SiQRD

V zbirki Lambda je izšla nova knjiga.

Adrienne Rich (rojena 1929) velja za eno najpomembnejših sodobnih ameriških pesnic. Karizmatična osebnost, ki je z obsežnim esejističnim (O lažeh, skrivnostih in molku, Lambda 28) in pesniškim opusom pomembno zaznamovala ameriško žensko pisavo. Materinstvo, solidarnost žensk, odnos med moškim in žensko, pluralnost spolnih oblik, odkrivanje kolektivne in osebne identitete ter skupnega jezika, ki naj omogoči izraziti moderno žensko senzibilnost, so glavne teme njene poezije. Pesnenja se loteva s pravo dramatično vnemo. Prizadeva si na novo brati preteklost in sedanjost. Ker bo le tako spet vzpostavljeno dostojanstvo ženske, pesnice, judinje, lezbijke. Gre torej za osvoboditev ženske in hkrati za govorico, drugačno od patriarhalne, ideološko obremenjene. Richeva želi vrniti besedi njeno nekdanjo magično in rotilno funkcijo, tisto psihično energijo, ki se sprosti v trenutku, ko se ženska začne gibati proti novemu prostoru, onkraj družbenih omejitev, ki jih vzpostavljajo moški.

ENAINDVAJSET LJUBEZENSKIH PESMI

I

Povsod po mestu mežika z ekranov

pornografija, znanstveno fantastični vampirji,

prevarani najemniki se upogibajo pod bičem,

tudi midve morava hoditi … nekako tako, kot da bi hodili

po od dežja razmočenih smeteh, skoz strnjene krutosti

najinih sosesk.

Spoprijeti se morava z življenjem, ki se ga ne da

ločiti od teh gnusnih sanj, tega kovinskega blebetanja,

te sramote in begonije ki nevarno pobliskava

s police šestnadstropne hiše,

ali dolgonogih deklet, ki se igrajo z žogo

na dvorišču nižje gimnazije.

Nihče ni pomislil na naju. Živeti hočeva kot drevesa

sikomore, ki plamenijo skoz žvepleni zrak,

kljub neštetim brazgotinam, bujno brsti

najina živalska strast zakoreninjena v mestu.

VII

Katera žival bi spremenila svoje življenje v besede?

Za kakšno zadoščenje gre tu?

- in vendar, pisanje kot je tole pomeni, tudi jaz živim.

Je vse to podobno zavijanju polarnega rosomaha,

ta modulirana kantata divjine?

ali, ko te daleč od tebe skušam ustvarjati v besedah,

kaj te samo uporabljam, kakor reko ali vojno?

In kako sem uporabljala reke, kako sem uporabljala vojne,

da sem se izognila pisanju o najhujšem -

ne zločini drugih, niti naša smrt,

ampak nemoč, da bi si dovolj strastno želela najino svobodo

tako da bi se poškodovani bresti, bolne reke, vse morije zdeli

samo znamenja te oskrumbe nas samih?

XII

Spiva, vrtiva se v krogu kot planeti,

ki krožijo po svojem polnočnem travniku:

dotik je dovolj, da spoznava,

da nisva sami v vesolju, niti v spanju:

sanjski duhovi dveh svetov,

ki hodijo po mestih duhov, se skoraj ogovarjajo.

Prebudile so me tvoje mrmrajoče besede,

izrečene svetla ali temna leta nazaj,

kot da bi govoril moj glas.

A midve imava različne glasove, celo v spanju,

in najini telesi, tako podobni, sta vendar tako različni

in preteklost, ki odmeva po najinih krvnih obtokih,

je polna različnih jezikov, različnih pomenov -

vendar bi v vsaki kroniki sveta, katerega del sva,

lahko bilo zapisano z novim pomenom

bili sva ljubimki istega spola,

ženski iste generacije.

Prevedel Ciril Bergles

Klub Tiffany se bo od nedelje, 27. oktobra naprej odpiral ob 21.uri.

Še obvestilo glede petkovih klubskih večerov za geje v Tiffanyju:

Klub je prvenstveno namenjen gejem in ker je ob petkih klub
premajhen za vse, ki bi radi pri nas žurali, smo žal morali začeti omejevati vstop vsem nečlanom/icam.

Vabimo vas, da se udeležite okrogle mize z naslovom “Seks v mestu”, ki se bo v okviru Študentske arene zgodila v sredo, 16. oktobra 2002 ob 16.00 uri, v predavalnici Lila na Ekonomski fakulteti.

Na okrogli mizi se bomo pogovarjali o tem, koliko smo Slovenci pripravljeni govoriti o spolnosti, o razlikah med narodi po odprtosti do te teme, o homofobiji itn. Udeleženci okrogle mize: Tina Gorenjak, igralka, Vito Rožej, igralec, doc. dr. Slavko Ziherl, psihiater, in Suzana Tratnik, pisateljica in sociologinja.

Vabljeni!

Akcija ŽENSKI TAXI – vabljene vse, ki bi želele v mobilni spovednici anonimno spregovoriti o ali proti nasilju nad ženskami in se brezplačno popeljati po Ljubljani ali okolici, ali na ogled razstave o ženskem taxiju.

Taxi bo stal na Prešernovem trgu. Sobota, 12. 10. (14.-15.ure in 22.-24. ure), nedelja, 13. 10. (12.-14. ure).

Akademska slikarka Aprilija Lužar bo v Ženski umetniški transportni terapevtski akciji skušala z ustvarjalno energijo najti konstruktivne načine razreševanja nasilja nad ženskami. ŽENSKI TAXI je prejel prvo nagrado na letošnjem mednarodnem natečaju V-DAY – Stop Rape Contest.

V sodelovanju s ŠKUC-LL.

V Veliki Galeriji Cankarjevega doma bo 17.9. ob 20. uri otvoritev razstave Marie Klonaris in Katerine Thomadaki z naslovom “Stranger than Angel ali Disidentska telesa / Corps dissidents / Dissident Bodies”.

MARIA KLONARIS / KATERINA THOMADAKI sta najbolj znani francoski ženski par, aktivni več kot 25 let na podrocju avant-gardnega filma, fotografije, spolnosti …

Kustosinji razstave sta Marina Grzinić in Nina Pirnat-Spahič.

Razstava je nastala v produkciji Cankarjevega dom, Ljubljana in s sodelovanjem Francoskega inštituta Charles Nodier v Ljubljani, ter ob podpori AFAA (Association Française de l’Action Artistique), Pariz.

Delo Marie Klonaris in Katerine Thomadaki obravnava pomembna vprašanja družbenega spola, reproduktabilnosti, enakosti in razlike. Njuna “intermedijska” praksa je usmerjena v “disidentska telesa,” kot so “zraščena Dvojčka,” ali interseksualni “Angel.” Ta nomadska telesa nas prisilijo, da uzremo potujevalne oblike zaznave, nove paradigme spomina in izgube. Klonarisova in Thomadakijeva proizvajata erotizirana, empatična in hrepeneča (raz)popačenja telesa, ki so globoko zakoreninjena v družbenem in naravnem okolju. Eksil in spremenjenost sta temeljni poziciji politike telesa, ki sta jo razvili v svojem delu. Njuna pot je spraševanje o položaju človeka v spolnih, telesnih in duhovnih razmerjih. Njuno delo spodbuja tako soočenje kot stik med vizualiziranimi telesi in telesom gledalca. Klonarisova in Thomadakijeva ustvarjata poglobljen miselni prostor, v katerem se človeško telo – naj je interseksualno ali žensko – sreča z zunanjim prostorom. Njuni vizualni modeli ne izvirajo iz nasprotovanja drugim umetniškim delom in se ne nanašajo neposredno na likovne iznajdbe, ampak se odzivajo na preoblikovalni potencial tehnologij. Že v svojih delih iz sredine osemdesetih sta pionirsko premislili o (post)industrijskem, modernem in človeškem skozi novo tehnologijo. Njuno stičišče umetnosti, kulture in politike zrcali, kako umetniki, intelektualci in aktivisti kritično posegajo v kulturo in politiko ter skušajo prikazati in obrniti kapitalsko logiko.

Marina Gržinić

Razstava je odprta do 3.11. 2002.

BIOGRAFIJA (izbor)

Maria Klonaris in Katerina Thomadaki sta medijski umetnici in filmarki, kustosinji in teoretičarki grškega rodu. Leta 1975 sta se ustalili v Parizu in odtlej ustvarjata filme, videodela, večpredstavne instalacije, performanse, fotografije in zvočne instalacije ter pišeta teoretska besedila. Vse od konca sedemdesetih let minulega stoletja sta vodilni osebnosti francoskega eksperimentalnega filmskega prizorišča. Uvedli sta “cinéma corporel” (kinematografija telesa) ter ustvarili subverzivna dela o telesu, ženski in androgini identiteti, o seksualnosti in nezavednem. Retrospektive njunih filmov in njuna razširjena projekcijska dela so bili leta 1980 predstavljeni v Centru Georges Pompidou, leta 1985 v pariški Galeriji Donguy in leta 1992 v Francoski kinoteki. Njuna dela pogosto prikazujejo v muzejih, galerijah in festivalih v Evropi, Severni Ameriki in na Japonskem. Leta 1985 sta ustanovili A.S.T.A.R.T.I. za avdiovizualno umetnost, interdisciplinarni projekt, v katerem se križajo tehnologije, teorije in umetniške prakse. V letih 1990, 1994 in 1998 sta zasnovali tri obsežne mednarodne razstave-konference Recontres internationales Art cinéma / vidéo / ordinateur in bili obenem njihovi kustosinji. Izdali sta številne članke in knjige. Uredili sta knjige Technologies et imaginaires, Dis voir, 1990; Mutations de l’image, A.S.T.A.R.T.I., 1994; in Pour une Ecologie de media, A.S.T.A.R.T.I., 1998.

Katerina Thomadaki je docentka na Oddelku za vizualne umetnosti in estetiko Univerze 1 v Parizu (Sorbonne) ter raziskovalka na Collčge Iconique (Inathčque de France) in v Centru za raziskovanje podobe/Centre de Recherche sur l’Image (Ecole doctorale, Univerza Pariz I (Sorbonne)). Maria Klonaris in Katerina Thomadaki sta sodelovali v lakanovski skupini na Ecole de la Cause Freudienne v Parizu(1980-1982), bili sta radijski producentki v Ateljeju za radiofonsko ustvarjanje/Atelier de Création Radiophonique, France Culture (1982-1995), poleg tega vodita delavnice v različnih alternativnih in institucionalnih okoljih (ženske skupine, psihiatrične ustanove, umetnostne šole …).

http://mkangel.cjb.net