OSCAR WILDE in drugi (pripisano): Teleny ali druga plat medalje

Novo v zbirki Lambda.

Anonimni – a večkrat Oscarju Wildu pripisani – roman Teleny ali druga plat medalje (1893) je večplastna pripoved o ljubezni in erotiki v mnogoterih oblikah ter obenem o pogledih nanje s stališča družbe s konca 19. stoletja. Je hkrati erotični roman in družbeni komentar, ki naslavlja angleško viktorijansko (in seveda tudi našo) dvoličnost in omejenost.
Mlada poslovnež Camille Des Grieux in pianist René Teleny se z magnetsko in že kar telepatsko privlačnostjo zbližata že čisto na začetku, potem pa se vse do tragičnega konca spopadata z lastnimi strahovi in zunanjimi pritiski, z biblijskimi obsodbami in s klasičnim sprejemanjem, z medicinskimi kategorijami in osebnimi stiskami.
Roman se naslanja na raznolike umetnostne, literarne in znanstvene navezave, predvsem je natančen v odslikavi medicinskih diskurzov, istočasno pa je izrazit odsev časa, v katerem je nastal, predvsem kar zadeva konstrukcije intimnosti in seksualnosti, a tudi v smislu fascinacije s tehnološkimi inovacijami, kot so na primer telegrami in elektrika (besedilo tako prežema skrivnostni in skoraj eksotični jezik elektrifikacije), in z znanstvenimi raziskavami paranormalnega.
Slovenski prevod Telenyja je opremljen tudi s spremno študijo, ki prouči okoliščine nastanka romana in njegove povezave z Oscarjem Wildom. Ne glede na avtorstvo pa je Teleny pomemben literaren dokument, ki nam predstavi tudi drugo plat književnosti in kulture 19. stoletja, plat, ki je bila vse prepogosto cenzurirana, zanikana in potlačena.

Oscar Wilde (1854–1900), irski pisatelj, pesnik, dramatik in avtor pravljic. Je najpomembnejši avtor angleške dekadence. Zaradi svoje homoseksualne zveze je bil za dve leti obsojen na prisilno delo. Dela: Slika Doriana Graya, Saloma, Hiša granatnih jabolk idr.

Andrej Zavrl je anglist in komparativist, prevajalec in učitelj. Za Lambdo je doslej prevedel dela Charlesa Silversteina, Jukia Mišime in Khaleda el-Rouayheba.

/ odlomek /

Kmalu sva bila v njegovih sobanah. Ko sva se znašla v majhni, slabo osvetljeni predsobi, je razširil roke in jih iztegnil proti meni.
‘Dobrodošel!’ je rekel. ‘Naj bo ta dom za vedno tvoj.’ Nato je dodal, bolj potiho, s tisto neznano, melodično govorico: ‘Moje telo hlepi po tebi, duša iz moje duše, življenje iz mojega življenja!’
Komaj je izrekel te besede, že sva se ljubeče božala.
Ko sva se nekaj časa ljubkovala: ‘Ali veš,’ je rekel, ‘da sem te danes pričakoval?’
‘Pričakoval si me?’
‘Da, vedel sem, da boš prej ali slej moj. Še več, čutil sem, da boš prišel danes.’
‘Kako pa to?’
‘Imel sem slutnjo.’
‘In če ne bi prišel?’
‘Storil bi, kar si nameraval storiti ti, ko sem naletel nate, saj bi bilo življenje brez tebe nevzdržno.’
‘Kaj? Utopil bi se?’
‘Ne, ne zares: reka je premrzla in pretemačna, za kaj takega sem prevelik sibarit. Ne, preprosto bi se uspaval – v večnem spancu smrti bi sanjal o tebi, v tej sobi, pripravljen, da te sprejmem, kamor ni stopil še noben moški.’
Ko je izrekel te besede, je odprl vrata v majhno sobo in mi pokazal, naj vstopim. Najprej mi je nosnice pozdravil močan, neustavljiv vonj po belih posončnicah.
Soba je bila zelo nenavadna, njene stene so bile prekrite z nekakšnim belim, mehkim, prešitim blagom, čez in čez okrašenim z matiranimi srebrnimi gumbi; tla so bila prekrita s kodrastim belim krznom mladih jagnjet; na sredini je stala prostorna zofa, na katero je bila vržena koža velikega polarnega medveda. Nad tem edinem kosu pohištva je stara srebrna svetilka – očitno iz kakšne bizantinske cerkve ali vzhodnjaške sinagoge – sijala z bledo migetajočo svetlobo, ki pa je zadostovala za osvetljavo bleščeče beline tega Priapovega templja, katerega častilca sva bila.
‘Vem,’ je rekel, ko me je povlekel noter, ‘vem, da je bela tvoja najljubša barva, da pristaja tvoji temni polti, zato sem jo dal namestiti zate in prav samo zate. Noben drug smrtnik ne bo nikoli stopil semkaj.’
Ko je izrekel te besede, je v hipu z mene spretno slekel vso obleko – kajti v njegovih rokah sem bil kakor speč otrok ali človek v transu.
V trenutku nisem bil le popolnoma gol, ampak razkrečen na medvedji koži, on pa stal pred menoj in se s sestradanimi očmi naslajal nad menoj.
Čutil sem, kako njegovi pogledi pohlepno padajo vsepovsod; zatopili so se mi v možgane in v glavi se mi je začelo vrteti, predrli so mi srce in mi razburkali kri, da mi je po vseh arterijah tekla hitreje in bolj vroče, švignili so mi po žilah in Priap si je odkril glavo ter jo divje dvignil, da je bila celotna prepredena mreža žil v njegovem telesu videti tik pred tem, da jo raznese.
Potem se me je z rokami dotaknil vse povsod in začel pritiskati ustnice po vseh delčkih mojega telesa, me s poljubi zasipati po prsih, rokah, nogah, stegnih in nato, ko je prišel do mednožja, je ves prevzet obraz pritisnil ob goste in skodrane dlake, ki tam tako obilno rastejo.
Ko je na svojem licu in vratu začutil valovite kodre, se je stresel od užitka; potem mi je prijel falus in nanj pritisnil ustnice. To ga je naelektrilo, nato sta vrh, potem pa še cela glavica izginila v njegovih ustih.
Takrat sem komaj ostal tiho. Med rokami sem stiskal njegovo skodrano in dišečo glavo, streslo me je po celem telesu, vse živce sem imel napete, občutje je bilo silovito, da me je skoraj spravilo ob pamet.
Potem je bil celotni stebrič že v njegovih ustih, vrh se je dotikal njegovega neba; z jezikom, sploščenim ali odebeljenim, me je žgečkal vsepovsod. Zdaj mi ga je požrešno sesal, zdaj grizljal ali grizel. Zakričal sem, zavpil sem, naj preneha. Takšne silovitosti nisem mogel več prenašati, ubijala me je. Če bi trajala le še malo dlje, bi izgubil pamet. Gluh in neusmiljen je bil za moje prošnje. Zdelo se mi je, da mi pred očmi švigajo strele, naliv ognja mi je drl skozi telo.
‘Dovolj – nehaj, dovolj!’ sem zastokal.
Živci so se mi napeli, prevzel me je drget, zdelo se je, da mi vrtajo v stopala. Zvijal sem se, bil sem v krčih.
Z eno od rok, s katerima me je božal po modih, mi je zdrsnil pod rit – prst mu je zdrsnil v luknjo. Od spredaj sem bil moški, od zadaj ženska, saj sem užitek občutil z obeh strani.
Moja vznemirjenost je dosegla vrhunec. V glavi se mi je vrtelo, telo se mi je topilo, žareče mleko življenja se mi je spet dvigovalo kakor ognjeni sok, peneča se kri se je dvigovala do možganov in me spravljala ob pamet. Bil sem izmučen, medlel sem od užitka, padel sem nanj – gmota brez življenja!
Čez nekaj minut sem bil spet pri sebi – neučakan, da zasedem njegovo mesto in mu vrnem ljubkovanje, ki sem ga bil pravkar deležen.
S telesa sem mu potrgal obleke, da je bil hitro enako gol, kot sem bil jaz. Kakšen užitek je bilo občutiti njegovo kožo ob moji vse od glave do nog! Še več, užitek, ki sem ga bil pravkar občutil, je še povečal mojo zagnanost, tako da sva se nekaj trenutkov stiskala in grabila, nakar sva se zavalila na tla, se ovijala in drgnila in plazila in zvijala kot vneti mački, ki se spodbujata v izbruh divjanja.
A moje ustnice so si želele okusiti njegov falus – organ, ki bi lahko služil kot model za velikanski idol v Priapovem templju ali nad vrati pompejskih bordelov, le da bi ob pogledu na tega boga brez kril večina moških – kar so mnogi med njimi tudi storili – zapustila ženske v zameno za ljubezen drugih moških. Bil je velik, ne da bi imel razmerja oslovega, bil je debel in zaobljen, čeprav nekoliko koničast; glavica – sadež iz mesa in krvi, kakor kakšna manjša marelica – je bila videti mehka, okrogla in okusna.
Na njem sem si pasel lačne oči, dotikal sem se ga, ga poljubljal, na ustnici sem začutil njegovo mehko, svetlečo kožo; ob tem se je premikal v svojem lastnem notranjem ritmu. Z jezikom sem mu nato spretno podražil vrh in mu ga poskusil poriniti med rožnati ustnici, ki sta se, napeti od ljubezni, odprli in spustili drobno kapljico iskreče se rose. Polizal sem kožico, nato vlekel celega in ga hlastno sesal. Navpično ga je premikal, jaz pa sem se ga z ustnicami poskušal trdno oklepati; vsakokrat ga je porinil globlje in se dotaknil mojega neba; skoraj mi je segel v grlo, in čutil sem, kako sam od sebe drgeta; premikal sem se hitreje, hitreje, hitreje. Divje me je grabil za glavo, vsi njegovi živci so razbijali.
‘Ognjena usta imaš – izsesal mi boš še same možgane! Nehaj, nehaj, celo telo se mi je vnelo! Ne morem – ne več! Ne morem – preveč je!’
Trdno me je prijel za glavo, da bi me ustavil, pa sem mu z ustnicami, z ličnicami, z jezikom še močneje stisnil penis; moji gibi so bili vse hitrejši, tako da sem po nekaj kretnjah začutil, da se trese od glave do nog, kot da bi ga napadla vrtoglavica. Zavzdihnil je, zastokal, zakričal. Curek tople, milnate, trpke tekočine mi je zapolnil usta. V glavi se mu je vrtelo; užitek, ki ga je občutil, je bil tako oster, da je mejil že na bolečino.
‘Nehaj, nehaj!’ je komaj slišno zastokal, zapiral oči in lovil sapo.
Mene pa je obnorela ideja, da je zdaj resnično moj, da sem popil ognjeni, peneči se sok njegovega telesa, resnični eliksir življenja.
Za hip me je krčevito zgrabil. Potem je otrpnil, pretreslo ga je takšno preobilje razuzdanosti.
Tudi sam sem občutil skoraj toliko kot on, saj sem ga v vsej silovitosti vneto, pohlepno sesal in s tem izzval obilno ejakulacijo; obenem pa so majhne kaplje iste tekočine, ki sem jo prejemal vase, počasi, boleče tekle tudi iz mojega telesa. Potem so se najini živci sprostili in izčrpana sva se zgrudila drug na drugega.
Kratek počitek – ne morem reči, koliko časa, saj se silovitost ne meri z umirjenim tempom Časa – in potem sem začutil, kako se njegov mlahavi penis ponovno zbuja iz spanca in se mi pritiska ob obraz; očitno je poskušal najti moja usta, tako kot se požrešen, a vsega sit dojenček celo v spanju drži materine bradavičke zgolj zaradi užitka, da jo ima lahko v ustih.
Usta sem pritisnil nanj in tako kot mlad petelin, zbujen ob rani zori, izteguje vrat in živo kikirika, je glavico porinil proti mojim toplim, našobljenim ustnicam.
Takoj ko sem ga imel v ustih, se je Teleny zavalil okrog in se dal v enak položaj, kot sem bil jaz; torej glavo je imel v višini mojega mednožja, le s to razliko, da sem bil jaz na hrbtu, on pa nad mano.
Začel mi je poljubljati batino, igral se je s košatimi dlakami, ki so rastle okrog, trepljal mi je ritnice in me božal po modih s posebno, samo njegovo spretnostjo, ki me je napolnila z neizrekljivim ugodjem.
Njegove roke so tako povečale užitek, ki mi ga je dajal z usti in s falusom, da sem bil kmalu čisto proč od vznemirjenja.
Najini telesi sta bili ena sama gmota drhteče čutnosti; in čeprav sva oba povečevala hitrost gibov, sva bila tako ob pamet zaradi pohote, da v tej napetosti živcev semenske žleze niso opravile svojega dela.
Zaman sva se trudila še naprej. Mene je razum nenadoma zapustil; izsušena kri si je zaman poskušala brizgniti iz mene in zdelo se je, kot da se mi vrtinči v krvavih očeh, skelela me je v ušesih. Imel sem napad erotičnega besa – napad norega delirija.
Kot da bi mi prevrtali lobanjo, hrbtenico razžagali na dvoje. Kljub temu sem mu penis vse hitreje sesal, vlekel sem ga kot sesek, poskušal sem mu ga izsušiti in začutil sem, kako mu utripa, drgeta, se trese. Nenadoma so bila vrata semenovoda odprta in iz peklenskega ognja sva se med točo gorečih isker dvignila na čudovito miren in ambrozijski Olimp.
Po nekaj trenutkih počitka sem se dvignil na komolec in oči razveselil s čudovito lepoto svojega ljubimca. Bil je pravi model telesne lepote, prsi je imel široke in močne, roke izoblikovane; v resnici še nikoli nisem videl takšne čvrste in obenem okretne postave, kajti ne le da na njem ni bilo niti kančka maščobe, ampak tudi čisto nič odvečnega mesa. Bile so ga sami živci, mišice in kite. Zaradi dobrih in gibčnih sklepov je imel svobodne, lahkotne, elegantne gibe, tako značilne za mačke, s katerimi ga je družila še prožnost, saj kadar se te je oprijel, se je zdelo, da se ovija okrog tebe kot kača. Še več, kožo je imel bisernato, skoraj mavrično belo, dlake po vsem telesu, razen glave, pa so bile povsem črne.
Teleny je odprl oči, iztegnil roke proti meni, me prijel za roko, poljubil in me nato ugriznil v tilnik, me po celem hrbtu zasul s poljubi, ki so si sledili v hitrem zaporedju in se zdeli kot dež iz cvetnih listov vrtnic, ki padajo iz kakšne razcvetene rože.
Zatem je dosegel mesnati polobli, ki ju je z rokami razprl in jezik porinil v luknjo, kamor je le malo prej potisnil prst. Tudi to je bil zame nov in vznemirljiv občutek.
Po tem je vstal in iztegnil roko, da bi me dvignil.
‘Zdaj pa,’ je rekel, ‘pojdiva v drugo sobo pogledat, če najdeva kaj za pod zob, kajti mislim, da resnično rabiva malo hrane, čeprav bi morda tudi kopel ne bila napak, preden sedeva k večerji. Bi bil za to?’

Comments are closed.