Stanovanje št. 4

pogovor s Simono Jerala

Svoje filmsko delo si začela pri aktivistično zastavljenih filmih Vstaje Lezbosov. Stanovanje št. 4 je poetični in estetski film, tudi veliko intimnejši. Od kod ta »preklop«?

Mislim in upam, da grem v smer preseganja tedanjega aktivizma. Poetsko, intimno in estetsko so tri stvari, ki so mi zelo blizu in jih v filmu kot takem laže izražam. Lgbt-populacije ne želim slikati kot nekaj izključujočega, temveč s poglabljanjem v like priti do univerzalnega. Na podoben način sem se lotila tudi svojega drugega filma, Pink salon, ki smo ga ravnokar posneli v Romuniji.

Stanovanje št. 4 je skupinski projekt. Ali je skupinska režija idejno ali izvedbeno bogatejša, sploh če gre za sodelovanje s tujci?

Z ekipo smo imeli neverjetno srečo, saj smo se vsi trije izredno dobro ujeli. Že preden smo se poglobili v zgodbo naše junakinje, smo si bili edini v tem, da ne želimo posneti klasičnega dokumentarca in da bomo estetiko postavili v ospredje. Naše sodelovanje je vsekakor obogatilo film, saj smo imeli v ekipi zelo tenkočutnega in preciznega snemalca Ruia, medtem ko sva se z Daphne idejno dopolnjevali.

Ali je laže razvijati ideje, dobiti sodelavce, opremo in svetovalce v nekem širšem okviru?

Filmski kampus Ptuj se je izkazal za zelo dobro izkušnjo, ravno zato, ker se nas je na enem mestu znašlo petdeset mladih ljudi z vseh koncev Evrope, in vsi smo si želeli posneti film. Opremo smo imeli večinoma svojo, pomembneje je, da smo bili teh deset dni izolirani od naših siceršnjih življenj, tako da smo bili pri snemanju popolnoma osredotočeni. Takšne delavnice so zelo dobra priložnost za spoznavanje ljudi in njihovih raznolikih pristopov k filmu, zato so dobro izhodišče za kasnejše sodelovanje.

Pred leti smo na FGLF predvajali kratki film nemškega režiserja The Gay Life in Krško, dokumentarni, ravno tako iz Luksuz produkcije, iz katere je tudi tvoj film. Kako si začela sodelovati z njimi?

Člane Luksuz produkcije sem spoznala na letošnjem festivalu Kino Otok v Izoli. Tam so imeli filmsko delavnico in ker sem si želela udeležiti se nečesa podobnega, me je njihov organizator Tomaž Pavkovič kasneje, ko sva se naključno srečala v Ljubljani, povabil k prijavi na ptujsko delavnico.

Kako bi sama opredelila sodobni glbt-film?

Sodobni glbt-film zrcali življenja lgbt-posameznikov tukaj in zdaj. Hkrati pa je tudi odslikava razmišljanj in zrelosti njihovih režiserk in režiserjev, saj morajo biti ti v prvi vrsti iskreni do sebe. Ker ima lgbt-film že nekaj desetletij zgodovine, torej dobro in trdno podlago, si lahko privošči nove oblike, ki ne bodo ne žanrsko ne vsebinsko obremenjene.

Kaj je, po tvojem, mogoče povedati s filmom, česar se ne da povedati npr. s knjigo, pesmijo, z dramo ...?

Film in literatura imata veliko skupnega, saj oba pripovedujeta ali izpovedujeta zgodbo. Kot izrazno sredstvo ga najlaže primerjam s poezijo, ker jo tudi sama pišem. Tu je razlika precejšnja, saj se pri poeziji predvsem ukvarjaš z lastnim notranjim svetom. Pesmi tudi potrebujejo svoj čas zorenja po raznih predalih, preden jih pokažeš svetu, medtem ko je film že v izhodišču narejen z mislijo na gledalca/gledalko. Ne gre toliko za to, česa se z literaturo ne da povedati, kot za to, da film ponuja neposrednejšo odslikavo sveta, ki jo omogočata slika in zvok.

Suzana Tratnik