SiQRD

Literarni večer, torek, 13. marec 2007 ob 21:30

Klub Gromka

Nataša Sukič, Suzana Tratnik, Robert Kulovec Mueller

NATAŠA SUKIČ je aktivistka lezbičnega gibanja, soustanoviteljica Lezbične sekcije LL pri Škucu, sourednica L, zbornika o lezbičnem gibanju na Slovenskem. Za revije Revolver, Lesbo, Časopis za kritiko znanosti in druge je napisala mnogo esejev in člankov. Ostaja dejavna v nevladnem sektorju, predlani pa je pri ŠKUC-Vizibiliji izdala prozni prvenec Desperadosi in nomadi. Je izgubljena v prostoru in času, zanimajo jo kvantni delci, predvsem pa molekularna sestava besed. Njen prvenec kratkih zgodb “Desperadosi in nomadi”, ki je izšel pri založbi ŠKUC, zbirki Vizibilija, je posledica tovrstnih eksperimentov. Proza Nataše Sukič je ubesedena pokrajina modernih nomadov, ki se ne premikajo le v prostoru, pač pa tudi v času, zlasti pa pregibajo in spreminjajo svoje identitete. Največkrat prvoosebna pripovedovalka je strastna zbiralka opažanj, beleženj, sklepanj, spoznanj in slednjič kratkih, mestoma zelo skopih nomadskih zapisov, ki so kakor varčne šifre za »večje« ali morda univerzalnejše zgodbe, ki si jih mora beroči ob pomoči navrženih ključev sam odviti do konca. Branje njene zbirke je kakor drvenje po narkotični pokrajini spolov, časa in bolečine.

SUZANA TRATNIK je ravno tako soustanoviteljica Lezbične sekcije LL pri Škucu in sourednica L, zbornika o lezbičnem gibanju na Slovenskem. Piše članke, kolumne in ocene za revije Lesbo, Večer, eLmagazin, Narobe, Ampak. Doslej je pri ŠKUC-Lambdi izdala 3 zbirke kratke proze: Pod ničlo, Na svojem dvorišču, Vzporednice – za slednjo je letos dobila nagrado PS, nominirana je bila tudi za Fabulo. Po romanu Ime mi je Damjan je pri CZ ravnokar izšel njen nov roman Tretji svet, s katerim se spet vrača k lezbični tematiki, postavljeni v Jugoslavijo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Njena dela so prevedena v nemščino, češčino in srbščino, roman Ime mi je Damjan je uvrščen v prevodni projekt Sto slovanskih romanov. Suzana je po svojem romanu napisala tudi monodramo Ime mi je Damjan, prevedla večje število leposlovnih in strokovnih del z angloameriškega področja in na ISH magistrirala iz antropologije spolov, s temo lezbične zgodbe oziroma pisave. Že vrsto let vodi kulturno-socializacijski program v lezbičnem klubu Monokel, organizira literarne večere in sodeluje pri vsakoletnem Festivalu lezbičnega in gejevskega filma v Kinodvoru. Po izobrazbi je sociologinja, ki meni, da je njena največja kvaliteta, da ne naklada ne v življenju ne v leposlovju. Zato nekateri pravijo, da piše »avtobiografsko«.

ROBERT KULOVEC MUELLER, rojen leta 1980, je tik pred diplomo iz kemije, ureja Europsko spletno stran www.poeattree.eu, piše dramatiko in poezijo in je član pododbora MKDSP.

Ponovno vabljen/a na debato o Interseksualnosti, ki se bo zgodila v sodelovanju ekipe ALTER ŠALTER in festivala RDEČIH ZOR:

sobota, 10.3.007
18:00 klub Monokel: projekcija in debata

in QUEER poplesavanje:

22:00 klub Gromka: DJ in VJ vecer (Alter Šalter & SINDIKAT party)

vstop: 2e, drag/cross-dressCode (če nimate jajc, je lahko zgolj detajlno)

Sobota, 10. marec ob 18.00, Klub Monokel

Alter šalter projekcija, predavanje in pogovor

TONJA ZADNIK, ERIK BLATNIK: HIDŽRE (2006, Slovenija, 10′, slo/ang/hindujsko s slovenskimi podnapisi)

Izraz hidžra zaobjema interseksualce in evnuhe, ki imajo v Indiji uradno priznan status »tretjega spola«. Po ogledu kratke reportaže, ki se ukvarja z družbenim statusom indijskih hidžer, bo Tonja Zadnik predstavila svojo diplomsko nalogo. V njej je status hidžer primerjala z medicinsko in splošno percepcijo interseksualnosti v Sloveniji. V pogovoru bomo skušali odgovoriti na vprašanje, zakaj interseksualcev v Sloveniji domnevno ni.

Za uvod v debato je Tonja Zadnik pripravila nekaj pojasnil o interseksualnosti.

SPOLA NISTA DVA!

• Normalni razvoj spola v zahodni družbi predvideva, da ima moški penis in ženska vagino. Uvrščanje osebe v spolno dihotomijo pa je nujno celo v primerih, ko ima moški vagino in ženska penis. Ali je torej spolov več?
  
  Da.

• Binarni sistem spolov ni ne univerzalen ne izčrpen, kar potrjujejo biomedicinske raziskave, ki kažejo, da spola nista dva, temveč je spolov več. Moški in ženska, ki sta v zahodni družbi razumljena kot edina predstavnika spola, sta le njegova najpogostejša ekstrema.
• Tako ne govorimo o spolni dihotomiji moški-ženska, temveč “spolnem kontinuumu”: moški –moški hermafrodit – pravi hermafrodit – ženski hermafrodit – ženska
  
  o.p. sopomenka za hermafrodite so še interseksualci, tretji spol, dvospolniki, ljudje z nedorečenim spolom, ambiseksualnimi genitalijami

• Hermafroditi se rodijo z drugačno kromosomsko, anatomsko ali fiziološko zasnovo od tiste, ki je značilna za tipične pripadnike moškega oziroma ženskega spola. Pravi hermafroditi so ljudje, ki se rodijo z enim testisom in enim jajčnikom, moški hermafroditi imajo testise in nakazane ženske genitalije, a so brez jajčnikov, ženski hermafroditi pa imajo razvite jajčnike in delno razvite moške spolne organe, manjkajo pa jim testisi.
• Koliko jih je?
  
  Ocene se gibljejo od 4 odstotkov pa vse do zgolj enega interseksualnega otroka na 1500 rojstev. Interseksualnost je pogostejša v zaprtih skupinah, kot so denimo plemena, endogamne družbene skupine, izolirane populacije, denimo otoške itd.

• Kaj je narobe z njimi? Sploh kaj?
  
  Hmmm, pravzaprav interseksualnost sploh ni bolezen, temveč gre za povsem naravno, a redko različico biološke spolne diferenciacije. Operacije in zdravljenje v večini primerov (razen pri obliki ženskega psevdohermafrodizma t.i. congenital adrenal hyperplasia (CAH)) z vidika preživetja posameznika niso nujne.

• Je torej nekaj narobe z našo kulturo?
  
  Morda. Paradoksalno, vendar resnično, je interseksualnost z vidika kulturne hegemonije “bolezen”, a brez bolezenskih stanj. Znanstveniki poročajo o zelo nizkem številu interseksualcev, pri katerih bi njihova spolna nedorečenost imela kakršenkoli vpliv na zdravje. Soočamo se s podružbljanjem vzrokov za zdravniške posege oziroma z medikalizacijo interseksualnosti – s procesom, ko se pojave, ki z zdravstvenega vidika niso problematični, definira in obravnava kot bolezen.

• Vizionarstvo, ki se sprevrača v dejstvo
  
  Na Zahodu smo od leta 1990 dlje priča interseksualnemu gibanju. V ZDA in Kanadi interseksualci množično ustanavljajo podporne skupine. Njihovo število je iz leta v leto višje. Leta 2002 jih je bilo uradno registriranih 16, dve leti kasneje pa že 3012. Aktivisti poudarjajo, da interseksualnost sama po sebi ni patološka. Patologija pravzaprav leži v binarnem dojemanju spola, ki je družbeno konstruiran.

• In drugod po svetu?
  
  Medtem ko Zahod sledi biblijski zgodbi o Adamu in Evi, druge kulture spolno dihotomijo razpirajo. Antropološki viri navajajo skupnosti z zabrisanimi spolnimi identitetami, in če jih omenimo le nekaj: berdache v prvotni Ameriki, hemanche med Cheyenni, xanith v Omanu, mahu na Tahitiju, nadle v Navajski kulturi, washoge v Keniji in winkte med plemeni Lakote, kwolu-aatmawol v Papua Novi Gvineji in Dominikanski Republiki, med najbolj odmevnimi skupnostmi interseksualcev pa so indijske hidžre. Slednje imajo v Indiji možnost pridobiti potni list s posebno spolno kategorijo.

»Seksistične politike, ki so vpete v zahodne družbe, niso ne odpravljene niti povsem odkrite. Feminističnim gibanjem s konca 19. stoletja sledijo gibanja homoseksualcev v 60-ih letih dvajsetega stoletja in gibanja transseksualcev v 90-ih letih, drzno a ne povsem brez argumentacije pa lahko predvidevamo, da bo 21. stoletje čas gibanj interseksualcev. «

Tonja Zadnik (1982) je lani diplomirala na Fakulteti za družbene vede (smer sociologija) z diplomskim delom Interseksualnost kot izziv spolni dihotomiji: primer indijskih hidžer. Pred in medtem je veliko potovala ter iz Indije poročala za TV SLO1. Kot novinarka je sodelovala tudi z revijo Gorenjski glas, Radiom glas Ljubljane in revijo MQ, kot zunanja strokovna sodelavka pa občasno še vedno sodeluje s Fakulteto za družbene vede.

8. mednarodni festival Rdeče zore bo med 6. in 11. marcem 2007 v Ljubljani potekal na šestih različnih prizorisčih znotraj AKC Metelkove mesta in v Socialnem centru tovarne Rog. Del programa bo gostoval v Izbruhovem kulturnem bazenu v Kranju in Mladinskem kulturnem centru Koper.

Rdeče zore so feministični in queer festival. Festival podpira umetnost in aktivizem, ki prekinja s pričakovanji, navadami, predstavami in vlogami, ki nas potiskajo v ta ali oni spol.

Festival se ne obremenjuje z iskanjem biološkega ali celo značajskega »bistva« žensk, zato si dovoljuje igrive in resnobne odmike od »usode«. Iz metafizike »ženstvenosti« in »možatosti« pozornost preusmerja v vsakdanje podcenjevanje in izkoriščanje žensk, moških in… vseh ostalih.

Vabljena/e/i/o/u na praznovanje!

Lesbomanija na Radiu Študent bo v soboto, 3. marca 2007 ob 14.00!

89,3 MhZ ali www.radiostudent.si

Klub ŠKUC-LL-Monokel vas vabi na izjemen koncertni dogodek v okviru festivala Rdeče zore, Metelkova mesto.

Petek, 9. marec 2007 ob 20.00

Drvena Marija je soc-religiozni bend pop-rock akustičnega death-metal izraza. Ima nedoločeno število članic in članov, vendar nikoli manj od ene. Provokativna in nedvoumna besedila pišeta najznamenitejši hrvaški književni zvezdi (Roman Simić in Mima Simić). Govori pa se tudi, da so njuni glasbeni aranžmani spravili v zadrego samega Đorđa Novkovića.