Erzsébet Galgóczi: Znotraj zakona

Novo v zbirki Lambda.

Leto 1959. Obmejni vojaki na meji z Jugoslavijo ustrelijo mlado prebežnico Évo Szalánczky, v kateri poveljnik obmejne straže prepozna svojo nekdanjo neuslišano ljubezen. Odloči se raziskati njeno življenje in poiskati odgovor na vprašanje: Zakaj je nadarjena mlada novinarka bežala iz države? In – je bežala novemu življenju naproti ali v smrt? Po sledi njenih dnevniških zapiskov odkriva Évino samotno in trpko bitko. Nepopustljivo je razkrinkavala politične laži, jasno pa je izražala tudi svoje nagnjenje do istega spola. »Ta država je tudi moja država. Če vam je to všeč ali ne!« je govorila. Toda država ni hotela biti njena niti ni resnično želela njene ljubezni omožena sodelavka Lívia, s katero se je zapletla v ljubezenski trikotnik. Dvakrat odrinjena, po nizu konfliktov in tragičnih dogodkov, Éva zbeži proti meji … Kratki roman Znotraj zakona (1980) se uvršča med klasična dela srednjeevropske književnosti, v katerem pisateljica dvakrat prestopa družbene tabuje. Ob neprizanesljivem portretu madžarske stvarnosti po zatrtju vstaje leta 1956 opisuje tudi pretresljive zgodbe gejevske subkulture in izsiljevanja državnega aparata. Po romanu Znotraj zakona je nastal film Drugi način, ki je leta 1982 v Cannesu prejel posebno nagrado filmskih kritikov.

 

Erzsébet Galgóczi (1930–1989) se je rodila v bližini mesta Győr na Madžarskem. Nekaj časa je delala kot novinarka, kmalu pa se je kot svobodna pisateljica posvetila pisanju. Komaj dvajsetletna (1950) je osvojila prvo nagrado na natečaju za odkrivanje mladih nadarjenih pisateljev. Kasneje je kar trikrat prejela ugledno madžarsko književno nagrado, leta 1978 pa najuglednejšo Kossuthovo nagrado. Njena dela so prevedena v trideset jezikov.

Prevajalka Marjanca Mihelič prevaja iz madžarskega jezika v slovenščino. Za prevajanje in predstavljanje madžarske književnosti ter kulturno posredovanje jo je madžarska vlada leta 2012 nagradila z odlikovanjem viteški križ – madžarskim redom za zasluge.

 /odlomek/

  Marosi je našel med Évinimi zapiski nekaj strani, ki jih takrat ni razumel. Zdaj jih je ponovno prebral:

   »‘Kot bi slišala s kora katedrale: Lepa si bila, moja velika, moja luč, moja Lívia, kot jelka, dišeča kot snežni pršič, kot vršac v snegu, kot božič … Vse naokoli so se bleščala ogledala, klanjajoč se so v odsevu, zrcalila tebe in ti si bila opita z močjo svoje lepote. Gledala sem te vse bolj nemirna in mračna, vendar nisi več dojela opozoril, ki jih je oddajalo moje oko.’

   Nenadoma sem skočila pokonci: ‘Oprosti! ’ in odbrzela iz restavracije.

   Žarometi so nenadoma ugasnili, namesto ogledal se je vil po zraku smrad po palinki in cigaretnem dimu. Tribuna za gledalce se je izpraznila, nisi imela več komu igrati. Opazila si, da je kulisje skromno, moški pa pijani in prostaški.

   Legla si v puščobno hotelsko sobo in zaklenila vrata za sabo. Nisi mene zaprla ven. Samo iluzijo izbire si hotela obdržati.

   Spala sem v sosednji sobi, na drugi strani tanke stene. Morala sem poslušati, kako brcneš čevlje z nog, si umiješ zobe, kako postelja s slabimi vzmetmi sprejme tvoje telo. Čakala si, da bo potrkalo.

   Pokadila si dve cigareti in nič se ni zgodilo.

   Bosih nog si se prikradla do vrat in neslišno obrnila ključ. Spet si prižgala cigareto, a je nisi mogla pokaditi do konca, kajti bila je grenka kot izbruhan žolč.

   Grenka kot moj obraz, ko sem te zapustila na odru tvojih nečimrnih in cenenih igric.

   Nenadoma je vate zarezala misel, da me ne bo k tebi. Mislim namreč, da si se tudi z menoj samo igrala in da si takšna do vseh.

   Vrata si odprla za režaj in pokukala na hodnik. V motnjavi električne svetlobe so se skrivnostno vrstila vrata sob. Na sredini je tvoja, levo moja, desno soba Moškega. Od Moškega se je slišalo tiho smrčanje, od mene nič. Zaradi tega si vedela, da sem budna. Oblečena sem ležala na postelji s tistim izrazom na obrazu, s katerim sem zbežala iz restavracije, in čakala.

  Zaprla si vrata sobe, toda kot da bi ven zaprla zrak. Lotevala se te je fizična slabost. Dušilo te je. Tu ne boš zdržala, si natančno čutila, kvečjemu uro ali dve, strah te je bilo zidov, tišine, same sebe. S svojim lepim, odvečnim telesom si se vrgla na posteljo, toda kot da bi se zapletla v bodečo žico. Hodila si od sovražnega prvega do drugega kosa pohištva, obraz si pritisnila k okenskemu steklu in strmela v noč neznanega mesta – v noč, ki ni nikoli tako ravnodušna kot pozimi.

   Zakaj se okno ne odpira tja noter, v kaos duše?

   Zakaj nisem s teboj, da bi ti pomagala?

   ‘Človek je to, kar živi, pa vendar ne živi vsak skladno s samim seboj.’ – Kako sem že rekla včeraj zvečer, ko sva se dogovorili, da bova šli skupaj na deželo? – Večina živi tisti oleografski odtis, ki so ga izdelanega prejeli od družine, družbe, v katerega so se rodili. Ker zamudijo preiskovanje notranjih zakonov, če pa jih že poskusijo preiskati, se zgrozijo nad globinami, s katerimi bi se morebiti srečali v samem sebi. Za to, da bi bil človek sam svoj, osebnost, individualna pojavna oblika Biti, njena nepogrešljiva različica – pa se ne sme odvrniti od samega sebe, ampak se mora prej vzeti v roke. Nekako tako, kot vzame kipar v roke material, da bi ga oblikoval po zamisli, ki se mu brez oblike in kaotično svita v duši. Za to je treba imeti nezaslišan pogum! … Ta pot vodi preko negotovosti, dvoma in krize … Ko sem imela osemnajst let in sem postala polnoletna, ali veš, kaj mi je padlo na pamet? Ne to, da imam od tistega dne volilno pravico; ne to, da se lahko omožim brez dovoljenja svojih staršev; ne to, da lahko z dediščino – če bi jo imela! – že sama razpolagam –;  ampak to, da me lahko od tistega dne dalje obesijo zaradi stvari, zaradi katere bi me še včeraj samo zaprli v popravni zavod. Skratka, na misel mi je prišel zakon … Vsak človek je neumrljiv, ker živi naprej v svojih otrocih, znancih, neznancih, v vseh, na katere je vsaj malo vplival – človeštva pa vendar ne doživi prav vsak. Skratka, razmišljala sem o tem, kako ne smem storiti nič takšnega, zaradi česar bi me obesili, hkrati pa ne smem zamuditi ničesar, zaradi česar je vredno večno živeti … Naj navedem neko misel: ‘Konformista označuje to, da natančno izpolnjuje mesto, ki so mu ga odkazali v dokončanem svetu, ki obstaja tudi brez njega.’ – Tudi ti si takrat, ko si odšla učit na podeželje, hotela več, tudi ti nisi sprejela, da je svet že ‘izdelan’, tudi ti si ga hotela spreminjati in oblikovati …

   Na misel ti je prišla vsaka moja beseda in z vsako svojo besedo sem te srkala k sebi, kot lijak tekočino, ki so jo natočili vanj. Ogrnila si si haljo, šla iz sobe in neodločnih korakov krenila proti moji sobi. Počutila si se kot odvržen kamen, ki se nemočno pokorava edinemu zakonu: zakonu prostega pada, strasti, in to padanje je bilo tolikšen opoj, ki si ga v življenju čutila samo enkrat, vendar že čutila, in tam na hodniku ti je prišlo na misel tudi, kdaj je bilo to: ko si rojevala.

   Toda zakaj si mu rodila otroka, če ga nisi ljubila? Si ga hotela privezati nase? Si se hotela zavarovati in si ga zagotoviti?

   Ne, ne! Priznala bi, če bi bilo tako. Preprosto si hotela imeti otroka. Bila si mlada, vsa sijoča in zdrava. Novega človeka si hotela priklicati v življenje, ker si bila mlada, sijoča in zdrava in si hotela, da bi se še drugi človek veselil življenja, ki je v zadnji točki namenjeno samo sebi. Otroka nisi rodila možu, ampak sebi in hkrati tudi nekemu cilju izven sebe – kajti vedela si, da bo ta človek zate mnogoteri vrelec, za sebe samega pa še veliko več. In ta dvojnost je bila najbolj privzdignjena v doživetju te boleče odpovedi, pa vendar si rodila prav zaradi te odpovedi. Čriček je imel tri leta, postopek za razvezo je že stekel, izkusila si, da prinese materinstvo veliko več skrbi in stiske kot veselja – toda za čustva je to živahno kroženje krvi veličastno … Nenehno butanje valov, odprto morje, razgled, ki odpira vedno nova vrata v neskončnost. Ne vrelci sreče – ampak nekaj več – med spotikanjem na hodniku proti novemu vrelcu se ti je zdaj zasvitalo, da ni v življenju največ to, kar si poznala do takrat, ampak nekaj drugega, čemur še ne veš imena.

   Živiš v kalupu, ki so ga drugi ulili zate. Res je, da štrliš ven – zato si polna kompleksov, slabe vesti in iskanja –, pa vendar nisi nezaščitena, na tebi je ta oklep. Grobosti iz zunanjega sveta ne dosežejo golih živčnih končičev, temveč ta oklep, zato niso tako boleči. Seveda bi lahko to obliko, ki so jo drugi ustvarili zate, zdrobila samo, če bi zdrobila tudi košček sebe …

   Kaj pa če ne boš imela moči, da bi se iz črepinj zgradila na novo?

   Vedela si, da ta noč ne pomeni vprašanja biti ali ne biti. ‘Samo en človek je, brez katerega ne bi mogla živeti – in to sem jaz.’ – Če ti tega ne bi priznala, bi mogoče potrkala k meni? Če bi ti tudi jaz lagala kot drugi, da ne morem živeti brez tebe? Tako dobro dene človeku, če ne morejo živeti brez njega! Lahko se uspava s tem, da stvarstvo brez njega ne more obstajati … Toda jaz ne lažem in tudi v moji prisotnosti ni mogoče lagati. … Ne veš, kako si prišla v sobo Moškega. V njegovem pogledu je bilo več začudenja kot radosti. Haljo si odvrgla na tla in legla poleg njega. Spalno srajco je na običajen način odvozlal že Moški. Vse se je zgodilo na običajen način, ne da bi opazil, da lažeš.«

   So spet odločili gumijasti škornji? je razmišljal Marosi. Ali takrat že ne več?

Comments are closed.