Pri založbi ŠKUC, zbirki Lambda, je izšla nova knjiga Milana Šelja. dobite jo lahko v knjigarnah, Infocentru ŠKUC ali naročite preko spleta na www.skuc.org
Milan Šelj (1960) je s prvo pesniško zbirko (Darilo, 2006) v slovenski prostor stopil kot pesnik, ki je s svojo osebno zgodbo opazno podrezal v družbeno akutno tematiko. V drugi (Kristali soli, 2010) je ostal družbeno angažiran pesnik, kolikor je vsaka zasebnost pač politična, a vendar na drugačen način, saj so lirične impresije precej bolj v ospredju. Tretja zbirka to dvoje postavlja v novo razmerje, predvsem pa daje velik poudarek poetiki, torej gradovom, ki nastajajo iz besed dveh različnih jezikov in kultur ter mnogih zgodb. Obenem se zdi pisanje v tretji zbirki tudi bolj zavestno igrivo, pesnik pa se velikih zgodb največkrat loti z ironičnimi razgradnjami (mdr. z naslovi in posameznimi retoričnimi figurami, kot so npr. rime), ki dajo vedeti, da se dobro zaveda, kako so gradovi, ki jih gradi, včasih samo v oblakih.
Zelo opazno je pesnikovo doživljanje pesnjenja kot nečesa temeljno erotičnega, a ne gre le za to, da Šeljeva poezija raste iz (izživetega) življenja, iz telesa, iz telesnosti (pa tudi iz Krasa, domače hiše, narave). Šelj namreč prepleta ljubezen in poezijo, ljubezen do poezije in poezijo o ljubezni. Prehodi med nagovorom ljubimcu in pesmi/poeziji so včasih zabrisani in zdi se, da naenkrat govori obema. Seveda gre tudi za pomisli o tem, kakšno je razmerje med dvojino in samoto in tudi moško telo ima jasno izrisane pomene, toda pri prvem se Šelj izogne stereotipnim odgovorom, pri drugem pa opazimo dobrodošel kontrast večno mlademu telesu, ki ga Šelj zariše s pozornostjo, namenjeno zrelejšemu telesu in celo že poslednjim stvarem.
Zbirka Gradim gradove je sporočilno jasna: v poeziji in življenju, če je med njima sploh kakšna razlika, si je treba drzniti, premagati strah in – spregovoriti. Spregovoriti o marsičem, kar je potlačenega, kar se razlikuje od družbene norme. Molk je prelahka rešitev, pravi Šelj, in retorična vprašanja nesmiselna. Ustaljeni vzorci (religije, skrivaštva) še zdaleč niso najboljša izbira, četudi se včasih, vsaj na prvi pogled, zdijo najlažja. Tvegati je treba svobodo.
Andrej Zavrl
