Novo v zbirki Lambda.
Nasilje vdiranja različnih realnosti v integriteto posameznika in nasilno poseganje drugega; svoboda identitet(e) in razvijanje različnih vlog; drezanje v njeno seksualnost in njeno željo; življenje, poezija, pekel. V novi pesniški zbirki Repki je Kristina Hočevar, slovenistka in splošna jezikoslovka, avtorica pesniških zbirk V pliš (CZ, 2004) in Fizični rob (CZ, 2007), še ostrejša, radikalnejša, bolj ‘do krvi’ kot doslej. Pesmi sicer objavlja tudi v pomembnih slovenskih literarnih revijah (Primorska srečanja, Apokalipsa, Sodobnost), njena poezija pa je čedalje bolj prevajana in uveljavljena.
1
govori(va) o nacizmu in o estetiki in nobena od naju
ni nacistka, ampak zaradi estetike in mojih strahov in,
nimam političnega diskurza, ona z roletami čez, jaz v kotu,
pretrpiva s solzami na robu oči, pozno ponoči proti jutru se končno
dol dava povsem slečeni.
2
tvoje roke drgnejo levo in desno in obratno in male so očarane, ker obvladaš.
jaz se pa opominjam, spomnim se vseh njenih ignoranc, se zreduciram na misel
brez razmaha: gotovo dobro: pada, napada, umika se, grize in slači; gotovo dobro:
se spomniš?
3
če si brez moči, ko te trdno držim skozi mesto, vse glavne in stranske ulice,
ko utripava med lučmi, ne morem razumeti, zakaj dovoliš, pustiš, sploh bereš
:slepi kod publike.
4
s svojim pogledom mi zmehčaš upor. nasilje nevtraliziraš.
a jaz moram najti tvojega; priti do robnikov in koraka čez:
tebe in odtenkov tvoje krvi.
5
v vsej svoji fleksibilnosti venomer poskuša strukturo, jasno
videti koordinate. jasno videti polja, kamor lahko vstopa cela.
dovolj sem distancirana, da pišem iz dogajanja. to je usodnost
preživetega.
6
izmišljam si odgovore, zgodbe, mnenja, vseskozi si jih samo izmišljam,
zjutraj po telefonu, v avtomobilu na poti na vzhod, zvečer, za brusenje
celo, si izmišljam zgodbice, zanjo drive,
jasna tišina
je grožnja, zanjo mrzlo in srepo nebo.
7
biti hoče noter, en face, s posvetilom, z imenom lahko,
z razvidnimi oznakami. korakati iz ekrana v krilu iz rdečega žameta,
glamur in nova dekadenca pravi. glavni lik, če že ne prva, vsaj zadnja, ob tisti,
ki jo zapisuje dol. ne prenese ekshibicionizma, voajerizma. samo noter? hoče.
