LESBO 11/12
Id. 2001: SCENE
Vrni v seznam vsebine LESBO 11/12
LLOBBY - zunanji
Anarhistična alternativa političnemu privzemu queer boja |
Preventiva je veliko bolj učinkovita
| Novice
______
ANARHISTIČNA ALTERNATIVA POLITIČNEMU PRIVZEMU
QUEER BOJA
Tom Thomson
GIBANJE ZA PRAVICE GEJEV IN LEZBIJK GRE V SUPERMARKET:
Sanje o svobodi in vizijo družbe brez homofobije ter seksističnega
zatiranja so si mirno prilastili dobro povezani, privilegirani
vodje v gibanju za gejevske in lezbične pravice. Na mestu sanj
in vizij stoji povsem drugačna podoba homogene, premožne queer
nacije; identitete in možnosti so postale blagovne znamke, tesno
zvezane s potrošniško močjo, ki pa naj bi nas pripeljale do pravičnega
mesta ob omizju ameriškega sna. Doseči ta cilj je izredno težavno
- in gotovo ne samo zato, ker nima prav nobene osnove v krutih
realnostih, s katerimi se soočamo v kapitalistični politični ekonomiji,
strukturirani skozi toge hierarhije prekrivajočih se sistemov
nadzora in represije. Kako je lahko politično in družbeno gibanje
s takšnimi revolucionarnimi potenciali in radikalnimi začetki
zašlo v tako zelo napačno smer?
Površen pregled vodilnih principov in strategij največjih, najvidnejših
queer političnih organizacij v deželi (ZDA, op.prev.) - denimo
Human Rights Campaign ter National Gay and Lesbian Task Force
- daje poučno skico o tem, kako je gibanje drselo k neškodljivemu
privzemu. Že ob epidemiji aidsa in sočasnem fundamentalističnem
krščanskem udarcu v zgodnjih osemdesetih so te vplivne organizacije
za gejevske pravice postopno prevzemale integracionistične pristope,
s katerimi naj bi queer ljudi povsem asimilirali v ameriško politično
in družbeno okolje. Tovrstni aktivistični projekt temelji na intenzivnem
lobiranju lokalnih, državnih in federalnih vlad, z namenom doseči
zakonska priznanja (npr. zakoni proti zločinom iz sovraštva, zakoni,
ki prepovedujejo anti-queer diskriminacijo v zaposlovanju in stanovanjski
politiki, zakonsko priznanje queer partnerstev); povezovanju z
liberalnimi politiki in vladnimi uradniki tako v Demokratski kot
- neverjetno! - Republikanski stranki; kampanjah prepričevanja
heteroseksualne večine, da queer ljudje NISO odklonski, da ne
ogrožajo uveljavljenih idej o patriarhalni družbeni hierarhiji,
da smo “prav takšni, kot oni” - te kampanje pa naj bi bile odgovor
na politično hujskanje (trud PR služb, vložen v nasprotovanje
anti-queer iniciativam ali zakonom) in del širše kulturne politike
(“normalna” podoba nenevarnih, večinoma belih in srednjeslojnih
gejev in lezbijk v zabavnih programih množičnih medijev).
Sodobno gibanje za gejevske in lezbične pravice se je s tem izo-gnilo
možnosti, da bi razvilo neodvisno kritiko korporativnega ka-pitalizma
ali državne moči. Namesto tega se je zavestno odločilo za povezovanje
s “progresivnimi” frakcijami države in korporativne Amerike, s
čemer naj bi zgradilo in zaščitilo svojo politično moč.
Če presojamo to strategijo zgolj na osnovi njene logike in zaslug,
so rezultati v najboljšem primeru zmedeni. Mar zmage, dobljene
skozi nekonfrontacijski, zastopniški aktivizem resnično predstavljajo
napredek za široko večino queer ljudi v tej družbi? Raznolikost
izkušenj kaže, da ne. Zakoni proti zločinom iz sovraštva in zavarovalniške
ugodnosti, ki zaokrožujejo center osrednjega queer aktivizma,
niso zaustavili dramatičnega porasta prijavljenih dejanj homofobičnega
nasilja. Razvitejša zavest javnosti in trženje queer zvezd nista
dovolj učinkovita ob oživljenem in dobro financiranem reakcionarnem
anti-queer organiziranju znotraj skrajne verske desnice. Odkrito
povedano: zastraševanje, nadlegovanje in nasilje, ki brutalno
oblikujejo življenja najbolj ranljivih in najmanj vidnih segmentov
queer skupnosti, queer mladine, revnih in queer delavskega razreda,
dokazujejo, da so taktike in prioritete osrednjih queer političnih
skupin zvonko spodrsnile. Ta spodrsljaj je produkt notranjih napetosti
in nasprotij znotraj gibanja za gejevske pravice, ki so pripeljala
do globoke neskladnosti liberacionističnega boja s prilagoditvijo
v izkoriščevalski, nasilen, zatiralski politični sistem in ekonomijo.
Mišnica državnih rešitev
Nekonfrontacijski aktivizem osrednjih queer skupin, nasičen z
neutrudnim iskanjem finančne podpore in nenehnim lobiranjem kongresa
in državne uprave, je prinesel nekaj konkretnih rezultatov, vključujoč
prelomna registrirana partnerstva v Vermontu lansko leto. Obseg
in učinkovitost teh dosežkov pa resno omejujejo argumenti, ki
dvomijo v logiko sklicevanja na avtoriteto države kot agenta družbenih
sprememb. Visoka prioriteta, ki jo skupine, kot je Human Rights
Campaign, dajejo zastopniškim politikam, je še posebej problematična.
Kljub vsemu denarju in aktivističnemu delu, namenjenemu promociji
predvsem simbolne zakonodaje, ki prepoveduje nekaj površinskih
oblik diskriminacije, pa je organizacijska moč anti-queer cerkva
in skupin, denimo Focus on the Family, znotraj kontur državne
moči še učinkovitejša. Številne države so strmoglavile anti-diskriminacijske
zakone ali - preko homofobičnega političnega lobiranja in ultra-konservativnih
politikov - sprejemale odkrito homofobične zakone skozi vsa devetdeseta
leta.
Kako omejena je državna moč pri zaščiti fizične varnosti in dostojanstva
queer ljudi, vidimo ob preučevanju homofobičnega nasilja in zatiranja.
Ob deklarirani politični in kulturni vojni proti queer ljudem,
ki jo vsiljuje skrajna desnica, poteka še nevarnejša nedeklarirana
vojna proti queer ljudem na ulicah, v šolah in pogosto znotraj
samih institucij državne moči, še posebej v zaporniškem sistemu.
Leta 1998 je FBI prejel več kot 1400 prijav zločinov iz sovraštva
proti queer ljudem, to število pa bi bilo nedvomno višje, če bi
upoštevali nasilna dejanja, ki niso bila nikdar prijavljena na
policijo, ter ozkost birokratskih definicij zločinov iz sovraštva,
ki jih uporabljajo policija ter tožilci. Položaj queer mladine
je še posebej nevaren; niti tisti, ki se ukvarjajo s spremembami
zakonov, niti šolsko osebje ni pokazalo najmanjšega nagiba v smeri
preprečevanja sistematičnega zastraševanja in nasilja, s katerim
se sooča queer mladina skozi vso srednjo šolo. Delovanje znotraj
“sistema” z orodji tega sistema je - glede zaščite queer ljudi
pred uničujočimi napadi v homofobični družbi - spodletelo na najbolj
spektakularen in absoluten način, ki si ga lahko zamislimo. Ta
spodrsljaj pa naj nas, radikalne aktiviste in aktivistke, prisili
k ponovnemu premisleku o našem zaupanju tudi v “progresivna” krila
države.
Vzpostavljene gejevske in lezbične pravice kot desna roka
kapitala
Zahteve odločnih gibanj za gejevske in lezbične pravice po “mestu
za omizjem” postanejo še bolj razvidne, če preučimo vlogo korporativnega
kapitalizma v določanju prioritet in taktik osrednjega boja za
queer liberalizacijo. Po mnenju velikih queer organizacij naj
bi najzanesljivejša pot k družbeni ter politični moči ležala v
“naših” denarnicah in tako so torej v zadnjih letih glasno postavile
potencialno moč queer Amerike v obliko monolitnega bloka premožnih
potrošnikov. Popularno skandiranje na zadnji paradi ponosa v Burlingtonu,
Vermont, “We're Here, We're Queer, We Shop (!!)”, odlično ponazarja
domišljavo, klasično predpostavko, da je kupna moč zadostna oblika
političnega vpliva, da si (“mi” kot univerzalizirani zgornji srednji
sloj queer ljudi) lahko kupimo izhod iz uničujoče homofobije družbe.
Zablode te strategije bi bile smešne, če ne bi bile tako značilne
za širši, nevarnejši trend znotraj osrednjega queer aktivizma,
to je podpiranje s korporativnim denarjem, kar odpira vrata tovrstni
samozadovoljni, cinični ideologiji v samih vodilnih akcijah.
Korporativni privzem nad queer bojem deluje na različnih ravneh,
a njegov direktni učinek se kaže v zavezanosti vodstva gibanja
uslužnosti ekonomskim privilegijem in znatni preusmeritvi prioritet
gibanja stran od vizij bolj borbenega, vključevalnega in anti-avtoritarnega
boja. Korporativno sponzoriranje gejevskega ponosa in transformacija
javnih akcij v potrošniški raj, opremljen s trgovskimi stojnicami
in reklamami, je le najvidnejši simbol kapitalističnega vpliva.
Velik del političnega organiziranja Human Rights Campaign in podobnih
skupin je podkupljen z velikimi donacijami multinacionalnih korporacij:
HRC med pomembnimi sponzorji našteva American Airlines in Verizon
- obe družbi imata zgodovino spopadov z delavstvom in poskusov
razbijanja sindikata. Milijone dolarjev donirajo odprti queer
zvezdniki - denimo David Geffen - za queer politično lobiranje
in organiziranje volitev. Gibanje nekritično slika številne velike
korporacije z brezmejno močjo v telekomunikacijah in obrambni
industriji, denimo Disney in General Electric, kot zaveznike v
boju - zaradi zavarovalniških ugodnosti, ki jih ponujajo istospolnim
partnerjem njihovih uslužbencev. Ne preseneča, da se je zaradi
medsebojnih povezav korporativne moči in queer aktivizma znotraj
queer političnega diskurza upočasnil razvoj celo blagih kritik
kapitalizma in državne moči.
Težnja gibanja, da se osredotoči na male pridobitve za uslužbence
iz srednjega sloja in da se sklicuje na apokrifen, vseobsegajoč
zgornji srednji razred kot ilustracijo potencialne moči, seveda
zanika obstoj milijonov revnih queer ljudi in tistih iz delavskega
razreda. Razvrednoti ali spregleduje tudi realno ekonomsko izkoriščanje,
ki ga trpijo zaradi iste strukture kapitalistične moči, ki jo
vodstvo gibanja tako lakomno sprejema kot finančne pokrovitelje
in zaveznike. Ta navznoter razklana reforma, ki poteka preko državne
moči in znotraj korporativnih struktur, medtem ko ne prepoznava
nasilja nad ne-belimi in nepremožnimi queer ljudmi (v obliki revščine,
policijskega nasilja v ne-belih skupnostih, v zaporih itd.), vpije
po potrebi po radikalnem queer boju, ki bi obnovil to opotekajoče
se gibanje.
Koraki k anti-avtoritarnemu/anti-kapitalističnemu queer gibanju
Radikalcem in radikalkam ni potrebno ponovno iznajti kolesa, da
bi spremenili boj za queer liberalizacijo v resnično demokratično,
vključevalno množično gibanje, ki se ni pripravljeno prilagoditi
ali ugoditi diktatu nepravičnih sistemov izkoriščanja. Ta projekt
je iz dneva v dan bolj nujen. Kapitalistična/policijska država
se krepi ob vedno krutejši ekonomski strukturalni prilagoditvi
in naraščajoči militarizaciji javnega življenja, s tem utrjuje
svojo moč; stopnjevanje političnih, kulturnih in fizičnih napadov
na queer ljudi in idejo queer identitete se s tem pospešeno zliva
v stanje odprte vojne. Teme, ki so pred nami, so podobne tistim,
ki se dotikajo brstečega globalnega boja proti kapitalistični/rasistični/seksistični
nadvladi policijske države; prevzeti moramo nekaj pobud drugih
progresivnih organizacij in gibanj, ki so se resno usmerila k
lokalnemu organiziranju, povezovanju z drugimi liberacionističnimi
boji (taktika, ki jo je osrednje gibanje za gejevske in lezbične
pravice že davno opustilo) ter oblikovanju izrecno anti-kapitalistične,
anti-avtoritarne queer analize, ki povezuje represijo nad queer
ljudmi s širšim, trdnim sistemom dominacije, ki oblikuje naša
življenja.
Na teoretski ravni zgleda prav lahko. Realnost je malce bolj
plašna, čeprav organizacije, ki utelešajo oblike, ki bi jih moralo
prevzeti tudi gibanje za radikalno queer liberalizacijo, že obstajajo
(ali nastajajo). Filadelfijski ACT-UP ponuja poučen primer. Več
kot petnajst let se, ob filadelfijski queer skupnosti, spopada
z rasizmom, homofobičnimi javnimi in religioznimi institucijami,
ter zagotavlja neposredno podporo HIV pozitivnim; v zadnjem času
so odigrali pomembno vlogo pri načrtovanju in realizaciji več
množičnih akcij - ob protestih proti Svetovni banki in Mednarodnem
denarnemu skladu ter mobilizaciji proti Republikanski Nacionalni
Konvenciji prejšnje poletje (vloga, kjer so izkusili resno policijsko
represijo; eno od organizatork filadelfijskega ACT-UP, Kate Sorenson,
je doletela tožba za šest izmišljenih zločinov). Med ostalimi
prioritetami radikalnega queer gibanja bi morala biti epidemija
nadlego-vanja in nasilja nad šolajočo se queer mladino. Skupine,
kot je ponovno oživljena Queer Liberation Front, so postavile
to temo v ospredje; ta oblika direktne akcije je precej tvegana,
vendar pa se moramo zavedati (iz lastne izkušnje odraščanja se
verjetno že, čeprav na nezavedni ravni), da vojna proti queer
mladini predstavlja prvo linijo širšega homofobičnega in patriarhalnega
truda, usmerjenega v naše uničenje.
Znana afro-ameriška lezbična pesnica Audre Lorde je imela prav:
ne moremo uporabljati orodij gospodarja, če želimo razrušiti njegovo
domačijo. To je primeren zgodovinski in strateški trenutek, da
zapustimo aktiviste in organizacije, ki jih bolj zanima “pravični”
delež v gospodarjevi hiši, kot pa boj za resnično liberalizacijo
vseh queer skupnosti.
Prevod: N.V.
Vrni v seznam vsebine LESBO
11/12
Uvodnik | LLOBBY
- notranji | Tema
trimesečja | LLOBBY - zunanji |
ŠOLA | KULTURA
| KLOZET |
MEDIA | PORTRET
| SCENA
| PORNOVIZIJA
| SUMMARY
Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
|
