SiQRD

ZGODOVINA ISTOSPOLNE ŽELJE V KNJIŽEVNOSTI
(PRED EMANCIPACIJO GLBTIQ) 

Predavanje Andreja Zavrla in pogovor

Klub ŠKUC-LL-Monokel, Masarykova 24, Metelkova mesto
torek, 13. november 2007 ob 20.00

Je bila istospolna želja v književnosti pred začetki glbtiq gibanj res prikazana tako negativno, kot se včasih zdi? Ali je mogoče reči, da istospolni odnosi v zgodovini niso prišli do izraza, če so bili v literarnih besedilih ves čas prisotni? Kako se torej skozi literarno zgodovino kaže nastajanje homoseksualne identitete?

Koliko se katoliška moralna teologija sklada z Dantejevim prikazom sodomitov? Kaj nam pedagoška prodajna uspešnica 16. stoletja lahko pove o lezbištvu? Kdo je renesančna mešanica Oscarja Wilda in Jacka Razparača? Kakšno vlogo ima v zgodovini ženske istospolne želje valižanska vasica Llangollen? Zakaj so križci v dnevnikih H.C. Andersena queer? Kaj je mislil Degas, ko je za Wilda rekel, da “tako veliko okusa lahko vodi le v zapor”? Kaj pa istospolna želja in Ganimed, črnci ter napačni blondinci?

V iskanju odgovorov – oziroma še več vprašanj – se bo predavanje raz/gibalo od (literarne) zgodovine do tračev, od teorije do anekdot. Od kraljev do kraljic … v preoblekah in brez oblek.

Dandanes se včasih skoraj zdi, da je že težko najti knjigo, televizijsko nadaljevanko ali film, kjer ne bi bilo vsaj kakšnega glbtiq karakterja. Morda je ravno to tudi problem. A vendar – kako je bilo včasih? Kako je bilo pred začetki gibanj za pravice glbtiq posameznikov, posameznic in skupnosti? Je bila istospolna želja v književnosti, kolikor je bila prisotna, prikazana tako negativno, kot se včasih zdi, ali ni morda večji problem v homofobiji literarne kritike in zgodovine, ne pa toliko v književnosti sami? Ali je mogoče reči, da istospolni odnosi v zgodovini niso prišli do izraza, če so bili v literarnih besedilih ves čas prisotni? Ali pa je to samo vsiljevanje naših sodobnih konceptov preteklim stoletjem? Pa vseeno – saj obstaja razlika med marginalnim in marginaliziranim, kajne?

Kako se torej skozi literarno zgodovino kaže nastajanje homoseksualne identitete? Ali je res vse v tistem famoznem Kertbenyjevem pismu iz leta 1868? Ali pa je nemara pomembneje, da se pri pretresanju zgodovine istospolne želje izognemo omejenosti nekaterih teoretikov na medicinske, pravne, etične ter seksološke diskurze in ne zanemarjamo fiktivnih dokazov, ki so bili – kot npr. slikarstvo in literatura – večkrat izrazito bolj naklonjeni istospolnim poželenjem? Koliko se ortodoksna katoliška moralna teologija Tomaža Akvinca sklada z Dantejevim prikazom sodomitov v peklu in v vicah? In naprej: kako bi lahko spregledali, da so renesančni moralni kodeksi in kazenski zakoniki za sodomijo predpisovali smrt, medtem ko sta Shakespeare in Marlowe v svojih dramah in poeziji v istem času govorila nekaj čisto drugega? In ali je res, da so bili intimni odnosi med ženskami tako rekoč zamolčani do točke neobstoja? Ali je vseeno, če moški, ki analno penetrira mladeniča, ki mu je bil nasadil roge, živi v antiki ali ob začetku novega veka? Kaj nam pedagoška prodajna uspešnica 16. stoletja lahko pove o lezbištvu? Kdo je renesančna mešanica Oscarja Wilda in Jacka Razparača? Kakšno vlogo ima v zgodovini ženske istospolne želje valižanska vasica Llangollen?

Zakaj so križci v dnevnikih H.C. Andersena queer? Zakaj je Degas za Wilda rekel, da “tako veliko okusa lahko vodi le v zapor”? Kaj imata skupnega Annie Lennox in Virginia Woolf? Kaj pa istospolna želja in Ganimed, črnci ter napačni blondinci?

V iskanju odgovorov – oziroma še več vprašanj – se bo predavanje raz/gibalo od (literarne) zgodovine do tračev, od teorije do anekdot, od kanona do kanonande. Od kraljev do kraljic … v preoblekah in brez oblek.

Andrej Zavrl je diplomiral iz anglistike in komparativistike na Univerzi v Ljubljani in magistriral iz angleške književnosti na Univerzi v Leidnu na Nizozemskem. Najraje lenari in potuje, sicer pa povečini raziskuje in piše o vprašanjih spola in spolnosti v literaturi in kulturi.

Philip Ridley
VINCENT RIVER
prva slovenska uprizoritev 

premiera:
petek, 26. oktobra ob 20h, Gledališče GLEJ, Gregorčičeva 3 Ljubljana

cena vstopnice: 7 €, 5 € (dijaki, študentje in upokojenci) 

ponovitve:
12. 11., 14. 11., 15. 11. in 22. 11. 2007 ob 20h, Gledališče GLEJ

Vincentova podoba, ki oba zasleduje dneve in noči, ga bo tako mogoče zapustila, mogoče bo vsaj malo obrzdal svojo vest in žalost zaradi smrti prvega, ki mu je bil res všeč. Ona pa bo hočeš nočeš morala pogledati resnici v oči in mogoče bo šele zdaj lahko začela zares žalovati.
 

Prevajalka: Suzana Tratnik
Režiser: Alen Jelen
Dramaturginja in lektorica: Ana Kržišnik
Kostumograf: Marko Jenko

Igrata:

Anita Zvezdana Mlakar
Davey Jure Henigman

Vincent River, drama sodobnega provokativnega londonskega dramatika gledališča »v fris« in vsestranskega umetnika Philipa Ridleyja, govori o dejstvu, da se duševne rane strahu in krivde večkrat ne morejo popolnoma zaceliti, da pa se lahko ljudje začnejo razumeti.

Skrivnost Vincenta Riverja združi nezdružljivo: sedemnajstletnega vročekrvnega, razrvanega in pretepenega Daveyja, ki ga je na odru upodobil Jure Henigman, izredno nadarjeni študent 4. letnika dramske igre na AGRFT, ter stoično žalujočo triinpetdesetletno Anito, ki ji je podobo posodila igralska zvezda Zvezdana Mlakar.

Decembra je Davey namreč videl nekaj, česar si ne more izbiti iz glave. Nekaj, kar ga preganja, straši, mu vzbuja občutke groze in slabe vesti ter mu ne pusti pozabiti, odpustiti, spati. Še živeti ne. Toda Davey je živ in mora živeti naprej. Anita pa je morala včeraj zapustiti stanovanje, v katerem je preživela svoja odrasla leta. Preselila se je v stanovanje, v katerem bolj hira kot živi. Po sinovi smrti namreč nima več veliko razlogov za življenje. Na najbolj vroč dan v letu ju tako najdemo v zanikrnem stanovanju v londonskem East Endu, polnem angleškega nižjega sloja ter priseljencev, »katerih imena je nemogoče izgovoriti« in ki kljub svoji drugačnosti ne prenašajo nikakršne drugačnosti.

Davey in Anita se nista srečala nikoli prej, vendar oba vesta, da so se njune poti morale končno srečati. Kajti tisto, kar je videl Davey, in tisto, zaradi česar se je Anita morala preseliti, je povezano s skrivnostjo … s skrivnostjo Vincenta Riverja. Razrešita jo lahko le skupaj.

Anitinega sina, knjižničarja Vincenta Riverja, so našli kruto umorjenega na stranišču zapuščene železniške postaje. Kdo in zakaj ga je ubil? Kaj ima pri vsem skupaj Davey, ki je Anito zasledoval tri mesece: opazoval jo je na grobu njenega sina Vincenta, opazoval jo je, ko se je selila iz prejšnjega stanovanja, zdaj pa ima ona tega dovolj in ga je, »šolarčka« v pogrebni obleki in zdelanega od mnogih neprespanih noči, povabila, naj vstopi. On bi rad, da Anita ve, česar Anita ne bi rada vedela. Danes, ko je Davey pokopal svojo za rakom umrlo mamo in zapustil svojo punco, očeta pa izignoriral, je čas, da se izpove Aniti. Vincentova podoba, ki ga zasleduje dneve in noči, ga bo tako mogoče zapustila. Anita pa bo hočeš nočeš morala pogledati resnici v oči in mogoče bo šele zdaj lahko začela zares žalovati. Življenje tudi njej nikakor ni prizanašalo. Nekoč izobčena zaradi prezgodnje zanositve z nekom, s katerim »nobena punca ne bi dneva zapravila« in o katerem so zbijali šale o opicah na vejah in grizljanju kokosovega oreha, je zdaj ponovno izobčena. Izkaže se, da se tako Anita kot Davey vrtita v enem in istem krogu strahu pred neizpolnjevanjem velikih pričakovanj drugih in krivde (prav zaradi neizpolnjevanja velikih pričakovanj drugih), čeprav so ta pričakovanja velikokrat v resnici manjša, kakor jih vidijo oni sami. In to je morda njihov največji problem.

Pod površjem preganjavične zgodbe, Vincenta, Anite in Daveya, katerim sledimo po bližnjicah in daljšnjicah East Enda, se torej skriva dejstvo, da se duševne rane strahu in krivde večkrat ne morejo popolnoma zaceliti, da pa se lahko ljudje začnejo razumeti.

Philip Ridley vsekakor zna pisati zgodbe, kar danes ni tako običajno. Je multitalentiran umetnik, ki je študiral slikarstvo, imel svojo lastno študentsko gledališko skupino, igral v mnogih produkcijah in naredil več kratkih art filmov, poleg tega pa se ukvarja z oblikovanjem, fotografijo, pisanjem pesmi, romanov, kratkih zgodb, zgodb za otroke in mladino, filmskih scenarijev ter seveda dramskih tekstov. Zaradi tega so ga enkrat tudi poimenovali »a one man cultural revolution« in zaradi tega je tudi prejel mnogo raznovrstnih nagrad in priznanj. Sam sebe pa še vedno opiše kot »pripovedovalca zgodb«.

Njegove dramske tekste (The Fastest Clock in the Universe, Ghoast from a Perfect Place, Mercury Fur in Leaves of Glass) uprizarjajo v mnogih gledališčih po svetu, Disneyja Razparača pa je leta 1996 v režiji Bojana Jablanovca uprizorila tudi ljubljanska Drama. Vincent River, ki je bil napisan leta 2000 in istega leta tudi prvič uprizorjen v londonskem Hampstead Theatru, prihaja zdaj tudi na slovenski oder. S svojo tematiko predstavlja med dramatiki Sarah Kane, Martinom McDonaghom in Markom Ravenhillom enega pri nas manj znanih dramatikov »v fris teatra«. Njegova priljubljena tema, zanikanje, da bi bili mladi ljudje le naivna in nedolžna bitja brez čustvene in seksualne kompleksnosti, za kakršne jih želijo narediti odrasli, se zrcali tudi v Vincentu Riverju.

Produkcija: ŠKUC gledališče, Stari trg 21, 1000 Ljubljana, umetniški vodja ŠKUC gledališča Alen Jelen, info@skuc.org

Koprodukcija: Gledališče Glej, Gregorčičeva 3, direktorica Lidija Jurjevec, glej@siol.net

Predstava je nastala s pomočjo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Mestne občine Ljubljana – oddelek za kulturo in raziskovalne dejavnosti.

OBVESTILO MEDIJEM

11. oktobra  2007 okoli enih zjutraj je bil v ljubljanskem gostinskem lokalu Orto bar lezbični par žrtev nestrpnega odnosa varnostnika in lastnika lokala. Varnostnik je preko kamer opazil, da se dekleti poljubljata, zato je odšel do njiju in zahteval, naj takoj zapustita lokal, češ da Orto bar ni »take vrste lokal«, zato naj gresta v »tak« lokal, kjer se »to« počne. Dekleti sta ga vprašali, ali je homofob, na kar ni reagiral, le ponovil je svoje navedbe. Dekleti sta se nato pritožili lastniku lokala, ki je sicer zagotovil, da se lahko  vrneta v lokal, hkrati pa izjavil, da je Orto bar »heteroseksualen lokal«. Iz njegovih besed ni bilo razvidno, da bi obžaloval dogodek.

Omejitev gibanja in prisilna odstranitev dveh deklet iz Orto bara je protipravno dejanje, ki vsebuje elemente diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti. Gre za izrazito homofobični incident, ki mu botrujejo predsodki, odpor, strah oziroma sovraštvo do homoseksualnosti. Hkrati pa so ravnanje in izjave osebja lokala v nasprotju z veljavnimi zakonskimi predpisi in pomenijo kršitev z Ustavo zajamčenih človekovih pravic in svoboščin, osebne integritete in dostojanstva, 141. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije ter Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO).

Nadlegovanje in nasilje nad geji in lezbijkami na ljubljanskih ulicah in lokalih beležimo že več let, storilci pa večinoma ostanejo neidentificirani in nekaznovani. Tokratni homofobni incident je identičen dogodku iz leta 2001, ko je varnostnik ljubljanskega lokala Cafe Galerija prepovedal vstop dvema gejema. Prepričani smo, da nevzdržno mlahav odnos mestnih in državnih oblasti do takšnih in podobnih incidentov botruje njihovemu vztrajnemu ponavljanju.

O incidentu so bili obveščeni javnost, policija, varuhinja človekovih pravic in zagovornica načela enakih možnosti pri vladi RS ter župan Ljubljane. Incident ostro obsojamo, od organov pregona, mestnih oblasti in vseh pristojnih institucij pa zahtevamo, da se odzovejo na ustrezen način, ki ga predpisuje slovenski in evropski pravni red, da podajo javnosti nedvoumno sporočilo o nesprejemljivosti in nezakonitosti tovrstnih dejanj ter zagotovijo varnost in zaščito vseh državljanov in državljank.

V tednu, ki prihaja, pripravlja lezbična skupnost v Ljubljani več protestnih akcij. Hkrati pozivamo solidarno javnost k bojkotu obiskovanja omenjenega lokala.

Ne obdajajmo homofobičnega nasilja z molkom!

Za sekcijo ŠKUC-LL:
dr. Tatjana Greif
Nataša Velikonja

Ljubljana, 14. oktober 2007

Sekcija ŠKUC-LL
Metelkova 6, 1000 Ljubljana
T 4327 306 & 4327 368
M 040 950 973
sekcijaskuc@mail.ljudmila.org
www.ljudmila.org/lesbo

Izšla je 3. številka revije Narobe.

Iz vsebine:

Volitve 2007
Predsedniski kandidati in kandidatke odgovarjajo za Narobe

Intervju
Sabrina P. Ramet: »Ne morem več na moško stranišče!«
Vaginal Davies in Jennifer Doyle: Zadeti od življenja

Report
Srkanje kave med Parado ponosa
Europride 2007
Eurogames 2007
L’art pour l’action – prvi lezbični festival v Novem Sadu

Kolumna
Mitja Blažič: Ite, missa est.
Suzana Tratnik: Kdor išče, ta išče še naprej

Politika
»Mimikrija« Leta enakih možnosti za vse?

Akcija
Ich bin ein lesbien

Komentar
Brane Mozetič: Medvedi in medvedje usluge

Mediašit
Dvigovanje rodnosti na RTV Slovenija

Zdravje
Ko ne stoji

Knjiga
Tom Lanoye: Predmet: Z
Jordan Cvetanović: Noči brez spanca
Druga prevajalska delavnica gejevske poezije

Glasba
Film

Gledališče
Vincent River
Težave z izražanjem

Slika
Kaj je »narobe« z erosom ob Deklici z medvedkom?

Portret
Stayfree: Prisegam pri Madonni

Pisma iz tujine
Greg Czarnecki: Peder s plakat

Šport in šah
Smaragdni bojevniki: Ko petke in pernate boe ostanejo v garderobi

Napovedujemo
Gejevski in lezbični filmski festival

Revijo Narobe boste lahko listali tudi v nedeljo, 14. oktobra, v klubu K4, kjer bosta ob 22.30 nastopila drag king Goran in Urska Sterle.

—
Tiskano verzijo Narobe lahko v naslednjih dneh brezplačno dobite:

LJUBLJANA Društvo Legebitra (Trubarjeva 76/a), Društvo Dih (Slomškova 11), Klub Monokel (Masarykova 24), pred Lezbično knjižnico (Metelkova 6), Galerija ŠKUC (Stari trg 21), Kafeterija Lan (Gallusovo nabrežje 27), Knjigarna Azil (Novi trg 2 – blizu Nuka), Bikofe (Židovska steza 2), Kavarna Maksimal (Breg 2)

MARIBOR MKC galerija MediaNox (Židovska 12)

KOPER MKC Koper (Gregorčičeva 4)

… in v nekaterih knjižnicah in info točkah.

nedelja, 14. oktober 2007, ob 22:30
klub K4  http://www.klubk4.org/
po showu žur: Mali: Muza in Kamasutra (Lezklektika), Veliki: Rydel
do 23h: 2€, po 23h: 5€
darilo: nova številka revije Narobe http://www.narobe.si/

Od nekdaj so kralji preobleke sloveli,
al lepši od Gorana blo ni nobenga.
Nobenga očem bilo bolj zaželenga,
v času nedelje 14. oktobra,
ne moža ne žene ni enga.
Ko narbolj od komedijantk se Ellen nasmejiš,
še bolj pa Sterletovi Urški naši slediš.

Mnogtere femmice, mnogtere butcherke,
oko je na skrivnem solzé preliválo,
ker Urški srce se je odra le vdalo,
al šaljivosti bilo je nji vedno premalo.
Kar slišala smešnic okrog je slovet,
skušala jih v mreže domišljije je ujet.

V starem se klubu na Kersnikovi 4,
Kamasutra in Muza, in Rydel bodo vrteli,
plesale lepote ‘z Ljubljane bodo cele
v nedeljo od desetih naprej z mladenči vesele;
kralj njih vseh bo Goran možat,
plesal in pel bo z brado, kosmat.

Freddie Mercury se vam globoko prikloni,
sladko mu nasmeje upajoči se George,
Sinatra nekje pod mavrico zapleše v dežju,
Joksimović Željko pa podaril bo vrtnico mu.
Vse to in še več za Vas Goran je izbral,
če želite ga videt, ne bo Vam žal!

Do enajstih predstava 2 € vaš varžet bo snedla,
ob destih se Štirkine duri odpro,
če pridete urno, gneči izognete se,
da ste v prvih vrstah ob pol enajstih, ko Goran začne.
Zamudniki po enajstih zvečer pa za 5 € stopite v raj.

Darilce za vsakega moč bo dobiti,
tu nova številka revije Narobe od društva Legebitra.
Če kaj vam ni jasno, še zmeraj do zdaj,
oči si spočijte na letaku tukaj.