Islam in ljubezen do dečkov

V filmu Moj brat hudič (2011) britanske režiserke Sally El Hosaini so pritiski, ki delujejo na Moja in njegovega starejšega brata Rašida, fanta iz vzhodnega Londona, večplastni: tako rekoč s kateregakoli vidika pogledamo, se vsaj eden od njiju nahaja na »napačni« strani. Vprašanje, ki z rušilno silo zagrozi, da bo njun odnos raztrgalo, pa je Rašidova homoseksualnost. Kako se s tem spoprijeti v tradicionalnem muslimanskem družinskem okolju in v socialno težavnih okoliščinah, ki določajo brata? V Franciji živeči Rašidov soimenjak Rachid O. (Očarani otrok, Škuc-Lambda, 2011) pa svojo homoseksualnost sprejema brez kakšnega velikega problematiziranja, predvsem pa je zanimiva njegova perspektiva arabskega mladeniča, ki ljubi starejše moške in ni njihova nemočna žrtev.

In kako je s homoseksualnostjo v islamu nasploh? So utemeljena mnenja, da je bil islam homoseksualnosti včasih naklonjen bolj, kot ji je danes ali kot ji je bilo krščanstvo kadarkoli? Študija Khaleda El-Rouayheba Pred homoseksualnostjo v arabsko-islamskem svetu, 1500–1800 (Škuc-Lambda, 2012) dokazuje, da stvari niso tako zelo enostavne. Avtor je proučil številne vire, ki popisujejo ljubezenska razmerja pomembnih pesnikov, verskih učenjakov in političnih uglednežev iz obdobja med letoma 1500 in 1800 na arabsko-islamskem področju, in ugotovil, da so polni naklonjenih omemb pederastične ljubezni. Na drugi strani pa je jasno, da so islamske pravne šole homoseksualna dejanja vseskozi bolj ali manj strogo zavračale.

El-Rouayheb je preko natančne analize kronik, biografskih leksikonov, leposlovnih del v verzih in prozi ter islamskih mističnih in pravnih besedil prišel do iz zahodne zgodovine seksualnosti že dobro znanega zaključka: tudi arabsko-islamski Bližnji vzhod ni poznal homoseksualne identitete. Razlik, ki so bile takrat izjemno pomembne, naš koncept homoseksualnosti ne zmore zadovoljivo zajeti: prva temeljna razlika je bila med aktivnim in pasivnim partnerjem, druga med strastno, a čisto ljubeznijo do dečka (ki je bila dovoljena) in telesno pohoto (ki je bila prepovedana), tretja razlika pa se je vzpostavljala med dopustnimi in prepovedanimi seksualnimi dejanji.

Vpeljava novega koncepta (šuzuz džinsi = seksualna inverzija/perverzija) v začetku 20. stoletja pa je utrdila v tistem času porajajoče se mišljenje, da so vse oblike privlačnosti do istega spola znak bolezni in izprijenosti. Od tam naprej so stvari znane.

Pogovor s Khaledom El-Rouayhebom, avtorjem študije Pred homoseksualnostjo v arabsko-islamskem svetu, 1500–1800

V knjigi zagovarjate tezo, da v arabsko-islamskem svetu pred 19. stoletjem homoseksualna identiteta ni obstajala. Podobno velja tudi za Evropo. Vendarle pa obstajajo zgodovinarji, ki trdijo nasprotno – da čeprav se poimenovanja spreminjajo, koncepti ostajajo večinoma enaki. Ste se med raziskovanjem kadarkoli srečali s pomislekom, ali dokazi v celoti podpirajo vašo temeljno tezo?

Naletel sem na omembe iz Kaira 13. stoletja, ki so kazale na nekakšno subkulturo odraslih moških, ki so dajali prednost »pasivni« oziroma »receptivni« vlogi v odnosih z drugimi odraslimi moškimi – ta subkultura je bila prikazana skoraj kot kakšen srednjeveški ceh. Občasne omembe v poznejših virih kažejo, da so moški v takšnih subkulturah obiskovali določene kavarne in drug drugega klicali z ženskimi vzdevki. Gre za nekaj zelo podobnega mollyjevskim zbirališčem, ki jih v svojem klasičnem delu o homoseksualnosti v Angliji 18. stoletja opisuje Alan Bray. Zaradi takšnih dokazov sem podvomil o trditvi Michela Foucaulta, da je moderna homoseksualna identiteta utemeljena na radikalnem prelomu s preteklostjo. Vendarle pa teža dokazov – vsaj kot jih vidim sam – kaže, da se takšne predmoderne subkulture in protoidentitete od moderne homoseksualne identitet razlikujejo v eni pomembni točki: ne vključujejo tistih moških, ki jih je zanimala le »aktivna« oziroma »insertivna« vloga. A tudi tukaj najbrž ne gre za tako radikalno diskontinuiteto, če pomislimo, da je zahodna psihološka literatura takšne moške vse do šestdesetih let 20. stoletja pogosto označevala za »psevdohomoseksualce«.

Študija se dotakne tudi odnosov, ki so kršili stroga pravila kultur, ki jih obravnavate, na primer nedovoljenih razmerij med moškimi enake starosti ali pa seksualnih odnosov, ki so obrnili pričakovane vloge, da bo starejši moški insertivni partner, deček pa receptivni. Kako pogoste – in kako sprejete/obsojane – so bile po vašem takšne transgresije?

Domnevam, da so bile pogostejše, kot bi si lahko mislili na osnovi pisnih virov iz tega obdobja, enako kot mislim tudi, da moderni zahodni diskurz o seksu in seksualni identiteti ne zajema vseh vidikov modernih zahodnih seksualnih vedenj in čustev. Prevladujoči diskurzi in kategorije neizbežno vključujejo določen element idealizacije in niso nikoli povsem skladni s človeškim vedenjem in čutenjem. Stopnja, do katere je bilo takšno vedenje sprejeto ali obsojano, je bila po mojem odvisna od več stvari: kdo je sodil, kdo je storil ta dejanja, v kateri starosti, kako so ta dejanja postala javno znana itn. Spet bi zarisal vzporednico s transgresijami naše moderne seksualne etike, na primer nezvestobe ali seksa z mladoletnimi. To se dogaja ves čas. Kako pa gledamo na to, je odvisno od tega, kdo smo (liberalni, konservativni, verni itn.), pa tudi od več kontekstualnih dejavnikov: recimo, ali se je to zgodilo enkrat ali se dogaja redno, je bilo z nekom, ki bo polnoleten čez en teden ali čez deset let, je dejanje storil duhovnik, politik ali razvpit svobodnjaški umetnik, ga je storil z učencem ali pacientom? Svoje razumevanje etičnih sodb moramo izostriti, da ne bo ostalo zgolj pri modelu »sprejemanja« in »obsojanja«.

Pišete tudi o primerih cenzure istospolne želje v preteklosti (npr. izpuščanje določenih zgodb iz zbirk Tisoč in ene noči). Koliko je cenzura prisotna tudi še danes, ko takšna besedila izhajajo v arabsko-islamskem svetu oziroma v zahodnih prevodih?

Zanimivo je, da so bili v 19. stoletju zahodni standardi za to, kaj se sme objaviti, veliko strožji kot v arabskem in osmanskem svetu, zdaj pa je položaj ravno obrnjen. Zahodni standardi so postali veliko liberalnejši, razvoj v arabskem svetu pa je šel v obratno smer. Predmoderna arabska literarna in erotična dela še zmeraj rutinsko popravljajo in prepovedujejo. V neštetih primerih so bila v 19. stoletju takšna dela natisnjena v celoti. Rekel bi, da se je glavni obrat v arabskem svetu zgodil v prvih desetletjih 20. stoletja.

Našel sem samo pozitivne kritike vaše knjige. Ste bili deležni tudi kakšnih (bolj ali manj eksplicitnih) homofobičnih kritik?

Na srečo ne. Ljudje, ki imajo težave s homoseksualnostjo in homoseksualci, očitno ne berejo del z besedo »homoseksualnost« v naslovu. (To na žalost velja tudi za mnoge akademike na zahodnih univerzah.) Če bo knjiga kdaj prevedena v arabščino (ali turščino ali perzijščino), bo morda drugače.

Andrej Zavrl