28. festival lezbičnega in gejevskega filma / 28th Ljubljana Lesbian and Gay Film Festival
Urnik
Program
Spremljevalne prireditve
Festivalski katalog
Galerija
Organizacija

Intervju s Stéphanom Riethauserjem, režiserjem kratkega filma Prora

Med dokumentom in izmišljijo je le tanka črta

Stéphane Riethauser (1972) je pravnik, učitelj, fotograf, urednik, novinar, prevajalec, gejevski aktivist in režiser. Proro je v program vključilo več deset filmskih festivalov po vsem svetu. Film je Riethauserjev estetsko dovršeni prvenec s senzibilno naracijo, ki pušča interpretativna polja široko odprta.

Kaj združuje področja, na katerih ste aktivni?

Družbene, politične in umetniške dejavnosti so me že od nekdaj privlačile, čeprav sem pred leti študiral pravo. Prepričan sem, da je izobrazba ključ do marsičesa. Po končanem študiju sem delal kot učitelj in gejevski aktivist, osredotočal pa sem se na boj proti homofobiji v šolah. A kinematografija je bila vedno moja strast, saj združuje mnogo področij, ki me zanimajo: fotografijo, zvok, glasbo, pisanje, oblikovanje, sporazumevanje … Zato sem si po mnogih letih poučevanja in gejevskega aktivizma ustvaril pot v filmski svet. Najprej sem delal na televiziji, zdaj pa posvečam svoje življenje fikciji. Uživam v procesu nastajanja filma, v ustvarjanju in prenašanju čustev. Morda je vsem področjem mojega delovanja skupna želja, da se izrazim in delim svoj pogled na svet z drugimi ljudmi.

Kako vidite razmerje med dokumentarnimi in igranimi filmi?

Prora je moj prvi igrani film. Bil sem scenarist, režiser in producent. Zame je bil to velik izziv, saj še nikoli nisem delal z igralci. A sem v delu užival in zdaj želim narediti še več igranih filmov! Čeprav se ustvarjanje igranih in dokumentarnih filmov razlikuje, je dokumentarna zvrst navsezadnje ravno tako neke vrste izmišljija, igrani filmi pa lahko upodobijo ljudi ali situacije bolj realistično kot dokumentarni. Meja med zvrstema ni povsem jasna.

Lotevate se tematike mladostniškega odkrivanja seksualnosti. Film se sicer konča pomirljivo, a odprto. Odraščanje v heteronormativnem svetu pač ni pravljično, kajne?

Odraščanje v heteronormativnem svetu je prekletstvo za vsakogar – za geje, lezbijke, biseksualne ali transpolne osebe. Tudi za heteroseksualce – vsak človek trpi zaradi rigidnih družbenih norm. Mislim, da smo zaradi heteroseksizma zaprti v kategorije, ki omejujejo naše možnosti. Morali bi preseči te tradicionalne modele in vrednote – ki niso nič drugega kot izmišljije! – in poustvariti načine, s katerimi se definiramo in povezujemo. Vsakdo bi moral imeti možnost, da svobodno iznajde svojo moškost, ženskost oziroma to, kar tiči nekje vmes, in da ljubi osebo, ki jo želi.

Kako bi lahko razumeli izbiro filmskega dogajalnega prostora, kjer se dogodi homoizkušnja?

Prora je nekdanje počitniško naselje, ki so ga med letoma 1936 in 1939 zgradili nacisti. A naselje ni bilo nikoli zares počitniško: med vojno je bila tam vojaška bolnišnica in begunsko taborišče, leta 1945 pa ga je zavzela rdeča armada. Komunistična Vzhodna Nemčija je Proro spremenila v vojaško bazo. Skoraj 40 let je bila vojaško vadbišče, opuščena pa je bila malo pred padcem berlinskega zidu leta 1989. Njene neskončne dimenzije so omogočile nenavadne filmske možnosti, Prorina masivna in moreče-zatiralska arhitektura pa je ponudila mnoge simbolične pomene. Všeč mi je bilo tudi samo ime »Prora«, ki v latinščini in grščini pomeni premec ladje. Labirintska struktura Prore nastopa kot tretji igralec v filmu. Kompleks kot ostanek zgodovine in priča propadlih nacističnih ter komunističnih utopij razkriva napetost med fantoma in vzpostavlja močno nasprotje s čutno lepoto bližnjega Baltskega morja. Prora je izraz nevarnega normativnega heteroseksizma in poudarja strupeno rigidnost družbene krajine, ki jo v sebi nosita Jan in Matthieu.

Zdi se, da je bil film finančno dobro podprt. Kako ste pridobivali sredstva? V Sloveniji imamo s pridobivanji sredstev za homodogodke venomer težave.

Najprej me je podprlo mesto, od koder prihajam – Ženeva, ki podpira veliko umetniških projektov. Potem se je priključila švicarska televizija, nato pa še zvezna vlada. Imel sem srečo, da sem prejel toliko javne finančne podpore za svoj prvi projekt. Kljub odporu nekaterih konservativcev, v Švici večina prebivalcev in prebivalk podpira lgbt-ljudi in lgbt-projekte. Mislim, da smo v zadnjih 20-tih letih prišli kar daleč. Danes ljudje, ki delijo denar, ocenjujejo projekte glede na njihovo umetniško vrednost, ne pa po gejevski vsebini.

Aleš Zobec

Urnik
Program
Spremljevalne prireditve
Festivalski katalog
Galerija
Organizacija