LESBO 17/18
Id. 2002: TRANS
Od osmega potnika do pokvarjenih deklet
Zgodbe o lezbištvu, ki jih ustvarja popularna kultura
Nataša Sukič
Sigourney Weaver v “Osmem potniku”
Ko gledamo film, je pomembno, kako ga pravzaprav gledamo. Se v
njem vidimo, prepoznamo, gre v njegovi zgodbi za naše fantazije?
Tudi vpeljava sintagme "spolni subjekt" v sodobno filmsko
teorijo nas s poudarjanjem subjekta namesto družbeno determiniranih
kategorij moškosti in ženskosti vabi - tako kot Vasquez v filmu
Osmi potnik - da zavzamemo fleksibilen odnos do vprašanja spolne
subjektivnosti. Je Vasquez moški? Je ženska? Ne-ženska? On-ona?
Objekt? Subjekt? Biseksualna oseba? Lezbijka oziroma gej? Aseksualno
bitje? Nič? Kakšno je razmerje spolnega subjekta do reprezenta-cije,
pogleda, moči, razreda, rase? Kaj je ženskost in kaj moškost?
Kako je spolni subjekt reprezentiran v sodobni kinematografiji?
Kakšen užitek ponuja izrecno lezbični tekst povprečnemu gledalcu?
Kako se različne skupine gledalstva - lezbijke, geji, heteroseksualci
- odzivajo na takšen film? Navsezadnje, kdo sploh je ženska/lezbična
gledalka? Psevdomoški? Kakšni so užitki, ki jih popularna kinematografija
ponuja ženski/lezbični gledalki?
Lezbična gledalka je pravzaprav ženska gledalka, vendar ženska
gledalka z razliko. Kot je v knjigi Vam-pires and Violets ugotovila
Andrea Weiss, odnos lez-bijk do kinematografije spominja na ljubezensko-so-vražno
zvezo, polno pričakovanj, zapeljevanj, užitkov, razočaranj, besa
in izdajstev. Ravno ta paradoks je bistven za analizo konceptov
lezbičnega gledalstva.
iz filma “Tomb Raider”
Tako lahko na primeru filma Fried Green Tomatoes (1991) vidimo,
da "lezbično" gledanje filma ni zgolj preprosta identifikacija
(ali zavračanje) kinematografskih podob. To je eden tistih sodobnih
filmov, ki hkrati odpira in zapira lezbične "možnosti".
Film uporabi za vizualizacijo odnosa med Ruth in Idgie kode in
konvencije hollywoodskih romanc - dolge prizore tedaj, ko gledata
druga drugo. Njuna butch&femme estetika, ki predstavlja očitni
lezbični simbolizem, namiguje na tisto nikoli do konca izrečeno,
na "nevidno vidnost" v filmu - na njun intimni, ljubezenski
odnos. Kljub temu, da je bil film med lezbičnim gledalstvom (ki
se je v njem prepoznalo) dobro sprejet, pa ne gre spregledati
dejstva, da je to vse prej kot progresivni film, saj v bistvu
lezbijke (in tudi Afroameričane) marginalizira. Lez-bištvo prikazuje
kot že tolikokrat izpeto zgodbo o posebnem ženskem prijateljstvu,
vsebuje pa tudi celo vrsto prikritih rasističnih podtonov.
Kako naj torej lezbična gledalka (ob splošnem po-manjkanju lezbičnih
filmskih podob) "bere" tovrstne filmske reprezentacije,
ki jo znova in znova postav-ljajo v prostor med vidnostjo in nevidnostjo,
vmeščenostjo in nevmeščenostjo? Kako naj jih dekodira? So to pozitivne
ali negativne podobe?
So to homoseksualni ali zgolj heteroseksualni prikazi?
Eksplozija šik lezbištva je v sodobni kinematografiji strukturirana
tako, da je všečna večini gledalstva, kar pomeni, da se izgublja
subkulturno jedro lezbičnih reprezentacij. Zgodbe o lezbištvu,
ki jih ustvarja popularna kultura, prikazujejo lezbijko oziroma
njeno neodvisnost od moškega kot nestabilno, začasno, navidezno,
nerealno, večno fikcijo in s tem vzdržujejo sistem heteronormativno
urejenega sveta. Lezbištvo je v njih konstruirano kot fikcija,
fikcionalizirano je v fikcijo, s čimer se temeljni mit družbe
- heteroseksualnost - ohranja na svojem mestu.
Današnja izginjajoča filmska lezbijka, postavljena na različna
kulturna mesta, grozi lezbični gledalki z nestalnostjo lezbične
politične kategorije, saj opominja, da so lezbijke osebe brez
stalnosti, brez prostora, brez vidne zgodovine, brez zadostne
socialne varnosti, da bi lahko o(b)stale cele, kot lezbijke, vseh
devetdeset minut popularnega filma. Lezbični šik hkrati potrjuje
in zanika materialni obstoj lezbištva in lezbičnih življenj. Mnoge
reprezentacije pravzaprav zaigrajo preprosti ritual izginjanja,
v katerem je lezbijka sprva prisotna in nato izločena, spreobrnjena
v heteroseksualno žensko in/ali kako drugače izbrisana.
Poleg tega je, kot to dopoveduje feministična teorija že nekaj
desetletij, seksualnost v dominantnih oblikah zahodne kulture
definirana iz referenčnega okvirja "moškega" - belega
moškega, ki si je izsilil mesto subjekta vedenja, ženskam pa vsilil
mesto objekta: objekta njegovega vedenja, njegovega opazovanja
in njegove želje. Heteroseksualnost je ženskam vsaj dvakrat vsiljena
oziroma naložena: kot hetero-seksualnost - ženske lahko in morajo
doživljati seksualnost v odnosu do moškega; ter kot hetero-seksualnost
- seksualna želja pripada drugemu in v njem izvira.
V tem standardnem okvirju, vedno znova potrjevanem - tudi s strani
Julie Kristeve, teoretičarke, na katero se feministke pogosto
sklicujejo - velja, da karkoli že ženske čutijo do drugih žensk,
to ne more biti seksualna želja, razen če ni sprevržena, če ni
nenaravna imitacija moške želje. Tako Kristeva v Manic Eros, Sublime
Eros: On Male Sexuality v Tales of Love meni, da lezbične ljubezni
vsebujejo slastno areno nevtraliziranega, filtriranega libida,
brez erotične ostrine moške seksualnosti. Rahli dotiki, ljubkovanje,
komajda razločljive podobe, ki se prelivajo druga v drugo, ki
postajajo nejasne in zastrte, brez žarečih vzplamenitev v razplet,
raztopitev, spojitev... Sprostitev zavesti, sanjarjenje, jezik,
ki ni niti dialektični niti retorični, temveč miren ali mrk: nirvana,
opojnost in tišina. Raj ni ožarčen s faličnim eroticizmom, z njegovimi
intervali in odmori, in ko si prizadeva vzpostaviti se kot absolut
vzajemnega odnosa, se prikaže kot to, kar pravzaprav je - kot
ne-odnos. Skratka, lezbična seksualnost je ne-odnos ali ne-seksualni
odnos: seks med ženskama je lahko le dodatek, stranski tir, dodan
čar k ostrini moške seksualnosti.
Obstajajo pa tudi drugačne lezbične podobe oziroma upodobitve:
manj sublimne, zato pa tem bolj izprijene, če ne že kar "nemoralne".
Gre za prikaze ženskih odnosov v segregiranih ženskih okoljih
- v zaporih, na primer - ki so ena bolj priljubljenih kinematografskih
tem. Tipična slabost tovrstnih filmov je prikaz viktimizacije
žensk. Ti filmi so polni stereotipnih prikazov (običajni filmski
rekvizit je scena s tuširanjem) agresivnih osvajalskih lezbijk,
ki se 'spravijo' nad nedolžno žrtev, ki se je (spet stereotip)
pomotoma znašla v zaporu: bodisi je bila nevede soudeležena pri
kriminalnem dejanju bodisi je bila žrtev nore zaljubljenosti v
moškega, ki je bil morilec ali tat, bodisi se je nič kriva znašla
na napačnem mestu ob napačnem času.
Med filmskimi zapornicami prevladujejo naslednji tipi žensk: butch
lezbijke, starejše materinske figure, duševno motene ženske in
prostitutke. Običajno nedolžna zapornica, ki se je zgolj po pomoti
znašla med njimi, postane heroina, ki pomaga razkriti korupcijo
in kriminal v zaporu. Konec filma pa je ponavadi grenka življenjska
lekcija: ona izgubi 'nedolžnost'. Vendar pa gre kljub številnim
slabostim za filmski žanr, kjer je kot po pravilu prisotna lezbična
vloga, lezbična želja pa je reprezentirana preko številnih dejanj
- od dolgih in pomenljivih spogledovanj med ženskami in posebnih
romantičnih prijateljstev do seksualnih aktivnosti.
Pred kratkim smo na TV Slovenija II imeli priložnost videti prvo
sezono angleške serije "Pokvarjena dekleta" (Bad Girls)
(v Veliki Britaniji so posneli že peto sezono, nadaljevanka pa
je dosegla gledanost devetih milijonov gledalcev!). Kljub reciklaži
številnih klišejev in stereotipov (v nadaljevanki nastopajo v
nosilnih vlogah klasični "zaporniški" karakterji: soft
butch lezbijka Nikki, starejša materinska figura Monika, mlajša
materinska figura Helen (predstojnica zapora), narkomanke, preprodajalke
droge, biseksualka, prostitutka, obsesivno zlobna in sploh patološko
motena Shell itn.) se seriji uspe odmakniti od tipičnih filmov
tega žanra, še več, v primeru prikaza lezbične vloge uspe narediti
obrat za celih 180 stopinj.
iz britanske serije “Bad Girls”
Lezbištvo ne funkcionira kot družbeni odklon, Nikki pa - kljub
temu, da je v zaporu zato, ker je ubila nekega policaja - ni več
seksualna izprijenka in duševno motena iztirjenka. Nasprotno.
Ni patološka morilka, njen uboj je splet tragičnih okoliščin,
skorajda častno dejanje v obrambi svojega dostojanstva in dostojanstva
njene punce, Trishe, ko ju je policaj hotel posiliti. Skratka,
Nikki je žrtev represivnega sistema, ki ščiti svoje stekle "pse
čuvaje". Pa tudi sicer je simpatični lik, tiha zaščitnica
vseh, ki jih v zaporu ogrožajo bodisi osebne krize bodisi agresivne
sojetnice bodisi izprijeni paznik Jim Fenner. Nikki je pravzaprav
tako idealna, da bi to lahko mejilo že na osladnost, če bi bila
nadaljevanka izdelek hollywoodske produkcije, čemur pa so se Britanci
z odlično ekranizacijo, tekočo zgodbo, živimi dialogi in izjemno
izdelanimi karakterji vešče izognili. Tako Bad Girls niso ne žajfnica
niti še ena v vrsti "običajnih" zaporniških klasik,
ampak topla, človeška, pogosto tragična pripoved o eksistencah
na socialnem dnu, o njihovi ranljivosti, negotovosti, njihovih
strahovih.
iz britanske serije “Bad Girls”
Ne le, da nadaljevanka ne upodablja lezbijk kot seksualnih iztirjenk,
videti je, da gre za skrajno estetizacijo lezbičnih vsebin, ki
jih poosebljata Nikki in predstojnica zapora Helen, ki se iz epizode
v epizodo bolj in bolj zapletata v strastno ljubezensko razmerje.
Kljub številnim objektivnim oviram, zaradi katerih njun odnos
(razen poljuba) ostaja zaenkrat na platonski ravni, je zame, kot
lezbično gledalko, njuna želja - igralki sta jo zgolj s pogledom,
mimiko obraza in drobnimi kretnjami odigrali briljantno! - tako
močna, tako prepričljiva, tako otipljiva, da presega večino eksplicitnih
filmskih prizorov lezbičnega seksa, ki sem jih videla doslej.
To je tisto več, kar nam, lezbičnim gledalkam, ta nadaljevanka
ponudi. V mestu pogleda - mestu ženske, ki si želi drugo žensko,
mestu, iz katerega vsaka gleda na drugo z željo, in mestu, iz
katerega lahko vidimo njun pogled in njuno željo - se skriva odločilna
razlika v primerjavi s standardnimi mainstream upodobitvami lezbištva.
Žal filmov s prikazom ženske, ki si želi drugo žensko, ki vpisuje
željo v pripoved skozi oblikovanje sistema pogleda, tako rekoč
ni, saj tovrstne reprezentacije v dominantnih reprezentacijah
naše kulture preprosto ne obstajajo. Filmov o dveh ženskah, ki
si delita skupno (lezbično) fantazijo, ki je nujni predpogoj za
vzpostavitev lezbične subjektivitete, tako rekoč (razen v underground
queer cinema produkciji) skorajda ne vidimo.
Vrni v seznam kazala - LESBO 17/18
KULTURA
• Pridi, dala ti bom spet
• 18. Festival gejevskega in
lezbičnega filma
• Od osmega potnika do pokvarjenih deklet
• Lezbično izročilo
• Recenzije - glasba
• Recenzije - knjige
• Novice
• Fuksija
Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
Vrni na vrh
|
