LESBO 11/12
Id. 2001: SCENE
Vrni v seznam vsebine LESBO 11/12
SCENA
Destrukcija klubskih prostorov | Apathy
| Veliki banket
______
DESTRUKCIJA KLUBSKIH PROSTOROV
Nataša Sukič Vegan
Kaj je glbt klubska scena? Kakšni so pogoji, da se vzpostavi?
Kaj jo opredeljuje? Identitetne pripadnosti, glasbeni, kulturni
okus ali kaj tretjega? Je fragmentirana, razdeljena na pop in
alternativo, mainstreamovske oblike in kontrakulturo? Ali komunicira
z glbt javnostmi?
Foto: dokumentacija Srečo B. - Daphne
Klubi predstavljajo različne izraze družbe. Pri nekaterih je
v ospredju seksualna identiteta, v drugih etnična ali kakšna druga
pripadnost, večinoma pa je glasba tisti mobilizacijski moment,
ki povezuje ljudi, ki zahajajo vanje. Vendar pa je le malokatera
družbena razlika v klubski kulturi tako "usodna" za
segregacijo množice, kot je to seksualnost. Delitev po seksualnih
orientacijah je bila na zahodu najbolj očitna med leti 1988 in
1992; še v zgodnjih osemdesetih so bili klubi pod vplivom nove
romantike seksualno mešani. Epidemija aidsa, v Veliki Britaniji
pa diskriminatorna zakonodaja, ki je homoseksualce potiskala v
neenakopraven položaj, sta bila glavna sprožilca separatizma dela
glbt skupnosti in povečane homofobičnosti dela strejt javnosti.
Geji in lezbijke skušajo na klubski sceni prisvajati in igrati
različne glbt identitete, saj jih le-te osvobajajo od hegemonega
performansa vsakdanjega življenja v strejt prostorih. Ker smo
lezbijke in geji zaradi družbene stigmatiziranosti in marginaliziranosti
odvisni od socializacije z drugimi geji in lezbijkami, smo nemalokrat
pripravljeni spreminjati, tudi zniževati standarde lastnega okusa
in kulturnih horizontov samo zato, da bi sploh kam spadali.
Na tej točki pa trčimo ob nevarnost uniformiranja scene, zavračanja
ter izločanja različnosti. Poenotenje scene lahko pripelje tudi
do popolne getoizacije in izgube stika z drugimi (sub)kulturnimi
družbenimi skupinami. Takšen primer bi lahko bile zadnje sezone
v vseh gej-lez klubih v Ljubljani.
Začetki klubske glbt kulture (1984) so bili v Ljubljani povezani
s tedanjo alter sceno in nastankom novih družbenih gibanj. To
pomeni, da je tudi družabnost na glbt sceni imela izrazito politični
in aktivistični predznak. Z umestitvijo v underground (CIDM Ljubljana,
Disko FV) je gej-lez gibanje na simbolni ravni naznanilo kontrakulturno
(re)prezentacijo in polemiko z varno pozicionirano heteroseksualno
večino. Leta 1989 sta sekciji ŠKUC-LL in ŠKUC-Magnus na ŠOU v
Ljubljani naslovili prošnjo za dodelitev programskih večerov istospolno
usmerjeni populaciji v prenovljenem in na novo odprtem klubu K4.
ŠOU je prošnji ugodil in začelo se je obdobje treh najuspešnejših
let glbt klubske kulture pri nas. Roza disko, takrat svojevrsten
vzhodnoevropski fenomen, je bil prostor seksualne svobode, dekadence
in užitka z izrazito avantgardističnim pridihom. Zato ne preseneča,
da so v nabito polni klub prihajali tudi zvezdniki, kot je Nick
Cave, gostje iz različnih socialnih in umetniških okolij ter geografskih
sredin.
Izjemno občutljiva točka je "politika na vratih"; sistem
selekcije, diferenciacije in izključevanja gostov na osnovi te
ali one pripadnosti. Na ta način naj bi bila zagotovljena avtentičnost,
avto-nomija, definiranje in kontrola klubskega dogajanja. Ker
pa gre v osnovi za protisloven koncept, se tovrstne politike nemalokrat
izkažejo za neučinkovite in kontraproduktivne.
V sezoni 1992/93 so se organizatorji Roza diska odločili za uvedbo
klubskih kartic - z namenom, da bi le-te zaščitile in strnile
glbt sceno. Rezultat je bil popolna getoizacija in masovni odhod
podporne strejt ter drugih javnosti, pa tudi negativni odzivi
v visokonakladnih medijih (Mladina), ki so s spremljanjem dogajanja
v Roza disku prispevali pomemben delež pri oblikovanju pozitivne
glbt podobe. Ena od zagovornic tega ukrepa je to odločitev komentirala
takole: "Nekako od jeseni 1992 pa so postali nedeljski večeri
že skorajda populistični, saj so v Roza disko začele drveti trume
"zunanjih" obiskovalcev. Pa ne, da jih prej ne bi bilo,
tokrat pa je bil pritisk raznih težakov, provokatorjev in vseh,
ki pač morajo dežurati povsod, kamor se trenutno hodi, prehud.
Tako je celo Roza disko s pretežno moško populacijo pokazal zasičenost
in postavil mejo z vabilom zaupanja, to pomeni cenejšo vstopnino
za članice in člane Roza kluba oziroma dolgoletne obiskovalce.
Svobodnjaška scena se je zganila, po večini se je odzvala razburjeno
in užaljeno... Prišlo je obdobje, ko se gejevski in lezbični sceni
očita nestrpnost do drugih, skorajda nekakšna izdaja zaupanja...
Gejevski in lezbični geto ni samo posledica nerazumevanja večinske
populacije, marsikje postane ustvarjanje takega geta cilj... Je
že tako, da imamo vsi svoje meje; ne le mnogi heteroseksualci,
ki ne želijo imeti opravka s svetom homoseksualcev, imajo jih
tudi homoseksualci in nesmiselno je pričakovati, da morajo prav
oni biti mnogo bolj odprti, ker so pač manjšina, ki že zaradi
mej, ki jim jih postavljajo drugi, nikoli ne bi smela določiti
svojih."
Da je bila getoizacija v primeru Roza diska sporna strategija,
nam kaže pogled nazaj. Prav gotovo lahko rečemo, da je nedeljska
štirka do tedaj slovela po povezanosti in medsebojni toleranci
kolorita identitet, ki so tja zahajale. Težakov in provokatorjev,
kot v svojem zapisu trdi Bojana Vesel, je bilo v resnici le za
vzorec. Ta ukrep je izgnal predvsem podporno in svobodomiselno
strejt in biseksualno javnost, pa tudi tiste lezbijke in geje,
ki jim je prav ta javnost predstavljala "varno okolje".
Odšli so tisti geji in lezbijke, ki so imeli težave s comingoutom
in jih je bilo preprosto strah izpostavljanja na "prečiščeni"
glbt sceni, s čemer so se jim seveda zaprla edina vrata prehajanja
in sprejemanja lastne identitete, pa tudi postopne integracije
na glbt sceno. Klub je sicer načeloma še vedno ostajal odprt za
vse, vendar pa je razslojevanje med našimi in drugimi ostalo kot
prepoznavno dejstvo.
Posledica je bil drastičen upad obiska: od povprečno 400 do 500
obiskovalcev na večer je številka takorekoč čez noč padla na 150.
Nadaljna posledica je bila homogenizacija glbt scene: prevlada
domačijske mentalitete in pritisk konformnejše gej-lez publike
sta bila za nosilce avantgardnejših glbt kulturnih praks premočna.
Zgleda, da sta oba še do dandanes edina, ki nas v klubskem smislu
predstavljata navzven. Se torej obnašamo kot fotografski negativ
heteroseksistične družbe, kot je v enem svojih esejev cinično
zapisala Lisa Power, britanska aktivistka?
Vrni v seznam vsebine LESBO
11/12
Uvodnik | LLOBBY
- notranji | Tema
trimesečja | LLOBBY
- zunanji |
ŠOLA | KULTURA
| KLOZET |
MEDIA | PORTRET
| SCENA | PORNOVIZIJA
| SUMMARY
Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
|
