All night wrong
nina b2b nina
https://soundcloud.com/
https://soundcloud.com/
——————————————–
Vstopnina/Entry:
3 < 00:00 > 5 Eur
——————————————–
http://
|
||||||
All night wrong https://soundcloud.com/ ——————————————– V klubu Tiffany pripravljamo najbolj noro petkovo POP NATION zabavo – Eurovision party – uradno neuradno EMA pozabavno izkušnjo. Z nami se boste ob melodijah najboljših EMA in Evrosong uspešnic zabavali_e do zgodnjih jutranjih ur. V petek imamo prav poseben razlog za praznovanje. Na prav ta dan namreč stopi v veljavo Zakon o partnerski zvezi! Pomembna zmaga v boju za enakopravnost LGBT oseb. Vzemimo si čas za praznovanje in z novo energijo nadaljujmo boj za popolno enakopravnost na vseh področjih! Sing it! Dance it! Love it! ▲ POP NATION ▲ 24.2.2017▲ ▲DJ DUKI▲ Vstopnina/entrance: Kulturni center Q (www.kulturnicenterq.org) Vabljeni_e na tradicionalno maškarado. Vsaj enkrat v letu si privoščite preobleko belega, priviligiranega, dobro situiranega strejt moškega in postanite tudi vi maškarca leta 2017. Za najboljše, kot vedno, bogate nagrade s Kajmancev in sladka presenečenja iz Sevnice. DJS: ——————————————– Vse obiskovalce/ke prosimo, da to upoštevajo in hkrati opozorijo ekipo na pojav nasilja. To lahko storite osebno ali nam pišete na monokelklub@gmail.com in FB stran kluba Monokel. Naši_e najdražji_e podpornice_ki in ljubitelji_ce najlepšejšega in predvsem najbolj popularnega kluba v vesolju. Nadvse prijazno vas vabimo na čudovito praznovanje pusta v našem imenitnem, vendar majhno srčkanem klubu. Naš prekrasni dj-duo (intenzivno sveži Papi in njegov največji fen Protein) vas bo popeljal v bleščavi svet pop ritmov, kjer se boste, pod sijočimi polikromatskimi lučmi, zazibale_i v sladkobno omamo tiffanijevega karnevala. Počutile_i se boste kot sveži krofi, ravnokar vzeti iz vročega olja in posuti z najslajšim kristalno-diamantnim sladkorjem v prahu. Ljubimo vas. Zato smo se odločili, da najboljše maske nagradimo z ekskluzivnimi nagradami. Zato ne odlašajte in nas obiščite. Naše strokovno in veselo osebje vas že nevzdržno pričakuje. Srčki. Vaš Tiffany. Vstopnina/entrance: Kulturni center Q (www.kulturnicenterq.org) Pritličje, 28. februar 2017, ob 20ih Seksualna in spolna razlika v glasbi, zvok kot orodje moči, spektakelski kolektivi, nekaznovan družbeni umor avtorice, kaj je narobe z glasbo in hrupom in kaj imamo s tem mi. Dogodek bo interaktivna zvočna instalacija. Instalacija je nastala v koprodukciji s Staško Guček iz Iniciative za ženske s čutom za tehnologijo, znanost in umetnost - Č I P k e (RAMPA Lab /Kersnikova). Uvodne besede: Nataša Velikonja. Pri založbi ŠKUC je izšla knjiga Franceta Novšaka: Dečki. Najdete jo v vseh bolje založenih knjigarnah, lahko pa jo naročite tudi preko spletne strani www.skuc.org. France Novšak (1916–1991) je avtor več leposlovnih besedil, med njimi štirih romanov, pomembno pa je prispeval tudi k slovenskemu slovaropisju. Danes je poznan predvsem kot avtor Dečkov: romana iz dijaškega internata, prvega slovenskega romana s homoerotično tematiko, ki ga je napisal ob maturi, ob knjižnem izidu leta 1938 pa je bil star dvaindvajset let. S tem je mladi Novšak ustvaril nekaj, kar je bilo v evropskem okviru poznano, v slovenskem pa nekaj izjemnega, zato so bili prvi odzivi, ki so segali od popolne zavrnitve do zadržane podpore, in nato večdesetletni molk nekaj pričakovanega.
Zdenko Castelli, ki v šolskem letu, zajetem v romanu, dopolni štirinajst let, je erotično središče zavoda svete Marije v Zagrebu. Ni težko ugotoviti zakaj. To takoj po prihodu v internat spozna tudi tri leta starejši Nani Papali. Zdenkova lepota je namreč predmet občudujočega pogleda vsega internata, od dijakov do pedagogov, saj na splošno velja, da je najlepši deček v zavodu. Med fantoma, ki se zelo hitro zbližata, se splete odnos, ki je več kot prijateljstvo. Toda: kako naj to, kar občutita, poimenujeta? In kako naj ravnata, ko narava govori v prid ljubezni in erotike, verska vzgoja pa grozi s peklom? Pri obeh glavnih osebah romana je ves čas prisotno zavedanje, da so »te stvari« prepovedane in znajdeta se na neizbežnem razpotju: ali sprejmeta zunanjo moralo ali pa se okleneta svoje osebne in tvegata konflikt z okoljem.
Z nihanjem med željo in njenim razumskim nadziranjem, med homoerotiko in heteronormativnostjo, med enim in drugim spolom, Dečki razkrivajo, da o naravnosti v družbenih odnosih ne moremo govoriti. Modernemu branju roman kaže, kako tudi telo, spol in seksualnost ne morejo obstajati zunaj družbenih razmerij, kako niso nič tako zelo »naravnega«, kako jih samih po sebi pravzaprav sploh ne moremo misliti, saj niso nič drugega kot družbeni konstrukti.
Nova izdaja ob 100-letnici avtorjevega rojstva in 25-letnici njegove smrti ter ob 80-letnici nastanka romana prinaša besedilo iz druge izdaje (1970), s posameznimi besedilnimi različicami iz revijalne izdaje (1937) in iz prve knjižne izdaje (1938), ter obširno spremno besedo, ki predstavi avtorja in njegovo literarno delo.
/ odlomek /
ZDENKO CASTELLI je opazil na svojem mladem, gladkem telesu velike spremembe. Kopalnica, ki jo je včasih vsak dan uporabljal in v kateri je negoval vse dele svojega telesa z mehko vonljivimi mili, mu je postala mesto usodnih odkritij vsako soboto, ko je bilo splošno kopanje dijakov pod klerikovim nadzorstvom. Dijaki so bili večinoma zelo sramežljivi in se niso upali pod prho brez hlačk. Klerik pa je uravnaval pipe, da je bila voda povsod enako razporejena, povešal preveč sramežljive oči ter se ni menil za dijake. Neke sobote, ko je ves dan deževalo in je silovit veter razbijal z okni in vrati, je nekdo poklical Nanija Papalija iz učilnice. Papali je ravno dokončeval svoje naloge in pospravljal papirje, ko je prišel k njemu Zlatko Flis, lepo gojeni Forsyte, in mu po francoskem pozdravu rekel: – Zunaj te čaka Zdenko. Pazi, – je rekel tiše, – klerik te zdajle gleda. Da boš odšel brez njegove vednosti iz sobe. – Saj ni potrebno, – je menil Papali. – Čemu imam pa jezik! Stopil je h kleriku in mu povedal, da ga kliče vratar Peh. Klerik mu je dal za izhod iz učilnice predpisano dovoljenje in tako sta se dobila Nani Papali in Zdenko Castelli na temnem hodniku pred tretjo učilnico. – Kako pa to, da nisi pri učenju? – je banalno začel pogovor Papali ter pri tem gledal na brisačo, milo in pižamo, ki jo je nosil Zdenko malomarno zvito v rokah. – Čudovito! – mu je dejal Zdenko. – Ujel sem takšno priliko kot še nikoli. Zdaj se lahko kopljeva sama, ker je kopanje za dijake že končano. – Tako? – je zavlekel Papali. – Nimam volje, da bi se drugič kopal. Toda če želiš, te seveda spremim do kopalnice. V odgovor mu je sledil zvonek smeh in besede: – Nimaš pojma, kako se vedno želim sam kopati. Tako je lepo, če te nihče ne priganja in gleda na uro in če lahko sam po svoji volji izbiraš med toplo, hladno in mrzlo vodo ter nisi odvisen od nobenih ukazov in povelj. To je dobro, vidiš, da me Peh tako spoštuje; drugače bi ne mogel dobiti ključa od kopalnice. – O, tako! Ti imaš celo ključ? – Da, ključ. Je to kaj posebnega? – Do zdaj še nisem vedel, da lahko dobe dijaki zavoda svete Marije ključ za kopanje. No, me prav veseli, da si tudi v tem napredoval in da se že v tej stvari razlikuješ od tovarišev. Šla sta po dolgem, ravnem hodniku z mnogimi okni, na katera so udarjale posamezne kaplje, mimo lesenega kipa svetega in nesrečnega klerika, še po nekem stranskem hodniku, ter prispela do vrat, nad katerimi je bil pritrjen skromen, toda osvežujoč napis: Kopalnica. – No, le dobro se okoplji, – je dejal Papali, ko sta stala pred vrati in jih je Zdenko odklepal. – Kaj ne pojdeš z menoj? – Ne, sem se že okopal. – Čeprav, saj to je vseeno. Če se še enkrat okoplješ, ti ne bo nič škodovalo. Sicer pa moraš upoštevati, da je danes sobota in torej ne moreš imeti toliko dela. Zvok Zdenkovih besedi je bil tako čuden, da se mu Papali ni mogel upirati. Še preden se je mogel odločiti, ali naj ostane ali odide, je stal z njim v kopalnici za zaklenjenimi vrati. Voda je bila še zadosti topla, da je bilo kopanje mogoče. Castelli je začel metati s sebe obleko in je stopil v kabino, Papali pa k pipam, da uravna vodo. Zdenko je začutil slap prijetno tople vode in globoko dihnil. – Sijajno! Daj, sleci se še ti in pusti vodo kar tako, kot je zdaj. Pojdi v kabino! Papali se ni dolgo obotavljal, storil je po Zdenkovem nasvetu, ki se je glasil kot povelje, in stopil v najbližjo kabino zraven Zdenka. Pustil je nekaj časa, da so mu tekli po telesu curki, in razmišljal o tem, kako je vendar voda nekaj prijetnega, če je topla. Zmotil ga je Castelli. – Kaj pa počneš, da molčiš? – ga je ogovoril. – Nič. Mislim na to, da je takšnole kopanje prav prijetno. – Posebno ko veš, da ni klerika zraven, namesto njega pa je pri tebi tisti, ki si ga želiš. To je rekel Castelli, čigar tresoči se glas je opozoril Nanija Papalija, da bo moral govoriti o resnejših rečeh, in sicer na prostoru, ki je po mnenju gospoda kateheta hudičeva zanka, s katero hoče omajati čistim dušam ljubezen do boga. – Stopi k meni, – je dejal Zdenko. Prvi hip je Papali mislil, da se njegov mladi ljubljenec šali, toda ko se je glas ponovil, se je odločil, da pogleda. Odprl je vrata v kabino in zaklical: – No, kaj pa je spet? Pri teh besedah je skušal zavarovati svoj ugled, a že je vso njegovo postavo objel žareč pogled mladega boga, ki je stal v vsej goli lepoti, v vsem ponosu pred njim. Njegovo gladko telo se je zdelo zaradi vode, ki je tekla po njem, še glajše in lepše, podobno čudovitemu marmorju iz devete dežele, ki ga Zagreb ni poznal. Prišel je trenutek, ko bi mogla vsaka neprevidna kretnja raniti obe duši. Oba sta se malce zmedla. Ko bi bil videl ta prizor prečastiti ali kdo izmed njegovih zaupnikov, bi bile posledice tega pogleda na njegovem organizmu gotovo strašne, strašne. Toda fanta sta bila sama, vdana svetlobi, v kateri se je sprehajal božanski Amor in se smejal revščini človeške ljubezni. Te pa se nista toliko zavedala, saj je bila njuna ljubezen bolj podobna otroškemu prijateljstvu, čeprav je zbujala v njima prave življenjske nagone. Castelli je namreč objel s pogledom Papalijevo postavo in mu zaklical od navdušenja: – Res je lepo biti mlad! Hkrati je pogledal sebe in prva znamenja zrelosti na svojem telesu. Nato je premeril Nanijevo postavo. Njuna pogleda sta se srečala, a vesela obraza je ožaril Zdenkov zadržani, nikdar prej videni smehljaj. Nenadoma se je Zdenko spomnil, da bi bilo dobro pretrgati molk, ki vlada, zato je objel prijatelja z rokami okrog vratu in se v veselem, srebrnem smehu obesil nanj z vso močjo svojega telesa. Tako sta stala objeta kakor kipa antičnih, dovršeno lepih bogov in nista vedela tisti trenutek za noben problem in nobeno žalost. Po vsem telesu ju je oblivala voda, ki je postajala vse hladnejša, tako da sta bolj in bolj čutila toploto svojih teles. Ker je bil že blizu večer, kopalnica pa ni imela zadosti dnevne luči, se je kabina naglo stemnila, tako da sta postala fanta pozorna. – Pozno je že, – se je prvi spomnil Papali. – Še ostaniva, – je silil Castelli in užival pod prho hladne vode. – Saj si tega tako ne moreva velikokrat privoščiti. Toda Papali je odšel iz kabine, da zapre pipo. Kmalu se je prikazal za njim tudi Castelli in mu govoril v pretrganih besedah, ko sta se oblačila. – Do danes nisem vedel, kaj pomeni to: prijateljstvo. Ali je morda to kaj več ko prijateljstvo? – ga je vprašal čudno pomenljivo. – Kako bi ti rekel, – se je izmikal Papali. – Prijateljstvo je ljubezen in ljubezen je prijateljstvo. Ljubezen pa je vedno le predigra strasti. V praksi so to enaki pojmi. Na teorijo pa tako danes nihče več nič ne da. Zdenko je nadaljeval: – Nani, ne moreš si misliti, kaj vse si mi danes razodel. Brez besed si mi povedal jasneje in očitneje ko vsi pedagogi do sedaj in celo bolj ko moja mama. Do zdaj sem komaj vedel za telo, odslej ga bom neprenehno čutil. Vidim, da si že zrel deček in da jaz šele zorim. Toda že zorim in čutim v sebi moč življenja, neki čudoviti prerod. Ali ni lepo, da ni med nama nobenih skrivnosti? Na sebi je že imel čisto perilo, kupljeno za drag denar. Papali se je za hip ozrl na svoje, toda vtem je že stopil k njemu Castelli in mu preprečil, da bi si obul nogavice, s tem da mu je sedel na kolena, lep in vdan kakor deklica. Ta trenutek je bil največji dar dneva, ki ga je priredil Amor sebi v zabavo. Papali je čutil, kako ga objema mlado telo Zdenka Castellija, katerega vsak najmanjši del je živel popolnoma in edino z njim. Začutil je na svojih licih njegove sveže sočne ustnice in videl razkošje oči, ki jim je ugašajoči dan odvzel zadnjo prozaičnost.[1] Ta minuta je odločila o Zdenkovem nadaljnjem življenju.[2] Vsi vzgojni sistemi z najmodernejšimi vred, otroci osramočenih modrijanov, so na mah odpovedali pred življenjem, ki se ne da nikdar in nikomur vkleniti v spone.
Pri založbi ŠKUC je izšla knjiga Franca Buffonija: Byronov služabnik. Najdete jo v vseh bolje založenih knjigarnah, lahko pa jo naročite tudi preko spletne strani www.skuc.org. Franco Buffoni (1948), rojen v lombardijskem mestecu Gallarate, živi v Rimu; deloval je kot univerzitetni profesor angleške in primerjalne književnosti, veliko se je ukvarjal tudi s prevajanjem in prevodoslovjem. Je avtor številnih nagrajenih pesniških zbirk: najvidnejše so Suora carmelitana (1997), Il Profilo del Rosa (2000), Guerra (2005), Noi e loro (2008), Roma (2009), Jucci (2014), Avrei fatto la fine di Turing (2015), njegov antološki izbor pa je izšel 2012 v elitni zbirki Oscar Mondadori. V slovenščini je bil prvič predstavljen v antologiji gejevske poezije Moral bi spet priti. Buffoni je v zadnjih letih objavil več odmevnih proznih in esejističnih del, med katerimi je tudi roman Byronov služabnik (2012). V njem z izostrenim pogledom prodira v jedro mitizirane eksistence in literarnega opusa Georgea Gordona Byrona (1788‒1824), in sicer skozi perspektivo in z glasom njegovega pribočnika in ljubimca Fletcherja, ki mu je zvesto služil od šestnajstega leta do smrti. Po Buffoniju je šlo tu dejansko za obliko partnerskega razmerja, ki ‒ poleg romantičnih prijateljstev z mladeniči in številnih strastnih avantur ‒ zanesljivo priča o dolgo zamolčani Byronovi homo- oziroma biseksualnosti (pesnikove biografije nanjo previdno namigujejo šele v drugi polovici 20. stoletja). Romaneskna fikcija ima v Byronovem služabniku tako zlasti funkcijo, da demaskira in demistificira zgodovino; gre za pripoved o uničevalni moči molka in zamolčevanja, o nasilju, s katerim družba še dandanes jemlje glas posameznikom, zaznamovanim z »mutastim grehom«. Poleg tega avtor v prefinjenem slogu razgrajuje mitologijo byronizma, predvsem njene temeljne prvine, kot so donjuanstvo, romantični heroizem in brezmejni individualizem. Gašper Malej (1975) je eden najbolj uveljavljenih slovenskih literarnih prevajalcev svoje generacije: njegov opus prevodov iz italijanščine (avtorjev, kot so D. Campana, P. P. Pasolini, D. Fo, C. Pavese, A. Tabucchi, F. T. Marinetti, P. V. Tondelli, C. Goldoni …) trenutno obsega čez trideset knjig, več uprizorjenih gledaliških besedil in preko sto petdeset drugih objav. / odlomek /
ALI PAŠA
Naše prvo potovanje torej ni bilo klasični grand tour mladega angleškega aristokrata. Imelo je en in edini cilj: čimprej prispeti v Grčijo in Albanijo, da bi vzpostavili stik s tamkajšnjimi ljudmi in privzeli njihove „orientalske navade“. Tako imenovani Turkish mood, idealiziran v času Cambridgea, je bil končno na dosegu roke. Res je namreč, da gospodarju, ki je Anglijo zapustil leta 1809, še na misel ni prišlo, da bi obiskal kakšne druge evropske dežele ali glavna mesta: hotel je zgolj prispeti na Balkan in tam uresničiti svoje sanje. Leta 1800 je – v prevodu Johna Hindleyja ter ob zgražanju tradicionalistov – izšla knjiga Persian Lyrics, or Scattered Poems from the Diwan-i-Hafiz, ki je Byron med večeri posvečencev na Trinityju ni in ni mogel prehvaliti: „Hafis, orientalski Anakreon, najbolj priljubljeni perzijski pesnik …“ In želja po „Orientu“ je imela eno samo vsebino: svobodno ljubezen do mladeničev. Gibraltar nam ni niti malo ugajal: kot je rekel gospodar, se mu je zdelo, da je spet v Brightonu. Tako da smo se brž otresli Rushtona in ga vkrcali na ladjo, ki se je vračala v Anglijo, nato pa takoj, ko je bilo mogoče, nadaljevali pot proti Malti s postanki v Cagliariju (kjer se je v Opernem gledališču my Lord lahko rokoval s sardinskim kraljem) in Marini di Girgenti, kjer smo obiskali čudovita svetišča. V La Valletti so nas sprejeli z vsemi častmi in nastanili smo se v lepi vili z vrtom, kamor sem gospodarju in Hobhousu (pa tudi sebi) v užitek zlahka zvabil kakšnega mornarja, ki je postopal naokrog. Gospodar pa je s Hobhousom v tistih tednih zahajal tudi v hišo neke angleške plemkinje, lady Constance Spencer Smith. My Lord ni počel ničesar, da bi ostal neopažen. Nasprotno, zelo očitno je dvoril gospodarici (njen mož je plul po morjih). Zagotovo je šel do konca. Navsezadnje s tem ni imel težav, drugače kot Hobhouse in … jaz, čeprav je prav on tudi najbolj hlepel po fantih in v zasebnosti tega ni skrival. Dvorjenje lady Constance pa se je dogajalo v javnosti, v salonu. Byron je v bistvu udejanjal svojo običajno „preusmeritveno taktiko“, kot je to opredelil Hobhouse: „Si zdaj miren? Si stoodstotno prepričan, da bodo v Londonu to izvedeli? Malteška misija je torej uspešno opravljena! V Londonu bodo izvedeli, kaj počne Byron na grand touru!“ Končno smo prispeli do Patrasa, od koder smo nadaljevali pot proti albanskemu mestu Janina, ki je bilo pravi cilj našega potovanja. V Janini se je namreč nahajal dvor Alija Paše, o katerem so med večeri posvečencev na Cambridgeu napletli toliko čudovitih zgodb. Ali Paša je bil neusmiljen vojščak in preudaren strateg, ki je znal spretno krmariti med sultanom osmanskega cesarstva (kateremu je bil formalno podrejen) ter francosko in angleško diplomacijo, ki sta se sultanu zoperstavljali. Dobil je vzdevek „Napoleon Orienta“ zaradi nepotešljive sle po osvajanju … na vseh ravneh. My Lord se je pred odhodom zelo natančno pozanimal pri Beckfordu in pri nekaj zelo diskretnih prijateljih diplomatih. In prav tja si je, bolj kot kamorkoli drugam, želel oditi … Sprejeli so nas z vso pozornostjo in my Lord je bil takoj deležen vladarjevega brezsramnega dvorjenja. Kot v sanjah iz Tisoč in ene noči ga je ta ljubkoval in hvalil njegovo svetlo polt, eleganco, majhna ušesa, kodraste lase in negovane roke. Pripeljal ga je do tega, da se mu je predajal kot dar, ki ga ni mogoče odkloniti. Bil sem brez besed, sprva presenečen, potem pa sem se vse bolj zabaval ob opazovanju gospodarja, ki je bil tako uglajen in zatopljen v vlogo, kakršne pri njem nisem poznal. Drhtel sem, ko sem mu pomagal, medtem pa je on pristajal na vse. Vtis je bil, da je na vsem lepem snel masko; da se je končno počutil svobodnega; bil je obenem lahkoten in zbran. Ni govoril. Morda je bilo tudi zaradi vonjav, dehtenja, pijač, ampak tistih prvih dni, še posebej prve noči, se spominjam, kot bi jih preživeli v nekakšnem transu. Po neštetih umivanjih in masažah (nekaterih zelo dražljivih), katerim sem se prostovoljno prepustil tudi jaz, je gospodar dočakal, da ga je vladar sprejel v svoj najbolj zasebni prostor. Ko se je končno prikazal, je bil Byron zleknjen, s stalnim nasmeškom, rahlo nagnjen na bok. Gol. Preden je zagrnil zastor, je vladar iz dragocene skrinje vzel dišečo kremo zelene barve … In jaz? Takoj ko sem se obrnil, me je sprejel poveljnik straže in me podvrgel enakemu ravnanju. Tiste noči se je v najinih življenjih nekaj spremenilo, in to za vedno. Čeprav nikoli nisva spregovorila o tem. Tiste noči sva zares dopolnila enaindvajset let. Nato so si mesece in mesece sledili nenehni premiki in vrnitve na dvor z vestnimi obiski v moškem haremu, kjer Ali ni izbiral le svojih ljubimcev, temveč tudi svetovalce in visoke častnike. In nešteto je bilo postankov v turških kopališčih v Efesu in Smirni („te palače marmorja, šerbetov in sodomije“, kot je pisal gospodar svojemu založniku Murrayu) ter zbirališčih, kjer so plesali mladostniki, preoblečeni v dekleta. Na vrsto je prišel tudi obisk na drugem dvoru, pri Alijevem sinu Veliju Paši, ki je vladal na Peloponezu. Dobro se spomnim, da je my Lord v času, ko je sprejel vabilo Velija Paše, naj ga obišče v Larisi, pisal Maid of Athens, „atensko deklico“, pesem, ki je slepila milijone preprostih duš glede razlogov za njegovo dolgo bivanje v Grčiji. Veli je imel enak okus kot njegov oče in nas je dostojno sprejel. In ob odhodu je gospodarju podaril sijajnega konja belca. To je bil uvod v dolgo bivanje v Konstantinoplu, ki smo si ga vroče želeli. Tam je gospodar izpeljal enega svojih osupljivih plavalskih podvigov, saj je prečkal Helespont. A tam se je tudi njegovo razpoloženje popolnoma spremenilo. Po več kot enem letu potepanja in užitkov je iz Anglije prispela strašna novica: Edlestona je med racijo v Hyde Parku zajela policija. Zalotila ga je pri kaznivem dejanju. Misel, da bo Edleston izpostavljen javnemu sramotenju, je bila za Byrona neznosna. Poleg tega londonski gossip ni tajil njegove zveze z gospodarjem. Obstajalo je tudi my Lordovo pismo Admiraliteti. Od tod strašansko tveganje tudi zanj – za nas –, če bi se vrnili v London. To so bili grozni dnevi, polni prepirov in hude jeze, dokler gospodar ni prosil Hobhousa, naj se vrne v domovino in mu takoj začne pošiljati novice iz prve roke v šifriranih sporočilih. Dvojni užitki ob koncu tedna. Začetek v petek 30.12. Naj dj Papi vzdraži vaše čute s senzualnimi hiti iztekajočega se leta. Sing it! Dance it! Love it! ▲ POP NATION ▲ 30.12.2016▲ ▲ PAPI ▲ ____________________ Vstopnina/entrance: Kulturni center Q ![]()
Diamonds and Champagne Super fabulous New Year’s Party! Klub Tiffany DJ’s: Duki & Protein ——————————————– Vstopnina/Entry: Z vstopnico kupljeno v predprodaji je možen vstop do 01.00 ure 1.1.2017! –12 Eur (na vratih na dan dogodka) ŠKUC ŠKUC obvešča: Klub Tiffany in Monokel predstavljata varen prostor, ki ga sooblikujemo vsi, namenjen GLBTQ skupnosti, kjer je prepovedano vsakršno verbalno ali fizično nasilje. Prav tako se ne tolerira homofobije, transfobije, seksizma, nacionalizma, rasizma in drugih oblik zatiranj. Vse obiskovalce/ke prosimo, da to upoštevajo in hkrati opozorijo ekipo na pojav nasilja. To lahko storite osebno ali nam pišete na kulturnicenterq@gmail.com in FB stran kluba Tiffany ali Monokla ![]() ŠKUC – Kulturni center Q / klub Tiffany Vabi LGBT posameznice_ke, ki si želijo pridobiti izkušnje na področju organiziranja in izvedbe kulturnih, mladinskih in klubskih dogodkov, da se pridružijo kolektivu kluba. Klub izvaja različne dogodke, ki so namenjeni LGBT skupnosti, med njimi pa izstopajo programski sklopi: Programski cilj kluba je ustvariti varen prostor, v katerem se lahko razvija ustvarjalnost LGBT posameznikov_ic. Področja sodelovanja: Klubski in DJ program a) POP NATION DJ Klub Tiffany vabi nove sile v svoj petkov POP NATION program. Če želiš sodelovati, nam pošlji kratek mix (30 min) za katerega misliš, da bo primeren publiki petkovih klubskih večerov in naštej svoje izkušnje. b) Klubski performativni program Rad_a nastopaš, plešeš v ekstravagantnih oblačilih na klubskih večerih? Se ukvarjaš z dragom, plesom? Pošlji nam svojo sliko v kostumu in kratek opis točke. c) Programsko zaokroženi klubski večeri Želiš organizirati klubske večere s posebno tematiko, izbranimi DJi in žanrsko glasbo? Pošlji nam kratek koncept (max 1. stran). Kabaret Tiffany in gledališče a) Kabaret Tiffany vabi na odprte delavnice. Na delavnicah bomo raziskovali naša telesa; gib, glas, performativnost, ustvarjali bomo karakterje, njihove zgodbe, žive slike .. Gibali se bomo na področjih performansa, kabareja, stripteasa, burleske, draga … Na delavnice se lahko prijavijo tudi fotografi, snemalci, makeup artisti, scenografi in kostumografi, ki bi z različnimi znanji prispevali kabarejskemu timu. b) Gledališki program je namenjen gledališkim in plesnim ustvarjalcem, ki bi želeli svoje delo predstaviti publiki klub Tiffany. Zaželjeno je, da se uprizoritve dotikajo LGBT in homo tematike. Literarni program Organizacija literarnih večerov in pogovorov Imaš rad_a literaturo? Pridruži se Tifanijevem literarnem programu, kot: moderator_ka, bralec_ka, izvajalka_ec bralnega krožka … Vizualna umetnost Razstave potekajo med tednom v prostorih kluba Tiffany. Prednost bodo imeli koncepti, ki vsebinsko obravnavajo homo teme. Dobrodošla so tudi dela, ki GLBTQ kulturo in umetnost obravnavajo dokumentarno. Glasbeni program Imaš band? Nastopaš solo? Kakorkoli, Tifanijev oder te vabi, da predstaviš svoje delo javnosti. Pošlji nam posnetek in kratko predstavitev. Socialni in mladinski program Socialni in mladinski program je usmerjen v raziskovanje in opolnomočenje LGBT skupnosti. Poteka v obliki pogovorov in delavnic. Tematsko je razdeljen na pogovore o LGBT skupnosti, pogovore o gejevskem seksu in drogah, kavarniške večere, filmsko – pogovorne večere in različne delavnice. Torej, če želiš soustvarjati program v LGBT skupnosti in imaš podobne cilje kot klub, nam piši na kulturnicenterq@gmail.com, do 15. februarja 2015! |
||||||
Copyright © 2025 SiQRD - All Rights Reserved Powered by WordPress & Atahualpa |