Mental Health HIV

36. festival LGBT filma

Približuje se LGBT filmski festival in znan je program letošnje 36. edicije.

Festival bo potekal od 12. do 22. decembra v Ljubljani, Bistrici ob Sotli, Slovenj Gradcu, Mariboru, Trstu, na Ptuju, v Kopru in Idriji. Če fizična izvedba festivala ne bo mogoča, bo izpeljan virtualno, s pomočjo platforme CineSquare.

Festival je bil prvič organiziran leta 1984 v okviru festivala Magnus in velja za najstarejši festival LGBT filma v Evropi.

Povezava do programske zgibanke 36. festivala LGBT filma.

LJUBLJANA

Kinodvor – otvoritev

sobota, 12. 12.

21.00 Beer! Beer!, Nemčija, 2019, 17′, ap

Anti-romantična komedija, ko se po burni noči srečata kitajski in nemški gej.

Neslišano (Unsound), Avstralija, 2019, 90’, svp

Kitarist Noah se vrne k materi v Sydney, čeprav je njuno razmerje polno starih ran. Tolažbo mu prinese novo znanstvo s Finnom, mladim transmoškim, ki vodi območni center in nočni klub za svojo skupnost gluhih. Zaljubljenost ju močno združi, a najtežje šele prihaja.

nedelja, 13. 12.

11.00 Féeroce (Fairyocious), Francija, 2019, 13’, ap

Osemletnik si želi biti vselej napravljen v vilo, njegovi bližnji so zmedeni.

Neslišano (Unsound), Avstralija, 2019, 90’, svp – ponovitev, Kino zajtrk

Slovenska kinoteka

nedelja, 13. 12.

16.30 Subjekträume, Nemčija, 2020, 28’, ap

Med 1981—1996 je v Berlinu deloval razvpiti lezbični subkulturni lokal Pelze Multimedia z odštekanimi umetniškimi performansi, poezijo, seks partiji in značilno S/M estetiko. V dokumentarcu se bomo spomnili njegovih najbolj divjih časov!

Top 3 (Topp 3), Švedska, 2019, animirani, 45’, ap, svp

V tej duhoviti, grenkosladki romantični animirani komediji se notorični osvajalec Anton zaljubi v Davida, toda stvari se zapletejo, ko spozna, da so njune življenjske sanje bržkone v popolnem nasprotju …

18.30 Metamorfoza (Metamorphosis), Filipini, 2019, 99’, ap, svp

Adam se je rodil_a kot interseksualna oseba, toda njena_njegova konzervativna družina jo_ga vztrajno vzgaja kot dečka. Njen_njegov najstniški svet se obrne na glavo s prvo menstruacijo, ko začne preizkušati duhovne in fizične meje spolne identitete v svetu negotovosti in seksualne želje.

21.00 Hands and Wings, Južna Koreja, 2019, čb, 15’, ap

Najstnik na vozičku si z rokami ne more pomagati do užitka … in potrebuje pomoč.

Moffie, Južna Afrika, 2019, 104’, ap, svp

Tudi 16-letni beli fant Nicholas Van der Swart mora leta 1981 v Južni Afriki prebiti dvoletno vojaško urjenje, saj se tako ščiti apartheid pred grožnjo komunizma in t. i. črne nevarnosti. Ko se čustveno naveže na svojega kolega, se zanj začne nove vrste pekel. Odličen film režiserja Hermanusa, čigar film Lepota je bil že predvajan na Festivalu LGBT filma.

ponedeljek, 14. 12.

17.00 Ang Susunod na Palabas, Filipini, 2020, 6’, ap

Prazni prostori Manile in kipeče gejevske želje v virtualnosti.

Med poletjem in jesenjo (Zwischen Sommer & Herbst / Between summer and fall), Nemčija, 2017, 102’, ap, svp

Sedemnajstletna Lena se zaljubi v novo bratovo dekle Evo, ki jo očara s svojo duhovitostjo in miselnostjo. Obe sta razpeti med lastno negotovostjo in nezaupanjem ter željo po medsebojni povezanosti in umeščenosti v ta svet. Po projekciji pogovor z režiserjem Danielom Mannsom.

20.00 Dobrodošli v Čečeniji (Welcome to Chechnya), ZDA, 2020, 107’, ap, svp

Pretresljiv dokumentarec, ki ga je režiral scenarist in režiser David France, nominiranec za oskarja, predstavlja skrivno skupino hrabrih aktivistk_ov, ki rešuje in evakuira LGBT-ljudi iz smrtno nevarnih okoliščin v Čečeniji.

torek, 15. 12.

17.00 Don’t Be a DICK!, Nemčija, 2020, animirani, 9’, ang.

Humorna animacija o reprezentaciji moškega telesa skozi zgodovino.

Ime, globoko v tvojem srcu (Ke zai ni xin di de ming zi/Your name engraved herein), Tajvan, 2020, 113’, ap, svp

Leta 1988 se A-Han in Birdy srečata v šolski glasbeni skupini, ki jo vodi kanadski duhovnik Ou. A-Han se čustveno naveže na Birdyja, ki pa ima punco, vse odkar so v šolo začeli vpisovati dekleta. Obupani A-Han izpove svojo spolno usmerjenost duhovniku Ouju, ki ga ravno tako utiša.

20.00 Volta Seca, Brazilija, 2019, 21’, ap

Marieta se po tridesetih letih vrne v rojstno vas in se sooči s svojo družino.

Midve (Deux/Two of us), Francija/Luksemburg/Belgija, 2019, 95’, ap, svp

Upokojenki Nina in Madeleine sta že desetletja najboljši prijateljici in sosedi, ki živita v najvišjem nadstropju stanovanjske hiše. Ženski sta tudi intimni partnerki, česar nista nikoli nikomur razkrili. Njuno razmerje je na preizkušnji, ko Madeleine nepričakovano spodseka bolezen, njena hči pa počasi odkriva resnico. Sledi pogovor z režiserjem Filippom Meneghettijem.

sreda, 16. 12.

17.00 Ayaneh, Švica, 2019, 14’, ap

Dekle iz Afganistana na bazenu spozna simpatično Anno.

Variações (Guardian Angel), Portugalska, 2019, 105’, ap, svp

Film portretira življenje Antónia Ribeira, sprva brivca in nato pomembne lizbonske osebnosti v poznih 70-ih letih, ki je postal znani pevec in skladatelj, čeprav ni imel glasbene izobrazbe. Spremljamo njegovo preobrazbo v pevca Antónia Variaçõesa, čigar kariero je pretrgal aids leta 1984.

20.00 Féeroce (Fairyocious), Francija, 2019, 13’, ap – ponovitev

Zima v mesečini (Moonlit winter), Južna Koreja, 2019, 106’, ap, svp

Najstnica Sae-Bom najde pisma, ki so naslovljena na njeno mamo Yoon-Hee, poslana pa so iz Otaruja na Japonskem. Po branju skrivne korespondence ugotovi, da tam živi ženska, ki je še kako pomembna za mamimo preteklost. Sae-Bom skupaj s fantom organizira potovanje v zimski Otaru, prepričana, da je čas za pomiritev duhov preteklosti.

četrtek, 17. 12.

17.00 Fanaty, Rusija, 2020, 26’, ap

Posneto po resničnih dogodkih, ko sta dva skinheda, podžgana z rusko propagando, napadla in ubila več gejev.

Tiha generacija (La Generación Silenciosa/The silent generation), Španija, 2020, čb, 61’, ap, svp

Dokumentarni film je posvečen LGBTI starejši generaciji v Barceloni, tako pionirkam_jem gibanja, kakor tudi vsem drugim pripadnicam_kom skupnosti, ki so jih zaznamovali ključni družbeni pojavi, denimo verska vzgoja, represija v času Frankovega režima, prihod demokracije, LGBTI gibanje v Španiji, časi epidemije aidsa in homoporoke.

19.30 Nepokorni (Insumisa/Defiant Souls), Kuba/Švica, 2018, 95’, ap, svp

Leta 1819 švicarski kirurg Enrique Faber začne svojo prakso v kubanskem mestu Baracoa in vnese nemir, ker se na svoje delo spozna bolje od lokalnih zdravnikov, poleg vsega pa reveže in sužnje obravnava enako kot vse druge. Razširijo pa se govorice, da je »v resnici« ženska. Posneto po resničnih dogodkih iz španskega kolonialnega obdobja. Po projekciji pogovor z režiserko Lauro Cazador.

petek, 18. 12.

18.00 Ayaneh, Švica, 2019, 14’, ap – ponovitev

Punčka (Petite fille/Little girl), Francija, 2020, 90’, sp

Rahločuten portret osemletne Saše, ki, ne oziraje se na pripisani spol ob rojstvu, želi živeti kot deklica, pri čemer izzove odklonilne reakcije v okolju in šoli, kjer pogosto nočejo pripoznati njenega spola. Dokumentarec izvrstnega režiserja Lifshitza je poglobljena kritika binarnega dojemanja spolov.

20.45 Amonit (Ammonite), VB, 2020, 120’, svp

Anglija, 1840. Mary Anning, paleontologinja samouk – in resnična oseba, išče fosile v Lymeu na surovi južni obali, ki jih je prisiljena prodajati bogatim zbiralcem in turistom. Nekega dne ji Roderick Murchison zaupa v oskrbo svojo depresivno ženo Charlotte. Ženski se zaljubita, kar ju bo za vedno spremenilo. Izvrstna igra Kate Winslet in Saoirse Ronan!

Sobota, 19. 12.

16.30 Traverser la nuit (Now, Daphne), Francija, 2019, 21’, ap

Mlada ženska se nastani v odročnem hotelu ter se srečuje s svojo preteklostjo.

Česar si ne upamo (Cosas que no hacemos/Things we dare not do), Mehika, 2020, 71’, ap, svp

V najstniški družbi malega mesta izstopa šestnajstletnik Ñoño, ki ustvarja koreografijo in organizira razne dejavnosti, vendar ga najbolj veselijo skrivni samotni trenutki, ko se lahko vidi takšno, kakršna je v resnici. Na dan pomembnega mestnega festivala si Noño želi razkriti svojo žensko identiteto.

19.00 Sveti narcis (Saint-Narcisse), Kanada, 2020, 101’, ap, svp

Ko narcistični Dominik, ki je verjel, da je njegova mama mrtva, leta 1972 odkrije, da je še živa, se poda na misijo iskanja. Ko odkrije svojega brata dvojčka Daniela v samotnem samostanu, se med njima splete mreža strasti in maščevanja. Izjemna queerovska komedija režiserja Brucea LaBrucea. Dobitnik nagrade na Beneškem filmskem festivalu 2020.

21.45 Love is Love, Italija, 2018, 1’, ap

Viola je s svojim očetom v parku, kjer odkriva lastno videnje sveta.

Bonnie & Bonnie, Nemčija, 2019, 88’, ap, svp

Yara živi z očetom Albancem in tremi sorojenci v Hamburgu. Ko v svoji druščini spozna mlado upornico Kiki, se njen predvidljivi vsakdan sprevrže v pustolovščino. Njuno kratko idilo surovo pretrgata Yarin oče in brat, dekleti pa oropata stavnico in se podata na brezglavi beg z avtom.

nedelja, 20. 12.

18.00 Amonit (Ammonite), VB, 2020, barvni, 120’, svp – ponovitev

20.45 Suckmeoff, Princess!, ZDA, 2019, animirani, 2’, ang.

Polter, Španija, 2019, 12’, ap

V Joséjev dom so vstopile nadnaravne sile, ki izvirajo iz njegove skrivnosti.

Sveti narcis (Saint-Narcisse), Kanada, 2020, 101’, ap, svp – ponovitev – Po projekciji pogovor z režiserjem Bruceom LaBruceom!

OFF

Škuc – Kulturni center Q (Tiffany)

Metelkova-mesto, Ljubljana

četrtek, 10. 12.

20.00

Parie Daryae (Mermaid), Iran, 14’

Milad zapusti vse, da bi živela svojo identiteto, toda trije nasilni sošolci ji sledijo.

Moški mora biti močan (Un uomo deve essere forte/A Man Must be Strong), Italija, 2019, 61’, ap

Na obrobju italijanske province na severu Italije se veliko oseb odloča za tranzicijo, ker želijo biti to, kar so se od nekdaj čutili: moški.

nedelja, 20. 12.

19.00

Cohabitation, Malezija/Tajvan, 18’

Gejevski par si najde skupni dom, toda eden ima hiv in ker je tujec, mora zapustiti državo.

Kondom na glavo (Condom On), Slovenija, 2019, 35’

Dokument o hiv preventivi in osebna zgodba pozitivnega. Sledi pogovor z društvom DIH.

20.30

Ask any buddy, ZDA, 2020, 78’

Kompilacija gejevskega erotičnega/porno filma nam pričara svobodomiselno življenje na sceni v New Yorku in San Franciscu med 1968 in 1986.

BISTRICA OB SOTLI, Mladinski center, ob 20.00

petek, 11. 12. –  Madrid-Stockholm, Španija, 20’, ap

Nekdanji punci se po štirih letih ponovno srečata.

Top 3 (Topp 3), Švedska, 2019, animirani, 45’, ap, svp

SLOVENJ GRADEC

sobota, 12. 12., Koroška galerija likovnih umetnosti, ob 20.00

Ayaneh, Švica, 2019, 14’, ap

Punčka (Petite fille/Little girl), Francija, 2020, barvni, 90’, sp

MARIBOR, IntimniKino, GT22 (Glavni trg 22), ob 20.00

ponedeljek, 14. 12. –  Top 3 (Topp 3), Švedska, 2019, animirani, 45’, ap, svp

Kondom na glavo, Slovenija, 2019, 35’, pogovor z društvom DIH

torek, 15. 12. – Dobrodošli v Čečeniji (Welcome to Chechnya), ZDA, 2020, 107’, ap, svp

sreda, 16. 12. – Variações (Guardian Angel), Portugalska, 2019, 105’, ap, svp

TRIESTE/TRST, Cinema Ariston, via Romolo Gessi 14

torek, 15. 12.

18.00 Med poletjem in jesenjo (Zwischen Sommer & Herbst / Between summer and fall), Nemčija, 2017, 102’, ap, ivp – Po projekciji pogovor z režiserjem Danielom Mannsom.

21.00 Bridka leta (Gli anni amari / Bitter Years), Italija, 2019, 112′, ap

Mario Mieli je bil eden od ustanoviteljev Italijanskega gibanja za osvoboditev homoseksualnosti v začetku 70-ih. Bil je aktivist, intelektualec, upornik, pisatelj in performer, pa tudi ključna figura tedanje italijanske kulturne panorame. Po njegovem samomoru leta 1983, še preden je izpolnil 30 let, je njegovo delo za desetletja potonilo v pozabo. – Sledi pogovor z ArciGay!

PTUJ, Mestni kino, ob 15.00

sreda, 16. 12. – 15.00 Ime, globoko v tvojem srcu (Ke zai ni xin di de ming zi/Your name engraved herein), Tajvan, 2020, 113’, ap, svp

četrtek, 17. 12. – 15.00 Med poletjem in jesenjo (Zwischen Sommer & Herbst / Between summer and fall), Nemčija, 2017, 102’, ap, svp

KOPER, MKSMC Botegin (Glagoljaška 4), ob 20.00

četrtek, 17. 12. –  Tiha generacija (La Generación Silenciosa/The silent generation), Španija, 2020, čb, 61’, ap, svp

petek, 18. 12. – Bridka leta (Gli anni amari / Bitter Years), Andrea AdriaticoItalija, 2019, 112′, ap, svp

sobota, 19. 12. – Med poletjem in jesenjo (Zwischen Sommer & Herbst / Between summer and fall), Nemčija, 2017, 102’, ap, svp

IDRIJA, Filmsko gledališče, ob 19.00

četrtek, 17. 12. – Punčka (Petite fille/Little girl), Francija, 2020, 90’, sp

V Ljubljani bosta v času festivala potekali brezplačni filmska in kritiška delavnica – prijava je obvezna: na ales.festival@gmail.com.

SPREMLJEVALNE PRIREDITVE

torek, 22. 12.

20.00 Galerija Škuc: 30 let zbirke Lambda!

Ostale spremljevalne prireditve bodo objavljene pred začetkom festivala.

 

Organizator festivala in založnik filmskega kataloga:

Društvo ŠKUC, Metelkova 6, Ljubljana

tel./fax 01 430 3530

www.skuc.org

Soorganizatorji: Slovenska kinoteka, Kinodvor, Gimnazija Ptuj, CID Ptuj, IntimniKino, GT22, MKC Maribor, Mladinsko društvo Bistrica ob Sotli, MKSMC Botegin, Filmsko gledališče Idrija, Cinema Ariston Trst, Koroška Pride, Koroška galerija likovnih umetnosti

 

Informacije:

Društvo Škuc, Metelkova 6, Ljubljana, tel. 01 4303 530

Slovenska kinoteka, Miklošičeva 28, Ljubljana, tel. 01 4342 520; blagajna 01 4342 524

lgbtfilmfest.si

www.ljudmila.org/siqrd/fglf

https://www.facebook.com/slo.fglf

https://www.instagram.com/fglf.lj/

Qiu Miaojin – Poslovilna pisma z Montmartra

Pri založbi ŠKUC je izšla knjiga Qiu Miaojin – Poslovilna pisma z Montmartra  najdete jo v vseh bolje založenih knjigarnah, lahko pa jo naročite tudi preko spletne strani www.skuc.org.

»Za vse sem kriva jaz! Nisem razumela. A dovoli mi, da na temeljih svojega življenja s pisanjem zgradim košček zemlje iz besed, naj ti pomagam znova najti središče, prav?«

Tajvanska pisateljica Qiu Miaojin (1969–1995) se je po dokončanju elitne srednje šole v Tajpeju vpisala na Nacionalno univerzo na Tajvanu, kjer je diplomirala iz psihologije. Pisala je kratke zgodbe in leta 1991 izdala prvo knjigo.

Leta 1994 je izdala knjigo Eyu shouji (Krokodilovi zapiski). Nato je odšla v Pariz in na univerzi Paris VIII pod vodstvom Hélène Cixous študirala klinično psihologijo in feminizem.

Leta 1995 se je z nožem zabodla v srce. Za seboj je pustila zadnje delo Poslovilna pisma z Montmartra, »roman«, sestavljen iz v veliki meri avtobiografskih pisem, v katerih pripovedovalka, katere identiteta je pogosto zabrisana, popisuje burno razmerje med dvema mladima ženskama, njuno spolno prebujenje, njun postopni razhod in predvsem razdejanje, ki ga ločitev pusti za seboj. Pisma so uvid v življenje, razpeto med več kultur, jezikov in spolnih identitet.

S pisanjem, ki je hkrati intimno, lirično, duhovito, intelektualno in eksperimentalno, je Qiu Miaojin ena izmed najbolj inovativnih modernističnih pisateljic v kitajskem jeziku v zadnjih desetletjih. Njena dela so na Tajvanu hitro dosegla kultni status in imajo po vsem svetu še danes veliko množico sledilcev in privržencev.

»Drugi uspehi, ki jih bom dosegla v življenju, niso pomembni. Samo če bom ustvarila vsaj eno delo, ki bo doseglo cilj, h kateremu na svoji umetniški poti že od začetka vseskozi stremim, moje življenje ne bo zaman.«

Prevajalka Katja Kraigher je med študijem sinologije in francoskega jezika živela na Kitajskem in v Parizu. Zadnje desetletje živi v Sloveniji in prevaja različna dela iz francoskega, kitajskega in angleškega jezika.

/ odlomek /

Xiao Yong,

edina oseba, ki sem se ji v celoti predala, me je zapustila. Ime ji je Xu. Še Zajček, utelešenje najine triletne poroke, ki mi ga je pustila v Parizu za družbo, je kmalu zatem zapustil ta svet. Vse v samo petinštiridesetih dneh. Zajčkovo mrzlo truplo zdaj spokojno leži ob mojem vzglavniku. Ob njem sloni lutka Pujsa, ki mi jo je Xu poslala za družbo. Včeraj sem vso noč objemala njegovo snežno belo telo in tiho hlipala pod odejo …

Xiao Yong,

vse dneve in noči sem neutolažljivo žalostna, ne zaradi napak tega sveta ali muk razrvanega telesa, temveč zaradi krhkosti svoje duše in zaradi ran, ki so ji bile prizadejane. Žalostna sem, ker mi je bilo prizadejano toliko gorja, žalujem, ker lahko drugim in svetu toliko dam, svojega življenja pa ne morem niti malo izboljšati. Svet ni nič kriv, kriva je krhkost naših duš, ne znamo se izogniti ranam, ki nam jih zadaja svet, zato je naš duh trajno bolan.

Xiao Yong,

tako kot ti imam ideal ljubezni, ki ni uresničljiv. Predala sem se enemu človeku, pa svet tega ni sprejel, zanj ta moj dar ni bil vreden omembe, celo posmehoval se mu je. Kako kaj takega ne bi ranilo krhke duše? Xiao Yong, na svetu ne sme več biti zadajanja bolečine, prav? Kaj če bi enkrat za vselej prenehali s to bolečo igro?

Xiao Yong,

v življenju si ne želim več graditi idealne ljubezni, hočem samo malo bolje živeti. Nočem več prejemati ali zadajati ran, ne maram, da je na svetu toliko bolečine. Če misli svet še naprej ostati tako poln ran, pa ne maram več živeti v njem. Hrepenenje po idealni ljubezni ni več tako pomembno, pomembno je, da živim življenje, v katerem me ne more nihče več raniti.

Xiao Yong,

zaupam ti in blizu si mi. A kako naj bo moje žalosti konec, ko sem sama tu? Če se pobotam z vsemi ljudmi na svetu, ki sem jih prizadela in so me prizadeli – bo konec moje žalosti? Zakaj je svet tako poln bolečine, moja duša je je pretrpela že toliko – ali lahko sploh še vzdrži? Kako naj prebavi vse te rane? Ali jih lahko prebavi in izvrže, da se znova razpre v novo življenje?

Xiao Yong,

morda je svet že od nekdaj tak. Upaš, da nečesa ne bo razbil, pa prav tisto zdrobi v prah. A svet ni nič kriv, ves čas ostaja enak in ves čas drobi; svet ni nič kriv, samo jaz sem ranjena, toda ali res lahko prebavim vse te rane? Če jih ne bom, bodo vse življenje ostale odprte. Se lahko moja žalost in rane izločijo, se lahko umirijo? Bom lahko v svojem srcu resnično odpustila življenju in postala močnejša?

Xiao Yong,

v tem svetu si stojiva ob strani, zato nisem sama. Tvoj pogled na življenje mi je blizu in ljub, razumeš moje življenje in me imaš zelo rada. Vendar se moram spremeniti, kajne? Ne vem, kako naj se spremenim, rada bi postala nekdo drug, to je edino, kar lahko dobrega storim zase. Vem, da moram spremeniti identiteto, zaživeti pod drugim imenom, moram jokati, moram postati drugačna.

Xiao Yong,

ne hrepenim več po večni in idealni ljubezni, ne zato, ker vanjo ne bi verjela, a v obeh primerih, ko bi jo v življenju lahko imela, je obnemogla, jaz pa sem dozorela, odcvetela in ovenela. Xiao Yong, do konca sem izgorela, do konca sem se razcvetela. Prvič je šlo vse v nič, ker sem bila premlada, drugič, ker sem bila že prezrela in sem prehitro opešala. A čeprav sem zacvetela samo za kratek hip, sem se razcvetela do konca, in ostala mi je le še odgovornost osmisliti ti pohabljeni ljubezni, ker še živim …

Prvo pismo

27. april

Xu:

Danes je sedemindvajseti april 1995, ura je tri zjutraj, pri tebi na Tajvanu devet. Zajček je umrl šestindvajsetega opolnoči, sedemindvajset ur je od takrat. Nisem ga še pokopala, skupaj s škatlo je še pri meni v sobi. Ker si me prosila, naj ga ne vržem v Seno, mu bom poiskala majhen grob. Nisem še našla pravega kraja.

Teh sedemindvajset ur sem samo ležala v postelji, kot da spremljam Zajčka, medtem ko še enkrat umira. Zaprla sem se v sobo, da lahko po mili volji mislim nate in nanj. Že več kot mesec dni nisem mogla brez sovraštva in prizadetosti tako močno misliti nate, te potrebovati, si te želeti, saj je bila bolečina premočna. Prav tako ti nisem mogla kakor prej izliti misli na papir, saj so pisma, ki ti jih pišem, kot sem ti že povedala, oblika silovite ljubezenske želje …

Odločila sem se, da Zajčkova smrt ne bo zaman, dati ji moram smisel, sicer je ne bom mogla pustiti za sabo, ne bom vzdržala, ne bom mogla več živeti. Rekla sem si, ali bom zanj napisala knjigo, ne bom več pisala tebi in bom utišala svojo ljubezen, ali pa te bom zanj še naprej ljubila, brezpogojno ljubila, in ti spet kakor tisti konec leta pisala popolnoma simetrična in neobrzdana pisma, polna besed žgoče ljubezni.

V eni sapi sem naslovila trideset ovojnic. To so pisma, ki jih hočem ta mesec najprej napisati tebi. Kakor tisti konec leta se hočem zate cela posvetiti pisanju.

Zavidam ti. Zavidam ti, da si si pridobila vso ljubezen lepe duše, ljubezen, ki še lahko raste, se še lahko prilagaja, se še lahko pobere po preizkušnjah, je še živa in še lahko rodi nove stvari.

Prosim, naj ti to ne bo v breme. A toliko je še stvari, ki ti jih hočem dati, in ne morem drugega, kot da ti jih dam. Sok še ni do konca iztisnjen, vse bolečine še niso pretrgale niti, ki sem jo privezala nate, zato se vračam k tebi in ti pojem. Čeprav si v nit že zarezala, da se je skoraj pretrgala in trepeta kot pajčevina v vetru, in čeprav ne vem, kdaj ji boš z morilskimi rokami zadala zadnji udarec, se je bom oklepala, dokler bom zmogla, in ti z vsem srcem pela pesmi.

Xu,

naj bom zdaj jaz bivol, tako dolgo si bila moj bivol, pravila si, da je biti bivol sreča. Prosim te le, nehaj ves čas početi in govoriti le negativne stvari, pred katerimi lahko ranjeni bivol samo zbeži, prav? Pripravljena sem biti tvoj bivol, samo pustiti mu moraš prostor, kjer bo lahko ostal, kjer bo lahko udobno počakal, prav? Če si še tako neusmiljena, vendarle ne moreš biti tako brezsrčna, da bi odgnala bivola, ki si ga ljubila in te je ljubil skoraj tri leta? Bi prenesla, če se ne bi več pojavil pred tvojimi očmi, če bi nehal obstajati? Ta stari bivol res ni več vreden tvoje skrbi, tvoje pozornosti? Že tri leta te noro ljubim, predala sem se ti dokončno in popolnoma, tri leta te iz dna duše tako zelo ljubim, da se še danes vsi moji majavi koraki in vsi moji skuštrani lasje namenjajo vrniti k tebi in te še naprej tako ljubiti. Je tak star bivol res samo še eden izmed množice ob cesti? Povej mi, če za bivola, vajenega preizkušenj, ves čas skrbiš, če mu daš vsaj nekaj krme, ali ti res ne more dati življenja, usode in ljubezni, kakršnih si želiš?

Po vsem, kar sem v tem obdobju pretrpela, po vsem, kar sem videla pri drugih, mi ostaja le ljubezen, ki kljubuje vsem viharjem. To je edina stvar, ki jo še želim braniti, edina stvar, ki jo še želim dajati, vzdrževati in zalivati, ne glede na ceno. Samo resnična ljubezen lahko prestane vsako preizkušnjo. Hrepenim po odnosu, v katerem se par prebije skozi vse viharje in še naprej stoji pokonci, z roko v roki. Hrepenim po ljubezni, ki znova in znova daje, ki kljub valovanju let, kljub eroziji časa ostane živa. Xu, nisem več mlada, lahkomiselna, zaletava in otročja, vse, kar si želim, je biti bivol, večno predan in neomajen bivol, ki te bo resnično ljubil in na katerega se boš lahko v življenju resnično zanesla. Danes si ga živo predstavljam pred očmi, lahko bi ti ga pokazala, da bi videla, kako velikanska je sila moje ljubezni, prisežem, da ti bom pokazala, kakšen bivol lahko postanem. Tak, da se boš lahko zanesla nanj. Vem, kakšen mora biti.

»Če je ljubezen med dvema večna, zakaj bi bila skupaj dan in noč?« Stavek, ki mi je bil v preteklosti tako pri srcu, zdaj pa imam zares priložnost, da ga uporabim tudi sama.

V letih od 1992 do 1995 sem precej zrasla, bolje sem spoznala in izkusila zakone ljubezni, kajne? Ampak moje srce še vedno enako plameni, Xu, ti ne veš, kako malo mi je mar, da si me zapustila in odšla z nekom drugim, briga me, komu in kolikim si dala svoje telo. Jasno mi je, da te kljub tvojim odhodom in tvojim izdajstvom ne morem nehati ljubiti, zame si še vedno ista, ne moreš biti drugačna. To je najpomembnejše, kar ti moram povedati, in največja preizkušnja, ki sem jo prestala v zadnjem mesecu. Težko mi je bilo, a sem prišla na drugo stran in moja ljubezen je ostala, še globlja, bolj ponotranjena in bolj nezadržna.

Prav zato sem lahko do tebe še naprej odkrita, zato ti sploh še lahko pišem taka pisma, razumeš? Na tisoč načinov mi lahko pokažeš, da me ne ljubiš, lahko me stokrat izdaš, nič ne bo zajezilo moje ljubezni do tebe, nobene bridkosti, nobenih ovir ne bo med nama, če se spet srečava. V preteklosti ne bi mogla izreči česa takega, danes lahko to prvič storim. Zajčkova smrt me je odnesla na dno brezna, pokazala mi je, kako močna je moja potreba, da te ljubim, in kako močno te lahko ljubim.

Če te bom v tem življenju še kdaj videla, prav nič ne bo omajalo mojih čustev, če mi iz kakršnega koli razloga ne boš več pripadala, tudi če se boš poročila in imela otroke. Večno boš tista, pred katero bom pokleknila, takoj ko jo zagledam, in njeno telo prekrila s poljubi. Tista, ki si jo celo želim. Če pa me še vedno ne boš hotela, bom morda zaživela s kom drugim. Moja duša je polna silovite ljubezni, moje telo je v obdobju, ko je želja na vrhuncu. Če me hočeš, ti lahko ostanem zvesta, lahko zadržim telesne želje, in jim ugodim, kadar boš ti tako hotela; če me nočeš, pa bom že vedela, ni treba, da mi poveš, telesu in življenju bom pustila, da si želita koga drugega, zgradila si bom trdno in polno odraslo življenje, v katerem bom lahko užila in ustvarila še več stvari. Vendar je moja duša odločena, da bo vedno pripadala tebi, te vedno ljubila in govorila s tabo. Če duša in telo ne bosta mogla ostati složna, če duhovnih in telesnih želja ne bom mogla usmeriti v isto osebo, bo to moja tragedija, pripravljena sem nositi tako breme, če moram še naprej živeti, ničemur se ne morem odreči, saj oboje potrebujem, če hočem uživati in ustvarjati, kot znam in želim.

Vprašala si me, kaj pomeni »predanost«. Predanost je, da ti dam dušo in telo, da ti ju izročim in si hkrati želim tvojo dušo in telo. Vprašala si me, zakaj prav ti, zakaj ne kdo drug? Zato, ker svoje duše in telesa ne morem tako v celoti predati nikomur drugemu, ker si ne morem tako dokončno želeti duše in telesa nikogar drugega.

Govorim iz izkušnje. Prav gotovo lahko ljubim številne ljudi, ki me prav tako ljubijo, z dušo ali telesom, a vem, da ta ljubezen nikoli ne bo tako globoka in absolutna, kot je ljubezen do tebe, nikoli si ne bom mogla želeti, da bi pripadala komu drugemu, tako kot si želim, da bi s telesom in dušo pripadala tebi. To ni mogoče, to je vprašanje stopnje, nihče ne more doseči stopnje, na kateri si ti. Ali veš vse to? Zato si ti, edino ti, nihče drug ne more priti tako globoko v mojo dušo in telo. Nočeš me več, ne ljubiš me več, ne pripadaš mi več, a vendar ti moram na glas povedati, da najine ljubezni, najine pripadnosti, najinega dajanja, najine medsebojne odprtosti, najine globine komunikacije z dušo in s telesom nihče več ne more doseči in nadomestiti. Moram ti povedati, ti si tista, ki je prejela največ Zoëjine duše in telesa, pa tudi tista, ki je najbolj ljubila in razumela mojo dušo in telo, in prav zato, ker si edina, ki me je tako ljubila in sprejela, edina, ki je razumela mojo pesem, se je lahko Zoë šele v tvoji dlani zares v celoti razgorela … Kako te ne bi ljubila? Prav zato je moje življenje tako tegobno in razdejano, zdaj ko si me zavrgla in ne morem več goreti! Odredila si, da sem človek, ki te ne more spremljati na poti, morda lahko v moje življenje vstopijo drugi, morda mi lahko dajo več, kot mi lahko danes daš ti, morda me lahko bolje razumejo, a še vedno ti moram povedati, tega, kar si mi dala, globine najine komunikacije in najine ljubezni, tega na veke vekov nihče več ne more doseči, to je edinstveno. Zato te bom, kljub temu da ni več upanja in da mi ne vračaš ljubezni, z vsem, kar premore moja duša, še naprej ljubila.

Tu es le mien, je suis le tien.

Večno si moja in jaz tvoja, nihče te mi ne more vzeti in nihče ti me ne more vzeti.

Praviš, da imaš občutek, kot da hodiš po puščavi, in zdi se mi, da do mene nisi povsem ravnodušna, brezčutna, hladna, najpomembneje je, da vem, da je v tebi vsaj še malo dovzetnosti, tako si lahko prigovarjam, da ti še imam kaj dati.

Ne vem, ali sem tega še sposobna, ne prenesem misli, da hodiš po puščavi, rada bi ti dala majhen košček trdnih tal, na katera lahko stopiš, ali pa vsaj majhno oazo, ki ti bo v daljavi vlivala upanje, da ne boš več tavala po resničnosti ali blodila po svojem umu. Za vse sem kriva jaz! Nisem razumela. A dovoli mi, da na temeljih svojega življenja s pisanjem zgradim košček zemlje iz besed, naj ti pomagam znova najti središče, prav?

Ignacy Karpowicz – Ljubezen

Pri založbi ŠKUC je izšla knjiga Ignacija Karpowicza – Ljubezen najdeto jo v vseh bolje založenih knjigarnah, lahko pa jo naročite tudi preko spletne strani www.skuc.org.

Ignacy Karpowicz (1976, Białystok) je študiral iberistiko in afrikanistiko na Varšavski univerzi. Doslej je napisal osem knjig: romane Švoh (2006), Čudež (2007), Geste (2008), Baladine in romance (2010, slov. 2013), osti (2013, slov. 2017), Sonjka (2014) in Ljubezen (2017) ter romaneskni potopis po Etiopiji Cesarjev novi cvet in čebele (2007). Velja za enega najzanimivejših avtorjev svoje generacije in bleščečega stilista. Za svoje delo je prejel »potni list« Polityke (2010), Nike po izboru bralcev (2014) in štirikrat białystoško nagrado W. Kazaneckega. Njegovi romani so prevedeni v angleščino, bolgarščino, francoščino, litovščino, madžarščino, nemščino, španščino, slovenščino in ukrajinščino.

Roman Ljubezen govori o homoseksualni ljubezni v senci družbene stigme, homofobije in avtohomofobije. Dogaja se na štirih pripovednih ravneh – v preteklosti, distopični prihodnosti, brezčasju pravljice in sodobnosti – ki jih povezuje ponavljanje motivov, imen junakov in navezav na pisateljev dosedanji opus. Pripoved o pisatelju Jarosławu Iwaszkiewiczu skozi oči njegove žene, v duhu njunega časa prepletena s sublimacijami in nedorečenostmi, slika posledice življenja v laži. Distopična zgodba stanje aktualne homofobne poljske politike preslikuje v bližnjo prihodnost. Pravljični segment o nesebičnem prijateljstvu uvaja telo, trpeče v bolezni, podobno kot vložna izpoved prvoosebnega naratorja o premagovanju odpora do lastne telesnosti. Knjiga je tudi svojevrsten literarni eksperiment, ki združuje štiri pripovedne konvencije ter kompleksnost sloga dosega s stilizacijo, citatnostjo, leksikalnim razponom od arhaizmov do neologizmov in mestoma lirično jezikovno svežino.

Jana Unuk je iz poljščine, srbohrvaščine in angleščine prevedla številne knjige avtorjev, kot so O. Tokarczuk, M. Tulli, P. Huelle, B. Schulz, C. Miłosz, W. Szymborska, A. świrszczyńska, T. Różewicz, A. Wat, V. Woolf, I. B. Singer, D. Karahasan in drugi. Leta 2006 je prejela Sovretovo nagrado.

/ odlomek /

Laži spominjajo na umazanijo. Če se človek ne umiva in ne pospravlja, postaja vse vedno bolj umazano – izgublja barvo, včasih celo obliko. Bledijo prijateljstva, razblinja se notranja srž bitja. Vse postaja drugačno: manj natančno in manj boleče.

Ne vem, ali se človek rodi s prvo lažjo. Če je tako, kakšna je? Jok nahranjenega dojenčka, da bi pritegnil materino pozornost? Sem, ko sem jokal, hlinil lakoto ali bolečino? Ali pa se sploh nisem pretvarjal, ampak sem bil preplašen, tako kot vsakdo, ko njegov svet na lepem preneha določati meja materinih notranjih tkiv?

Spominjam se prve laži, se pravi – prve laži, ki se je spominjam, saj so vendar lahko bile že kakšne zgodnejše. Hotel sem iz hladilnika potegniti pecivo ali čokolado in sem razbil skledo s solato. Staršem sem rekel, da je to naredil moj mlajši brat. Mati me je krcnila zaradi tega, ker nisem pazil na brata, torej sem bil tako ali tako kaznovan, vendar ne za to, kar sem naredil, ampak za to, česar nisem naredil, saj sem na brata skrbno pazil. Zdaj mislim, da ima kazen v sebi nekaj univerzalnega, da je kaznovanje za zatajitev sebe in lastnih dejanj globoko pravično. Toda problem je v tem, da smo pogosto kaznovani za to, kar smo, in za lastna dejanja.

Zato pa nimam dvomov glede naglavne laži, laži, ki me je noč in dan spremljala več kot trideset let. Včasih sem to laž razkril pred bližnjimi ljudmi zvečer pri večerji ali pa se je sama razkrila pred povsem neznanimi ljudmi v temni uličici, pred svetom pa sem bil popolnoma zlagan človek.

Naglavno laž so že tako vneto in na široko razdelale literatura, psihologija in različne znanosti, da je človeka sram, da bi jo priznal. Kdor nosi v sebi takšno laž, se dozdeva slaboten in strahopeten. Ker česa pa se lahko tu boji? Toda takšna je narava te laži – strah. In sram.

No, torej o tem. Naglavna laž. Nisem hotel priznati pred svetom, da sem homoseksualec. Sam pred seboj sem se počasi privajal na to, da je moja biseksualnost pobožna želja ter prej teoretična kot resnična in utemeljena v praksi. Pred seboj sem napredoval hitreje kot pred svetom. Tako različni hitrosti sta morali privesti do nesreče, paradoksno v obdobju, ko se mi je dozdevalo, da moja eksistenca pred svetom dohiteva mojo eksistenco pred samim seboj. Tako kot s skledo s solato – nekdo ni bil kaznovan za to, kar je bil, ampak za to, česar nisem naredil.

***

Problem imam s telesom, moje telo pa z mano. V kratkem jih bova imela oba po štirideset. Skupaj sva prehodila dolgo pot, včasih sva se celo marala, običajno za kratek čas in v posebnih okoliščinah.

Nikoli na primer nisem maral, kadar se me je kdo dotikal. Poljubiti se v pozdrav, objeti, stisniti se h komu – lepo prosim.

Mislim, da je vzrok tičal v nezmožnosti sprejemanja užitka, ki bi ga dajalo nekaj, česar nisem maral, se pravi moje lastno telo.

Nisem mu zaupal. Lahko je na kom za dolgo zadržalo pogled ali pa koga držalo za roko. Lahko je zardelo kot kuhan rak ali bilo trmasto kot mula. Nisem zaupal telesu, zato nisem maral, da bi se ga kdo dotikal. V vsakem hipu, ponavljam, me je bilo pripravljeno izdati. Vsaka taka izdaja bi se lahko končala z zmerjanjem, fizično agresijo, v najboljšem primeru pa – z obrekovanjem, podtikanjem in posmehom. Svoje telo sem imel za najbližjega sovražnika. Sovražnika, s katerim sem spal od malih nog.

Telo pa mi je spet odgovarjalo s podobnim pomanjkanjem zaupanja in volje do sodelovanja. Ni nameravalo stati v pozoru, napeto. Imelo je lastne potrebe, razhajajoče se – tako sem sodil – z mojimi. Hotelo je biti dotikano, predvsem pa sprejemano. Niti ne od drugih, samo od mene. Ravno tega pa mu nisem znal dati.

Zdaj vem, da sem postal do svojega telesa takšen, kakršno je bilo do mene okolje – homofoben. Homofobije sem se navlekel z osmozo, žarišča katere izbruhnejo v okolju, oropanem empatije, zato pa prežetem z nezaupanjem in hinavščino. Moja homofobija je bila drugega reda, težje jo je bilo prestreči in diagnosticirati, bila je daleč od prostaškega: »buzeriranje prepovedano«. Vsi tisti: ne zanima me, kdo s kom spi; ah, kar naj po svoje živijo, čeprav to ni normalno; nič nimam proti temu, da se le ne razkazujejo. No, saj. Nisem spal, kar naj po svoje sem živel in prav tako nisem imel nič proti temu, vsaj v grobem ne, da se le nisem razkazoval. Do samega sebe sem bil enak kot okolje. V zavetju noči – dobro; po sončnem vzhodu ali v pogovoru – slabo. Ponavljam, bil sem homofob v odnosu do sebe, čeprav tega nisem vedel in uradno nisem imel proti gejem nič. Nič, kar bi lahko povedal, nič, kar bi lahko storil. Nič, kar bi lahko podaril.

Takšna ločitev telesa od razuma ni mogla trajati večno. Morala se je kdaj in kako končati. Lahko bi vstopil v ultradesničarsko organizacijo ali začel trenirati boks. Lahko bi postal menih ali prostovoljec v Afriki, kar sem sicer postal za pol leta z obžalovanja vrednimi posledicami. Potrdilo se je, da je težko pomagati pomoči potrebnim, kadar si sam v stiski. Namesto tega sem na sebi izvajal večletni in večstopenjski postopek ločitve telesa od erotičnega užitka in erotičnega užitka od sebe.

Zlagal bi se, če bi trdil, da sem to počel popolnoma zavestno. Sploh se nisem zavedal, da izvajam takšno operacijo. To se je preprosto dogajalo, kot mesečnost pri mesečniku. Korak za letom, leto za korakom, vse dokler nisem prišel do stene, oprt ob katero – tako sem menil – bom dočakal konec življenja. Nehal sem prakticirati seks. Seks sem prakticiral v besedilih, ki sem jih pisal. Namesto fantazije sem vključil pornič, ki me je zdolgočasil po dobrih desetih sekundah.

Na nič nisem čakal. Izogibal sem se moškim, zlasti tistim, ki so se kakor koli zanimali zame. Izogibal sem se tudi moškim, ki so zbujali moje zanimanje. Ter sebi samemu. Najbolj sem se poskušal izogibati sebi.

Ne moreš se izogniti sebi, če si ti sam in v sebi. Nujno je, da najdeš kak drug kraj ali prostor, drugo referenčno točko, v kateri se lahko končno z olajšanjem izgubiš iz vidnega polja.

Do pred kratkim sem mislil, da sem preživel vse, kar sem preživel, zato ker človek živi, dokler ne umre. Takšenle neposrečen bon mot. Od pred kratkim razumem, da sem našel varen in upanje zbujajoč prostor. Zatočišče.

To zatočišče je bila literatura. Knjiga mnogih zgodb. V njej in po njeni zaslugi sem lahko marljivo rezljal boljše svetove in lepše ljubezni, sebe pa sem lahko izrezljal iz aktualne resničnosti in tesnobe. Po njeni zaslugi sem vsak dan vstal in zaspal brez poskusov samomora. Zaradi nje se mi je kdaj primerilo celo, da sem bruhnil v smeh in naredil kaj dobrega za druge. Konec ljubezni, ki sem jih sam napisal, običajno ne do konca izpolnjenih, pa me ni žalostil. Ni me žalostil, ker so se dogajale, četudi ne čisto do konca, saj je bilo to tako ali tako več, kot je doletevalo mene. Pripovedoval sem zgodbe, da bi živel. Da ne bi vodil samega sebe po nedogodenih dogodkih in neizkoriščenih prilikah in sobah. Po praznih mestih v koledarju, v postelji in življenju.

Nikoli si ne bi mislil, da bom to povedal resno, brez senčice ironije, toda literatura me je rešila.

Matjaž Lunaček – Rimbaud, za vedno

Pri založbi ŠKUC je izšla knjiga Matjaža Lunačka – Rimbaud, za vedno najdeto jo v vseh bolje založenih knjigarnah, lahko pa jo naročite tudi preko spletne strani www.skuc.org.

Arthur Rimbaud (1854–1891) je deloval v času velikih naravoslovnih spoznanj, vojn, socialnih projektov in nastanka novih držav. Vse to je uspešno vključil v svojo povsem izvirno poetiko.  Je eden redkih pesniških genijev, katerega zvezda ne more zaiti. Bil je Videc (samopoimenovanje) in inovator. Čeprav je bil poetsko ustvarjalen zgolj štiri leta, je pustil neizbrisen pečat v zgodovini pesništva. Bolj moderna poezija, kot je njegova, ni mogoča. O njegovi poeziji in življenju je napisanih na stotine knjig.

Knjiga Rimbaud, za vedno je zasnovana kot svojevrstna poetična biografija, ki odstopa od ustaljenih praks pisanja o njem. Njega in njegovo poezijo poskuša bralcu približati skozi pomembne mentalne entitete, kot so ljubezen, vera, krivda, sram, trpljenje, prijateljstvo, sočutje, obscenost in tako naprej. Čeprav je avtor psihoanalitik, se izogiba banalni uporabi psihoanalitičnega aparata za analizo pesmi in poetovih ravnanj, ker bi se mu tak pristop zdel zloraba tako psihoanalize kot pesnika.

V knjigi so pesmi v slovenskem jeziku in v originalu. Nekatere so bile že objavljene, druge so novi prevodi, ki so natisnjeni na koncu knjige. Vse pesmi je prevedel Brane Mozetič. Tako prinašala delo tudi v tem pogledu novosti, ki smo jih v našem prostoru že dolgo pogrešali.

Avtor dela je psihiater in psihoanalitik, ki je celoživljenjsko deloval v psihoterapevtski praksi. Ukvarja se tudi z razmerjem med psihonalizo in literaturo ter pedagogiko. V zadnjih letih je izdal štiri knjige esejev in kratkih zgodb.

Uroš Prah – Udor

Pri založbi ŠKUC je izšla knjiga Uroš Prah – Udor jo v vseh bolje založenih knjigarnah, lahko pa jo naročite tudi preko spletne strani www.skuc.org

Udoru, tretji pesniški zbirki Uroša Praha, so telesa (večinoma delavska, živalska, kvirovska, migrantska ali ženska – torej tista, ki so najprej podvržena okoljskim spremembam), njihova hrepenenja in razmerja moči hkrati pomembne in robne figure. Gibljejo se na presvetljenem terenu okolja, devastacije, industrije; teren sam je otipljiv, obravnavan ne z nekakšno humanistično kritiko, temveč skozi poetiko njegove lastne materialnosti. Taljenje permafrosta v Sibiriji, sesuvanje obale v Tuniziji, odprti kopi v Kongu, degradacija ob Muri: vse to je (kot v globaliziranem svetu tako ali tako) tukaj neposredno pred nami. Udorova “krivdna mrežja” nas vežejo na našo usodo. Z zbranim jezikom vršijo “privajanje na dan”, prst, njeno izčrpavanje, erozijo, “se-gretje”; proti koncu pa nekakšno spajanje z vsemi temi procesi (morda tehnološko, morda ne), ozir na preteklo evolucijo, nek pridušeni (celo erotiziran) entuziazem nad vdiranjem okolja vate in nad postajenjem mikrobiološko mnoštvo. Udor je izbočen: toplota in pretirana svetloba v njem sta ogrožajoči in prijetni hkrati. – Karlo Hmeljak & UP

Gilles Sebhan – Salamander

Pri založbi ŠKUC je izšla knjiga Gilles Sebhan – Salamander jo v vseh bolje založenih knjigarnah, lahko pa jo naročite tudi preko spletne strani www.skuc.org

Gilles Sebhan (1967) je francoski pisatelj in slikar maroškega porekla. Njegovi romani z
avtobiografskimi primesmi se posvečajo seksualnosti, kriminaliteti in vprašanjem generacij.
Sebhan je tudi biograf Tonya Duverta in Jeana Geneta, kar je nedvomno čutiti v njegovi grobi
in hkrati poetični pisavi. Roman Salamander se začne z umorom moškega v eni od kabin
pariškega sekskluba. O njem izvemo le, da je bil obseden z mladimi prostituti, ki so ga njemu
v užitek pretepali. Zgodbo v zgodbi predstavlja njegov dnevnik, ki nas ponese v njegovo
maroško življenje, v skrivnosti ljubezni, nasilnih strasti in zločina.
Brane Mozetič je doslej prevedel številne knjige frankofonskih avtorjev, kot so Rimbaud,
Genet, Foucault, Maalouf, Daoust, Cliff, Brossard, Gassel, Guibert, Dustan, Vilrouge, Duvert,
Rachid O, Leftah, Ceccatty, Izoard, Lambert in Lindon.

Več: TUKAJ

K4 Roza : Taste of Berlin

Sobota | 29. februarja 2020 ob 23:00 v K4

Z močnim priokusom berlinske klubske scene kvirovske energije ponovno vstopajo v klet na Kersnikovi 4. Za mešalnimi pulti se bodo zvrstili berlinski Ady Toledano, Touché, aMinus in ljubljanski Holomondo.

Ponovno bomo združevali, kar pravijo, da ne bi smelo biti združeno. Večer bo preplet dveh plesnih svetov, elektronskega in popastičnega. Naša srca bijejo za oba! Na mali floor prihajata ljubljenca berlinskih klubov Ady Toledano in Touché.

Ady Toledano je svojo kariero začel v Tel Avivu. Znan po svojem prepletanju žanrov, s katerim ustvarja nove elektronske zgodbe, je kaj kmalu postal stalnica znanih berlinskih klubov in partijev, kot so Tresor, About Blank, Cocktail d’Amore, Riot and The Carry Nation (NYC).

Touché je DJ, organizator dogodkov in lastnik zloglasnega kvirovskega kluba SOUNDS (RIP). Z razkošnimi miksi vokalnega housa in poživljajočega diska je osvežil plesišča mnogih razvpitih klubov, kot so Griessmühle, Wilde Renate in SchwuZ. Sodeloval je na underground dogodkih TrashEre, BRENNa in je rezident v domačem Studiu 69.

S francosko-berlinskim šarmom in dobro mero electro popa bo na velikem flooru postregel aMinus, ustanovni član dance-clash skupine Plateau Repas in bivši bobnar benda Evvol, ki je pravkar izdal solo album Dumbait. Poleg njega bo z neustavljivim popom glasbeno neuravnoteženost rušil ljubljanski Holomondo.

Bar:
Ady Toledano
Touché

Arena:
aMinus
Holomondo

VJ 5237

KLUB K4
Kersnikova 4, Ljubljana
www.klub-k4.si // www.facebook.com/klubk4

STAROSTNA OMEJITEV / AGE LIMIT: 18+

VSTOPNINA / ENTRANCE FEE:
10€

INFO: info@klub-k4.si

GARDEROBA / LOST & FOUND
k4garderoba@gmail.com

Tiffany ARTikulacija: Alenka Spacal o Bajalkinih slikanicah

Četrtek | 27. februarja 2020 ob 19:00 v Klub Tiffany

Z Alenko Spacal, ki ustvarja avtorske slikanice, v katerih presega spolne binarnosti, se bo v okviru tokratne ARTikulacije pogovarjala Tadeja Pirih.
Predstavili bosta avtoričino pot od MAVRIČNE MAŠKARADE (Škuc, 2013), ki velja za prvo slovensko LGBT slikanico, do Bajalkinih slikanic, v katerih avtorica dalje razvija tematike spola.

Alenka Spacal (1975) je pisateljica, ilustratorka in pravljičarka. Kot samozaposlena v kulturi deluje pod okriljem Bajalke, zavoda za založništvo in umetnost pripovedovanja. Ukvarja se predvsem z ustvarjanjem avtorskih slikanic. Svoje pravljice pripoveduje otrokom ob ilustracijah. Razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah doma ter v tujini. Izšle so štiri njene slikanice: MAVRIČNA MAŠKARADA (2013), KAKO TI JE IME? (2018), MODRE PTIČJE MISLI (2018) in FIŽOLČICA BEŽI PRED FIŽOLOVO JUHO (2019). Zadnja slikanica je v prevodu Tadeje Spruk izšla tudi v angleščini: LITTLE BEANIE BELLE RUNS FROM THE BEAN SOUP (2019). Več na spletni strani: www.bajalka.si.

Avtorica si v svojih delih prizadeva vzbuditi otrokovo občutljivost za tematike spola. Otroci so pogosto že od malega ujeti v klišejske vzorce binarnega razumevanja sveta, v katerem obstajajo točno določena pravila za deklice in dečke. Zelo zgodaj se naučijo prepoznavati, kateremu spolu naj bi bile namenjene določene igrače, oblačila, frizure, barve in vedenjski vzorci. Pisateljica bi si otroke želela spodbuditi k svobodnejšim zaznavanjem spolov, izven stereotipno zaznamovanih vlog moškosti in ženskosti. Poleg tega bi si želela, da bi njene slikanice prišle tudi do otrok, ki s svojim spolom ne sodijo v prevladujoči binarni spolni sistem. Spolne razlike lahko najbolj bolijo v otroštvu, če za najmlajše, ki odstopajo od večinske norme zgolj dveh spolov, odrasli nimajo dovolj posluha. Zato je tako pomembno, da znajo nebinarne spolne karakteristike pri otrocih prepoznati najprej njihovi starši, poleg njih pa tudi vzgojitelji_ce in učitelji_ce. Takšna prepoznavanja se začnejo že zelo zgodaj, zato Alenka Spacal vprašanja različnih spolov na čimbolj igrive načine izpostavlja tudi v svojih slikanicah.

Zakaj te to zanima? Etika raziskovanja LGBTI skupnosti

torek | 18. februarja 2020 ob 18:00 na Masarykova cesta 24

Zakaj nas nekaj zanima je ključno vprašanje v raziskovalnem procesu. Kadar raziskujemo družbene manjšine, kamor sodi tudi LGBTIQ+ skupnost, poleg odgovornosti do sodelujočih v raziskavi, nosimo tudi odgovornost do populacije, ki jo raziskujemo.

Pred in med izvajanjem raziskave je pomembno, da se vprašamo zakaj točno želimo pridobiti določene odgovore oz. podatke. Želimo potešiti svojo ali kolektivno radovednost? Bodo naša vprašanja potrjevala ali ovračala stereotipe in norme? Bodo spoštovala skupnostno zgodovino? Ali bodo pridobljeni podatki v korist ne samo ali pa ne primarno avtorici_ju raziskave, ampak predvsem LGBTIQ+ skupnosti? Se bodo člani_ce skupnosti zaradi te raziskave počutile_i nagovorjene_i, videne_i, slišane_i, opolnomočene_i? Kako predstavljati rezultate onkraj raziskovalnih poročil v pdf formatih in na način, ki bo dostopen in vabljiv člani_cam LGBTIQ+ skupnosti? Ter – kako lahko v sicer zelo fragmentirani skupnosti ohranjamo etično raziskovalno pozicijo in z raziskovanjem stremimo h kolektivni dobrobiti?

O raziskovanju bomo z gosti_jami govorile_i in razmišljale ne (samo) kot o metodi znanstvenega dela, temveč predvsem kot sredstva za doprinos vidnosti in beleženju družbenega položaja, raznolikosti in zgodovine LGBTIQ+ oseb, izkušenj in skupnosti. Aktivistično raziskovanje torej.

Prideš, a ne? :)

 

Hiša resničnosti: pop up razstava – edicija Tiffany in Monokel

sobota | 15. februarja 2020 - četrtek | 20. februarja 2020

“Videle_i boste, da ni nič, kot se zdi na prvi pogled,” so besede, s katerimi se predstavlja Hiša iluzij, – trenutno eden najbolj popularnejših muzejev v Ljubljani. V njem kjer je mogoče najti več kot 40 eksponatov, ki vas bodo popolnoma zmedli.

Tudi v Hiši resničnosti, žal, nič ne bo tako, kot se zdi na prvi pogled.

Hiša resničnosti je pop up razstava, ki interaktivno predstavi rezultate raziskave Vsakdanje življenje transspolnih oseb v Sloveniji. Preko vsakdanjih predmetov in eksponatov, izdelanih v kulturi naredi sam_a, ponuja senzibilen vpogled v intimo življenj transspolnih oseb v Sloveniji.

Zgrajena je tako, da cisspolnim osebam, kolikor je le mogoče, prvoosebno približa uvide v vsakdanje življenje transspolnih oseb. Transspolnim osebam pa z legitimacijo vsakdanjih življenj in izkušenj, četudi pogosto zelo utesnjujočih in napornih, sporoča, da so naša življenja pomembna in vredna upodobitve.

Si upaš sprehoditi se skoznjo? Nam jo boš pomagal_a preurediti?