Rosa von Praunheim, portretist Kralja stripov: Nikoli nisem bil ljubitelj stripov …

… je v intervjuju za naš filmski katalog povedal Rosa von Praunheim, ki 25. novembra letos praznuje svoj sedemdeseti rojstni dan, »a Ralf König je velika izjema – všeč so mi njegove sličice, humor in talent za pripovedovanje napetih zgodb«.

Rojen v Rigi (Latvija) in do šestdesetih let znan pod imenom Holger Bernhard Bruno Mischnitzky, je – kot tudi znamenita Ulrike Ottinger – študiral slikarstvo. Kako je potem postal režiser, me je zanimalo: »Zgolj po naključju. Film se mi je vedno zdel manj pomembna umetniška forma.« Leta 1967 mu je bila ponujena priložnost, da ustvari kratek film, ki je ni zavrnil: »Od takrat sem obseden s filmskim ustvarjanjem.«

Praunheim je kontroverzni nemški režiser, ki je tukajšnjemu občinstvu – vsaj tistemu delu, ki obiskuje FLGF že od samih začetkov – dobro znan. Že na prvem Magnusovem festivalu (1984) je bil predvajan njegov film Mesto izgubljenih duš (Stadt der verlorenen Seelen, 1982), 6. »Dnevi gay filma« leta 1990 pa so potekali kot retrospektiva njegovega dela, ki je bojda bila izjemno dobro obiskana! Med filmi je bilo tedaj mogoče videti tudi kontroverzen Ni perverzen homoseksualec, ampak položaj, v katerem živi (Nicht der Homosexualle ist pervers, sonderm die Situation, in der er lebt, 1971). Je že tako, da so Praunheimovi filmi politični – a zato nič manj umetniški: »Srečo sem imel, da je bil film Ni perverzen homoseksualec … sprejet tako z umetniškega kot s političnega vidika. Film je ustvaril politični aktivizem – to se je zgodilo enkrat samkrat v mojem življenju.«

Tematsko so njegovi filmi zelo raznoliki: homoseksualnost, starejše ženske, New York … ter HIV oziroma aids. V okviru že omenjene retrospektive je bil na ogled tudi Virus ne pozna morale (Virus kennt keine Moral, 1985), film, v katerem je režiser politične in medicinske strukture, novinarje ter novinarke in humanitarne organizacije označil kot sokrive pasivneže v boju proti takrat novi bolezni. Leta 1991 je v Nemčiji z razkritjem znanih politikov in poslovnežev povzročil velik škandal, saj je »želel ustvariti solidarnost v krizi z aidsom. Danes je v srednji Evropi drugače. Obstajajo zdravila in ljudje lahko živijo, a življenje s HIV-om ni lahko, mladi ljudje bi morali biti previdni.« Tudi odnos novinarjev in novinark se je izboljšal, meni Praunheim: »Novinarji in novinarke pišejo o lgbt-ljudeh brez problematiziranja – kot o ljudeh.« Zdi se torej, da takšnega razkrivaškega škandala danes ne bi želel povzročiti, ker vsaj v zvezi s HIV/aidsom ni več potreben.

Rosa, ki si je to ime nadel kot opomin na nacistični rožnati trikotnik (rosa Winkel), je v svoji bogati filmski karieri posnel že čez 70 filmov, med njimi veliko dokumentarnih. Če bomo letos videli njegov portret Ralfa Königa, lani pa smo videli dokument berlinske gejevske prostitucijske scene, velja omeniti še vsaj film Sam svoja gospa (Ich bin meine eigene Frau, 1993), ki ga je bilo mogoče videti na »11. dnevih gay in lezbičnega filma« (1995). Gre za enega njegovih najboljših dokumentarnih filmov, ki z vrhunsko umetniško občutljivostjo upodobi življenje Charlotte von Mahlsdorf. Ta in številni številni drugi Praunheimovi filmi – na primer Einstein seksologije (Der Einstein des Sex, 1999), film o Magnusu Hirschfeldu (1868–1935), znamenitem nemškem seksologu in enem prvih pedrskih advokatov – imajo pomembno vlogo v kulturno-zgodovinskem spominu: Rosa je s svojim ustvarjalnim opusom uradnemu mainstreamovskemu zgodovinopisju dodal zgodbe o ljudeh, ki bi kaj hitro lahko ostali spregledani.

Praunheim, ki ga gotovo lahko postavimo ob bok še enemu nemškemu velikanu, Reinerju Wernerju Fassbinderju, je pravkar zaključil svoj najnovejši projekt: »Ravnokar sem naredil sedemdeset novih [kratkih] filmov za svoj sedemdeseti rojstni dan – večinoma portrete zanimivih ljudi, ki so lgbt in strejt.« Ni vrag, da v prihodnjih letih ne bi videli še kakšnega njegovega filma!

Aleš Zobec