Ameriški pesnik kitajskega rodu Timothy Liu je izdal pet zbirk pesmi, zadnjo z naslovom OF THEE I SING v letošnjem letu (University of Georgia Press, 2004). Za svojo prvo zbirko VOX ANGELICA (Alice James Books, 1992) je prejel nagrado Norma Faber za prvenec, ki jo podeljuje Ameriško pesniško združenje. V letu 2005 bo pri založbi Southern Illinois University Press izšla njegova knjiga E PLURIBUS UNUN A.K.A. KAMIKAZE PILOTS IN PARADISE. Liu je profesor angleščine na Univerzi William Paterson v New Jerseyu.
(Izšlo pri založbi Lambda.)
Liu … je kot zoprno bister otrok, ki poje pred odraslimi, oni pa so vsako minuto manj skeptični in vse bolj polni spoštovanja. – Harvard Review
Kot nadarjen pesnik, kot odpadnik, ki ne more prenehati moliti, si Liu prizadeva ustvariti posvetne zakramente iz resničnih izkušenj, narediti vidne znake notranje miline. – Library Journal
Liu je še posebej vešč postmodernega, hladnega podajanja najbolj grobih resnic o medsebojni prepletenosti telesa in duha, hrepenenja in poželenja. – Choice
Indijansko poletje
To poletje je Charlie s črno kredo
narisal pičko in me naučil
kako obvladati abecedo.
Skoraj bi naju ujela moja mama,
ko sva brskala po njenih predalih in si oblačila
njene hlačke in obleke. Potem
ko sta se njegova starša razšla, je vsako noč
spal v moji postelji. Naučil me je
oviti svoje našobljene ustnice
okrog njegovega golega kurca,
kako zdrseti z jezikom preko njegove razpoke,
tako kot sem polizal lepilo na pismih domov,
ko sem bil na taborjenju. To poletje
sva jahala drug drugega kot konja,
in se bala Indijancev v grmovju
na robu strmine.
Potem se je končalo. Na letališču
sva jokala. Obljubil mi je
razglednice iz drugega sveta.
Ko se je spet začela šola,
sem si zaželel mu pokazati vse
znamke, ki sem jih polizal.
Pornografija
Nekaj strašljivega je bilo na tem
telesu, drobne gube po celi
koži, lasje, ki padajo preko
osvetljenih ramen, nič tanjši
od las moje matere na dan, ko sem jo videl
med tuširanjem, očarljivi biseri
vode so curljali dol, k njenemu temnemu v-ju.
Novost v moči mojih rok,
ko voljno slačijo žensko.
Občutil sem to neznano vznemirjenost krivde,
ker si jih nisem poželel,
plesalk, dvignjenih visoko v zrak, z nogami
razprtimi kot škarje nad mojo glavo. V glavnem
sem se bal svoje nevrotične mame:
Sedi, ko lulaš! Jaz ne bom brisala
pošpricanega sedeža. Ko smo enkrat gledali sliko Barišnikova
kako izvaja lastovke preko cele strani, je izboklina
med mojimi nogami otrdela, oči sem imel prikovane
na njegovo postavo, njegove mišice pa so bile plapolajoča zastava
dežele, ki sem jo želel spoznati. Kasneje sem se
delal, da prebiram časopise People in Times,
med njihovimi stranmi pa sem imel skrit Playgirl.
Življenje, ki ga nisem mogel imeti sem ukradel,
možje, boljši kot Barišnikov,
so mi pokazali trdo šolo plesa.
Sanjal sem, da sem se izgubil v Barišnikovi
garderobi, med množico njegovih kostumov, obešenih tam
kot duhovi, ki mu jih ni bilo več treba igrati,
v njegovih mislih so se kot srebrni mobili
vrtele balerine, bleščice so padale
z njihovih čarobnih palic, njegove roke pa razprte
proti kotu, kjer sem čepel. Gol
sem zdrsnil v telo ženske,
bela perjanica se je ovijala okoli
najinih nog, pas de deux najinih src,
poskakujoči oblaki, čvrsti kot sveže perilo, arabeske
mesečine prek betonskega neba
nad mestom v katerem se stotine mož
še naprej razkazuje na svetlečih straneh, ki sem jih
zatlačil pod žimnico, princeskino
skrito zrno graha, ki me je držalo pokonci celo noč
in mislil sem, da se ne bom nikoli več spustil.
113
Srečala sva se kot slepca, trudila sva se videti
drug drugega, tipala sva za besedami,
ki bi narekovale podobo – zdravnik,
odvetnik, študent– vse kar
nisva bila. Vseeno pa je bil on tisti, ki je opravil
večino govorjenja: od kod prihajaš
in kaj rad počneš?
Ko sla v sebi prenaša bolezen,
ta prehiti telo hitreje
kot rešilec, ki si utira pot
po natrpanih cestah.
Razdalja se je večala, ko je tema
prekrila najina glasova, izstreljena
skozi kilometre steklenih živcev,
okus obupa med najinimi zobmi:
ne odloži – kako ti je ime? –
pogovarjaj se z mano – razumeš francosko? – Grško? –
Nemško? – Zgoraj? – Spodaj? – Prvič? –
Sprosti se. Storil sem kar mi je rekel.
Vedel sem, da sem varen. Močneje. Vedel sem,
da sem sam. Tako. Vedel sem, da mi ga
nikoli več ne bo treba
poslušati. Naj ti prihaja. Vse hočem.
Nihče ni mogel prekiniti najine zveze,
spiralna vrvica zavita okoli mojega vratu,
pekoči centimetri pritisnjeni k mojemu razbolelemu
zapestju, ko sem se oklepal belega
obsega njegovega popolnega pasu.
Prevedel Tone Škrjanec
