Ponovno vabljen/a na debato o Interseksualnosti, ki se bo zgodila v sodelovanju ekipe ALTER ŠALTER in festivala RDEČIH ZOR:
sobota, 10.3.007
18:00 klub Monokel: projekcija in debata
in QUEER poplesavanje:
22:00 klub Gromka: DJ in VJ vecer (Alter Šalter & SINDIKAT party)
vstop: 2e, drag/cross-dressCode (če nimate jajc, je lahko zgolj detajlno)
Sobota, 10. marec ob 18.00, Klub Monokel
Alter šalter projekcija, predavanje in pogovor
TONJA ZADNIK, ERIK BLATNIK: HIDŽRE (2006, Slovenija, 10′, slo/ang/hindujsko s slovenskimi podnapisi)
Izraz hidžra zaobjema interseksualce in evnuhe, ki imajo v Indiji uradno priznan status »tretjega spola«. Po ogledu kratke reportaže, ki se ukvarja z družbenim statusom indijskih hidžer, bo Tonja Zadnik predstavila svojo diplomsko nalogo. V njej je status hidžer primerjala z medicinsko in splošno percepcijo interseksualnosti v Sloveniji. V pogovoru bomo skušali odgovoriti na vprašanje, zakaj interseksualcev v Sloveniji domnevno ni.
Za uvod v debato je Tonja Zadnik pripravila nekaj pojasnil o interseksualnosti.
SPOLA NISTA DVA!
- Normalni razvoj spola v zahodni družbi predvideva, da ima moški penis in ženska vagino. Uvrščanje osebe v spolno dihotomijo pa je nujno celo v primerih, ko ima moški vagino in ženska penis. Ali je torej spolov več?
Da. - Binarni sistem spolov ni ne univerzalen ne izčrpen, kar potrjujejo biomedicinske raziskave, ki kažejo, da spola nista dva, temveč je spolov več. Moški in ženska, ki sta v zahodni družbi razumljena kot edina predstavnika spola, sta le njegova najpogostejša ekstrema.
- Tako ne govorimo o spolni dihotomiji moški-ženska, temveč “spolnem kontinuumu”: moški –moški hermafrodit – pravi hermafrodit – ženski hermafrodit – ženska
o.p. sopomenka za hermafrodite so še interseksualci, tretji spol, dvospolniki, ljudje z nedorečenim spolom, ambiseksualnimi genitalijami - Hermafroditi se rodijo z drugačno kromosomsko, anatomsko ali fiziološko zasnovo od tiste, ki je značilna za tipične pripadnike moškega oziroma ženskega spola. Pravi hermafroditi so ljudje, ki se rodijo z enim testisom in enim jajčnikom, moški hermafroditi imajo testise in nakazane ženske genitalije, a so brez jajčnikov, ženski hermafroditi pa imajo razvite jajčnike in delno razvite moške spolne organe, manjkajo pa jim testisi.
- Koliko jih je?
Ocene se gibljejo od 4 odstotkov pa vse do zgolj enega interseksualnega otroka na 1500 rojstev. Interseksualnost je pogostejša v zaprtih skupinah, kot so denimo plemena, endogamne družbene skupine, izolirane populacije, denimo otoške itd. - Kaj je narobe z njimi? Sploh kaj?
Hmmm, pravzaprav interseksualnost sploh ni bolezen, temveč gre za povsem naravno, a redko različico biološke spolne diferenciacije. Operacije in zdravljenje v večini primerov (razen pri obliki ženskega psevdohermafrodizma t.i. congenital adrenal hyperplasia (CAH)) z vidika preživetja posameznika niso nujne. - Je torej nekaj narobe z našo kulturo?
Morda. Paradoksalno, vendar resnično, je interseksualnost z vidika kulturne hegemonije “bolezen”, a brez bolezenskih stanj. Znanstveniki poročajo o zelo nizkem številu interseksualcev, pri katerih bi njihova spolna nedorečenost imela kakršenkoli vpliv na zdravje. Soočamo se s podružbljanjem vzrokov za zdravniške posege oziroma z medikalizacijo interseksualnosti – s procesom, ko se pojave, ki z zdravstvenega vidika niso problematični, definira in obravnava kot bolezen. - Vizionarstvo, ki se sprevrača v dejstvo
Na Zahodu smo od leta 1990 dlje priča interseksualnemu gibanju. V ZDA in Kanadi interseksualci množično ustanavljajo podporne skupine. Njihovo število je iz leta v leto višje. Leta 2002 jih je bilo uradno registriranih 16, dve leti kasneje pa že 3012. Aktivisti poudarjajo, da interseksualnost sama po sebi ni patološka. Patologija pravzaprav leži v binarnem dojemanju spola, ki je družbeno konstruiran. - In drugod po svetu?
Medtem ko Zahod sledi biblijski zgodbi o Adamu in Evi, druge kulture spolno dihotomijo razpirajo. Antropološki viri navajajo skupnosti z zabrisanimi spolnimi identitetami, in če jih omenimo le nekaj: berdache v prvotni Ameriki, hemanche med Cheyenni, xanith v Omanu, mahu na Tahitiju, nadle v Navajski kulturi, washoge v Keniji in winkte med plemeni Lakote, kwolu-aatmawol v Papua Novi Gvineji in Dominikanski Republiki, med najbolj odmevnimi skupnostmi interseksualcev pa so indijske hidžre. Slednje imajo v Indiji možnost pridobiti potni list s posebno spolno kategorijo.
»Seksistične politike, ki so vpete v zahodne družbe, niso ne odpravljene niti povsem odkrite. Feminističnim gibanjem s konca 19. stoletja sledijo gibanja homoseksualcev v 60-ih letih dvajsetega stoletja in gibanja transseksualcev v 90-ih letih, drzno a ne povsem brez argumentacije pa lahko predvidevamo, da bo 21. stoletje čas gibanj interseksualcev. «
Tonja Zadnik (1982) je lani diplomirala na Fakulteti za družbene vede (smer sociologija) z diplomskim delom Interseksualnost kot izziv spolni dihotomiji: primer indijskih hidžer. Pred in medtem je veliko potovala ter iz Indije poročala za TV SLO1. Kot novinarka je sodelovala tudi z revijo Gorenjski glas, Radiom glas Ljubljane in revijo MQ, kot zunanja strokovna sodelavka pa občasno še vedno sodeluje s Fakulteto za družbene vede.
