LESBO 17/18
Id. 2002: TRANS
LEZBIČNO IZROČILO
Nicole Brossard
Najprej: ni vsaka pisateljica in vse ženske niso lezbijke. Tukaj
se ukvarjamo z dvema načinoma obstoja, ki se vpisujeta na obrobje
normalno-normativnega in imaginarnega toka jezika ter posledično
na obrobje realnosti in fikcije.
Preden gremo naprej, bi rada predlagala, da proučimo to vprašanje:
kaj je nujno za pisanje? Seveda bi lahko vprašala: kaj pomeni
pisati? Vendar se mi zdi bolj pertinentno - glede na naš predmet
- poskusiti odgovoriti na prvo vprašanje, ki delno vpliva na identiteto
lezbičnih pisateljic.
Če bi govorila na splošno, bi rekla, da mora človek za to, da
bi pisal, a) vedeti, da obstaja, b) imeti prepričljivo in pozitivno
samopodobo in c) mora se odzvati na notranjo potrebo - četudi
le v samoobrambi - po vpisovanju svojega zaznavanja in vizije
sveta v jezik. Z drugimi besedami, človek mora imeti željo, zavestno
ali nezavedno, da bi druge seznanil s svojo navzočnostjo in izjavil
svoj obstoj v svetu. Slednjič, človek mora: d) čutiti globoko
nezadovoljstvo s prevladujočim diskurzom, ki zanika razlike in
omejuje razmišljanje.
Skratka, pisati pomeni biti subjekt v procesu: premikajoč se,
spreminjajoč se, iščoč se. Da bi lahko pisal, mora najprej pripadati
sebi.
Na tej točki bi lahko zaključili, da je pisanje v praksi predmet,
ki se zlasti in najbolj dotika posameznice oziroma posameznika.
Ali, kot tako vešče pripominja Jean Piaget: "Človek, ki nima
občutka za možno pluralnost, se prav nič ne zaveda lastne individualnosti."1
To pomeni, da za zavest o sebi kot posameznici, kot edinstveni
v svetu, najprej potrebujemo prepoznavanje lastne pripadnosti
skupini ali kolektivu. Ne glede na etnično ali versko poreklo
vse precej vidno pripadamo kategoriji "žensk". Značilno
za ženske kot skupino je naš koloniziran položaj. Biti kolonizirana
pomeni, da ne misliš zase, temveč v prid "drugemu" in
da čustva vlagaš v službo "drugemu". Skratka, pomeni,
da ne obstajaš. Predvsem pa v lastni skupini ne moreš najti tistih
virov navdiha in motivacije, ki so bistveni za vso umetniško produkcijo.
Ključno je, da v svoji skupini najdemo prepričljive podobe, ki
nas lahko hranijo duhovno, intelektualno in čustveno. Kaj in kdo
navdihuje ženske? Kaj in kdo potemtakem navdihuje lezbijke? Na
integralen, nefragmentiran način. Morda bi v resnici morale razlikovati
med tem, kar nas motivira in kar nas navdihuje. Zato lahko rečem,
da me ženske motivirajo, ker sem kot ženska in kot feministka
med ženskami globoko motivirana za spreminjanje sveta, spreminjanje
jezika in spreminjanje družbe. Prav tako lahko rečem, da me lezbijke
navdihujejo, ker smo izziv za domišljijo in na neki način izziv
same sebi, kolikor moramo v tem svetu roditi same sebe. Samo z
dobesednim* ustvarjanjem samih sebe v svetu lahko
izjavimo svoj obstoj in odtod napravimo našo navzočnost znano
v redu realnega in simbolnega.
Ko rečem dobesedno roditi samo sebe v svetu, to zares mislim
dobesedno. Dobesedno pomeni tisto, kar je reprezentirano z besedami.**
Vzeto dobesedno. Vzeto z besedo. Kajti svoje telo, kožo, pot,
ugodje, čutnost, spolno slast vzamemo z besedo. Iz črk, ki oblikujejo
te besede, vzniknejo začetki naših besedil. Tudi svojo energijo
in modrost vzamemo z besedo in iz naše želje naredimo spiralo,
ki nas ponese v gibanje naproti smislu. Smislu, ki nastane z nami.
Ne proti-smisel ne napačna interpretacija, ki bi nas kot brezštevilne
drobne zvezde potegnili v okrilje patriarhalnega univerzuma. Mislim,
da bodo simbolno in realistično samo ženske in lezbijke sposobne
legitimizirati trajektorijo k izvoru in prihodnosti smisla, smisla,
ki ga izpeljemo v jeziku.
Biti na izvoru smisla pomeni, da v svet projiciramo nekaj, kar
je podobno temu, kar smo in kaj od/raz/krivamo o nas samih, za
razliko od patentiranih različic žensk, ki jih je iz nas naredil
patriarhalni marketing na plakatih in v resničnih osebah.
Pisati pomeni za lezbijko učiti se, kako sneti patriarhalne plakate
v svoji sobi. Pomeni učiti se, kako nekaj časa živeti s praznimi
stenami. Pomeni učiti se, kako živeti brez strahu pred duhovi,
ki predpostavljajo barvo golih sten. Z bolj literarnimi besedami,
to pomeni prenavljanje prispodob, vzpostavljanje novih analogij,
pretresanje nekaterih tavtologij, nekaterih paradoksov. Pomeni
tisočkrat začeti svoj prvi stavek: "vrtnica je vrtnica"2
ali z Djuno Barnes misliti, da je "podoba postanek misli
med dvema negotovostima".3 Prevzeti tveganje,
da bomo imele povedati preveč ali premalo. Tvegati, da ne bomo
našle prave besede, s katerimi bi natančno izrekle tisto, kar
si lahko predstavljamo samo me. Tvegati vse za univerzum, ki dobiva
oblike med besedami, univerzum, ki bi brez strasti, ki jo čutimo
do druge ženske, ostal mrtva črka.
Mislim, da je divja ljubezen med ženskama tako popolnoma nepredstavljiva,
da moramo za govorjenje ali pisanje o njej v vseh razsežnostih
skorajda na novo misliti svet, če hočemo razumeti, kaj se nam
pravzaprav dogaja. Svet pa lahko na novo mislimo le z besedami.
Zato se mi zdi lezbična ljubezen predvsem ljubezen, ki se zvečine
razteza onkraj okvira ljubezni. Nekaj v nas in vendar onkraj nas
- zdaj imamo uganko za pisanje in fikcijo in še zlasti za poezijo.
Ko smo to povedale, se mi zdi, da lezbijke zato, da bi stopile
v korak s tem, kar smo, potrebujemo posteljo, delovno mizo za
pisanje in knjigo. Knjigo moramo brati in pisati hkrati. Ta knjiga
ni objavljena, vendar smo že precej seznanjene z njenim stvarnim
predgovorom. V njem najdemo imena, kot so Sapfo, Gertrude Stein,
Djuna Barnes, Adrienne Rich, Mary Daly, Monique Wittig in druga.
Predgovor prav tako vsebuje določeno število biografskih pripomb,
ki poročajo o krivdi, poniževanju, preziru, brezupu, radosti,
pogumu, uporu in erotičnosti lezbijk v zgodovini.
Ta knjiga je prazna; predgovor nas napelje v sanje.
Vem, da lezbijke med ljubljenjem ne gledajo v strop, toda nekega
dne sem pogledala gor in videla, kako se mi je razodela najčudovitejša
freska, ki je ni videla še nobena ženska - častna lezbična beseda.
Bila je popolnom aresnična, ta freska, in na njenem spodnjem robu
je pisalo: lezbijka, ki ne izumlja sveta, je lezbijka v procesu
izginjanja.
Besedilo "Lesbiennes d'écriture" je bilo predstavljeno
na konferenci "Ženske in besede" junija 1983 v Vancouvru.
Objavljeno je bilo v Women and Words: An Anthology (Vancouver:
Harbour, 1985).
Nicole Brossard, The Aerial Letter (The Women's Press: Toronto,
1985), prev. Marlene Wildeman.
Prevedla Suzana Tratnik
1 Navedeno po Edgarju Morinu v L'Homme et la mort,
Collection Point, No. 77 (Paris: Seuil, 1976), str. 112.
* ang. literally, op. prev.
** v izvirniku s črkami - by letters, op. prev.
2 Gertrude Stein.
3 Djuna Barnes, Nightwood (1936; rpt. New York:
New Directions Paperbook No. 98, 1961), str. 111.
Vrni v seznam kazala - LESBO 17/18
KULTURA
• Pridi, dala ti bom spet
• 18. Festival gejevskega in
lezbičnega filma
• Od osmega potnika do pokvarjenih
deklet
• Lezbično izročilo
• Recenzije - glasba
• Recenzije - knjige
• Novice
• Fuksija
Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
Vrni na vrh
|
