Novo v zbirki Lambda.
Drugi roman slovite angleške avtorice Sarah Waters, rojene 1966 v Neylandu, Pembrokeshire, tako kot še dva njena romana obravnava tematiko viktorijanske Anglije 19. stoletja. Avtoričino zanimanje in navdih zanjo izhajata iz njenega ukvarjanja z doktorsko disertacijo o lezbični in gejevski zgodovinski književnosti od 19. stoletja do danes. Nekoliko temačnejše delo od ostalih je bilo objavljeno maja 1999, večkrat nagrajeno in celo prirejeno za scenarij filma, katerega premiera se je zgodila junija 2008 na LGBT filmskem festivalu v San Franciscu. Pripoveduje zgodbo o srečevanju med Margaret Prior, žensko iz zgornjega srednjega razreda, ki po neuspelem poskusu samomora v ženskem zaporu Millbank v Londonu obiskuje zaradi prevare priprto spiritistko, Selino Dawes.
Prevajalka Teodora Ghersini je doslej objavila prevod romana Pisano na telo Jeanette Winterson. Prevajala je tudi krajše prozne tekste iz angleščine in italijanščine za Radio Slovenija (Dino Buzzati, Italo Calvino, Paola Capriolo, Giulio Mozzi, Dacia Maraini, Alberto Bevilacqua, Yvonne Vera, Jeffrey Green, Walter Macken idr.) ter nekaj filmov. Njena avtorska dela in prevodi so izšli v revijah Primorska srečanja, Mentor, Revija 2000.
odlomek
Ničesar od tega ni, to sem vedela, priznala na sodišču; in stalo jo je nekaj napora priznati to zdaj, meni. Zdelo se je, da nerada govori naprej, in vendar mislim, da je bilo tega več; napol je upala, da bom uganila. Nisem mogla. Nisem mogla vedeti, kaj bi lahko bilo. Zdi se le nenavadno in ne tako prijetno, da je dama, za kakršno sem imela gospo Brink, kdaj pogledala Selino Dawes pri sedemnajstih, v njej videla senco svoje mrtve matere in jo prepričala, da jo ponoči obiskuje, da bi se senca zgostila.
Toda o tem nisva govorili. Le spraševala sem jo naprej o Petru Quicku. Rekla sem: “On je tedaj prišel le zanjo? Le zanjo, je rekla. In zakaj je prišel? Zakaj? Bil je njen varuh, njen domači duh. Bil je njen nadzornik. “Prišel je zaradi mene,” je preprosto rekla, “in kaj sem lahko storila? Bila sem njegova.”
Zdaj je prebledela, na licih je imela barvne lise. Zdaj sem pričela čutiti njeno vznemirjenje, čutila sem ga rasti v njej, bilo je kakor svojstvo v jedkem zraku celice. Skoraj zavidala sem ji ga. Tiho sem vprašala: “Kako je bilo, ko je prišel k vam?” Zmajala je z glavo: O! Kako naj reče? Bilo je, kakor bi izgubljala svojo bit, kakor bi jo vlekli iz nje, kakor da je obleka, rokavice ali nogavice…
Rekla sem: “Slišati je strašno!” “Bilo je strašno!” je rekla. “Toda bilo je tudi čudovito. Meni je pomenilo vse, spremenilo mi je življenje. Tedaj bi se lahko premikala kakor duh, iz ene puste sfere v višjo, boljšo.”
Namrščila sem se, ne da bi razumela. Vprašala je, kako naj mi razloži. O, ni mogla najti besed … Pričela je pogledovati okoli sebe, da bi našla način, kako naj mi pokaže; nazadnje se je zazrla v nekaj, kar je ležalo na njeni polici, in se nasmehnila. “Govorili ste mi o zvijačah z duhovi,” je rekla. “Torej ?”
Približala se mi je in podržala roko, kakor bi si želela, da jo vzamem v svojo. Trznila sem in pomislila na obesek, na njeno sporočilo v mojem zvezku. Toda ona se je le nasmehnila, nepremično, in nato nežno rekla: “Odmaknite moj rokav.”
Nisem uganila, kaj namerava storiti. Pogledala sem v njen obraz, nato pa previdno potegnila rokav, dokler ni bila njena roka gola do komolca. Obrnila jo je in mi pokazala notranjo stran, bila je bela, zelo gladka in topla od obleke. “Zdaj,” je rekla, medtem ko sem zrla vanjo, “morate zapreti oči.”
Za trenutek sem oklevala, nato pa napravila, kar je želela; potlej sem zajela sapo, da bi zbrala pogum za kakršnokoli nenavadno reč, ki jo je nameravala storiti. Toda vse, kar je naredila, je bilo to, da je segla za menoj in dozdevno vzela nekaj iz kupa volne na mizi, zatem sem jo slišala stopiti k njeni polici in nekaj vzeti od tam. Nato je nastopila tišina. Oči sem imela tesno zaprte, toda začutila sem, kako veke na njih drhtijo, nato pa so pričele trzati. Dlje kot je trajala tišina, bolj negotova sem postajala. “Samo trenutek,” je rekla, ko me je videla trzati, in nato, čez sekundo: “Zdaj lahko pogledate.”
Odprla sem oči, toda oprezno. Lahko sem si le predstavljala, da je ponesla svoj topi nož k roki in zarezala po njej do krvi. Toda roka se je še vedno zdela gladka in brez rane. Držala jo je blizu mene, čeprav ne tako blizu kakor poprej; na njej je ohranila senco obleke, ki jo je prej obrnila k svetlobi. Mislim, da bi, če bi dobro pogledala, tam videla majhno hrapavost ali rdečico. Medtem ko sem še vedno mežikala in strmela, je dvignila drugo roko in trdno ponesla dlan čez kožo, ki jo je razgalila. To je naredila enkrat, dvakrat, nato pa še tretjič in četrtič, s premikom prstov sem na koži zagledala pojavljanje besede, napisane v škrlatni barvi – napisane grobo in dokaj bledo, toda povsem berljivo.
Beseda je bila: RESNICA.
Ko je bila povsem izoblikovana, je odmaknila roko, me opazovala in vprašala, če se mi zdi to bistroumno. Nisem mogla odgovoriti. Primaknila je roko in rekla, da se je moram dotakniti, in ko sem to naredila, da moram položiti prste k ustom in jih okusiti.
Z oklevanjem sem dvignila roko in se zazrla v konice prstov. Zdelo se mi je, da je na njih belkasta snov; pomislila sem na eter, duhovno snov. Nisem je mogla ponesti k jeziku, postalo mi je skoraj slabo. To je videla in se zasmejala. Zatem mi je pokazala, kaj je vzela, medtem ko sem sedela z zaprtimi očmi.
Bila je lesena pletilka s škatlico jedilne soli. Uporabila je pletilko, da je izpisala besedo; in vtiranje soli v črke jih je obarvalo škrlatno.
Znova sem se oprijela njene roke. Znamenja na njej so že bledela. Pomislila sem na to, kar sem prebrala v spiritističnih časopisih. Tam so zvijačo objavili kot dokaz njenih sposobnosti in ljudje so ji verjeli; gospod Hither ji je verjel, mislim, da sem ji tudi sama verjela. Tedaj sem jo vprašala: “Ste to naredili ubogim, žalostnim ljudem, ki so prišli k vam po pomoč?”
Odtegnila je roko, jo počasi pokrila z jetniškim rokavom in skomignila z rameni. Ne bi bili srečni, je odgovorila, če ne bi videli takšnih znamenj duhov. Je duhove napravilo kaj manj resnične, če je včasih pritisnila košček soli na kožo – ali pustila, da je padel cvet, v temi, v naročje kake dame? “Mediji, o katerih sem vam govorila,” je rekla, “tisti, ki objavljajo oglase … niti enega ni med njimi, ki bi se izognil takšni umetniji – ne, niti enega.” Rekla je, da pozna dame, ki so nosile igle za krpanje v svojih laseh, da so lahko nase pisale sporočila duhov. Pozna gospode, ki so nosili papirnate tulce, da bi v temi njihovi glasovi zveneli nenavadno. Bilo je običajno za poklic, je rekla: včasih duhovi pridejo, druge dneve jim mora pomagati…
In tako je bilo zanjo, preden je odšla v hišo gospe Brink. Pozneje – no, zvijače ji tedaj niso pomenile nič. Vsi njeni darovi bi lahko bili zvijače, preden je odšla v Sydenham! “Morda nikoli nisem imela sposobnosti – razumete, kar govorim? Nič niso pomenile v primerjavi s sposobnostjo, ki sem jo našla v sebi skozi Petra Quicka.”
Pogledala sem jo in nisem rekla ničesar. Vedela sem, da tega, kar mi je povedala in pokazala danes, morda ni povedala in pokazala nikomur. Glede širših sposobnosti, o katerih je zdaj govorila – glede njene izjemnosti -, no, nekaj tega sem občutila, ali ne? Ne morem zanikati, vem, da obstaja nekaj. Toda kljub temu je v njej skrivnost, senca v načrtu, praznina…
Rekla sem – kar sem rekla že gospodu Hitherju -, da ne razumem. Njene sposobnosti, ki so tako čudovite, so jo privedle tja, v kaznilnico Millbank. Rekla je, da je Peter Quick njen varuh, in vendar, prek njega je bilo dekle ranjeno, prek njega se je gospa Brink prestrašila – prestrašila do smrti! Kako ji je pomagal, ko jo je privedel tja? Kakšno korist je zdaj imela od svojih sposobnosti?
Pogled je obrnila proč od mene in rekla točno tisto, kar je rekel gospod Hither. Da so “duhovi imeli namene, za katere ne moremo upati, da bi jih dognali”.
Kaj so imeli duhovi povedati s tem, da so jo poslali v Millbank, jaz zagotovo nisem mogla dognati! “Razen če niso ljubosumni na vas, vas nameravajo umoriti in napraviti za eno izmed njih.”
Toda le namrščila se je, ne da bi me razumela. Bili so duhovi, ki so zavidali živečim, je počasi rekla. A tudi oni ji ne bi zavidali, v sedanjem stanju.
Medtem ko je govorila, je dvignila roko k vratu in podrgnila belo meso na njem. Znova sem pomislila na ovratnike, ki so bili tam pripeti, ter na vezi, ki so jih pričvrstili na njeni zapestji.
Njena celica je bila hladna in zadrhtela sem. Nisem mogla reči, kako dolgo sva govorili – mislim, da sva povedali veliko več, kakor sem tukaj zapisala – in ko sem pogledala v njeno okno, sem ugotovila, da je dan za njim zelo teman. Še vedno je imela roko na grlu; zdaj je zakašljala in pogoltnila. Rekla je, da sem jo primorala, da je preveč govorila. Stopila je k polici in vzela z nje vrč, spila nekaj požirkov vode in znova zakašljala.
Medtem ko je to počela, je k njenim vratom prišla gospa Jelf in zdelo se je, da naju opazuje; znova sem se zavedela časa, ki sem ga lahko prebila tam. Z obotavljanjem sem se dvignila in pokimala matroni, naj me osvobodi. Pogledala sem Selino. Rekla sem, da bova prihodnjič več govorili; prikimala je. Še vedno si je drgnila grlo in ko je gospa Jelf videla, da to počne, so se njene prijazne oči skalile, odpeljala me je v prehod, nato pa stopila na Selinino stran. Vprašala je: “Kaj je? Ste bolni? Naj pošljem po zdravnika?”
Stala sem in gledala, kako premika Selino, tako da je motna svetloba odprtine, skozi katero brizga plin, padla na njen obraz; in ko sem to naredila, sem slišala nekoga izgovoriti moje ime, pogledala sem k vratom sosednje celice in tam zagledala Nashevo, ponarejevalko denarja.
“Torej ste še vedno z nami, gospodična?” je vprašala. Nato je sunila z glavo proti Selinini celici in na ljubezniv, pretiran način rekla: “Mislila sem, da vas je začarala. Da so vas njeni duhovi odnesli ali vas spremenili v žabo ali miš.” Zadrhtela je. “O, ti duhovi! Ste vedeli, da jo ponoči obiskujejo? Slišim jih prihajati v njeno celico. Slišim jo, kako se pogovarja z njimi in včasih smeji – včasih joče. Povem vam, gospodična, za vse na svetu bi rada videla, da bi se nahajala v katerikoli drugi celici, samo ne v tej, ko slišim glasove duhov v nočni tišini.” Znova je zadrhtela in se namrdnila. Domnevam, da bi me lahko dražila, kakor me je nekoč glede ponarejenih kovancev; toda ni se smejala. In ko sem se spomnila nečesa, kar mi je nekoč povedala gospodična Craven, in dejala, da domnevam, da so tihi oddelki ženskam vzbujali domišljijo, je prhnila. Domišljijo? Morala bi poskusiti spati v njeni celici, je rekla, z Dawesovo kot sosedo, preden ji govorim o domišljiji!
Vrnila se je k šivanju, godrnjala in stresala je z glavo, jaz pa sem se pomaknila naprej vzdolž prehoda. Selina in gospa Jelf sta še vedno stali ob plinski odprtini: matrona je dvignila roke, da bi bolj čvrsto pritrdila naglavno ruto okrog Selininega grla, in zdaj jo je potrepljala. Nista me pogledali. Morda sta mislili, da sem odšla. Toda videla sem Selino, kako je položila dlan k roki, na kateri je bila izginjajoča rdeča beseda – RESNICA -, zdaj prekrita z raševinasto obleko; nato sem se spomnila konic svojih prstov, nazadnje pa okusila sol na njih.
Odprti torek @ Cafe Open
Marc Vilrouge (1971-2007), francoski avtor petih kratkih romanov, ki se vsi dotikajo nenavadnih tem. Po težki mladosti je pri dvajsetih pobegnil v Pariz, začel pisati in odkrivati svet spanca. Pri tem je gojil pravi kult psihotropnih snovi, s pomočjo katerih je živel neko drugo življenje – temu se je ob zastoju srca pri petintridesetih slednjič tudi prepustil. Njegovo zadnje delo, kratek roman Nemogoča knjiga, se začne kot pravljica, ki se prelevi v nočno moro. Junak se prepušča seksu, drogam, beži pred pričakovanji staršev, predvsem pa se vrti okoli svoje nezmožnosti pisati, okoli smisla svojega bivanja, na samem robu med spanjem in komo. Suho pripovedovanje brez iluzij, z nemalo družbene kritičnosti sodobnega sveta, nas stiska za grlo, dokler se ne konča na straneh črne kronike.
Cafe Open, Hrenova 19, Ljubljana
