Lesbo: politična, kulturna in socialna revija.
Izhaja od leta 1997 in je nepridobitnega značaja.
Izšla je nova številka 13-14
(jesen-zima 2001).
Pravkar izšel roman Jeanette Winterson "Pomaranče niso
edini sad"
, pred tiskom Lillian Faderman "Več kot ljubezen moških: Romantično prijateljstvo in ljubezen med ženskami od renesanse do sodobnosti".
Bibliografija literature in
gradiva z lezbično in gejevsko tematiko, ki se v slovenskem jeziku zbira od začetka 20. stoletja. Seznam materiala je v delu in stalnem dograjevanju.


LESBO 11/12
Id. 2001: SCENE

Vrni v seznam vsebine LESBO 11/12

LLOBBY - notranji

Deset let je dovolj | Protestiram! | Novice |
"Tudi Chubbyju v spomin" | O-PLODITEV

______

DESET LET JE DOVOLJ
Nikolai Jeffs
Ilustracija: Boris Benko

Ob prvi okrogli obletnici neodvisnosti Slovenije so njeni temelji - človekove pravice in demokracija - videti le kot gradbeniški oder, po katerem so se vladajoča elita in njeni svečeniki dokopali do oblasti. In ko je bila nič drugega kot samo fasada nared, je vsem ostalim spodnesla lestev.



Paradigmatičen je že nateg istospolno usmerjenih žensk in moških. 1990. leta so vse politične stranke v Sloveniji podpisale izjavo “Pravica do drugačnosti”. Ta je predstavljala prvi korak h koncu diskriminacije in polnemu državljanstvu homoseksualne populacije. Toda 1991. leta, ko naj bi se ustavi dodala tudi zagotovitev enakosti ne glede na spolno usmerjenost, so bile nedavne zaveze hitro pozabljene. Zakaj pa ne? Medtem je bil pravi cilj uresničen, “pravica do drugačnosti” pa že odvečno sredstvo tistim, ki so bolj enaki od drugih.
Zgodovinski spomin, vsaj njegov uradni del, ostaja tudi na ostalih področjih predmet praktične instrumentalizacije. Ko je bil še disident, naj bi Franci Zavrl dejal nekaj podobnega, kot češ, kaj, ko bi mačke vedele, kakšne sanje sanjajo miši. Deset let je dovolj. Dovolj dolgo, da so se zveri in ostali plenilci dokopali tudi do tega znanja. Predlog zakona o javnem zborovanju ni samo izjemno restriktiven, ampak tudi podkrepljen z izkušnjami iz preteklosti. Znotraj njegovih parametrov zbiranje pred Roško in podobne epizode iz pred-zgodovine neodvisnosti ne bile več mogoče. Konec je, skratka, politike ne samo kot protesta, temveč tudi kot solidarnosti do preganjanih, družabnosti s preostalimi svobodomislečimi, krepitve vere, da noben družbeno-ekonomski in političen red ni neminoven. Hvala bogu, si oddahne današnji parlament, tudi njegov sekularni del.
Lakaji, čakajoči v preddverjih oblasti, prav tako veselo rišejo meje, do katerih drobnica sme, dokler je ne popadejo volkovi. Ne samo po sodiščih mrcvarjeni no-vinarji, temveč včasih tudi kakšen njih pretepeni kolega, nam danes dajejo vedeti, da bomo jutri raje na dolgo in široko cincali, predno se bomo svobodno izražali, razpisali. Rubež Matjaža Pikala in tožba proti Dušanu Rutarju in Youth Handicapped Depriviledged - med drugim tudi zato, ker “skušajo z anarhističnih izhodišč rušiti sistem inva-lidskega varstva v Sloveniji” - je del iste vaje v slogu.

Enako na Metelkovi mestu, ki je samo metonomija Slovenije v celoti. Po desetih letih končno “prideš ven” in se napotiš v Monokel ali Tiffany. Tam te pa čaka policija. Brez objema, kaj šele poljuba, kot se ob tovrstnih prilikah šika, temveč v kompletni bojni opremi. Točno veš, koliko je ura: čas, da se iz lezbičnih in gej klubov z eno pičlo in posušeno kranjsko klobaso v roki zatečeš spet nazaj v domačijsko varnost klozeta.

Končni namen vseh teh in podobnih instrumentov stigmatizacije in ustrahovanja - popisovanje ter možnosti pregona in nasilja - je jasen. Uvedba samocenzure in samokontrole med prebivalstvom. Vsak naj bo sam svoje pokore in kesa gospodar, čuvaj svoje lastne, proračuna neobremenjujoče ječe.
In da ne bo pomote, za katero prebivalstvo gre. Policija na grobe iregularnosti v odnosu do migrantov ter domačinov, ki niso apriorno sovražno razpoloženi do tujcev vseh vrst, na katere jo opozarja Urad za Intervencije, odgovarja, naj se UZI “ne skriva pod krinko, da se slovenski narod svoje policije boji." Potem pa kleno doda: "Policija je v službi skupnosti in to je dokazala v najtežjih časih osamosvajanja...«
Ob takšnih črno-belih oziroma etničnih podtonih je razumljivo, da si nedemokratična javnost ne želi biti izven zakona, da si želi zaščite pravne države. Nič čudnega torej, da se v raziskavah javnega mnenja, večina izjasni kot tako ali drugače rasistično usmerjena.
Prav tako ni nenavadno, da dandanes o človekovih pravicah glasujemo na referendumih. Končno smo lahko odkriti: “judenzeichen” samske ženske, lezbijke, hendikepirane...bo le-to samo polepšalo in ji zato gotovo dalo več možnosti, da končno neha težiti in si poišče svojega pravega Martina Krpana, Petra Klepca ali Kralja Matjaža. Ti jo bodo gotovo znali potešiti. O nalogah čistokrvnih slovenskih mladenk smo se na pamet učili že v šoli: “…naj sinov zarod nov iz vas bo strah sovražnikov!”
Varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek je pred referendumom sicer svaril pred fašistoidnimi idejami. Toda kaj, ko izid v resnici ni bil pomemben, saj smo tako ali tako že pristali na igro, ki jo kot legitimno vidi tako ena kot tudi druga parlamentarna stran. Njihov nadaljnji obstoj pa je še kako odvisen od vnovičnega preštevanja naših glasov.
Drobnici je to ne samo dovoljeno, ampak ji je tudi dano, da kar se da spontano izpolnjuje te in druge zapovedi za tekoči delovni dan ali pa volilno nedeljo. V desetih letih neodvisnosti so se vsebine res morda spremenile, toda strukture ostajajo iste. Zato je povsem samoumevno, da je bila JNA nekoč svetinja, danes pa sta to Slovenska vojska in NATO. O tem je treba razsvetljevati tudi že v vrtcih.
Nič nas ne sme presenetiti. Enoglasje ostaja najboljše sredstvo konsenza. Ne samo, kar se NATA tiče, temveč tudi EU. Dejstvo, da parlament morda s svojimi vizijami o vstopih v te institucije ni najbolj reprezentativen odsev javnega mnenja, pa lahko odpišemo kot drobno tranzicijsko anomalijo, ne pa kot temeljni manko političnega ustroja tako socializma in kapitalizma samih po sebi.
Seveda, nihče ne zahteva izrecno, da vsakič, ko smo pionirke, mladinke, delovno ljudstvo, upokojenke in borke postrojene v kakšno novo Potemkinovo vas, spet poslušamo “zgodbe o uspehu”, navdušeno ploskamo ter vzklikamo. Toda, o usodi celotnega sveta se ne moreta pogovarjati samo dva - Bush in Putin - če si ostali drznejo pridati svoje.
In prav je tako. Plebs mora vedeti, kje so njegove meje. Kot “tovariši-gospodje” dobro vedo: vsaka kritika je kritikanstvo, je tudi že izjemno nevarna in protidržavna subverzija reda s strani notranjega sovražnika ter mračnih tujih sil. Te se samo sprenevedajo, da jih moti beda, v resnici pa so ljubosumni na blišč naših dosežkov. Pač, dokler ni drobnica “hišno strenirana”, naj se pred kislim dežjem Busheve administracije zateče pod njen raketni ščit. Če ne gre tako, pa so sankcije že vsem znane. Ni treba samo s pendreki, saj je prav Putin dokončno z zemljo zravnal tisto malo Čečenijo, ki je imela samo iste ambicije kot pred desetimi leti Slovenija sama.
Ne le lokalno, temveč tudi globalno: vsebine so res drugačne, toda strukture ostajajo iste. Hudič je samo v tem, da se vsakih nekaj let nekje najde nekaj ljudi, ki človekove pravice ter demokracijo, skromno željo po kreativnosti, samorealizaciji in miru vzamejo ne samo skrajno resno, temveč tudi kot še nedokon-čane projekte. Niso samo narodi tisti, natančneje njihovi veljaki, ki “hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan.”
Še sreča, da so ti - preostali - tako skrajšljivih jezikov in lomljivih kosti.


Vrni v seznam vsebine LESBO 11/12

Uvodnik | LLOBBY - notranji | Tema trimesečja | LLOBBY - zunanji |
ŠOLA | KULTURA | KLOZET | MEDIA | PORTRET | SCENA | PORNOVIZIJA | SUMMARY



Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE



Lesbo 15/16    Lesbo 13/14    Lesbo 11/12   Lesbo 9/10
Od desne proti levi: 9/10-15/16

Lesbo 8 Lesbo 7 Lesbo 6 Lesbo 5
Od desne proti levi: 5-8

Lesbo 4 Lesbo 3 Lesbo 2 Lesbo 1
Od desne proti levi: 1-4