Podoba za zaveso molka: lezbične podobe v vzhodnoevropskih filmih

Spominjam se neke kave z Natašo Sukič, na kateri je bilo govor o odkrivanju lezbične identitete v našem času in prostoru. V procesu identitetne konstrukcije, ki je zanjo vključeval bolj ali manj neuspešno iskanje lezbičnih podob v stari Jugi, se je obrnila po uteho k redkim filmom, po večini zahodnoevropske ali ameriške produkcije, ki so ubesedili njeno željo. Ena izmed odkritih podob lezbijke, ki se ji je vtisnila globoko v spomin, pripada kanadskemu filmu The Fox (1967). Strukturna postavitev zgodbe o nedolžni ženski in njeni posesivni lezbični ljubimki, že napoveduje pričakovani konec filma. Ko na farmo, na kateri ženski živita, prispe mlad moški, se prva z njim poroči, drugo pa ubije drevo, ki ga je moški lastnoročno posekal. Nataša je ob filmski podobi občutila jezo, s katero je govorila še 25 let po ogledu filma. Drugi spomin, povezan s filmom, je podoba mojega prehoda v najstništvo - dveh žensk, uokvirjenih z našo staro phillipsovo televizijo in njunega dolgega pogleda. Ko sta se poljubili, sem občutila vzburjenje in sram hkrati. Film ni imel srečnega konca, a v tistem fragmentu nekronološkega časa in neizrekljivih narativov, ki so nam od nekdaj pripadali, sem odkrila razpoko, ki se je name vpisala skozi telesne odzive in čustvena stanja. Tako sem začela iskati svojo osebno zgodbo.

Temnopolta teoretičarka bell hooks tisti trenutek odpora, ko podobo, ki nam je ponujena, zavrnemo in vrnemo kritičen in političen pogled, imenuje opozicionalen pogled. Ta je napajal tako Natašino jezo kot moje iskanje. Gesta rekonstrukcije drobcev neizrekljive zgodovine lezbištva v alternativno zgodbo o želji in življenju, je podstat izgradnje naših identitet in je povezovalna nit štirih dokumentarcev, ki si jih je mogoče ogledati na letošnjem Festivalu lezbičnega in gejevskega filma. Trije se ukvarjajo z zamolčanimi zgodbami lezbijk, tranzicijo in političnim bojem – madžarski Skrivna leta (Secret Years, 2009) govori o nevidnosti in iskanju lastne skupnosti, ki je globoko zaznamovala generacije madžarskih lezbijk, poljski Da, smo (Yes we are, 2011) o preteklosti in sedanji raznolikosti lezbične skupnosti ter bojih v sodobni katoliški družbi, slovenski Razmerja (2012) pa obeležuje 25. obletnico začetka organiziranega lezbičnega gibanja v Sloveniji in tematizira ravno to, razmerja: do feminizma, politike, preteklosti in prihodnosti. Četrti film, hrvaški Življenje ni pesem s Havajev (Nije ti život pjesma Havaja, 2012), za razliko od ostalih ne pripoveduje velikih družbenih zgodb, temveč vzame za svojo tematiko prvi klozet vsakega izmed nas, zasebno – družino in družinska razmerja. Čeravno so vsi filmi nefiktivna dela, pa hkrati postavljajo ogrodje za premišljevanje o vzhodnoevropskih filmskih podobah, ko kontekstualizirajo položaj lezbijk in načinov (ne)prikazovanja lezbične želje za železno zaveso.

Prikazi lezbištva so bili v filmu držav nekdanjega vzhodnega bloka redkost, z nekaterimi izjemami, ki si jih je bilo mogoče ogledati na festivalu v preteklih letih. Tako nekaj zgodnejših podob lezbištva najdemo ravno v slovenskih filmih, Hladnikovih Maškaradi (1971) in Ubij me nežno (1979). Čeravno je seksualnost dveh žensk v obeh filmskih prikazih mimobežna podoba, podrejena voajerističnemu použitju, je vsaj v Maškaradi hipijevska multituda seksualnosti hkrati nežna in odkrita alternativa zlaganemu in nasilnemu malomeščanskemu zakonu Gantarjev, nekakšna klofuta patriarhalnemu heteroseksizmu v razburljivem času po seksualni revoluciji. A hkrati je res, da se Maškarada zdi kot podoba od nekod drugod, kot da ni povezana z realnostjo Jugoslavije in seksualnih diskurzov prostora in časa. Strukturno pozicijo homoseksualnosti v državah vzhodnega bloka nam prej razkriva madžarski film Drugi način (Egymásra nézve, 1982), ljubezenska zgodba dveh novinark po propadli revoluciji leta 1956, od katere naprej se je Madžarska zavila v nekakšno politično otopelost. V neki sceni, ko se Eva in Livia poljubljata v parku, ju preseneti policija. Livio, ki je poročena, pošljejo domov, Evo aretirajo. Ko se ta pritoži, da ni storila ničesar in tega ne smejo, policista odgovorita: »Nisi v Ameriki«. Ideološka pripovedna vez, ki postavi homoseksualnost daleč od oči naše skupnosti, češ da se dogaja nekje drugje, ne pri nas, v naši družini, naši vasi in naši državi, se vije vse do srbskega filma Globoko dihaj (Diši duboko, 2004), v katerem Saša, ki živi v Beogradu, reče svoji ljubimki, živeči v Parizu in nezaznamovani s strahom pred razkritjem in posledicami le-tega: »To ni Pariz, Lana«. To je Slovenija, bi lahko zaključili ob ogledu slovenskega filma Varuh meje (2002), ki pokaže, kako v posttranzicijskih državah koncept meje še najmanj pomeni teritorialno zamejenost. Gledalcu se skozi filmsko zgodbo o treh ženskah, ki se spustijo po Kolpi ob hrvaški meji in naletijo na psihopatskega patriarha/desničarskega politika/Varuha meje, razkriva biopolitična lekcija o povezanosti dimenzije simbolnih vpisov nacionalizma in neposredne nasilnosti podreditve teles; zareza strahu, ki nas seksualno in spolno pozicionira in vsem trem ženskam razblini iluzije o popolni svobodi.

Zvezanost seksualnega in političnega lahko zagrabimo tudi z druge strani – stara zgodba o Vzhodnem bloku gre nekako takole: ker praktično ni bilo politične svobode, se je razvila impresivna zakladnica seksualnih znanj v zasebnosti, nekakšna ars erotica, ki je uhajala pogledu disciplinirajoče scientie sexualis režimov. Pripovedi intervjuvank v madžarskem filmu Skrivna leta razkrivajo strategije iskanja užitka lezbijk ravno na ozadju politične pasivnosti in nemoči – preko skrivanja za kulisami dogovorjenih zakonov, iskanja skrivnih zbirališč, skupinskega seksa, nenazadnje utopičnega pobega v izolirano ruralno okolje (s tem se povezuje še en madžarski dokumentarec o lezbični ljubezni Vaška romanca, 2006) – ki pa so sčasoma prerastle osebno in se prevesile v politično, s postopnim rahljanjem režimov pa tudi v organizirana gibanja. Vendar je hkrati res, da aktivistična gibanja v Vzhodni Evropi ne morejo več verjeti velikim zgodbam linearnega napredka, s katerim bi označili stare komunistične režime za restriktivne krivce zamejevanja seksualne svobode in slavili novo demokratično odprtost. Prej je res, da nacionalizmi novih držav nekdanjega vzhodnega bloka ne ponavljajo starih napak, temveč so se vestno naučili, paradoksno, od gibanj za civilne pravice, da je osebno tudi politično – pomnimo zapoved nošenja bombažnih hlačk, v namen večje reproduktivne moči, referenduma o umetni oploditvi, nenazadnje nasilnih posegov v gejevske in lezbične družine na zadnjem referendumu. Seksualnost je kontinuirano mesto nadzora ravno zato, ker je prvo mesto potencialnih prestopov in v praksah destabilizacije prvo mesto upora ravno zato, ker je zadnje mogoče mesto uporov.

V filmskih podobah se izrisuje občutje posttranzicijske kapitalistične družbe, podobno vakuumu brez časa in iluzij, podrejeno ekonomskemu preživetju, prej kot politični volji, nekakšni novi pasivnosti, ki se v fiktivnem svetu filma kaže v metaforah odnosa do seksualnosti, če gre za lezbično ljubezen mnogokrat nasilnih. Če češki road trip film o odraščanju Punčke (Pusinky, 2008) nudi možnosti začasnega eskapizma, pa je sivina vsakdana sodobne Bukarešte v filmu Love Sick (2006) prej metafora resignacije in brezizhodnosti iz situacij in razmerij, sploh ko lezbično ljubezen konča odvisno incestuozno razmerje med bratom in sestro. Homofobija filma pa ima še eno plast, upoštevajoč, da so se ustvarjalci vztrajno branili oznake LGBT in filmskih festivalov. Srbski Cvet i kaiš (2004) o razmerju med dijakinjo in učiteljico govori o ogorčenih odzivih sovaščanov. Pa Fine mrtve djevojke (2002), v katerem se lezbični par znajde v stanovanjski stavbi, nekakšnem mikrokozmosu hrvaške družbe, naseljeni s psihično poškodovanim vojnim veteranom, s prostitutko, ki jo najame katoliško blazen oče ene od deklet, da bi par razdrla in nenazadnje z maminim sinkom, ki svojo dominacijo vzpostavi s posilstvom ene od deklet. In konec? Ena umre, druga se poroči. In Virdžina (1992), film, ki govori o nekem drugem času (koncu 19. stoletja) v Kninski krajini, in vendar v reprezentacijah lezbištva ni tako oddaljen. Zgodba o mladem dekletu, ki jo oče vzgaja kot moškega, ker nima moških potomcev, se konča z njeno poroko in potrditvijo spolnih vlog.

Vez vseh teh filmov je konservativen preobrat, na katerega opozarjajo aktivistke v vseh štirih dokumentarcih. Poljska se je po letu 1989, ki je obetalo svobodo za seksualne manjšine, postopno zapirala v katolicizem in konservativizem ere bratov Kaczyński, Madžarska je dobila najbolj nazadnjaško desničarko vlado v svoji zgodovini po padcu železne zavese, Slovenija, kjer letos praznujemo 25-letnico organiziranega lezbičnega gibanja, pa, kot pravi Tatjana Greif v filmu, doživlja retardacijo. Kot se hči v filmu Življenje ni pesem s Havajev pogovarja ure in ure s starši, o razkritju in sprejemanju, ki ji ga njena mati po desetih letih še vedno ni sposobna dati.

In vendar je tematizacija zgodovine v tem letu pomembna: ta nam daje kontinuiteto, okvir izgradnje naših osebnih zgodb in moč, da uporniško vrnemo pogled. Koraki boja za pravice LGBTIQ-skupnosti so edina velika zgodba, ki nam ostaja in ima srečen konec že v tem, da Nataša Sukič 25 let kasneje nastopa v filmu, pod lastnimi pogoji.

Jasmina Šepetavc