28. festival lezbičnega in gejevskega filma / 28th Ljubljana Lesbian and Gay Film Festival
Urnik
Program
Spremljevalne prireditve
Festivalski katalog
Galerija
Organizacija

Asocialno je ženska *

Ameriška režiserka in filmska umetnica Barbara Hammer se je rodila leta 1939 v Hollywoodu, v Kaliforniji, v Združenih državah Amerike. Leta 1961 je diplomirala iz psihologije na University of California v Los Angelesu. Leta 1963 je na San Francisco State University v Kaliforniji najprej zaključila magisterij iz angleške literature, nato pa leta 1975 še magisterij iz filma. Pozneje, v letih 1996–1997, se je na podiplomskem študiju na American Film Institute v Los Angelesu posvečala tudi multimedijskim digitalnim študijam.

Barbara Hammer je pionirka lezbičnega filma in Queer Cinema, antološka umetnica na področju filma, videa, instalacije, performansa in multimedijev, njen impresivni opus je prava filmska enciklopedija.

Njene umetnine hranijo zbirke po vsem svetu, od Museum of Modern Art v New Yorku, preko Centra Georges Pompidou v Parizu, Nacioalnega filmskega arhiva v Bruslju, Nizozemskega filmskega arhiva v Amsterdamu, do Avstralske filmske knjižnice v Sydneyju in Tajvanske nacionalne filmske knjižnice v Taipeju. Retrospektive so ji posvetili svetovni umetniški centri Tate Modern London, Museum of Modern Art New York, Reina Sophia Madrid, Irish Film Centre Dublin, Umetniški center v Seulu ... Prejela je številne ugledne nagrade: Shirley Clarke za ustvarjalce na področju avantgardnega filma, The Women In Film, mednarodnega filmskega festivala St. Louis, nagrade Teddy in Polarni medved na Berlinalu, nagrado Leo Filmskega festivala Flaherty, nagrado Black Maria, nagrado Internacional de Cine Realizado por Mujeres Madrid in mnoge druge. Dva najnovejša filma – Generacije (2010) in Odtok Maye Deren (2011) sta bila lani na Berlinalu dobitnika nagrade Teddy v kategoriji za najboljši kratki film. Leta 2010 je pri založbi Feminist Press izšla njena avtobiografija HAMMER! Making Movies Out of Sex and Life.

Povojni ameriški umetniški film je – za razliko od hoollywoodskega, ki je poskušal lezbištvo na vse načine cenzurirati in zastreti – ženski homoerotiki odprl vrata. Pa ne le to, vrata so se odprla, in to na stežaj – upodabljanje lezbištva so, v razburkani atmosferi vzpona feminističnega gibanja in s pojavom neodvisnega lezbičnega filma v ZDA od 70-tih let naprej, v svoje roke vzele lezbijke same in začele snemati lezbične filme o lezbijkah. Tako sta bila prvič v zgodovini lezbični lik in lezbična želja na filmskem platnu prikazana z vidika avtentične osebne izkušnje. Ta perspektiva je omogočila vpogled onstran tradicionalne heteronormativne matrice ter skozi optiko lezbijke same.

Zgodovinsko gledano je vse dotlej kinematografija lezbištvo mutilirala – brisala, dušila, kamuflirala, kodirala, prikrojevala, ukalupljala v strejtovski režim, skratka zlorabljala. Filmarke neodvisne produkcije temu naredijo konec; lezbištva se lotijo kot legitimne teme. Njihov cilj je predstaviti »nepredstavljivo«, ga locirati v vidno polje, kljubovati represiji in izbrisu z eksplicitnimi, transparentnimi podobami.1

Barbara Hammer se je razkrila, ko je bila še poročena in je poučevala na kolidžu v Santa Rosi v Kaliforniji, nakar je zapustila moža in se z motorjem odpeljala novemu življenju naproti. Spominja se: »I was a housewife and married. And I thought there is more to life than this. I can do more than serve coffe.«2 Fascinantno filmsko kariero je začela v zgodnjih 70-ih. Pri tem ima usodno vlogo avantgardna ameriška filmarka Maya Deren. Snemati je začela kratke eksperimentalne filme, na podlagi osebne izkušnje telesa in seksualnosti. Leta 1974 je posnela prvi lezbični film v zgodovini – Dyketactics  / Lezbotaktika. Zgodnji filmi so kratki eksperimentalni filmi, ki entuziastično raziskujejo žensko seksualnost in užitek, ki sta bila pred tem, kakor sama pravi »terra incognita v geografiji filma«. Leitmotiv je odkrivanje lezbične želje in tabuizirane telesnosti, iskanje lezbične ikonografije, jezika in manifestacij lezbištva. V pionirskem obdobju se je oblikovala estetika lezbičnega filma, ki pri Hammerjevi pomeni razmerje pogled in dotik – filmsko platno, oko na eni in senzualnost telesa na drugi strani.

Razviden je vpliv zgodnjega feminizma, ki lezbištvo definira kot način osebne in politične osvoboditve. Ena od postavk lezbičnega separatizma 70-ih let – ko so se v ameriškem prostoru razplamtele feministične seksualne vojne, ki so razblinile idejo o solidarnem feministično-lezbičnem sestrinstvu in odprle konflikt med konservativnim antipornografskim ter radikalnim lezbičnim feminizmom – trdi, da lezbištvo ni le vrsta seksualnosti, ampak zasedba politične pozicije.

V kontekstu lezbičnega feminizma 70-ih let se Hammerjevo uvršča v kulturni feminizem.3 Zanj sta značilna odmik od neposrednih političnih vprašanj in preusmeritev v ideologijo starodavnih matriarhatov. Ta navdih je treba videti v luči tedanje emancipacije, ki je kot protiutež patriarhatu postavljala matriarhat. Podobne vzgibe, ki so se vzajemno oplajali, je opaziti tudi v sočasnem akademskem feminizmu in drugih diskurzih, npr. v ameriški arheologiji, kjer je Marija Gimbutas razvila teorije o prazgodovinski Veliki Materi Boginji. Nekateri zgodnji filmi, npr. Great Goddess / Velika boginja (1977), Moon Goddess /Mesečeva boginja (1976), Women's Rites / Žensko obredje (1974) odsevajo slaveč odnos do arhetipske moči ženskosti. Moč matriarhata zaslutimo v harmoniji golih ženskih teles na deviških gozdnih jasah, v spoju ženskih reproduktivnih organov z naravo, v liričnem sožitju gladkih ženskih torzov, v ritualih očiščenja.

Lezbištvo vstopi v zgodovino filma tudi skozi simbolizem esencialne ženskosti, vendar je tudi v tem segmentu izrecno politično. Intervencija lezbičnega filma nastopi kot korekcija kulturnega zanikanja lezbičnega telesa in želje; na filmsko platno planejo tabu teme – menstruacija, orgazem, lezbična erotika. Deluje tudi kot korektiv obstoječih podob lezbične seksualnosti. Zato je v nekaterih erotičnih prizorih režiserka hkrati tudi akterka. Svoje lastno telo uporablja kot edini zanesljivi vir, kot legitimizacijo. V štiriminutnem črnobelem filmu Lezbotaktika se oko kamere najintimneje približa in usmeri v sam erotični akt med režiserko in njeno partnerico. Kontroverzni film je povzročil silne reakcije, pozneje se režiserka spominja: »Z Lezbotaktiko sem imela srečo, takrat se sploh nisem zavedala, da je to prvi lezbični film, ki ga je posnela lezbijka. Sicer bi bila boječa in prestrašena, namesto tega sem kar planila in pustila svoji energiji, da me nosi skozi delo ...«4

Filmski pogled Hammerjeve se v času razvoja queerovske estetike, v 80-ih letih ter pozneje razsloji in premesti tudi na druge teme; razvije zanimanje za raznolikost, fragmentiranost lezbištva in skrb za ranljivost v reprezentaciji telesa. V pogajanjih za vidnost raziskuje reprezentacijo marginaliziranosti lezbijk, gejev in transidentitet v družbi ter, kar je še zlasti pomembno, marginalizacije znotraj same lgbt-kulture: staranje in diskriminacija starih na homosceni, rasizem, institucijo klozeta, S/M subkulture, družinske vezi, lezbijke v nacističnih taboriščih, atipične homoerotike ... Vseskozi raziskuje tudi film kot medij, njegovo strukturo in tehnološko zmogljivost, a za razliko od strukturalističnega filma ne izvzema telesa in emocij.

Ena od poglavitnih razsežnosti karizmatičnega dela Barbare Hammer je iskanje zgodovine lezbištva. Eksperimentalni dokumentarni filmi, denimo Nitrate Kisses / Nitratni poljubi (1992) ali Female Closet/ Ženski klozet (1998) so spominski arhivi iz skrite, zamolčane lezbične zgodovine, ki jo režiserka znova odkriva in obudi v življenje; bežeče in izginjajoče podobe, arhivski citati in fotografije, inserti, zlepljeni fragmenti. »Vse je treba ohraniti,« pravi Hammerjeva, »da bi razumeli življenje«.5 V filmskih esejih se opozarja na manko vizualnih arhivskih zapisov, ki bi ilustrirali lezbično preteklost, zgodovinsko in erotično dediščino ženske homoerotike.

Krhkost in minljivost zbledele, nedokumentirane preteklosti ponazarja tudi fizična minljivost filmskega traku, posnetki na trakovih super 8mm ali 16mm. Uporaba optičnega dotiska, efektov poroznega, popraskanega, manjkajočega traku, presvetljenega filma in negativov, vizualnega kolaža, prekrivanja, koloriranja in drugega manipuliranja, služi kot motilec čistosti percepcije. Manjkajočo zgodovino je mogoče upodobiti tudi s pomočjo hibridnih žanrov in animacije. In če je bilo treba, film tudi umakniti s platna.

Tatjana Greif

* Citat iz filma Nitrate Kisses

FGLF je v preteklosti že predvajal njene filme. 1995 Nitrate Kisses in lezbične videe 1986-1990 (Snow job: The media histeria of AIDS, TV Tart, Two bad daughters, No no nooky T.V., Hot Flash, Thanatos), leta 1998 Ženski klozet (The Female Closet) in 2011 Odtok Maye Deren.

1 Neodvisna filmska produkcija je tipično ameriška praksa nizkoproračunskih umetniških filmov, sredstva so pogosto iskali kar preko časopisnih oglasov. Filmi tega časa ciljno naslavljajo lezbično javnost kot tisto, ki specifično tematiko zna »brati« in razumeti, zato so bile običajne projekcije women-only.

2 »Bila sem gospodinja in poročena žena. In zdelo se mi je, da je v življenju še kaj več od tega. Lahko naredim več, kot pa strežem kavo.« www.barbarahammer.com

3 AndreaWeiss, Vampirke in vijolice, 2010.

4 Revija Bomb.

5 www.barbarahammer.com

Foto: Susan Wides

Urnik
Program
Spremljevalne prireditve
Festivalski katalog
Galerija
Organizacija