premalo pobila in bi morali to golazen vso zatreti. Morda sta bila vojaka v tujski legiji, grobijana prve vrste. Oči so se jima zasvetile, ko je k njima pristopil visok suh fant temnejše polti, ki se je precej razlikoval od vseh ostalih. Arabske poteze, ne slovanske. Alžirec morda, sem pomislil. Dogovarjali so se za ceno, onadva sta nižala, on je odkimaval, slednjič so se zedinili, ni mogla biti prav nizka. Vstala sta in vsi trije so se napotili v spalnico. Tokrat so od znotraj nišo prekrili z nekakšno zaveso, debelo, temno rdečo, gledališko. Ujel sem nekaj ropotanja, toliko laže, ker je sprejemnica skoraj utihnila, le v ozadju se je slišalo diskretno glasbo s šanka. Zdaj se je pred nišo postavil oni moj usnjaš, ničesar ni rekel, samo v zrak je zavihtel deset evrov ter nam očitno dajal vedeti, da je za radovedneže tokrat prispevek višji. A možakarjev to ni odvrnilo, drug za drugim so pristopali k njemu, mu dajali denar, on pa je vsakemu plačniku privzdignil težko zaveso in ga spustil noter. Še sam sem se jim pridružil. Že zato, ker mi je bilo nelagodno ostati sam s fanti, ki so še kar računali na zaslužek, ali na priložnost, da si jih bo kdo izbral za žrtev in jih morda popeljal še globlje, v delovno sobo, ki ni mogla biti povsem neobljudena, saj so se kdaj pa kdaj slišali iz nje gromki glasovi, pa tudi kriki. Še zlasti če si stal v tišini spalnice in opazoval predstavo. Malo smo se gnetli v poltemi, nekateri obrazi so me zaničljivo ošvrknili, kaka roka me je grobo odrinila, a našel sem svoj kotiček in čakal. Prizorišče pred nami se je osvetlilo z mlečno belomodro svetlobo, tam sta stala oba možaka, na sebi sta imela uniformi, da, tujske legije, nedvomno, vsak z ene strani sta krepko držala nesrečnega Alžirca, ki je bil v napol strganih capah. Pravo gledališče, sem pomislil. Suvala sta ga sem in tja, mu parkrat primazala krepko klofuto, ne, prav nič gledališko ni bilo, pač pa zares. Pri tem sta ga zmerjala v francoščini, kar je bilo dokaj nenavadno, a obenem razumljivo. Vpila sta nanj, mu zastavljala vprašanja, on pa je vse zanikal, prav tako v polomljeni francoščini. Pomaknila sta ga malo nazaj, on se je otepal, na vse kriplje se je otepal, zadaj je s stene viselo ogromno kolo, in pritisnila sta ga obenj, ga rahlo dvignila, on je brcal, a jima je le uspelo nogi ujeti v jermene, ki so bili na kolesu. Pridržala sta ga, potem pa kolo sunkovito obrnila, da je visel z glavo navzdol in je bil še bolj nemočen. Lahko sta ga zgrabila za roke in še te uklenila v jermene na kolesu. Kolo sta počasi vrtela, telo se je zvijalo, gledalci so začeli vzklikati, spodbujati dogajanje, zahtevali še strožje kazni. Žrtev je bila vsa rdeča v glavo, možakarji pa tudi, kar napihnili so se, oni pod lučjo in ti okoli mene. Belokoži, rdečekoži, sivolasi, brez las, rdečelasi, zaripli od let, tolšče, besa, neizživetega življenja, ki so imeli že v krvi zasnovo za teroriziranje, zdaj so si dajali duška, prav nič erotično ni bilo vse skupaj, iz njih so izginili pedri, ostali so le krvniki. Kolo se je ustavilo, telo na njem je viselo z glavo navzdol, biriča sta se razkoračila pred njim, si odpela razporek in ga zalila z dvema obilnima curkoma. Kot da sta se že ure in ure pripravljala na to. Goltaj, sta vpila, odpri usta, ter ga s škornji suvala v goltanec, da je oni le odprl usta in se mu je scanje zlivalo v grlo. Možakarji ob meni so huronsko vpili, tudi oni bi, tudi oni, toda ne, za to niso plačali, morali si bodo zunaj najti svojo žrtev, jo morda peljati na stranišče ter jo za primerno ceno poscati. Po tem čiščenju sta se spravila nanj in mu strgala že tako precej uborna oblačila. Obrnila sta ga in bil je pred nami povsem gol, nezavarovan, predan svojima rabljema. Od nekod se je pojavil usnjaš, ki me je uvedel v ta klub, in jima podal dva biča, ne taka z usnjenimi trakovi, kakršni se radi uporabljajo v erotičnih igrah, verjetno bi bilo to prepoceni, pač pa kratka biča, kot šibi, s kakršnimi jezdeci spodbodejo konja. Zdaj sta se zarežala, položila konici na kožo in potovala po njej, kot da bi iskala erogene cone, potem rahlo šibnila po njej, ne preveč, toliko da se je slišalo. A ta videz je hitro minil, ker sta z gromkim kričanjem vsula nanj neskončno udarcev, da je fant začel kričati in je postalo nevzdržno. V kakšnem uživanju je plavala ta podivjana horda, morda res nekdanjih vojakov, zapornikov, morilcev, nacijev, kdo bi vedel, jaz tega enostavno nisem mogel razumeti, pa tudi prenašati ne več, zrinil sem se med njimi, odmaknil zastor in se vrnil v sprejemnico. Tu so se ostali dolgočasili. Barman na šanku je precej povišal glasnost glasbe, neke omledne štance, morda da nas ne bi motilo dogajanje za zaveso. Fantje so tiho igrali biljard, srkal sem pivo in bil prazne glave. Do ničesar več mi ni bilo. Gledal sem na uro, ki se kar ni in ni hotela premikati. Ni mi bilo jasno, kako bom zdržal do jutra. Mali Bolgar je kinkal v kotu, še dobro, saj mi sedaj njegove zahteve ali le blebetanje ne bi ustrezalo. Šele pol ure kasneje so možakarji počasi kapljali mimo zavese. Bilo so vidno izčrpani, toda zadovoljni. Usnjaš je stekel do šanka in se z velikim vedrom vode ter cunjami vrnil v spalnico. Morda bo fant preživel. In celo prejel domenjeno plačilo. Morda pa ne bo in ga bodo kam odvrgli, morda v enega od neštetih kanalov, le kdo ga bo pogrešal, tako ali tako pripada sovražni vojski, ki bi jo morali že davno uničiti. Ko se je začelo daniti, sem stopil iz kluba. Hiša je bila res povsem vsakdanja, na okenskih policah so bila korita s pelargonijami, taka kot povsod. Kako ustrezno. In ko sem stopal proti avtobusni postaji, se mi je v jutranji svetlobi šele razril ves raj te vasice sredi Evrope. Nizke hišice so si sledile, bele, s cvetjem na oknih, pred njimi na milimeter nasekljana travica, grmički, pa ne preveliki, vmes palčki, koliko palčkov, in Sneguljčice. Na vse je legala spokojnost, ki jo je motilo le ptičje žvrgolenje.
