Queerovska kinematografija je mrtva, naj živi queerovska kinematografija!

Intervju s Campbell X, režiserko filma Taprav dec (Stud Life)

Campbell X v svoji filmski praksi presega meje vizualne estetike in vsebine gibljivih podob. Njena producentska hiša BlackmanVision producira eksperimentalne filmske projekte, ki spajajo fiktivne in dokumentarne žanre. Filme uporabljajo z namenom spominjati se in ponovno pogledati to, kar je bilo pozabljeno. Na ekran pripeljejo še nepovedane zgodbe in postavijo v središče ljudi, ki so dostikrat v senci.

Taprav dec (Stud Life) na lahkoten način obravnava temne plati queerovskega uličnega življenja v Londonu. Film popelje gledalca/ko v izsek urbane lgbt-scene, kjer naključen seks in jemanje drog nista dojeta kot deviantno obnašanje. Kjer je spol širok pojem, vendar želja sledi striktnim pravilom. Kjer je nasilje lahko del seksa kakor tudi ulični napadi. JJ in Seb naseljujeta svet, kjer so beli queeri seznanjeni s črnsko ulično kulturo in zavračajo mainstreamovski lgbt-svet.

(Povzeto po spletnih virih)

Kako bi definirala svojo filmsko prakso?

Delam filme, ki poleg tega da dajejo vizualni užitek, tudi izzivajo gledalčevo percepcijo sveta, ki ga naseljujejo manjšine.

Kje dobiš ideje za svoje projekte in sredstva zanje?

Moje ideje prihajajo od ljudi, ki me obkrožajo, sredstva pa dobim iz različnih virov – v preteklosti od Arts Council-a in Channel 4, zadnje čase pa s prostovoljnimi prispevki in od privatnih investitorjev.

Lahko poveš kaj več o producentski hiši BlackmanVision?

BlackmanVision je prostor, kjer ljudje z roba postanejo center in norma. Je prostor za debate o filmu in kulturi. Je prostor, ki vzpodbuja ljudi k »just do it«, da posnamejo svoj film.

Kako je nastal Radikalni filmski manifest?

Radikalni filmski manifest je nastal, da bi se spomnila, zakaj delam filme, pa tudi da bi vzpodbudil ljudi »zunaj«, da delajo filme. Ne da bi mislili, da moraš imeti poseben talent ali drago opremo, da lahko posnameš film. Ampak, da moraš uporabiti to kar imaš in ljudi okrog sebe za začetek in potem na tem graditi.

Dostikrat sodeluješ z drugimi režiserkami, npr. z Liso Gornick v TickTock Lullaby in s Cheryl Dunye v The Owls. Zakaj je sodelovanje zate pomembno in kako vpliva na tvoje ustvarjanje?

Menim, da je pomembno za temnopolte/lgbt/mikrobudžet režiserje in režiserke, da se medsebojno podpiramo, če hočemo, da se naše delo realizira. Zaradi tega namenjam svoj čas in znanje med drugim za pomoč režiserkam, katerih delo spoštujem, da ga spravim v pogon. Ne poskušam zaslužiti z njihovimi projekti, saj naši filmi dostikrat ne prinašajo denarja. Kakorkoli že pa verjamem, da ti filmi morajo biti na svetu, da pokažejo, da obstajajo tudi druge zgodbe, ne le dolgočasna mainstreamovska krma, ki nam jo strežeta Hollywood in televizija.

Kaj meniš o trenutnem stanju queerovske kinematografije?

Queerovska kinematografija je mrtva, naj živi queerovska kinematografija! Nisem prepričana, da vem, kaj je queerovska kinematografija. V devetdesetih je obstajala jasna agenda, kaj pomeni imeti queerovsko agendo. Kot na primer, biti neodvisen od mainstreamovske distribucije, od velikih hollywoodskih imen ali studiev, da posnameš uspešen film z lgbt-vsebino. Dandanes mainstreamovska kinematografija in tv prevzemata lgbt-vsebine in videti je, kot da ni težko narediti glbt-filma. Vsak lahko naredi film, vendar zelo redki režiserji, ki bodo želeli posneti film z lgbt-vsebino, bodo zanj dobili sredstva, če ne bodo ustrezali mainstreamovskim kriterijem. Kakorkoli že, digitalna tehnologija, you tube/vimeo, je odprla prostor za dela, ki so bolj raznolika in vključujejo več temnopoltih queerov, ljudi raznovrstnih spolov in sveže zgodbe.

Kakšen je tvoj odnos do feminizma?

Vsi bi si morali želeti popolno enakopravnost za vsa človeška bitja. Sposobni smo postaviti roverja na Mars, tega pa ne. Kako žalostno.

Na festivalu bomo predvajali tvoj film Taprav dec, ki se lahkotno loteva temne plati queerovskega življenja v Londonu. Kakšen svet naseljujejo tvoji liki?

Liki iz filma živijo v vzhodnem Londonu, ki je zelo vibranten multikulturni prostor. Je tudi prostor, kjer je dominantna kultura na ulici pod močnim vplivom delavskega razreda, tamkajšnjih vnukov imigrantov. Videli boste, kako se ljudje gibajo in plešejo. Naše odkrito slavljenje življenja in veliko samozavest. Trda zgornja ustnica, ki v filmu ni ravno prisotna, predstavlja Anglijo preteklosti in ne prihodnosti. Znotraj tega prostora je tudi queerovska subkultura. Gre za ljudi, ki so odraščali v tem okolju in jim je blizu. To je svet mojega filma.

Kako je bil film sprejet v Londonu?

Film je bil zelo dobro sprejet na londonskem festivalu gejevskega in lezbičnega filma. Obe projekciji v BFI sta bili razprodani.

Zanimajo te predvsem urbane zgodbe, subkulture in ženske. Lahko poveš kaj več o svojih kratkih filmih?

Moji kratki filmi so večinoma lirični in eksperimentalni. Legacy je o mojem odnosu z mamo in o najinem odnosu do naše skupne preteklosti, ki vključuje suženjstvo. Fem je butch hommage femicam, ki pokaže, da kljub temu da so za mnoge nevidne, so vedno prisotne v bučarkinem pogledu.

Imaš kakšno sporočilo za prihajajoče generacije režiserk in režiserjev v Ljubljani?

Delajte svoje filme, ne bojte se zalomiti in učite se iz svojih napak.

Rosana Sancin