Novo v zbirki Lambda.
Hervé Guibert (1955–1991) je avtor številnih romanov, novel, fotoromanov, knjig fotografij, zbirk esejev in člankov o fotografiji, filmskega scenarija, gledaliških tekstov in video filma, ki jih vse združuje njegova obsesivna želja kar najbolj zmanjšati razliko med osebno izkušnjo stvarnosti in umetniškim delom. Na to je nedvomno vplivalo njegovo dolgoletno delo časopisnega poročevalca in fotografa. Že njegova zgodnja dela so slikala in secirala najožji krog sorodnikov in prijateljev, včasih pospremljena celo s fotografijami. V romanu Mes parents (Moji starši) recimo razkrije materino željo, da bi se ga v času nosečnosti znebila, v pričujočem kratkem romanu Nor na Vincenta pa piše dnevnik svojega odnosa s fantom, od katerega naj bi se ukužil z virusom HIV. Tematika okužbe in aidsa je postala središče njegovega nadaljnega dela – v prvi vrsti romaneskne
trilogije o aidsu, za posledicami katerega je avtor kmalu umrl. Prvi del Prijatelju, ki mi ni rešil življenja, 1990 (slovenski prevod je izšel 1994 v zbirki Lambda) je sicer bila že njegova sedemnajsta knjiga, toda prva, ki je doživela izjemen sprejem bralstva in potrditev kritike. Že v prvih letih po izidu je bila prevedena v sedemnajst jezikov. Guibert velja danes za klasika novejše francoske proze, ki v svoji avtobiografski pisavi nenehno raziskuje odnos med resnico in fikcijo.
Brane Mozetič je doslej prevedel številne frankofonske avtorje, zlasti raziskovalce mračnih plati življenja (Rimbaud, Genet, Foucault, Daoust). Leta 1992 je v reviji Literatura objavil odlomke iz Guibertovega romana Moj sluga in jaz.
(odlomek)
Prvi stavek, ki sem ga o njem zapisal, še istega večera, ko sem ga spoznal: »Med vsemi dečki bom šel k tistemu, čigar čar je najmanj očiten, in poljubil bom pege na njegovem obrazu, vsa lepotna znamenja na njegovih bokih in tilniku.«
Prejšnjo noč se je celo večnost trudil, da bi vstopil vame, na trebuhu, s strani, s kremo, na hrbtu pod njim, z drugo kremo, z oljem, po katerega me je poslal v kuhinjo, niti stoje ni šlo, ker je premajhen. Hotel sem kondom, bil je roza z rezervoarjem; ko sem ga vzel iz zavojčka, da mu ga nataknem, sem vprašal: »Katera stran je prava?« Rekel je: »Zgleda, da se spoznaš na to, kar strah me je.« Hotel je sneti kondom, rekel je: »Ti pa res cvikaš, da bi dobil aids, a ne?« Kar naprej sem se opravičeval, se izgovarjal, da imam preozko rit, preveč suho. Slabo mu je stal. V nekem trenutku je legel name, me prijel za noge in si jih zataknil na rame, šepetal mi je: »Upogni se.« Nemogoče, da bi me zgrabil krč, postal sem pravi akrobat. Stokal je, bil je notri, iskal je moja usta, njegov jezik je vstopil, imel sem občutek, da sem ženska, ki jo fuka. Še drugič me je poljubil, imel je suha usta, njegova slina me je napajala, njegova dragocena hrana, ki jo pljuva po ulici.
Čuden občutek nadaljevati s pisanjem knjige, ki je bila izročena založniku šest mesecev prej in za katero je podpisan dogovor: pisati jo na posamezne liste, ne da bi jo natipkal, in jo prinesti ali poslati založniku, v skladu z radostmi in nesrečami, tako da se zmanjša razlika med menoj in knjigo, še bolj si ji blizu, še bolj znotraj nje, kot da se piše neposredno v knjigi.
Ko je zvedel, da sem na koncu le odprl pismo, ki mu ga je Pierre poslal na moj naslov, nobenega očitka, samo: »Zdaj vem, da si čudak.«
Zgodaj sem legel, ostali so bili še v salonu, niso slišali zvonca, spal sem, vstal, da sem dvignil slušalko, bil je Vincent, tako dobro je zvenel, da nisem prepoznal njegovega glasu, vprašal je: »Je pri tebi prav toliko ura?« Razložil mi je, da ni prišel, ker je našel delo ripperja pri snemanju filma, rekel mi je, da so tam zvezde, zmotil se je v njihovih imenih, dodal, da je pridobil deset kil, dolgo mi je govoril, potem sem legel srečen, in raje sem videl, da se ima tam dobro, kot pa da se slabo počuti poleg mene.
V Pradu, v drugem letu, sva se na vhodu ločila, da bi si vsak po svoje ogledala dvorane. Ko sva se na izhodu zopet dobila, v vrtovih, je bil z nekim moškim, nanj se je nalimal pedofil. Planil sem na tipa, hudo gledal in godrnjal kot volk, da jo je popihal, Vincent pa me je vprašal, kaj me je prijelo.
Drogo sem vrnil prijatelju, ki mi jo je bil nabavil.
To je bila preveč kruta pogodba: da bi se videla, je moralo njemu iti slabo in meni dobro.
Vincent ni prišel; ne samo da mi manjka njegovo meso, ampak so pričakovanja propadla, te sanje o potovanju, poglavitni obet je naenkrat okrutno potolčen. Tega jutra sem kot povožen.
Imeti pri sebi majhno količino droge, ko večer preživim z Vincentom, tudi če je ne vzamem, mi pomeni, kot da sem se oskrbel z balansirko, da grem do konca žice in se polastim njegovega telesa.
Bolela me je glava, prosil sem ga, naj mi masira zgornji del hrbta. Njegove izsušene, hrapave dlani, razpokane od glivic in čistil, so nalahno drsele po mojih ramah, moje srce jih je delalo mehke kakor svila.
Rekel mi je, da je njegova fantazija gledati žensko, ki si v vagino potisne kumaro; nato doda: »In ti, kaj ti fantaziraš?« Nič mi ne kapne.
Že dva, tri dni mislim na neko drugo knjigo (vedno je pravo veselje snovati novo knjigo), čeprav sem si govoril, da ne bom ničesar več sposoben narediti: lažni popotni dnevnik, ali lažni roman, pot okoli sveta v Camperju z Vincentom, orožje, in morda bi Vincent v zgodbi postal ženska, imenoval bi se Jane. Kot Jane Mansfield.
Zdi se mi, da mi je prejšnjič rekel: »Nikoli te ne bi mogel raniti.«
V tistem času sem imel malo denarja, a vedno stekleničko dragocenega parfuma. Predno je odhajal, mi je ukazal, naj mu prek prsi izlijem še zadnjo kapljo iz stekleničke.
Vsak dan ga blagoslavljam, ker ni prišel.
Drugi so čudoviti z mano, jaz pa nisem zares tukaj, jaz sem z drugim, ki ga ni tukaj, postajam odsoten, da bi se srečal z odsotnim. Če bi bil on tu, bi bil jaz gotovo nikjer.
Še vedno mi prepoveduje svojo rit, pravi, da je narejena za kaka.
Sumim, da je premišljeno uničil zaključek najinega zadnjega večera, ker se je že odločil, da se mi ne bo pridružil tukaj, morda je preračunal, da mi bo jeza omilila žalost. Ne bo več prišel, a je dovolj zvit, da mi ponudi ljubezensko moč iz najneznatnejšega upanja.
Neumorno sem nadaljeval skozi noč, v nekem trenutku sem mu šepnil: »Ti je všeč, da ti ližem jajca?« – odgovoril je: »Vse mi je všeč,« spal je že.
Poslušam glasbo, ki mi jo je poklonil (reggae). Ni mi všeč. To je dobra vaja.
Reče: »Ko mi ga fafaš, v svetlobi vidim, da si plešast, po tej strani.«
»Zvečer, ko pridem domov, se slečem pred ogledalom, cel dan mi je bila pred očmi samo moja grda faca, ampak imam vsaj to, lep trup, posebej mi je všeč tale mišica, pod roko, je tudi tebi všeč?«
Z Vincentom sva dober del noči preživela v poskusih, da me nasadi. To me je spomnilo na tiste mladostne neprespane noči v dvoje, na tiste prve, v katerih čutnost premaga izčrpanost, v katerih brezplodno iskanje užitka postane zanimivejše od pričakovanega užitka, in ko začnejo telesa oddajati nek čuden vonj, onkraj seksualnosti, znoj absolutnega.
Dragi LGBT-jevci! 
FUCK BARBIE žur v Monoklu, 28.7. 2007!
