LESBO 11/12
Id. 2001: SCENE
Vrni v seznam vsebine LESBO 11/12
-
PORNOVIZIJA
RODI SE SUBKULTURA
Roman Kuhar
Epizode iz gejevske in lezbične zgodovine
Z zgodovino je križ. S postavljanjem meja še večji. Če postavimo
rojstvo gejevske in lezbične subkulture - scene z bari, kruzing
placi, slengom in kodificiranimi pravili vedenja - na začetek
18. stoletja, ko o tem prvič poročajo spisi 'varuhov morale',
potem si moramo hkrati zastaviti vprašanje, kaj se je dogajalo
preden sta si država in z njo policija zadali nalogo moralnega
očiščenja Evrope.
Odtise homoseksualne subkulture je moč odkriti že v srednjem
veku, najprej v hebrejsko-špansko homoerotičnem pesništvu 11.,
12. in 13. stoletja. V njem lahko zaznamo kontinuiteto kod in
podob, ne izpričuje pa obstoja homoseksualnih zvez in mest srečevanja.
Podobni kodi in podobe se pojavljajo tudi v francoski literaturi
12. stoletja, medtem ko v Italiji o subkulturi in mestih srečevanja
sodniški zapiski poročajo šele v 15. stoletju. Halsall meni, da
je za opis omenjenih odtisov subkultura prezahteven izraz in da
kvečjemu lahko govorimo le o homoseksualnih mrežah. Obstoječi
viri namreč ne podpirajo teorije o kontinuirani in široko pojavljajoči
se subkulturi:
“Nekateri homoseksualci so imeli popolnoma individualne seksualne
izkušnje brez zavedanja o obstoju drugih ali vsaj številnih drugih
z istimi občutki in prav zagotovo brez koncepta o drugačni seksualnosti.
… Verjetno so v nekaterih samostanih obstajale manjše skupine,
moški, ki so se v mladosti igrali z drugimi moškimi in so z njimi
lahko ohranjali stike, a vse to je spekulacija. Povsem prepričani
smo lahko, da so v številnih predelih in obdobjih, za katere nimamo
virov, obstajali izolirani posamezniki, ki so sklepali zveze na
lokalni ravni: na to nas napeljujejo seksualne navade, ki jih
lahko opazujemo na različnih koncih in o katerih nekaj vemo. Takšna
individualna izkušnja je bila lahko usoda večine homoseksualcev
v srednjem veku. Obstajajo pa različni primeri, kjer viri nakazujejo
na majhne skupine ali mreže. Na nekaterih kraljevih dvorih so
obstajale mreže homoseksualno zainteresiranih moških. … To je
premalo, da bi temu rekli subkultura, a homoseksualci, ki so jim
pripadali, so imeli družbeno podporo” (Halsall, 1988:11).
Meje niso jasne, zgodovinsko sliko o sodomitski subkulturi1
v naslednjih stoletjih pa je moč sestaviti zgolj iz policijskih
poročil o razkrivanju, preganjanju ter obsodbi sodomitov in njihovih
scen. Brez policijskega terorja, kako ironično, bi bila naša slika
o sodomitski subkulturi zamegljena ali celo nevidna. A tega dvojega
ne smemo posledično povezati: vzpostavitev zavesti o obstoju sodomitske
subkulture ni nič drugega kot zgolj rojstvo učinkovitejšega policijskega
nadzora in pojav popularnega tiska, ki poroča o njih obsodbah.
Nekateri pojav sodomitske subkulture poskušajo povezati z vzponom
kapitalizma ter nastankom urbanih središč, ki so s svojo anonimnostjo
vsaj potencialno nudila možnost 'drugačnega življenjskega stila'.
Življenje med 90.000 ljudmi v Londonu 18. stoletja je namreč vzpostavljalo
povsem drugačen okvir sveta kot vaško. Pa vendarle se zdi, da
je uporaba nadzora na začetku 18. stoletja v Evropi, v Londonu,
Parizu in Amsterdamu, odkrila že eno ali dve generaciji prej obstoječo
subkulturo: scena je bila izoblikovana, pravila so bila kodificirana,
obstajal je celo poseben sodomitski sleng, ki se je v takratni
Angliji imenoval 'Johngirlish' (janezica). Po letu 1795 se v sodnih
zapiskih pojavljajo tudi poročila o obsodbah tribad - tako so
takrat imenovali ženske, ki so se predajale sodomiji - a iz njihovih
pričanj ni moč sklepati na obstoj tribadnih subkultur, tako kot
so se sodomitske subkulture razvijale med moškimi.
Eno je gotovo: z odkritjem sodomitskega podzemlja, z apetitom
popularnega tiska po senzacijah in škandalih ter z javnimi eksekucijami
sodomitov se v Evropi 18. stoletja pojavi posebna marginalizirana
skupina ljudi, za katero je prepoznana resda protinaravna in izprijena,
a vendarle posebna spolna identiteta. Prvič v zgodovini je družba
označila skupino moških za manjvredne in zaničevanja potrebne
zaradi njihove seksualnosti. Pred tem je bila sodomija percipirana
kot grešnost, za katero trpi celotno človeštvo. V sodomijo, kot
najhujšo obliko greha, povezanega s seksualnostjo, je lahko zapadel
vsak, če je le popustil seksualni sli, trdo delo pa je bilo najboljše
zdravilo proti njej.2
Sodomijo so transformirali iz grešnega, a možatega dejanja, v
novo stigmatizirano seksualno identiteto. Sprememba od generalnega
k partikularnemu, ki se zgodi v začetku 18. stoletja, je bila
radikalna in je imela svoj namen. Ostra črta med dobrim in slabim
na področju seksualnosti je namreč postala strogo orožje socialnega
revanšizma. Refor-matorska gorečnost puritancev je ljudem dala
agresivno etiko, s katero so izražali svojo jezo. Pravilno in
pravično je bilo občutiti srd do grešnih. In jih zato, kakopak,
kruto kaznovati.
London
Leta 1690 v Londonu ustanovijo Družbo za reformacijo vedenja.
Štirje nadzorniki so vsak v svoji četrti Londona zbirali imena
in naslove tistih, ki so kršili moralna določila takratnega časa.
V desetih letih je število tovrstnih institucij v Londonu naraslo
na skoraj dvajset, pri izmenjavi informacij pa so sodelovali tudi
s skupinami iz okoliških podeželskih predelov. Prva njihova žrtev,
ki je bila obsojena sodomitskega greha, je bil kapetan Edward
Rigby. Leta 1698 je bil priveden pred sodišče, vendar mu krivda
ni bila dokazana. Akterji Družbe za reformacijo vedenja pa niso
obupali. Tako kot bodo to počeli še v naslednjih stoletjih, so
Rigbyju nastavili past: 19. letnega Williama Mintona. Z njim sta
se sestala v privatnih sobah taverne George. Ta je bila ena izmed
predhodnic prostorov, diskretnih klubov in tavern, ki bodo kmalu
zatem postali znani kot moli hiše. Ime 'Molly' je oblika imena
'Mary' in je v takratnem slengu označevala ženske prostitutke,
v začetku 18. stoletja pa so jo začeli uporabljati tudi za sodomite,
ki so obiskovali moli hiše. Ime naj bi aludiralo na njihovo mehkužnost,
feminilnost in sloves moških prostitutk, čeprav iz policijskih
zapiskov sledi, da se Mollyji v moli hišah niso prodajali.
Družba leta 1703 javno razkrije nekaj zbirališč sodomitev, štiri
leta pozneje pa s pomočjo svojih osmih agents provocateurs uspe
zajeti okrog 100 sodomitov, vendar vsi niso obsojeni. Iz tistega
časa je ohranjena anonimna satira The Women Hater's Lamentation
(Tožba ženskomrznežev), plakat zanjo pa prikazuje nekaj obtoženih,
ki so si še pred sojenjem porezali vrat ali se obesili.
Slika 1 - Plakat satire 'Tožba ženskomrznežev'
Najbolj natančen opis molijevske scene ponujajo zapiski Samuela
Stevensa, agenta Družbe za reformacijo vedenja, ki ob razkritju
moli hiše Mother Clap leta 1726, ko je poleg te zaprtih še dvajset
moli hiš, zapiše:
“Našel sem 40 do 50 moških, ki se, kot pravijo, med seboj ljubijo.
Včasih drug drugemu sedejo v naročje, se na pohoten način poljubljajo
in nespodobno uporabljajo svoje roke. Potem vstanejo, plešejo,
se priklanjajo in oponašajo ženske glasove. Nato se objamejo,
se igračkajo in v parih odidejo v drugo sobo v istem nadstropju,
kjer se, kot oni to poimenujejo, poročijo.”
V vsaki moli hiši je bil prostor, kjer so moliji plesali in pili,
sosednja soba, ki so jo imenovali 'kapela', pa je bila namenjena
spolnim stikom.
Slika 2 - Notranjost moli hiš (naslovnica knjige 'Mother
Clap's Molly House' Rictorja Nortona)
Moli hiše, prvo so v Londonu odkrili v devetdesetih letih 17.
stoletja, so bile namenjene delavskemu in srednjemu razredu, saj
je iz poročil o aretacijah moč razbrati, da vanje niso zahajali
aristokrati. Za moške, ki jih Stevens opisuje, pravi, da so feminilni,
nekateri oblečeni v ženska oblačila, med seboj pa se naslavljajo
z 'gospa' in 'milostljiva gospa'. Prevzeli so tudi ženska imena:
princesa Serafina, debela Nelly, Marija Magdalena in podobno.
V javnosti so bili Moliji prepoznani kot samski moški, dostopni
viri pa pričajo o tem, da je bilo veliko Molijev tudi poročenih
in so imeli svoje družine. Obsojene Molije so vsak dan za nekaj
časa postavili na oder sramote, kjer so morali prenašati jezo
ljudi, oboroženih s palicami, opekami, smrdečimi ribjimi glavami,
odpadki, mrtvimi mački in gnilo zelenjavo.
Moliji so bili lahka tarča, saj so bili prepoznavni zaradi svojega
načina oblačenja. Zdi se, kot da bi prevzeli vlogo grešnikov.
Puritanska ideologija je namreč insistirala, da je moška psiha
stroga, hladna, trda in neprizanesljiva, Moliji pa so se s posvojitvijo
'ženskih' lastnosti odrezali od družbeno sprejemljivega dela svojega
spola.
Moli hiše so preživele globoko v 19. stoletje, izgubile pa so
svojo transvestitsko podobo.
Pariz
Tudi Pariz 18. stoletja je poznal angleškim moli hišam podobno
sodomitsko subkulturo. Danes jo poznamo zato, ker je bila tarča
policijskega terorja, vendar tokrat njihova naloga ni bila vzpostav-ljanje
morale v družbi, pač pa ohranjanje družbenega reda v rastočem
mestu. Aretirani sodomiti, ki jih francoska policija po leta 1738
začne naslavljati s pederasti, niso namreč imeli spolnih odnosov
zgolj z moškimi, pač pa z moškimi iz družbenih razredov, ki jim
sami niso pripadali.
1706 leta je v Parizu aretiran Simon Langlois, ki je bil eden
izmed protagonistov takratne pariške sodomitske scene. Obtožen
je bil ustanovitve posebnega reda mladih moških, ki naj bi prevzemali,
podobno kot angleški Moliji, ženska imena in se med seboj 'poročali'.
V policijskem poročilu piše:
“Ponavadi so se sestajali v Cabaret du Chaudron, na ulici St.
Antoine, kjer so se, potem ko so se napili, predali grehu sodomije;
ob sprejetju novih privržencev reda organizirajo posebne ceremonije,
na katerih prisežejo tudi zvestobo redu.”
Pariške kavarne niso bile edini prostor srečevanja, saj so se
sodomiti na osnovi posebnega sistema kod in signalov prepoznavali
tudi na promenadah in v parkih (npr. Jardin de Luxemburg), najpogosteje
pa v okolici prostorov, kjer so se zadrževale prostitutke.
Pariška policija je imela moč nadzora in kaznovanja v svojih
rokah, saj so o kaznih za sodomijo odločali sami, povsem arbitrarno
in mimo sodišč. Tovrstna situacija je bila pisana na kožo bogatih,
ki so svoje grehe preprosto odplačali z denarjem. Zakon je sicer
narekoval sežig na grmadi, vendar za celo 18. stoletje v Parizu
obstaja dokaz za le en tak primer, ko sta bila dva moška zardi
spolnega občevanja sežgana. Najpogosteje so jih zapirali v zapor
Biçetre v južnem delu Pariza, ki je slovel po visoki stopnji umrljivosti
in neznosnih pogojih življenja.
Policiji, ki je leta 1725 sestavila seznam z imeni 20 000 sodomitov,
so pri delu pomagali že obtoženi sodomiti, ki so si z vohunjenjem
poskušali omiliti kazen. 'Muham', kot so imenovali sodomitske
vohune, so pogosto pomagali tudi Parižani sami, tovrstne obtožbe
pa so, kakopak, predstavljale plodna tla za vsakršen revanšizem.
S podobnim 'družbeno koristnim dejanjem' “špecanja” se srečamo
že 200 let pred tem v Firencah, kjer so ob koncu 15. stoletja
obstajala posebna sodomitskim pregreham namenjena sodišča. Ta
so na vidna mesta obesila škatle, v katera so prebivalci in prebivalke
metali anonimna sporočila o osebah, ki so bile vpletene v sodomijo.
Amsterdam
Amsterdamska sodomitska scena, ki je bila povezana s scenami v
še nekaj nizozemskih mestih, je kot velika afera v javnost izbruhnila
leta 1730. V Utrechtu je bil tega leta aretiran in sodomije obtožen
22 letni Zacharias Wilsma, ki je na zaslišanju razkril svoje štiri
sodomitske prijatelje iz Amsterdama. Eden izmed njih je pred eksekucijo
navedel še štirideset imen in Amsterdam je zajela histerija ob
razkritju sodomitske subkulture. Nekatere obsojence amsterdamskega
procesa so utonili, druge obesili, večino pa zadavili. Davljenje
je bilo namreč najpogostejša metoda usmrtitve za ženske, obtožene
kriminalnih dejanj. Nizozemska sodomitska mreža je bila tako v
letih od 1730 do 1737 skoraj popolnoma uničena, vendar se je pozneje
ponovno revitalizirala.
Sodomiti so se srečevali v tavernah (ena izmed njih se je imenovala
'Stara gospa') in moških bordelih, ki so jih imenovali 'hiše zabave',
izoblikovali pa so tudi svoj sleng. 'Iztresti' je bil, na primer,
slengovski izraz za masturbacijo, analni seks so imenovali 'umazano
delo', tleskanje z rokami pa je bil prepoznavni znak za moške,
ki so iskali seks.
Tako kot v Angliji in Franciji, tudi na Nizozemskem policijska
poročila in takratno časopisje sodomitsko subkulturo označijo
za mehkužno. Medtem ko publicist Justus van Effen sodomite imenuje
'hermaforditi v glavi', javno mnenje v njih najde grešnega kozla
za ekonomsko recesijo, ki po letih prosperitete in smrti kralja
Williama tretjega razjeda nizozemsko družbo. Razlaga je bila jasna:
po stoletju ekonomske rasti in razkošja se je v urbanih središčih
zaradi presežka dobrin pojavila razbrzdanost. Sodomiti, ki naj
bi se v življenju predajali zgolj grešnim užitkom, so postali
inkarnacija tistega, česar se je kalvinizem najbolj bal.
Protestantska družba zaradi prepoznavanja 'izbranih' razvije
etiko dela in ponos nad domom ter družino, kjer se problemi rešujejo
z molitvijo, samožrtvovanjem in abstinenco. To je svet, ki je
zatrl homoseksualni izraz in ga v zadnjih petsto letih kruto kaznoval.
Do konca 17. stoletja so protestantski puristi obudili nekatere
izmed najbolj strogih ukrepov srednjeveške zakonodaje o spolnosti
in jih vključili v pravne strukture, kjer so se ohranili do druge
polovice dvajsetega stoletja.
Nadzor in scena
Čeprav so evropske dežele v začetku 18. stoletja v svojih sodniških
knjigah imele člen, ki je predvideval smrt za greh sodomije, se
je kazen v svoji najradikalnejši obliki, smrti, redko udejanjala.
Nizozemski primer z nekaj manj kot 600 obsodbami v celem stoletju
je še najhujši, čeprav je iz policijskih zapiskov moč sklepati,
da je v evropskih mestih živelo na tisoče sodomitov. Eve Kosofsky
Sedgwick meni, da so takratni oblastniki namesto politike eksterminacije
uporabljali politiko terorizma: z nekaj brutalnimi eksekucijami
sodomitov ter njihovim javnim izpostavljanjem na sramotilnih odrih
so med sodomitsko populacijo zasejali strah. Pa ne samo to. Kaznovanje,
ki je bilo izpostavljeno javnosti, je definiralo tudi vzorec moškega
vedenja: pravi moški spolno ne občujejo z moškimi in se ne obnašajo
kot ženske. Drugačno dimenzijo policijskega nadzora ponuja Rictor
Norton, ki meni, da je moralno čiščenje Evrope zgolj pripomoglo
k rasti gejevske in lezbične subkulture. Stimulacija k rasti je
šla v smeri prepoznavanja: poskus zatreti tovrstno početje je
le pripomogel k izražanju sodomitske seksualnosti, saj so sodomiti
tako dobili informacijo, da v mestu obstajajo ljudje, ki občutijo
isto kot oni. Še več. Dobili so zemljevid mesta s točno določenimi
scenskimi točkami, eksekucije pa so jih zgolj opozorile, naj se
srečujejo na manj javno izpostavljenih mestih. “Samoohranitev,”
piše Norton, “je močna spodbuda h konsolidaciji subkulture.”
Z ugašanjem gorečnosti moralnega čiščenja ob koncu stoletja izginjajo
tudi viri o takratnih scenah. Tisto, kar je bilo razkrito na začetku
18. stoletja, pa je vseeno služilo kot trden temelj razvijajoče
se gejevske in lezbične subkulture. Ker se je tik pred letom 1700
rodila homofobična država, se je londonska, pariška in amsterdamska
epizoda v naslednjih dveh stoletjih ob odkritjih konsperativnih
gejevskih in lezbičnih scen ponavljala, le da so giljotine sčasoma
prešle v medicinske okvire psihiatričnih bolnišnic ter političnih
in družbenih diskvalifikacij.
OPOMBI:
1 Kategorija homoseksualnosti v pomenu
ločene spolne identitete ne obstaja pred koncem 19. stoletja.
Termin leta 1869 v svojem delu prvič uporabi madžarski zdravnik
Karoly Maria Benkert, sčasoma pa preide v vsakdanjo rabo. Od srednjega
veka pa vse do konca 19. stoletja je v uporabi termin sodomija,
ki ni zožen zgolj na homoseksualnost, pač pa je vključeval tako
odnose med moškim in moškim, žensko in žensko in nedovoljene oblike
odnosa med moškim in žensko. Kot sinonim sodomiji so pogosto uporabljali
zvezo 'zločin proti naravi' ali celo 'onanija'. Tu termin označuje
tisto, čemur bi danes rekli predvsem gejevska in manj lezbična
subkultura.
2 Zanimivo je, da je isti argument tristo
let pozneje še vedno aktualen. Ko je v reviji Teleks leta 1984
izšel eden izmed prvih člankov o homoseksualnosti v Sloveniji
in sprožil kup ogorčenih pisem bralcev, je Julija iz Maribora,
potem ko je izlila svoj gnev nad homoseksualnostjo, zapisala:
“Po moji stari pameti pač spadajo vsi tisti, ki hvalijo homiče,
onaniste, drkače, pa iztirjene ženske in se zavzemajo za njih,
za nekaj časa v zavod za prisilno delo, ker je najbrž vse to posledica
preveč prostega časa in ne vedo kaj z njim. Če se bodo v potu
svojega obraza morali truditi za vsakdanji kruh, kakor kmet ali
jaz pred mnogimi leti po 14 do 16 ur na dan, jih bodo take stvari
minile.”
Literatura
Boswell, John (1997): “Opredelitve”, Revolver, 23/24, str. 24-27.
Bullough, Vern. L. (1979): Homosexuality - A History (From Ancient
Greece to Gayliberation), A Meridian Book, New York.
Halsall, Paul (1988): The Experience of Homosexuality in the Middle
Ages, Fordham University, http://www.qrd.org/qrd/culture/gay.medieval.history
Norton, Rictor (1999): “Saucy queens & molly houses: The growth
of the gay subculture: 1700-1800)”, Gay Times, 254, str. 26-28
Norton, Rictor (2000): “The Gay Subculture in Early Eighteenth-Century
London”. V: Homosexuality in Eighteenth-Century England: A Sourcebook,
http://www.infopt.demon.co.uk/molly2.htm
Pisma bralcev, Teleks, 9/7/1984
Spencer, Colin (1996): Homosexuality (A History), Fourth Estate,
London.
Wikholm, Andrew (1999): Sodomitical Subcultures Emerge, www.gayhistory.com
Wikholm, Wik (1999): What was the Duztch Sodomy Panic,
http://www.q.co.za/culture/00features/000901-voc.htm
Vrni v seznam vsebine LESBO
11/12
Uvodnik | LLOBBY
- notranji | Tema
trimesečja | LLOBBY
- zunanji |
ŠOLA | KULTURA
| KLOZET |
MEDIA | PORTRET
| SCENA
| PORNOVIZIJA | SUMMARY
Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
|
