SiQRD

Kaj: Literarni večer
Kdaj: sreda, 16.4. ob 19.00
Kje: Knjižnica Otona Župančiča, Kersnikova 2, Ljubljana
Vstopnina: Brezplačno

Vabimo vas na pogovor s pisateljico Suzano Tratnik, prejemnico nagrade Prešernovega sklada iz leta 2007, ki je nedavno izdala novo knjigo kratke proze z naslovom Česa nisem nikoli razumela na vlaku. O zgodbah in njenih junaki/njah se bo s Suzano Tratnik pogovarjala Jelka Ciglenečki.

V četrtek, 3. aprila, ob 18. uri se bo v Mestni knjigarni v Mariboru (Gosposka 24) odvil pogovor o knjigi Skrito.si. Nastopila bosta dva avtorja knjige Skrito.si: Goran Vojnović, ki je pred kratkim pri Beletrini objavil tudi svoj prvenec Čefurji raus!, in pisateljica Suzana Tratnik, ki je izdala pri Beletrini svojo novo knjigo kratkih zgodb z naslovom Česa nisem nikoli razumela na vlaku. Pogovor o skritih kotičkih Slovenije bo vodila Petra Bauman.

SKRITO.SI
(Beletrina, 2008)

Več kot dvajset slovenskih avtorjev in avtoric srednje in mlajše generacije nam v svojih tekstih razgalja tiste male, vsem drugim skrite prostore v Sloveniji ali zamejstvu, ki imajo za avtorja posebej intimni pomen-naj gre za kraj otroštva ali inspiracije, kraj fascinacije, določen prostor (hišo, bar, ulični vogal, gozdno jaso) ali pokrajino, kraj srečanja ali naključnega trenutka, ki je vsakdanu podaril poseben pomen.

Novo v zbirki Lambda.

Najnovejša kratka proza Gojmirja Polajnarja ostaja zvesta duhu avtorjevih predhodnih knjig, s tem pa tudi sorazmerno neobičajna za družbene okvire, v katerih bo ugledala luč dneva – a vsaka količkaj produktivna bralska izkušnja potrjuje, da ji je slednje lahko samo v prid. Kot vse bolj domišljene se razkrivajo Polajnarjeve pripovedne strategije, ki so jih razne kritiške antilogike že utegnile brati kot neverodostojne, nefokusirane ali nerazumljive (kot projekcijo lastnega neznanja in nelagodja, skratka): ob sunkovitih preskokih med žanrsko heterogenimi diskurzi se kot podstat “insceniranega” sveta vzpostavlja predvsem pluralna in fluidna seksualnost/tekstualnost govorcev/govork (nezanemarljiv del knjige je izpisan v ženskih edninskih oblikah) in drugih protagonistov, ki temelji na igrivem proizvajanju neskončnih odlogov in zastranitev, pri čemer pa, paradoksalno, užitek nikakor ne umanjka: postopno odstiranje miselno in čutno dražljivih “individualnih”, “zasebnih” obsesij in fantazmov (lucidne “kvaziesejistične” pasaže ponazorijo njihovo vpetost v sfero “javnega”, zunaj katere jih preprosto ni moč misliti) vodi k izostritvi pogleda, ki naj se razpre odkrivanju dotlej neslutenih pokrajin – v naslednjem koraku pa k dejavnemu (so)oblikovanju svobodnejših prostorov/svetov.

Gašper Malej

Ojdip

Spoznala sva se kot podiplomska študenta družinske terapije, on je bil psiholog, jaz zdravnica, družila naju je želja pomagati drugim, dajati svojo ljubezen pomoči potrebnim, edina nagrada je bila sreča v očeh zakoncev skoraj že propadlih zakonov in morda objava članka v kakšni ameriški strokovni reviji. Bila sva si usojena, to sem začutila z drobovjem. Verna kristjana nisva nečistovala pred poroko, objeta sva ležala v podstrešni sobici hiše njegovih staršev v predmestju, kjer je skozi odprto okno dehtela cvetoča češnja in z njegovega vratu sem vpijala vonj grobega mila in prvega znoja po sobotnem kopanju, ki je bil ves njegov, saj ni uporabljal dišav. Pot mi je ugajal in naslonila sem nosnici na njegovo kožo.

Med študijem sva na vajah spoznala vse mogoče primere nedelujočih družin, ki smo jih zdravili z igranjem vlog in skušali obuditi tiste prve občutke privlačnosti v nekem odnosu, ki bi utegnili premagati obstoječo sovražnost. Tako sva že na začetku svojega odnosa spoznala pogubne čeri in pasti ljubezni med moškim in žensko, za katero sva oba verjela, da je edina resnična, božja ljubezen. Ko sva doktorirala, sva načrtovala družino. Poročila sva se v znamenju rib in se naselila v podstrešni garsonjeri meščanske hiše v središču mesta. Kupil jo je s svojimi prihranki, dovoljšnimi za en prostor. Več nisva potrebovala, bila sva zaljubljena, na pragu kariere in samostojna. Družinska svetovalnica, kjer sva se zaposlila, je bila lučaj stran in v urgentnih primerih sva lahko bila tam v desetih minutah. Sama sva si opremila domovanje, Jože je mizaril, jaz sem polagala keramiko v gaudíjevske vzorce in na nedeljskem boljšem sejmu v središču mesta sva kupila starinsko poslikano zibelko. Spočetje je bilo dejanje čudeža. Ko mi je rastel trebuh, se je spremenil moj vonj, pravil je, da ga ne odbija, vendar nisva grešila. Njegov vonj je izgubil mladeniško svežost, postal je ostrejši, možatejši, morda zaradi moje kuhe, pripravljala sem mu krepke jedi, večkrat me je spravil v skušnjavo.

Bog nama je izkazal milost, podaril nama je sina. Nežno drobceno bitjece, čigar izločki so bili zame vrednejši od diamantov. Samo je v naš dom prinesel brezmejno radost. Oče ga je previjal, hranil z mojim mlekom po steklenički in vstajal ponoči, ko je jokal. Bil je zahteven otrok, pogosto se je prebujal sredi noči in nekoč ga je dal spat med naju na raztegljivi kavč. To ga je pomirilo, a vse večkrat je jokal, dokler ga nisva vzela k sebi v posteljo. Navadila sem se bele mehke štruce, podobne vzhajanemu testu pred peko, ki se je kobacala v najini postelji, me včasih rahlo podrgnila po nosu in utripala s trepalnicami kakor punčka za okras. Otroški vonj je tako mil, da je celo smrad blagodejen, materi njen otrok diši, tudi ko se podela. Dojenčkova koža je nežna kakor sladkorna pena, njene gube so neresnične kot oblaki v risanki.

Po letu dni sem porodniško podaljšala še za tri mesece. Jožeta sta začetno navdušenje nad otrokom in skrb zanj kmalu minila. Vse večkrat je bil zvečer odsoten zaradi strokovnih druženj, in ker se v garsonjeri zaradi otroka ni kadilo. Postajal je zasvojen s tobakom in pogosto se je vračal, ko sva s Samom že spala. Smrčal je kot medved, iz njegovih ust je zaudarjala kislina postanega spahovanega piva, ki se je mešala s tobačnim katranom, usidranim globoko v pljučnih mešičkih, in z rumenkastim eteričnim oljem, prilepljenim na zobe. Če sem morala sama leči spat, sem vzela k sebi otroka. Jaz nisem nikoli imela večernega sestanka, da bi moj mož doma pazil sina. Samovi laski so bili kodri angela, in ko so mu rasli zobje, ga nisem mogla pustiti samega z bolečino. Moški začno izgubljati lase in zobe, njihove porumenele dlake postanejo ščetinaste, koža se jim začne luščiti in noge jim vse bolj zaudarjajo, otroci pa so vsak dan lepši, s kakor čisto zlato mehkimi lasmi in kožo, dišečo kot morski val na kristalni peščeni obali.

V letih, ki so pretekla, sva rešila veliko družin, kar nama je dajalo moč, da sva ohranjala svojo, podrejeno majhnemu prostoru, kjer smo se trije menjavali v skupni postelji. Jože je kupil še del neurejenega podstrešja poleg našega stanovanja in začel graditi najino spalnico, da bo otrok, kakor v daljni Aziji, zapustil posteljo staršev, ko bo šel v šolo. Kakor da bi bil mali kriv za kratke stike v najinem odnosu, kot da ne bi bil vezivo in kvas najinega krščanskega zakona, ki zgolj od ljubezni za druge vendarle ni mogel cveteti. Kakor Noe se je zagnal v delo, ponosen na izdelke svojih rok kot na tiste svojega uma je hotel, da odrineva z novo barko, še preden je bila dokončana. Samo še ni začel hoditi v šolo, kako naj bi pustila samega, čeprav le dvoje vrat stran, ko je vsa ta leta v spanju poslušal moje dihanje in sem čutila utrip njegovega srca. Jože je bil užaljen, da sem zaljubljena v sina, ne pa vanj, in je hodil sam spat v novo spalnico, še preden je imela posteljo. Ko je on spal na napihljivi blazini, sva s Samom spala na kavču. Dalj je trajala ta mala vojna, manj sem pogrešala moža v svoji postelji in spomin na njegov vonj me je odbijal, da si nisem želela telesnega stika z njim. Brez sina sem se počutila osamljeno, kadar je prespal pri babici, sem zaspala nemirna. Njegova toplina in nežen zadah neumitih zob sta mi zadostovala. Njegov božajoč objem, nabrekla stvarca, je božja hvaležnost materi. Prišla bom, ko bova imela posteljo. Nisem pustila, da bi nad mano izvajal nasilje s profesionalnimi stereotipi incestuoznih posesivnih mater. Brala sva iste knjige in na pamet sem znala vse vloge, ki so jih morali igrati ubogi zakonci. Psihoterapija je bila moderna zahodna veda, ki je iskala vzrok neprilagojenosti v gospodovalnih ali/in pretirano uslužnih materah, očetov kakor da ni bilo, in jih je res vse manj. Vzhod iz materine ljubezni ni naredil vira zla. Zato o materinski ljubezni do sinov, spolni, kolikor so otroci spolna bitja, danes piše musliman, ker zahodni izobraženci zmorejo le demonizirajoč pogled na žensko in mater. Prišla bom, ko bo šel v šolo. Obiskovali so me najini kolegi, ki jih nisem videla že leta in me prepričevali o škodljivosti za otrokov razvoj, če otrok nadomesti očeta v materini postelji. Sklicevali so se na zgodbo kraljeve družine pred petindvajsetimi stoletji, niso pa omenjali suženjskih družin pred stoletjem, ko je, kakor v sodobnih slumih, živelo deset ljudi v enem prostoru. Postala sem škodljivka, pajkova samica, ki požre samca po parjenju, pacientka svojega moža, ki mi je zagrozil z ločitvijo, če ne pridem nemudoma za njim v novo spalnico. V svoji praksi sem videla dovolj izsiljevanja, da sem vedela, da mu ne smem podleči, če nočem iz dominante, za katero so me proglasili, sestopiti v predpražnik, ki naj bil ženskam bližnji. A imela sva isto prakso in šlo je za prevlado ega. Vrgel me je na cesto, skupaj z otrokom. Dal mi je teden dni, da spokam. Garsonjero je takoj prodal in zase najel dvosobno stanovanje. Dejal je, da mu zadostuje, da vidi sina, če je sploh njegov, enkrat na mesec ali dva, mene niti toliko. Naj najprej razčistim sama s seboj, ali se grem zdravit, če ne bo šlo drugače.

V nekem penzionu sem najela sobo. Z eno posteljo, na kateri spiva s Samom. Ko se zvečer stisne k meni, pozabim na žalitve, ki jih sprejemam čez dan. Mati ima pravico ljubiti svoje otroke, ima dolžnost skrbeti zanje, zakaj ne bi smela biti zaljubljena vanje? Če si želim, bom poljubila svojega otroka, na lica ali na usta, malega ali velikega, in če bo homoseksualec, bo zaradi očeta toplega brata, ne zaradi materinega poljuba.

Philip Ridley: VINCENT RIVER

prva slovenska uprizoritev

Vabljeni na ponovitev:

četrtek, 13. marec 2008 ob 20h, Gledališče GLEJ

Predvidoma zadnjič za izven.

cena vstopnice: 7 €, 5 € (dijaki, študentje in upokojenci), skupine nad osem oseb 50% popust.

Prevajalka: Suzana Tratnik
Režiser: Alen Jelen
Dramaturginja in lektorica: Ana Kržišnik
Kostumograf: Marko Jenko

Igra:

Anita Zvezdana Mlakar
Davey Jure Henigman

“… A tisto, kar je v drami najbolj sokantno, je zavedanje, da se o mrtvem mladenicu, ki je bil drugacen, o sinu Anite (odlično jo je upodobila Zvezdana Mlakar) in najverjetneje o Daveyevem ljubimcu (zelo zrela, močna igra Jureta Henigmana), šele zdaj pogovarja, razpravlja, rešuje. … Režiser Alen Jelen je z občutkom izpostavil tiste elemente, ki prepričajo tudi skeptične in nenavajene srečevanja z drugim okoljem, z drugačnimi ljudmi. Ker – lahko bi se zgodilo tudi vam….S sinočnjo izvedbo predstave VINCENT RIVER smo dobili lekcijo, ki nima scenskih ali glasbenih, pač pa velikanski psihološki presežek. Razprodana dvoranica v gledališču je to začutila in nagradila z ovacijami.” Tomaž Simon, Radio Slovenija

“…V prevodu Suzane Tratnik, ki v pozornosti na detajle ponuja moznost za drobne, a ostreče poudarke in zgraditev posamičnih značilno osebnostnih potez, se Vincent River prikaže kot znotraj londonskih geografskih koordinat sicer jasno locirana, zato pa širše razsežnosti nič manj vsebujoča zgodba. Čeprav je na začetku navzoča določena stopnja predvidljivosti, je napetost nenehoma ohranjena. Zato tudi srečanje med materjo, ki je pred nedavnim izgubila sina, in sedemnajstletnikom, ki mu je ravnokar umrla mati, ohranja nenavadnost… Uprizoritev je sicer zasnovana na natančno izdelani igri, podobi, ki jo skupaj tvorita na novo zbližana zaupnika. …Igralca tekoče prehajata iz začetnega tujstva h končni usodni povezanosti, pri čemer poskrbita za prav fine karakterne vpise. Predvsem pa podata sliko nesprejemanja drug(ačn)ega.” Ana Perne, Dnevnik

Produkcija: ŠKUC gledališče, Stari trg 21, 1000 Ljubljana, umetniški vodja ŠKUC gledališča Alen Jelen, info@skuc.org

Koprodukcija: Gledališče Glej, Gregorčičeva 3, predsednica Simona Semenič, glej@siol.net

Predstava je nastala s pomočjo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Mestne občine Ljubljana – oddelek za kulturo in raziskovalne dejavnosti.

Več informacij o gledališki predstavi na www.skuc.si