Novo v zbirki Lambda.
Gašper Malej. 12. 07. 1975, 06’35, Koper. Odkritje črk v zgodnjem otroštvu. Izgubljenost (v besedah) med odraščanjem. Študij primerjalne književnosti. Prevodi sodobnih italijanskih avtorjev. Delo na področju duševnega zdravja. Svobodni poklic. Samota. Ljubezen. Bližina. Sanje.
Pravzaprav to ni odgovor na vprašanje, kako bo obstajala literatura v prihodnosti. Morda kot pismo, ki ga zapisujem brez besed, ko izpod stopnic gledam navzgor, v tvojo sobo. Na dvorišču so drevesa, s katerimi se pogovarjaš; pričakuješ moj prihod. Trkam. Stene odmevajo. Gola telesa se vrtinčijo v zraku. Naj vstopim: da se lahko premešava, posrkava z željnimi usti in spet razpreva, nenadni jedri samote, ko naju bodo začele prepisovati druge roke, morda prav tiste, ki niso več obsedene z edinstvenostjo svoje govorice.
Namesto zamaknjenega jezika: kmalu se bova spet preganjala po neskončnih diagonalah telesa in misli. Nihče ne bo vedel za razliko. Ampak vseeno: zadišalo bo po kruhu in limonovcih, nenadoma se bodo odprla vrata. Za njimi palača iz zlatega stekla. Tvoje otroštvo, ki se zrcali v mojem. Glas nevidne pevke, ki prebija obzorja: v jasnini bo sonce poldneva mirno žarelo ob soncu iz ognja in kamna. Lahko da nato objeta vstopiva v prostore sna, izlivanja neskončnega semena, ali se pogrezneva v užitek molka. Da nikdar ne zaspim v ozvezdju, ki ga določaš.
Tudi onkraj tišine so še tihe reke. Vzemi, da celo v tvojih rokah ostajam osamljen, in poimenuj to z vrtnicami ali prisotnostjo. Ko se polagoma spušča mrak in zalebdi med kosmi zraka; ko samota razprostre ogledala in jih obleče v škrlat. Tedaj prijezdi južna kraljica in množica glasnikov zatrobi v rogove. To bi bil lahko začetek pravljice; vendar se ne sklada s podobo tvojih prstov. Nagovarjajo me k vstopu v svet, od koder sem bil izgnan z otroštvom; grozeče dramijo pričakovanja v telesu žeje. Zagrizeš se mi v kri in boke; prestrežem fazanji klic in se počasi prelivam v belino, kjer nastaja nova konstelacija izmišljije. Zdaj so vsi predmeti na mestu: ogenj, kamni, čas. In tvoje solze v mojih očeh.
V neizprosni zgovornosti: veš, da lahko pripadam samo plemenu odpadnikov. Ekran zvezd še pomni, kdo sta bila Savonarola in Giordano Bruno. Preseneča me, da se vsak novi zapis tako razlikuje od prejšnjih; in nikdar ne izrečeš vseh glasov, ki so v ozadju. Obstaja tudi druga možnost: izničiti željo po imenovanju. Biti oblak oblaku, trava deževniku ali preprosto sfinga. Veliko besed poznam. Z njimi ali brez njih se počasi vračam proti izviru. Vmes lahko zapišem: hkrati sem tisti, ki se med nežno glasbo dotika tvojega spolovila. Vse je stvar odločitve: lahko te pozabim. Se razgrnem po pesku ali zgnetem v zrno; morda zgolj to šteje na koledarju spominov. Preveč nosim v sebi. Zato lebdim na meji; tudi tedaj, ko tvoja lahkost noče biti zgolj privid.
(iz cikla Izgovarjanje prisotnosti)
