|
||||||
|
Oh, ta marec! Moji hormoni norijo kot oboževalke Justina Bieberja. Pomlad me razganja in ne vem, kje naj potešim to globoko željo po divjih avanturah. V Tiffany grem! Tam je toliko erotike na dveh nogah, da kar medlim ob porednih mislih na vroče meso, ki me bo obdajalo. Več pa: TUKAJ
Pri založbi ŠKUC je izšla knjiga Brane Mozetič: Sanje v drugem jeziku Najdete jo v vseh bolje založenih knjigarnah, lahko pa jo naročite tudi preko spletne strani www.skuc.org. Gre za avtorjevo petnajsto pesniško zbirko. Medtem ko je prejšnja zbirka prinašala družbeno-angažirane pesmi in nekakšen osebni prerez zgodovine zadnjih petdesetih let, se nove pesmi napajajo iz sanj. Sanj z znanimi in neznanimi ljudmi, ki so avtorju prečili življenjsko pot. Nekateri so mrtvi, drugi živi, a se prepletajo, tako da to niti ni več tako pomembno. Formalno gre ponovno za že prepoznavno prozno pesem ali pesemsko prozo.
odlomek /
Hodim po cesti. Okoli mene polno ljudi. Smejijo se, plešejo, mahajo z zastavami, vzklikajo gesla, žvižgajo s piščalkami, premetavajo me sem in tja. Izmuznem se v stransko ulico in po stopnicah v klet. Tu je mir. Par stolov v vrstah, ljudje gledajo igralce, ki se molče premikajo po odru. Prizorišče se v trenutku spremeni v mračen nočni klub. Plešem. Malo me zanaša. V nekaj se zapletem. Neka roka me močno prime in odločno slišim: Gospodični se ne hodi po volančkih! Prestrašeno pogledam v obraz tik sebe, z dolgimi črnimi lasmi. Jean Genet, me prešine. Ona pa bevskne vame: Samo poglej se, candra mala, le kdo te bo kupil?, se zareži in se elegantno obrne s svojo rdečo krinolino. Tečem na stranišče. Šele v ogledalu vidim svoje dolgo črno krilo, vlečem ga dol, spustim vodo in se drgnem po obrazu. Šminka kar noče z mene. Snamem lasuljo, vrnem se v hlačah in srajci. Vidim ga, tudi on je zdaj v hlačah, pleše z mornarji v kratkih majicah. Sedeva za mizo. Kadi. Zdaj še ne moreva oditi, mi šepne, zunaj je polno novinarjev, in teh mornarjev ne smeva razjeziti. Poglej, vsak ima za pasom nož. Kima jim in se smehlja, ko se vrtijo v nekakšnem obrednem plesu okoli naju. Dokler jih ne odrinejo drugi, s črnimi maskami čez obraz. S kože jim kaplja znoj, zvlečejo naju v drugo sobo, naju podrejo na tla, nama dvigajo krilo, vlečejo dolge lase, z velikimi jeziki ližejo šminko z ustnic. / Jean Genet /
Izgubljam se med visokimi stolpnicami. Nikjer nikogar. Gledam številke, kot po naključju najdem prava vrata, lezem nekam gor, on mi že odpira. Sedem za majhno kuhinjsko mizo, tako tesno je vse. Pred mene razvršča različne podobe. Vzemi, vse vzemi, kar ti je všeč, ponuja. Sključeno sede na drugo stran. Ne vem, kaj naj z vsem tem. Za hrbtom neki zvoki, kot kihanje. Ozrem se. Samo mačka sta, me pomiri. Dvigne se, odpre balkonska vrata, jaz pa mu gledam čez rame. Balkon je pokrit s platnom, na tleh napol ležita dva fanta, vsak na svoji strani. Nimata kje spati, reče, notri pa ni prostora. Lahko enega vzameš. V trenutku se slika obrne. Vozim džip. Pojma nimam, kako naj prestavljam ročico. Spet sedi poleg mene. Le daj, le daj, me bodri. Mašina kašlja, pot je luknjasta, polno prahu se dviga za nama. Vijugam po njej, premetava naju, in zadnjega grička ne zvozim. Hodiva po pesku, ko prideva do vrha, je pod nama strašno široka reka, voda je rjava, sploh se ne vidi na drugo stran. Na bregu leži krokodil s svojim mačkom. Bel mu čepi na hrbtu in si liže tačke. Krokodil se ne upa premakniti, samo kdaj pa kdaj odpre eno oko. Ko naju maček zagleda, se dvigne, pretegne in počasi spolzi na tla. Tedaj se krokodil le premakne, odrine se z nogami in že izginja v blatno vodo. Stopiva navzdol k mačku, od nekod potegne aparat in začne slikati vse naokoli, mačka, nevidnega krokodila, grmovje za nama, pa tudi kakih deset fantov, ki so se zdaj prikazali, se vrešče zagnali v vodo, ne predaleč, samo do kolen, ker je v reki polno nevarnih živali. Njihova temna koža se sveti v soncu, posuta je s kapljicami in bije se z belo cunjo, ki jo imajo zavezano okoli pasu. Obračajo se stran, zakrivajo obraze, ko pa stopi bliže k njim, se obrnejo, režijo se v objektiv, da reče: Pa saj to je raj. / Frenk Fidler /
Končalo se je ljudsko rajanje in zasedli smo veliko staro vilo sredi mesta. Reklo se ji je Titova vila. Ogromno pritličje je bil en sam prostor, s stebri, vse je bilo v belih ploščicah, kakor kopalnica, ali bazen. V nadstropje se ni dalo, ker ni bilo nikjer nobenih stopnic. Rudi je prinesel veliko škatlo in bila sta še dva pomagača s kopicami plošč. Vse je razpostavil v kotu in že je zadonela glasba. Noro smo plesali, lovili ravnotežje po spolzkih tleh. Na vratih se je pojavila Marjana Deržaj in rekla: Joj, šla sem mimo in slišala, da so tu veseli ljudje. Začela je peti in se zasukala sredi vse te množice ljudi, vsi smo peli z njo, se vrteli in nazdravljali. Naslednji dan so prišli uradni ljudje, s papirji, da nas bodo preselili v primernejši prostor. Pobrali smo svoje stvari in jim sledili. V drugi zgradbi je bilo veliko stopnic, polno pisarn in vrat. Rudi je vlekel svojo torbo s ploščami po hodniku in ponavljal: Tu se bo samo računalo, tu se bo samo množilo. Žalosten je sedel na koncu hodnika. Nismo vedeli, kaj naj mu rečemo. Visoka lepotica v dolgi rdeči obleki se je postavila predenj, zavihtela roki v zrak, da zapleše, in z globokim glasom rekla: Maestro, muzika! Tedaj je oživel. / Rudi Reinhardt /
Vabljene_i, da se pridružite ustvarjalnim literarnim delavnicam, na katerih se boste preizkušale_i v pisanju proze in poezije z LGBTQ+ tematiko ali motiviko. Seveda se boste tudi spraševale_i, kaj je gejevska, lezbična itd. literatura, ter pogledale_i v zgodovino. Izvedele_i boste tudi kaj o objavljanju v revijah, o slovenskem in tujem založniškem prostoru, o možnostih prevodne dejavnosti, o diskriminatornih praksah do LGBTQ+ literature v slovenskem prostoru … in še marsikaj. Pesniške delavnice bo vodil Brane Mozetič, pesnik, prozaist, prevajalec in urednik. Delavnice bodo potekale od aprila do decembra na srečanjih sredi Ljubljane. Če želite na kateri od njih sodelovati, pošljite za poezijo deset pesmi (v eni datoteki) na brane.mozetic@guest.arnes.si, za kratko zgodbo dve zgodbi v dolžini do pet strani (do 10.000 znakov) na naslov suzana.tratnik@gmail.com – lahko se pridružite kadarkoli v letu. Pripišite čim več o sebi in omenite svoje ustvarjalne izkušnje, želje in potrebe. O izbiri bodo prijavljene_i obveščeni po mailu. Praviloma bodo za vsako področje potekale po tri delavnice. Rezultate delavnic bomo z vašim dovoljenjem objavile_i tudi na internetni strani. Udeležba je prostovoljna, morda bo potrebna kotizacija. Pogoj zanjo je dostop do elektronskega naslova in zmožnost dela v skupini.
Ljubiteljice_ji Kavarniških večerov, Tokrat bomo uživali_e v koncertu skupine CROON. CROON so štiričlanski bend, ki raziskuje različne žanre rocka. Njihova glasba je avtorska in jo sestavljajo družbeno kritične vsebine in življenjske zgodbe. Zasedba: Pa še malo za prisluhnit: Croon – Happy Stuff: Pridite.
ŠKUC – Kulturni Center Q (Klub Tiffany) vas vabi na DJ TEČAJ. Tečaj bo trajal 3x po 4 ure na dan, skupaj 12 ur. Učenje bo potekalo v manjših skupinah. Tečaj je primeren tako za čiste začetnice_ke, kot tudi za tiste, ki bi svoje znanje rade_i še poglobile_i. Program: Največ pozornosti bomo posvetilii učenju miksanja in sprotnemu odpravljanju napak. Obenem bomo tudi spoznalii, kako lahko pravilna izbira glasbe vpliva na potek večera ali seta. Poseben poudarek bomo dalei vrtenju popularne plesne glasbe. DJ Marino ima po 20-ih letih vrtenja elektronske glasbe za seboj že enormno število uspešno izvedenih zabav. Jahalec plošč in ploščkov je gostoval v zavidanja vrednem številu klubov in lokalov po celi Sloveniji. Njegov spekter znanja profesionalnega mešanja glasbe sega od komercialnega popa pa vse do klubskega housa, vključno z vsemi zvrstmi, ki se nahajajo vmes, kar ga v kombinaciji z dolgoletnimi izkušnjami nedvomno uvršča v sam vrh DJ-ev v Sloveniji. DJ Duki popularno glasbo spremlja že od otroštva, 16 let pa vrti glasbo izključno na LGBT žurih. V tem času se je specializiral za vrtenje pop glasbe in temu primerno izpilil za to zvrst specifično miksanje. Je tudi eden boljših poznavalcev plesne komercialne glasbe pri nas. ______________________ Tečaj bo potekal med 5. in 12. marcem 2019 v popoldanskem času. O točni uri bomo udeležence obvestili ob prijavi. Cena tečaja: 30€ Udeležba na tečaju je omejena. Prijave zbiramo na kulturnicenterq@gmail.com Vabljene_i!
Pust je že star, res star tako rekoč antični praznik (vprašajte Papija), ki ga poznajo mnogi narodi sveta. Je čas debilnosti, smeha, veselja in sladkanja s prepovedanimi užitki. Vabimo vas, da ga praznujete z nami in si priborite nagrado za najboljšo masko V karnevalsko vzdušje vas bo popeljal super dinamični dj duo Papi &Protein. Ravnokar sta se vrnila iz nadvse uspešne turneje po prekmurskih savnah. Res pravi megazvezdi! Postavite na ogled svoj čudoviti krof in se pogreznite v vročico karnevalske noči. Sing it! Dance it! Love it! Klub Tiffany – najbolj queer zabava v mestu. ▲ DJ PAPI & PROTEIN ▲ 2.3.2019▲ ____________________ Vstopnina/entrance: ————————–————-
“Prvega ne pozabiš nikoli“ je dahnila v brk, medtem ko si je popravljala umetelno podvezico a la Marija Antonijeta, ki si jo je naročila iz daljne Kitajske. Sing it! Dance it! Love it! Klub Tiffany – najbolj queer zabava v mestu. ____________________ ▲ DJ MARINO ▲ 1.3.2019▲ ____________________ Vstopnina/entrance: ————————–————- Brezplačno testiranje vam omogoča Klub Tiffany, Legebitra, ŠKUC in ŠKUC Magnus
Improške imajo številke in so številke. In bodo številke. In lahko ste številke z njimi. Lahko jim date številko, lahko številko pridete iskat. Uspeh ali ne, čaka vas kolaž neznanega števila impro prizorov. Pridite, ne bo vam številka! Za vas bomo nastopale Improške: Eva Jus, Sara Šoukal, Teja Bitenc, MIstral Majer in Tanja Matijašević. ImproŠke so odprta, nehierarhično organizirana skupina improvizatork, ki deluje pod okriljem Društva IMPRO. V okviru skupine raziskujejo vprašanja spola in se lotevajo različnih projektov, kjer se poigravajo s spolnimi stereotipi in njihovo subverzijo. Skupina je nastala leta 2014 kot produkt delavnice o spolu v gledališki improvizaciji, od takrat pa so izvedle več produkcij, nastopile na festivalih Rdeče zore, “Igraj se z mano”, Goli oder, Dobimo se pred Škucem in Sindikat odklonskih entitet, imajo mesečne predstave v Skladovnici (Ljubljana) in gostovanja na drugih lokacijah. Trenutno skupino sestavljajo: Marina Vrbavac, Teja Bitenc, Sara Šoukal, Katarina Veselko, Olivija Grafenauer, Urša Strehar Benčina, Mistral Majer, Špela Setničar, Eva Škofič-Mauer, Tanja Matjašević in Eva Jus, vse izkušene gledališke improvizatorke pa tudi vsestranske kulturnice, mentorice, učiteljice, gledališke ustvarjalke ter še mnogo drugega. Več o ImproŠkah na: Dogodek podpira Mestna občina Ljubljana.
ri založbi ŠKUC je izšla knjiga Nina Dragičević: Ljubav reče greva Najdete jo v vseh bolje založenih knjigarnah, lahko pa jo naročite tudi preko spletne strani www.skuc.org. Tisto, kar me zanima pri Nini Dragičević, je, kako upoveduje, kar v popularni ideologiji individuacije ostaja zamolčevano. Nase vzame sistemske neusklajenosti, in jih za razliko od svojih generacijskih kolegic in kolegov ne skuša uskladiti na ravni zasebnega življenja; družbeno sistemskega razmerja ne skuša preinterpretirati, da bi legitimirala lasten podrejen položaj, pač pa radikalno in že samodestruktivno vztraja pri deprivatizaciji lastnega subjekta.
V poemi Ljubav reče greva je kar nekaj prevpraševanja: Kako naj se subjekt orientira v perspektivi prihodnosti? Koliko subjekta je sploh še? In kako naj se umesti v raztelešeno telo? Ko se hiperindividualizirani svet oži, ga Nina Dragičević, tudi v jezikovnem smislu, širi; na način zaklinjanj, preklinjanj. Zahtevo po širitvi prostora izpeljuje v staroveški formi. Vzame si, kar je nekoč pripadalo izbranim, hkrati pa pripadnost ruši. Edina možna pripadnost se kaže v obliki ljubav. Ta obstaja kot ideja, ki se izživlja v prostoru današnjosti, prostoru brezizhodnosti. Ideja o realnosti ji zadostuje, medtem ko izrekajoča skuša ločevati med idejo o realnosti in realnostjo. Kot zvok, ki ga proizvaja s hojo, medtem ko posluša druge zvoke. Apatične zvoke. Zvoke, ki so družbeno regulativni. Zvoke, ki sporočajo superiornost zaposlenih kulturnic, književnic, rabljevk, ki koljejo in hkrati prisegajo, da ne jedo mesa.
Poema Ljubav reče greva je precizno zasnovana umetnina. Na mikro ravni se zdi, da Nina lovi zdajšnje trenutke, čeprav proizvaja avtonomen svet. Odhajanje je zavesten proces in ne dejanje iz obupa. Subjektivne privatizacije v polje osebnostnega menedžmenta Nina ne vidi kot možnosti. Zamahuje proti tistim, ki v sotočju vpijejo pridi zgini ostani, skrbi jo le to, če bo ljubav poklicala.
Gabriela Babnik
/ odlomek /
če bi začetek bil bi ponoči odjeka ritmizirano bobnenje simetrične detonacije tik nad menoj (nikjer drugje) to je distance nad menoj sploh ne tu a predvsem tu in natanko zato bobnenje in ne šum detonacije in ne koraki.
ti koraki so koraki po neiztrebljivem minskem polju to niso koraki po neiztrebljivem minskem polju pač pa telesa mine to je to so tla našpičena po katerih detonira telo mina, ne, ker bi jo tla pognala, temveč, ker lahko.
tako se telo mina detonira se regenerira se vedno znova komponira ponovitev, ki to je ali pa ni, a gotovo na meni, ki gotovo nisem niti po izbiri niti slučaju temveč prisotna moteča v prisotnosti zvoka, ki ga gotovo prisiljena gotovo jaz pri sebi gotovo deklariram et voilà kompozicija detonacij alias tako pač je, se lahko ponovi, zato, ker lahko, zato začetkov ni in pazi to tudi koncev ne.
kar sledi, sem. kar sledi kompleksen argumentacijski proces kognitivni transfer, rečem ne boste v neoprijemljivosti neobtožljivosti aplicirali svoje moči rečem stanovalka rečem lastnica ali pa ne moje je moje, kolikor se mi ljubi evo neskladja.
ko zadoni, zadoni, vstopi vame, sama zavist me je, evo neskladja in doni, doni izrazito prijetno relativno nizko in brez ostrine nekakšna molitev, ki se je zgodila prevečkrat anestetična repeticija vstopi natanko vame vso gugavo vsa odklanjalna izganjam ne morem kaznovati korigirati željna natanko donenje natanko uničiti, a tu ni dogovorov tu ni dialogov niti prenesla ne bi velesubjekt se zrinem nad zvočnost tega jarka nad zvočnost kot primitivno obenem civilizacijsko evo skladja.
zelo močno šibka se postavljam nad odjeke velike neurejene množine do kraja prečiščenega volumna, ko tako grem, grem, zadnje zatočišče tako imenovani dom, a ja nimalo spremna pripravljena priseči, da sem onstran nevzdržne zunanjosti kontaminacije v stanju obupa moram ukrepati grem, brcam ob vse, kar mi pride nasproti čisto tako, da se zagotovim, da sem nad njo oblastnico, končno nekaj mojega, a spregledujem njeno oblastniškost naivno vztrajam obvladujem dopovedujem, v tem mestu ambicij ni.
v tem mestu, tem blodnjaku odbija oratorij za komorni duhamorni naravnani neskončno linearni konsenz in to mesto, ta blodnjak neskončno barje večno predpotopno stanje v grlu brboče penetrira vlaži in tu potekajo orgazmi neke druge sorte.
burnato je slišati je prhutanje kril novorojenih ujed, ki mečejo se ven poletijo in bobneče razglašajo svojo ekskluzivno možnost odhoda si nihče ni predstavljal, zato se tudi ni zgodil. utopično bi bilo in za družino pogubno, če bi se razšli, zato se nihče ne razide, tudi zato se nihče ne razide, ker bi tako šle k vragu vse ekstaze užitka družbenega umora. in vsi hočejo nekam stran.
tako se gre: ena ima razbito glavo, ena ima zlomljeno nogo, ena ima zlomljeno srce, ena nikdar ni bila cela. tako je mnogo zlomljenih in rehabilitirajo se na drugi pretrgane tudi vezi povezujejo zlomi, skupna valuta sentimenti stanejo živce so prosile za nasvet ali pristan, nato so se zbrale so rekle zbrati se moramo in zgodil se je udar je zato, da udari. prej ali potem so srečale pamet, a so se zgrešile. lepo so bivale in lepo so se razbijale na prafaktorje se fragmentirale tako precizno, da jih še danes ne najdejo. na srečo jih tudi iščejo ne.
Pri založbi ŠKUC je izšla knjiga Mathieu Lindon: Kaj pomeni ljubiti Najdete jo v vseh bolje založenih knjigarnah, lahko pa jo naročite tudi preko spletne strani www.skuc.org. Mathieu Lindon (1955) je francoski pisatelj in novinar. V svojih številnih delno avtobiografskih romanih se dotika sveta drog, odvisnosti in homoseksualnosti. Med letoma 1978 in 1984 se je večinoma družil z Michelom Foucaultom, bil pa je tudi tesen prijatelj Hervéja Guiberta (pojavi se v njegovem romanu Prijatelju, ki mi ni rešil življenja, Lambda, 1994). V romanu Kaj pomeni ljubiti (zanj je leta 2011 prejel ugledno nagrado Médicis, preveden pa je tudi v številne jezike) se posveča prav času druženja s Foucaultom in Guibertom, pomemben lik pa je tudi njegov oče Jérôme Lindon, dolgoletni urednik legendarne založbe Minuit. Odraščal je ob izjemnih osebnostih, kot so Duras, Beckett ali Robbe-Grillet, ter ob velikih očetovih pričakovanjih, a Foucault mu je nudil mentorstvo in prijateljstvo, ki sta odločilno usmerila njegovo življenje. Nizanje dogodkov in analiz odnosov z očetom in s Foucaultom hkrati prinaša dve učenji, kaj pomeni ljubiti. Nedvomno pa se nam razkrivajo tudi številne intimne plati Foucaulta, mladih okoli njega in njihovo hedonistično življenje.
Brane Mozetič je doslej prevedel številne knjige frankofonskih avtorjev, kot so Rimbaud, Genet, Foucault, Maalouf, Daoust, Cliff, Brossard, Gassel, Guibert, Dustan, Vilrouge, Duvert, Rachid O, Leftah, Ceccatty, Izoard in Lambert. Odlomek si lahko preberete: TUKAJ |
  December 8 - 15, 2025
submission deadlines:
1 July 2025 - running time more than 30'
1 September 2025 - running time less than 30'
|
|||||
|
Copyright © 2025 SiQRD - All Rights Reserved Powered by WordPress & Atahualpa |
||||||
