Enrique Pineda Barnet, legenda s Kube

Enrique Pineda Barnet (rojen 1933) je kubanski režiser, ki je kljub visoki starosti še vedno poln energije. Filme je začel snemati leta 1961 in doslej jih je posnel že trideset, od tega deset igranih celovečercev. Najbolj je znan po filmu La Bella del Alhambra (1989), ki je prejel številne nagrade in bil eden najbolj gledanih filmov na Kubi. Leta 2006 je dobil visoko državno nagrado za film, letos pa je presenetil z odkrito gejevsko dramo Zeleno zeleno (Verde Verde). Kljub težavam s sporazumevanjem je odgovoril na nekaj vprašanj.

V svojem življenju ste opravljali vrsto poklicev in dejavnosti, bili ste novinar, profesor, kritik, igralec, scenarist, pesnik, prozaist, režiser … Pri katerem delu ste najbolj uživali?

V vsaki dejavnosti ali poklicu sem našel drugačen okus, tako da so mi bili vsi enako ljubi.

Prebral sem, da ste že pri dvajsetih prejeli literarno nagrado. O čem ste tedaj pisali – to je bilo še pred revolucijo.

Že pri sedemnajstih sem napisal pesem Elegia del condenado, kjer sem pisal o duši homoseksualnega mladostnika. V podobnem duhu sem napisal tudi svojo prvo knjigo 7 cuentos para antes de un suicidio.

Ali ste v svojih delih že odpirali temo homoseksualnosti?

Mislim, da je ta tema na neki način prisotna v vsem mojem življenju.

Za svoj zadnji film Zeleno zeleno ste napisali tudi scenarij. O čem ste želeli govoriti v tem filmu?

Hotel sem premisliti in izraziti razliko med sovraštvom in ljubeznijo, zlasti pri homofobičnih ljudeh. Govoriti sem hotel o nekakšni osrednji bolezni mačistične družbe.

Na videz gre za staro, morda brezčasno zgodbo – na eni strani je moški, ki je gej, na drugi pa moški, ki ne sprejema svoje homoseksualnosti, in zato postane nasilen. Obenem pa gre za zgodbo o naravi same strasti – da vedno ubiješ predmet svoje želje. Na kaj ste bolj streljali?

Na obe videnji. Hkrati pa sem hotel zajeti tudi samospraševanje, različnih oseb, bolj ali manj inteligentnih, bolj ali manj odprtih do samih sebe.

V kom se vi bolj prepoznate, v Alfredu ali v Carlosu?

Vedno sem v vsakem od njiju, kajti zame je to predvsem družbena drama.

Ali je Fassbinderjev film Querelle vplival na vas?

Ni me strah prepoznavati vplive. Všeč so mi Fassbinderjevi filmi. Toda scenarij za Zeleno zeleno sem napisal pet let preden sem videl film Querelle. Kasneje sem res opažal sorodnosti. Toda to se včasih dogaja. Všeč so mi bili tudi filmi Tarkovskega, ali Dogville Larsa von Triera. Nikoli se nisem bal kulturne dediščine, skozi mene odsevajo tudi Thomas Mann, Oscar Wilde ali Herman Hesse.

Kakšne so bile reakcije na film doma na Kubi in kako svobodna je debata o homoseksualnosti?

Leta 1989 si ne bi mogel predstavljati, da bom kdaj posnel film Zeleno zeleno, niti da bi ga kdo financiral niti da bi ga kdo gledal. Zdaj pa nisem imel nobenih težav, film je bil državno podprt, doživel je javno predvajanje in ocene v medijih. Toda med državno birokracijo, v okviru srednjega razreda, je seveda najti veliko skritih sovražnikov, homofobov, ki lahko povzročajo veliko zapletov in težav pri delu.

Na polju literature poznamo s Kube Reinalda Arenasa, ki je moral emigrirati v ZDA, in pa Lezamo Limo, ki ni nikoli zapustil Kube (njegova oseba je leta 1994 služila za lik v slovitem kubanskem filmu Jagode in čokolada, verjetno prvem, ki je opisoval geje). Nam lahko predlagate še koga.

Seveda, tu je še veliki Virgilio Piñera. Ravno letos je Kuba uradno proslavljala stoletnico njegovega rojstva.

Brane Mozetič