Spoštovani!
V uvodniku desete številke »Slovenian Weekly« ugotavljate, da je Slovenija odprta družba in dokaz za to naj bi bila konec koncev tudi zmaga Sester na Emi, hkrati pa menite, da so “aktivisti, ki so v razgreti javni razpravi zagovarjali enakopravnost drugačnosti, s tem naredili več škode kot koristi.”
Vašega mnenja ne moremo razumeti drugače, kot poziv k utišanju glasov prav tistih ‘drugačnih’, za katere naj bi bila Slovenija prijazna in “odprta družba”. Razumevanje “razgrete javne razprave” kot zgolj posledice nepravilnosti v telefonskem glasovanju na EMI, je simptomatično zatiskanje oči pred povsem transparentnimi dokazi o obstoju različnih oblik homofobije, tudi institucionalizirane, v naši družbi. Rezultati raziskav Slovenskega javnega mnenja leta 1992 kažejo, da 42,5% vprašanih za soseda ne bi želelo imeti homoseksualca. Ta delež je bil leta 1995 61,5%, leta 1998 60,4%, leta 2000 pa 55%. Mednarodna raziskava ILGA-Europe je leta 2001 pokazala, da je v Sloveniji kar 49,4% vprašanih gejev in lezbijk že bilo žrtev nasilja ali nadlegovanja zaradi spolne usmerjenosti.
Seveda ne zanikamo, da so k razgreti razpravi prispevali zapleti z glasovanjem, a tisto, kar vztrajno ne želite videti, je, da je bilo problematično glasovanje hkrati le maska, za katero se je sprožil za nas prav nič presenetljiv val homofobije. Slednjo z neureditvijo zakonodaje (geji in lezbijke smo še vedno državljani z omejenimi človekovimi pravicami) podpirajo tudi vladne institucije. Razumemo, da je vaš cilj v izoblikovanju kar najlepše podobe Slovenije pred Evropo in svetom, a če ta temelji na zavajajočih podatkih, na pozivih, naj tisti, ki opozarjajo, da pri nas obstajajo tudi drugorazredni državljani in državljanke, raje utihnejo, potem je tako stališče uradnice slovenske vlade skrajno problematično in nedemokratično. Namesto da bi si prizadevali k zmanjšanju homofobije in jo povsem transparentno obsodili vedno, ko se pojavi, jo s prirejanjem resnice, s pozivom k molku, k prekrivanju in kar je še takega zgolj spodbujate. Se vam ne zdi, da ravno podoba, ki temelji na tako krhkih temeljih, dolgoročno v odnosu do Evropske unije lahko “naredi več škode kot koristi”? Kajti naivno bi bilo pričakovati, da bodo tisti, ki so diskriminirani, molčali.
Pismo objavljamo v medijih zato, ker nam na našo elektronsko pošto vztrajno ne odgovarjate.
S spoštovanjem,
ŠKUC Magnus, Miran Šolinc
Legebitra, Miha Lobnik
Out in Slovenija, Mitja Blažič
Roza klub, Brane Mozetič
