V zbirki Lambda je izšla nova knjiga.
Esther, ki se je odločila, da se bo sama odvadila heroina, prvič po petih letih vstopi v novo leto brez drog. Samotno odvajanje je zanjo ponovno odkrivanje “normalnega” življenja, s katerim se ni mogoče zadeti. Preplavljajo jo spomini na preteklo ljubezensko zvezo z Irfanom, s katerim se je začela drogirati, prepričana, da imata onadva nekaj, česar ostali svet ne pozna. Toda heroin je zahteval vse – spolnost, življenjsko moč in uporništvo.
Esther na svoji poti odvajanja odkriva sebi lasten način odpovedi heroinu in hkrati prepoznava travme iz otroštva. Ponovno naveže stike z nekdanjimi prijateljicami in aktivistkami, s katerimi so skupaj izdajale radikalen feministično-lezbičen časopis.
Zadeta od življenja je iskrena pripoved o zasvojenosti, saj nam razodeva, zakaj se zdijo droge tako mikavne, osvetli pa tudi nekatere vzroke za predajanje omami. Watsonova s hladnokrvno, prečiščeno in duhovito prozo spretno zlaga privlačno pripoved o travmi in prizadevanju za ozdravitev, pripoved, v kateri prepoznamo čisto vsakdanje more in samotnosti.
Katy Watson se je rodila leta 1966 v Pittsburgu, v ZDA, odraščala je v Readingu, v Angliji. V Londonu je sodelovala pri underground lezbičnofeminističnih časopisih Shocking Pink in Bad Attitude. Zdaj živi v južnem Londonu s hčerko in z dvema mačkama. Je sourednica revije in piše nov roman. Zadeta od življenja (2002) je njeno prvo objavljeno delo.
Katy Watson, High on Life
© The Women’s Press 2002
Katy Watson
ZADETA OD ŽIVLJENJA
Prevedla Suzana Tratnik
1. POGLAVJE
Še prekleti zrak je bolel. Zunanji svet jo je stresel kot čeber mrzle vode v obraz. Mraz ji je žgal kožo, takoj predrl plašč in se ji v nekaj sekundah zarezal v kosti. Roke je potisnila v rokave in počasi krenila po cesti. Že zdaj je drgetala in tudi to je bolelo. Vse jo je spominjalo na heroin.
Že ob tej zgodnji uri so bile ulice polne ljudi, ki so se pripravljali na nočno praznovanje. Ko je stala na pločniku, se ji je približala skupina moških in žensk, njihov smeh se je odbijal od zidov. Za trenutek je bila ujeta mednje, zbegana in utesnjena; ko so šli mimo, je lahko spet zadihala. Moška na drugi strani ceste sta kričala proti avtu. Voznik je zatrobil in jima pomahal. Čeprav je bila ura šele osem, so se ljudje že pijano opotekali s pločevinkami in steklenicami v rokah, na bokih pa so jim bingljale torbe. Esther je bilo groza. Sovražila je silvestrovo in zelo dobro je vedela zakaj. Ker se ga je bala.
Čeprav do avtobusne postaje ne bi smelo biti več kot pet minut hoje, je trajalo večno. Že ko je stopila skoz vrata, se je počutila izčrpano. Povsod so se motovilili ljudje, kričali in dirjali naokoli, sama pa je stopicljala med njimi, kot da bi imela devetdeset let, in se zgrbila ob vsakem zvoku. Kljub mrazu ji je od napora zaradi hoje kar lilo po hrbtu in srce ji je tolklo, kot da bi bila tekla. Za trenutek se je ustavila in se, izogibajoč se beračevim očem, naslonila na zid Barclayjeve banke. Potem se je odvlekla še zadnjih petdeset metrov do postaje in se olajšano usedla na plastični sedež. Nekako se ji je posrečilo, da na poti ni omagala niti si ni premislila in se odpravila po drogo. Ta čudež jo je osupnil.
Na poti od doma do postaje je obšla pol ducata telefonskih govorilnic in vse so jo spominjale na drogo. V preteklih letih je že iz vsake panično klicarila in poskušala podrezati dilerje, ki so vedno zamujali. Stala je že na vsakem uličnem vogalu in čakala in minute so se ji vlekle, ko je hrepenela po tem, da bi zagledala dilerjev avto. Ko je nocoj zapustila svoje stanovanje, je bil že prvi mimoidoči videti kot džanki. Takoj jo je prešinilo: mogoče bi se lahko skupaj zadela. In najstnik, ki jo je prehitel na biciklu, je bil gotovo diler. Celo odsev uličnih svetilk na vlažnem makadamu jo je spominjal na deževno noč pred davnimi leti, ko je bilo vse skupaj še novo in se je iz trenutnega vzgiba zadela pri prijatelju. Potem je pritekla domov k Irfanu, kot da bi mu prinesla presenečenje sredi tedna.
Še vedela ni, da ji je ta spomin ostal. Toda zdaj se je veliko stvari vračalo, vse hkrati in svojevoljno.
Ves dan je v svojem stanovanju prebila v grozi, prepričana, da jo bo tega dne konec. Le kako naj bi ostala čista sredi vsega tega nesrečnega praznovanja in vdajanja užitkom? Vedela je, da je ne bi obvarovalo niti to, če bi se potuhnila doma. Stopila je okoli telefona kakor okoli speče kače. Ko se je začela odvajati, je sicer zavrgla številke vseh dilerjev, vendar so še vedno bili prijatelji in znanci, ki bi jih lahko poklicala in prepričala, da ji pomagajo urediti stvar. Njena obramba ni bila nič trdnejša od pajčevine. Trudila se je le, da ne bi stala na istem mestu toliko časa, da bi jo misel omrežila.
Tedaj se je na postaji zaradi mrzlega zraka, ki je pritiskal na očesna zrkla, hotela razjokati. Novo leto je že skoraj prišlo sem, v New Brixton, kjer so se te dni lokali, klubi in restavracije trli zraven beračev, razprodaj najdenih predmetov in gneva. Svet je šel naprej. Bo sama med tistimi, ki so zaostali?
Potem je pripeljala sedemintridesetica in tudi ta jo je spomnila na heroin. Kadar ni mogla nabaviti v Brixtonu, se je velikokrat odpravila na to isto pot v Peckham. Že vozovnica v roki je pričala, da je na poti k brezumni blaženosti. Kamor koli se je obrnila, povsod jo je heroin klical po imenu.
Tega dne je bila dva tedna čista.
In seveda ne bi smela obiskati svojega džankijevskega prijatelja Darrena, toda dovolj grozen je bil že sam načrt, da bo ostala trezna; če bi ta večer preživela sama, bi jo zagotovo uničil. Silvestrovo je nevaren čas, ko osebna spoznanja grozijo kot morske kače, ki jih je iz globine zbezala sprememba iz enega leta v drugo. Zato se je, tako kot vsi razumni ljudje, vedno zavarovala z alkoholom in drogo. Toda zdaj jo je praznoverje stisnilo ob zid, kajti začetek novega leta je tudi poln znamenj in nocoj je vedela, da bodo vse njene možnosti v prihajajočem letu uničene, če skoz polnočno zaveso ne bo stopila brez heroina. To je bila noč številnih možnosti, in večina jih je bilo slabih.
Hladen avtobus je zahrumel okoli vogala in mimo pisanih neonskih luči na trgovini, kjer so prodajali alkoholne pijače za sabo; vse pa je bolj spominjalo na pristaniški del Brightona kot pa na zadnje ulice južnega Londona. Utrnil se ji je spomin na poletno noč pred letom ali dvema, ko se je odpravila k Darrenu na vikend zabavo, ker sta bila njegova sostanovalca zdoma. Kolikokrat je sedela na istem mestu kot zdaj, s prepolnim želodcem metuljev, tako panična kot polna pričakovanja, in klela avtobus, ki je bil tako počasen?
Bilo je tako grozljivo. V vsakem trenutku svojega življenja v preteklih nekaj letih je imela isti cilj. In tako dolgo isto rešitev za vsako težavo. Zdaj bi morala spremeniti sleherni življenjski nagib: vse, kar je počela, in vse, kar je bila. To je bil seveda prevelik zalogaj zanjo. Le kako se bo kdaj naučila biti tako zelo drugačna?
V zadnjih dveh tednih ni bilo stvari, na katero ne bi pomislila že deset tisočkrat, pa vendar ji je srce zadrhtelo. Pot jo je zbodel pod pazduhami, ko je spet klonila pred gromozansko nalogo, ki si jo je zadala. Bolj ko je njen preplah naraščal, bolj jo je bilo strah, kajti preplah je bil sovražnik, proti kateremu se ni več znala bojevati.
Edina rešitev, ki ji je prišla na misel, je bila pomiritev živcev, a ni imela več nobenih sredstev za to. Odvajati se je začela s španskim valiumom, s prijetno in koristno drogo, ki ji je že zdavnaj pošla. Ni imela druge izbire. Ko je izstopila na končni postaji, se je namenila v najbližjo trgovino z alkoholnimi pijačami in kupila pol litra cenenega viskija z jelenovo sliko na nalepki. Odpravila se je po Pechamski cesti, mimo glasnejših in pijanih veseljakov, na neoznačen, na pol porušen blodnjak Peckham North Estate. Ko je prispela do bornega naselja, kjer je živel Darren, je bila omotična. Utrujenost se ji je zalezla v kosti. Zdelo se ji je, kot da bi ji bila odvzeta neka prvina, ključna sestavina njenega telesa, ki se je zdaj morala obnoviti iz niča. In to je bilo seveda zelo podobno temu, kar se je v resnici dogajalo.
Med vzpenjanjem po betonskih stopnicah si je morala odpočiti na vsakem podestu. In spet se je spomnila na heroin, na tisti jedek priokus, ki ti včasih pride v usta, še preden šut doseže možgane. Zdaj ga je lahko okusila v pričakovanju kot tisti Pavlovov pes. Le kako se bo kdaj osvobodila tega? Bila je preganjana in obsedena.
Vrata ji je odprl Darren. Bil je očitno žurersko razpoložen. Poleg svojih običajno umazanih vojaških hlač si je nadel sijoče rdeče uhane, lak za nohte ustrezne barve in svetlikajočo se turkizno bluzo.
“Živ, Esther, kako kaj?” Zdrobil jo je v svojem objemu.
Ko jo je spustil, se je zapičila v njegove oči. Zenice so bile kot bucikine glavice v globoki rjavosti. Bila je ljubosumna in preplašena obenem. Heroin je bil tako blizu. Bil je tam, v njegovi krvi, čisto blizu nje.
“Prinesla sem za pit,” je oznanila in dvignila steklenico viskija, da bi potrdila svoj namen.
Darren je skomignil. “Prav.” Kot vse, ki so na boljši drogi, tudi njega alkohol še malo ni zanimal.
Kuhinja jo je spomnila na to, kako sta si takrat, ko sta bila sama, kuhala nad plinom, in bila pripravljena poskočiti, čim bi ključ zaškrtal v vhodnih vratih. Darren ji je podal steklo in nasula je precejšen odmerek. Ljubeče ročno pridelan iz velikega kotla kemikalij. Malce je zakašljala, ko ji je prišlo v grlo.
V Darrenovi majhni dnevni sobi sta njegova tako imenovana sostanovalca Ross in Brenda s pivom v rokah sedela pred televizorjem. “Tako imenovana” zato, ker je bilo stanovanje v resnici njuno, Darren pa je med čakanjem na drugo nastanitev spal na kavču. Toda pri njima je bil že tako dolgo, da kaj drugega ni več prišlo v poštev.
“Kako si, Esther?” je vprašala Brenda, ki si jo je dobro ogledala. Darrenovo prepričanje, utemeljeno na kakor skala trdnih dokazih samoprevare, je bilo, da sostanovalca nimata pojma o njegovem uživanju drog. Videti pa je bilo, da jima tega sploh ni hotel pojasniti.
“Dobro sem,” je odvrnila, zavedajoč se, da najbrž ni bila ravno prepričljiva. Njen obraz se je zdel zategnjen in brezkrven, viski v njeni roki pa očitno ni bil izraz želje po zabavi. Vendar se njeno stanje ni prav nič tikalo Rossa in Brende. Ogrožala sta njeno pravico do zasebnega in dostojanstvenega sesutja. Le kam gre ta svet, če se ne moreš niti spozabiti v miru?
Usedla se je v kot, zravnana in prestrašena na lesenem stolu. Darren se je zrinil na kavč zraven Brende. Esther si je prižgala cigareto, ki se ji je tresla v roki. Viski je srebala tako hitro, kot je le mogla.
“Kaj nameravata vidva nocoj?” je vprašala Brenda.
“Ah, kaj pa vem.” Nagonsko je začutila, da gre za nekaj, česar ne bi smela. Potem se je spomnila, katera noč je bila nocoj. “Oh. Šla se bova nekam zabavat.” Čeprav sta se ji smrtni overdovz ali zaprtje v psihiatrično ustanovo zdela enako verjetna. Morda celo boljša.
Njene besede so počasi pripotovale do Darrenove zavesti. “O, ja.” Zadevo je dobro premotril. “Mislim, da bo prišel Vin in nas odpeljal na neko zabavo v Camberwellu. Sicer pa lahko greva na tisto, za katero ve Jaks.”
Esther si je natočila nov kozarec. Mogoče je bilo dobro, da je bil viski tako strupen in oduren. Tako je bilo več možnosti, da bo izžgal tisto, kar je bilo narobe z njo. In če se bo napila, bo mogoče lahko vsaj ponoči spala, kar bi se zgodilo prvič, odkar se je začela odvajati. Komedija na televiziji se je bližala vrhuncu. Moški je pravkar pritekel nazaj v kuhinjo in videl, da mu je na štedilniku zagorela večerja. Začela se je počutiti malce mirneje. Ni bilo nobenega razloga več, da ne bi zmogla prebiti te noči. Zdaj je imela strategijo. Posvetilo se ji je, da bi morala vprašati Rossa in Brendo, kaj bosta počela nocoj, vendar je bilo kratko malo tako odveč.
“Midva greva na Živalsko farmo,” se ni pustila motiti Brenda.
“Veliko stane,” je zagodrnjal Ross.
“Kaj pa misliš? Saj je vendar novo leto.” Obrnila se je k Esther. “Toda najprej si bomo ogledali film, ki sva si ga sposodila na videu.” Zdelo se je, da je nenadoma onemela.
“Mhm,” je Esther brezupno nezainteresirano prikimala.
Napisi so napovedali konec televizijske komedije. Ross in Brenda sta utihnila.
“Film je Trainspotting,” je končno rekla Brenda svojim kolenom.
Ross se je nekoliko skrčil na svojem sedežu. “Vse drugo je bilo sposojeno. In jaz ga še nisem videl.”
Pravkar se je začel zabavni program s triki. Navihan gostitelj je že stresal nekaj, kar je bilo podobno lesnim opilkom, na ramena nekega gosta. Esther si je prižgala novo cigareto. Zdelo se je, da se samo Darren ni pustil motiti. Videti je bil enako sproščen kot prej.
Ross je vstavil video kaseto in prevrtel oglase. Esther je že videla film, z Irfanom. Če je v zadnjih desetih letih džanki videl kakšen film, potem je videl tega. Kot mafijci gledajo Botra, tako džankiji gledajo Trainspotting. Če sploh pridejo do tega, seveda. In v svojih sobah lepijo plakate iz filma. Zadovoljni so, ker nekdo misli nanje: lepo je, če nekdo poskrbi za tvoj prosti čas.
Prvi prizor je bil natančno tak, kot se je Esther spominjala. Ewan McGregor in prijatelji tečejo po edinburških ulicah, preganja jih policija. Ewana zadene avto, vendar mu ni mar. Samo smeji se kameri v obraz. Potem Iggy Pop zapoje “Lust for Life”, ki se sliši kot posneti adrenalin, in zdaj je jasno, da je zasvojenost s heroinom najbolj razburljiva stvar na svetu.
Potem se prizorišče spremeni. Skupina ljudi poseda v umazanem stanovanju; pribijajo se in govorijo o Jamesu Bondu. Kolikor se spomni, tega prizora še nikoli ni videla. Je mogoče, da je gledala drugo različico filma? Igralci se drug za drugim šponajo in se delajo, da se počutijo orgazmično, ali pa se zvrnejo na hrbet. Esther se je rahlo nasmehnila: vsi pač ne morejo biti strokovnjaki. Kljub temu jo je njihovo posnemanje spomnilo na lastne občutke, ko ji je glavo razneslo od vročega ugodja. Mar tega res ne bo nikoli več doživela?
Na vratih je pozvonilo in Brenda je šla odpret. Darrenov prijatelj Vin se je opotekel v sobo. V eni roki je nosil vrečko, ki se je bočila od steklenic. V drugi je držal odprto steklenico, omotano v papirnat škrnicelj.
Posrečilo se mu je, da se je najprej osredotočil na Esther, in si očitno zaželel, da se ne bi. Iskal je prijateljski obraz v sobi.
“Hej, Darren, fant. Všeč so mi uhani.” Zdrsnil je na tla zraven kavča in srknil iz steklenice.
Na filmu so se še naprej vrstili prizori, toda Esther še vedno ni prepoznala nobenega. Bilo ji je malo neprijetno. Ali je bila res tako zadeta, ko je gledala film? Obrnila se je k Darrenu, da bi videla, kako se zdi njemu, in ugotovila, da se je soba zavrtela, ko je premaknila glavo. Končno. Seveda pa to ni bilo tisto, kar si je želela: ni bil šut. Šut te otopi, pomiri in te ogrne s popolnim mirom. Vendar alkohol zabriše meje in ostre robove, omehča tvoj nadzor in ti pusti, da plavaš v prepričanju, da si pripravljen na vse. Nekoč je Esther z veseljem popivala. Preden je poskusila hors, je veliko pila; to je sprejela kot dejstvo, nujno za preživetje. Toda heroin je vse to spremenil in zdaj ji je bilo neugodno zaradi viskija. Njeno upiranje očaranosti je bilo namreč vse šibkejše.
Tedaj si je Ewan na ekranu kuhal odmerek. Bil je temno rjav, testnat in moten, ko ga je potegnil v brizgo. Esther ga je skorajda opozorila. Nihče pri zdravi pameti si česa takega ne bi vbrizgal. Očitno so ga nategnili.
“Prekleto sranje,” je zgroženo vzkliknil Darren, potem pa obmolknil, da ne bi izdal skrivnosti svojima sostanovalcema.
Na vratih je spet pozvonilo. V sobo je planil moški, ki ga Esther ni poznala.
“To je Andy,” ga je predstavila Brenda.
“V redu, stari, v redu,” je izrazito prikimaval naokoli po sobi. Obraz se mu je svetil od potu in njegove zenice so bile ogromne temne luknje. Divje je mlel žvečilko. Esther si ni mogla predstavljati nič hujšega od tega, kar se je dogajalo v njegovi glavi.
“A hočeta svoje zdaj?” je vprašal Rossa in Brendo, ko se je usedel na tla. “Tapravi so, vesta, zafukano tapravi.”
Ross je odkimal.
“Ne, ne še zdaj,” je rekla Brenda. “Počakala bova, dokler ne prideva tja.”
Še naprej so gledali video. Tedaj se je Esther zbala. Čarobna romanca po imenu heroin se jo je z vsakim vdihom bolj polaščala. Vedno znova jo je vdihavala; ni je bilo mogoče ustaviti. Slika injekcije na ekranu jo je spomnila, kako čudovito je, ko si prebodeš lastno kožo in odpošlješ tisti ljubezenski val, ki ti zdrvi po žilah. Blede, gole roke so jo opominjale, kako si je njena koža želela biti načeta in kako dolgočasno in pusto je vse, če obtičiš na površini. Čeprav se je ob prizoru overdovza počutila nekoliko vzvišeno, saj ni bil podoben nobenemu od tistih, ki jih je videla sama; vendar jo je spomnil, kako lep sen je uničenje, veliko lepši od življenja.
Zadnja dva tedna je poskušala vse to pozabiti. Poskušala se je trdno oprijeti druge vednosti: da je zasvojenost enolična in strahotna, dolgočasna in ponižujoča. Kakor lov za počasno smrtjo v življenju, ki je hkrati bedno in prazno. Toda zdaj je viski odplaknil te razloge in zaradi svoje ljubezni je postajala vročična. Spomnila se je, da je heroin najbolj fantastična norost, ki ti jo lahko da to življenje, norost, tako lepa, da je boljša od prisebnosti. Čeprav je bil viski le posmeh tej blaženosti, je spiral njeno odločnost.
Spreletel jo je srh. Spravila se je na noge in pobrala steklenico viskija. V kuhinji ga je zlila v lijak. Poskušala je umiriti svoje misli. Podrgnila se je po notranji strani podlahtnice, ki je tako hrepenela. Mogoče je Darren kje kaj pustil. Z očmi je preletela kuhinjo, kakor da se bodo zdaj zdaj prikazale igla, vata ali čisto majcena kapsula. Le kako bo nehala s tem?
Poskusila se je nekoliko zbrati in odpeljala se je nazaj v dnevno sobo. Ni mogla verjeti, da so drugi še naprej gledali video, kakor da ne bi bili ničesar opazili.
“A boš pir?” je ponudil Ross. Prazne steklenice so se kopičile ob njegovem stolu.
Esther je pozijala. Bilo je neverjetno: sploh se ni šalil. Našobila je usta. “Ne.”
Ross je skomignil in se spet posvetil ekranu.
Esther je storila enako, saj ni bilo kaj dosti izbirati. Tedaj se je film bližal koncu in Ewan je govoril čez posnetek, zatrjujoč, da je pravo življenje, z vsemi svojimi cenenimi priboljški, bedno rutino in žalostnim materializmom, v resnici boljše od zasvojenosti z drogami. Esther se je uprlo. To je bil le beden izgovor. Doslej je bil film še smiseln, konec pa je čisto za lase privlečen. Mogoče naj bi bil ironičen, a sama tega ni zaznala. Le kako bi se lahko ta smešen seznam domnevnih življenjskih prednosti komu zdel privlačnejši od heroina?
Odjavni napisi so stekli.
“Dobro je bilo,” je rekel Darren.
“Kul,” je rekel Andy, ki je še vedno žvečil.
Razen prvih dveh minut se Esther ni spominjala niti enega prizora.
“Moj Bog, koliko je že ura,” je rekla Brenda. “Bolje, da se grem oblečt.”
Ross je ustavil video in televizor se je glasno vklopil. Nekaj se je dogajalo z občinstvom v studiju. Brenda je odšla v spalnico. Drugi so sedeli in gledali televizijo, razen Vina, ki je zaspal. Esther se je megleno spraševala, ali bo Darren kaj naredil za to, da bi jih spravil ven, kjer bi se pridružili nočni zabavi. Saj si v resnici ni želela ven, toda po drugi strani si pravzaprav ni želela biti nikjer.
Potem se ji je v isti miselni verigi posvetilo, da je Darren gotovo skril nekaj igel v stanovanju. Morda bi ji bilo malo lažje, če bi se samo delala, da se pribija. Seveda je to bil pravi odgovor: bil je odličen. To bi bila nebesa na zemlji, ki bi ublažila to blaznost. Prevezati roko, udariti po žili in z iglo poiskati kri kakor rudosledec, ki vrta nafto. Darrenove stvari so bile na kupu športnih torb in vreč, zabasanih za kavčem, kjer je spal. Najenostavneje bi bilo, če bi ga kratko malo prosila, vendar se ni mogla soočiti s tem. Če bi le ta kretenska druščina odjebala od tod, bi lahko iskala. Le kaj jim je, da ždijo tukaj kot nagačene lutke?
Ko se ji je še drugič posvetilo, je pomislila: mogoče Darren injekcije hrani drugje. Pravzaprav je bilo očitno mesto kopalnica, saj se je ponavadi pribijal tam. Na skrivaj, seveda. Vstala je kar se da počasi in se poskušala vesti običajno.
Toda v kopalnici ni bilo veliko možnosti za skrivanje česar koli. Čeprav je bila kopalniška omara dobro založena s takimi pripomočki, kot so mazilo Eurax za zdravljenje garij, napol porabljene steklenice barve za lase, zastarane zobne kreme in podobno, bi bila gotovo skrajno nekoristno mesto za skrivanje pribora za zadevanje. Stopila je na banjo, da bi, za vsak primer, videla, če je kaj na omari; pogledala je za straniščem, celo v kotliček, čeprav ji je bilo jasno, da tam ne bo našla ničesar. Obsedela je na banji in zakopala obraz v dlani. Vsa se je tresla. To se ji mora posrečiti.
Bilo je vendar smešno. Kaj sploh dela v kopalnici? Kuhinja je dosti boljše mesto, kjer bi Darren skrival stvari. Lahko si je predstavljala, kako se prvič v dnevu pribije v kuhinji okoli dveh, ko se zbudi, Ross in Brenda pa sta v službi. To se je zdelo smiselno: bilo je kot zajtrk.
V kuhinji se ji je zavrtelo od upanja. Bilo je toliko skritih mest. Kar se da tiho je začela preiskovati kredence: za skladovnicami skled in krožnikov, med skodelami, pločevinkami fižola in špageti, začimbami, omakami, zavitki riža in testeninami. Zaradi škatle koruznih kosmičev ji je srce bilo še hitreje: to je bila Darrenova najljubša hrana; igle morajo biti tam, pod škatlo. Toda ne. Za trenutek se je ustavila na zgornji kredenci. Potem je pokleknila in začela tiho tiho pregledovati spodnjo kredenco. Ponve in posode za mešanje so se zdele verjetno mesto: v njih je bilo dovolj prostora za skrivanje celega zavitka mililitrskih igel. Toda čisto vse posode so bile prazne. Zložila jih je na tla, da bi lahko segla v zadnji del kredence. Tudi tam ni bilo ničesar.
Zadnje možno mesto je bila kredenca pod pomivalnim koritom. Tam ni bilo niti najmanj čisto. Izvlekla je stare krpe za brisanje prahu, steklenico čistila za pomivalno korito, belilo, denaturirani špirit, čistilo za preprogo, razpršilec za sijaj s tridnevno zaščito proti prahu, pločevinke loščila za tla in sijajne barve, vilede, razpadajočo gobo za pomivanje, vedro in staro skledo za pomivanje posode. Toda ni mogla verjeti: tam ni bilo ničesar. Usedla se je na tla sredi loncev, ponev in čistil in si razbijala glavo, kje bi še lahko iskala. Vrtelo se ji je še huje kot prej.
Slišala je korake na hodniku. Preden se je lahko premaknila, je Darren stal na vratih.
“Esther, kaj, hudiča, delaš?”
“Nič.” Kdo, hudiča, pa je, da jo tako gleda? In kaj sploh stoji tam?
“Hm, oprosti,” je zajecljal. “Mislil sem le …” Neprepričljivo je pokazal na po tleh razloženo vsebino kredenc.
Esther, priključena na avtomatskega pilota, je dvignila obrv. Še zmeraj je nepremično sedela na tleh.
“No, prav, te bom pustil pri, hm … čemer koli že.” Pokimal je in ko je zapuščal kuhinjo, je še vedno kimal.
Le kako je prišla sem?
V dnevni sobi je obupano vlekla cigareto. Upajoč, da se bo streznila, si je nalila kozarec vode. Brenda se je spet pojavila, tokrat v tesnih hlačah in z bleščicami v laseh. Ross in Andy sta vstala in se ji pridružila.
“Dobro se imejte,” je rekla Brenda, ko so odhajali.
“Ja, imejte se,” je rekel Ross.
Darren je ležal na kavču. “Mmm, hvala,” je zamrmral.
Vin je nekoliko premaknil glavo, ne da bi odprl oči.
Esther je poskušala nasmejati svoj obraz, vendar je čutila, da mogoče ne bo šlo.
Tedaj se je moški na televizorju delal, da je južnoameriški pevec srednjih let. Njegova koža je bila umetno potemnjena, nosil je temno lasuljo, blestečo srajco, razpeto vse do trebuha, in velik zlat obesek okoli vratu. Ko je pozvonilo na vratih, se ne Darren ne Vin nista premaknila. Po hodniku sta odmevala kričanje in smeh. Pomislila je, da bi se delali, da ni nikogar doma, vendar so spet pritisnili na zvonec in ga niso spustili. Ko je pogledala skoz kukalo na vratih, je prepoznala Darrenova prijatelja Tonyja in Paulo.
Objeta sta padla skoz vrata. Za njunim hrbtom se je primajala še ena prijateljica.
“Živjo, ti si kakožetijeime,” jo je seznanila Paula, ko sta šla mimo nje in se odbijala od stene do stene na poti skoz hodnik v dnevno sobo.
“Hej, Daz,” je kriknila Paula in ga objela okoli vratu. “Srečno Novo leto! Je že bla polnoč? Moramo se spravt na žur! Zbud se, Vin!”
“Ne ga brcat!” je rekel Tony izpod Pauline roke.
“Sej ga ne brcam, sam zbujam ga z nogo. Pazi, polivaš! To je Magda.”
“A boš mal?” je ponudila Magda in mahala z nečim, kar bi lahko bilo steklenica kokakole. Vin se je nekoliko privzdignil in sprejel ponudbo. Darren in Esther sta odklonila.
“Kam torej gremo, Daz?” je vprašal Tony.
“Hm, Vin bo vedel. Vin!”
Premor.
“Uh, kaj?”
“A gremo na tisto v Camberwellu?”
Zdelo se je, da Vin lovi njegove besede na koncu čezoceanske telefonske zveze. Spet premor. “Katero? Oh, sranje. Rob bi me mogu poklicat.”
“Žurat moramo!” je kričala Magda.
“Ti bi nas mogu pelat,” je Paula navihano oštevala in suvala Darrena.
“Pel nas na žur!” je neprestano ponavljala Magda. “Kolk je ura?”
“Bi kdo mal spida?” Tony je začel brskati po svojih žepih, kolikor je bilo to s Paulo v naročju sploh mogoče. “Jebenti … kje pa je?”
“Žur!”
“Au, nehi me brcat!” Vin je vnovič poskusil sedeti vzravnano. “A naj pokličem Jaksa? Mmmh.” Nenadoma si je usta pokril z roko, se skobacal na noge in stekel iz sobe. Magda je podala steklenico Pauli, ki je skrnila iz nje in jo podala Tonyju. Na televiziji je Denise Van Outen razpravljala o svojih novoletnih odločitvah. Angus Deayton je oznanil, da je do polnoči še dvajset minut. Estherina treznost je bila ogrožena.
“Misliš, da bi se že moral pripraviti?” je vprašal Darren.
Vin je prišel nazaj, mokrih las in bledega obraza. Vzel je slušalko in zavrtel številko.
“Ej, zmečkala me boš,” je rekel Tony.
Tedaj je pred kamero zasijala Carol Smillie. “Dobrodošli v posebno, z zvezdami posuto Hogmanayevo oddajo, v živo z Edinburškega gradu.” Izžarevala je zdravo veselje in, seveda, škotskost.
“Halo!” je ob njej zažarel moški v kiltu.
“Izključen,” je oznanil Vin. “Pustil sem sporočilo na tisti kakosežereče.”
“Ne najdem tega zavitka,” je rekel Tony. “Mislim, da sem ga stresu.”
“V Edinburghu dobesedno vrvi od sto tisočev veseljakov,” je rekla Carol Smillie.
“Nehi viset na tej steklenici, Magda,” je rekla Paula.
“Mal se mi sanja, kje je,” je rekel Vin. “Lahk bi se mal sprehodili. Ziher bi kaj našli.”
“… Divji fantje Duran Duran!” je zatulila Carol. V gradu so Duran Duran peli “Rio”. Na odru zraven njih je bila serija srednjeveških oklepov.
Esther je začutila, kako jo zapušča vsakršno upanje. Bila je smešno trezna. Ta svet je zagotovo zgolj nesmiseln.
“A res ne boš?” je vprašala Magda in pomahala s steklenico proti njej.
Esther se je hladno nasmehnila njeni neumnosti. Seveda ni hotela. Ni marala alkohola. Ni marala spida. In ni marala prekletega ekstazija. Marala je heroin.
Carol Smillie je predstavila Sarah Brightman žametnega glasu. Sarah je zapela pesem ob spremljavi moškega pevskega zbora. Roke je stegnila daleč od sebe in se zibala na levo in desno; morda se je delala, da leti, ker ji je lase mršil umeten veter.
“O, sranje,” je rekla Magda in se opotekla iz sobe. S hodnika se je slišalo bruhanje.
Esther se je docela prepričala, kako nora je bila, ker se ni zadela. Zdaj je lahko mislila samo še na heroin.
“Misliš, da bi morali kaj počet?” je vprašal Tony.
Heroin, krasni heroin, je mislila Esther.
“Oprostite,” je rekla Magda, ko je prišla nazaj.
Darren se je počasi skobacal s stola in zapustil sobo.
Esther je zavohala priložnost in pohitela za njim. V mračnem hodniku zraven kopalnice ga je zgrabila za roko.
“Darren, prosim, počakaj malo.” Težko je dihala. “Poslušaj, imaš kaj?”
“Imam kaj …? Hm, ne. Žal. Prej sem vse vzel. Takrat bi morala vprašati. Dobra roba je bila.”
Njeno razpoloženje se je pogreznilo na dno oceana.
V dnevni sobi je v kaosu stegnjenih teles zavzela pokončen položaj.
Pokazalo se je, da je gostitelj zraven Carol Smillie komik. “Carol, novoletne odločitve so kakor vetrovi,” je govoril. “Če jih spuščaš, je najbolje, da to počneš v zasebnosti.”
“Mislim, da je napočil čas za nekaj resnejšega,” je rekla Carol in predstavila evangelijski zbor, ki je zapel pesem “To the Rock”. Ko so peli, je bilo videti posnetek gradu na vrhu skale.
Esther se je odločila, da bo prespala pri Darrenu in se zjutraj zadela z njim.
“In zdaj,” je rekla Carol, “ko dudač sam igra ‘Amazing Grace’, imamo še ravno dovolj časa za premislek o letu, ki je za nami.”
Ko se je pesem povzpela skoz mrzel škotski zrak, je bila nenadoma počasna in strašansko ganljiva. Tega Esther nikakor ni pričakovala. V sobi je bilo mirno. Ni se mogla ustaviti. Solze so ji tiho tekle po licih. Jokala je za minulim letom in za preštevilnimi pred njim, za časom, ki je bil izgubljen in zapravljen, in za vsem, kar je še izgubila. Počutila se je tako utrujeno, izčrpano in zdelano, ker je prepogosto živela s smrtjo in se poigravala z njo. K sreči ni bilo videti, da bi kdo opazil solze na njenih licih.
Zvok dud je na koncu preglasilo zvonenje Big Bena. Paula, Tony in Magda so hkrati zatulili.
“Na zdravje! Moramo nazdravit!”
Soba se je spremenila v vrtinec nog in rok, ko so vsi začeli iskati kozarce in jih poskušali napolniti.
Esther je dvignila kozarec vode in čakala.
Ko je še zadnjič zazvonilo, je nad Edinburškim gradom zagrmel ognjemet.
Esther se je veselila le še naslednjega dne, ko bo Darrenov diler vključil telefon, zato je nekoliko višje dvignila svoj kozarec. Ker so se drugi še vedno zavzeto razpletali in si razdeljevali pravo število kozarcev, si je nazdravila sama.
“Srečno novo leto,” je rekla skrajno potrto.
Drugi so po najboljših močeh trkali s kozarci. “Srečno novo leto,” so rekli v en glas. “Ja, srečno novo leto.”
