V zbirki Lambda je izšla nova knjiga.
Frank O’Hara (1926-1966) je osrednji predstavnik njujorške pesniške šole (tudi John Ashbery, Kenneth Koch, Jamesu Schuyler …), ki v povojni ameriški poeziji pomeni prvo in zadnjo avtentično avantgardo. Slikarstvo abstraktnega ekspresionizma v vzponu, razvejana nova, neakademska pesniška scena (čas bitnikov in oživljanja kozmopolitske tradicije Walta Whitmana), New York City v “zlati dobi” jazza, z Milesom in Billie Holliday, holivudski film, z Jamesom Deanom na plakatih; to je snov na platnu pesništva Franka O’Hare. Prijateljstvo, ustvarjalnost in druženje, ljubezen in kosilo, hitrost in prelétnost sodobnega velemestnega življenja v “čisti” obliki. Renesančna odprtost in ideološka neobremenjenost, smisel za humor in zavračanje trpeče grimase. Svoboda “telesa in duha” v navdušujoči obliki. O’Harin vpliv na življenje (poezije) tudi po smrti narašča. Sonce se samo nasmehne, kjerkoli se pojavi.
HOMOSEKSUALNOST
Torej si snemamo svoje maske, kajne, in držimo
jezik za zobmi? Kakor da bi nas predrli s pogledom!
Pesem stare vrane ni nič manj polna sodbe
kot izparine, ki uidejo iz človekove duše, kadar je bolan;
torej sem se ovil s sencami kakor s puhom
in si mel oči kakor v najbolj izbranem trenutku
zelo dolge opere, in nato smo stran!
brez očitanja in brez upanja, da se bodo naša
nežna stopala znova dotaknila zemlje, kaj šele “zelo kmalu”.
Zakon mojega lastnega glasu je tisto, kar bi moral raziskati.
Začnem kot led, s prstom pri ušesu, z ušesom
pri srcu, tisto ponosno uho pri odvrženi konzervi
na dežju. Prelepo je občudovati samega sebe
s popolno iskrenostjo, označevati zasluge vsake
od latrin. Štirinajsta ulica je pijana in lahkoverna.
Triinpetdeseta skuša trepetati, pa je preveč mirna. Dobri
ljubijo park in nesposobni železniško postajo,
in obstajajo božanski, ki se vlačijo gor
in dol po razpotegnjeni senci abesinske glave
v prahu, ki vlečejo svoje dolge, elegantne pete iz vročega zraka,
in da bi zmedli pogumne, kričijo “Poletni dan je,
in želim si, da bi bil zaželen bolj kot karkoli drugega na svetu”.
Prevedel Jure Potokar
