SiQRD

TISKOVNA KONFERENCA – KUD France Prešeren
četrtek, 10. 4. 2008 ? ob 11.00

vabimo vas na tiskovno konferenco z novostmi zbirk Aleph in Lambda, na kateri bodo spregovorili avtorji, prevajalci in recenzenti

Center za slovensko književnost / zbirka Aleph

PRIMO LEVI: Ob negotovi uri
prevajalka Jolka Milič

GABRIEL FERRATER: Ženske in dnevi
prevajalka Simona Škrabec

PETER SEMOLIČ: Vožnja okrog sonca
avtor Peter Semolič in recenzent Goran Dekleva

Društvo ŠKUC / zbirka Lambda

BRANE MOZETIČ: In še
avtor Brane Mozetič

CIRIL BERGLES: Tutankamon
avtor Ciril Bergles

GOJMIR POLAJNAR: Atlantis
avtor Gojmir Polajnar in recenzent Gašper Malej

LAWRENCE SCHIMEL: Sosedje in prijatelji
urednik

Izid knjig so podprli Ministrstvo za kulturo RS, italijansko Ministrstvo za zunanje zadeve in Institut Ramon Llull.

Istega večera vas ob 20.00 vabimo v klub Monokel, Metelkova-mesto, na literarni večer in pogovor z Branetom Mozetičem

O NOVIH IZDAJAH:

PRIMO LEVI: OB NEGOTOVI URI

Italijanski pisatelj, esejist in pesnik Primo Levi je bil rojen leta 1919 v Torinu in tam tudi umrl 11. aprila 1987 (samomor). Diplomiral je iz kemije in opravljal poklic kemika do upokojitve. Med vojno je bil najprej partizan, nato so ga ujeli Nemci in ga poslali v taborišče Manowitz-Auschwitz. To ga je zaznamovalo do tragičnega konca. Po vojni je napisal veliko knjig in prejel zanje številne nagrade in priznanja. Omenila bom le pomembnejša dela: Se questo ? un uomo (Ali je to človek, v slovenščini izšlo pri Cankarjevi založbi, 2004); La tregua (Premirje), 1963, nagrada Campiello; Storie naturali (Prirodoznanstvene zgodbe), 1967, nagrada Bagutta; Il sistema periodico (Periodni sistem), 1975, nagrada Prato (preveden tudi v slovenščino, izšel skoraj neopažen leta 1992 pri mariborski založbi Obzorja); La chiave a stella (Ključ zvezdaste oblike), 1978; nagrada Strega; La ricerca delle radici (Iskanje korenin), 1981; Lilit, 1981; Se non ora, quando? (Če ne zdaj, kdaj?), 1982, nagrada Viareggio in Campiello; pesniško zbirko Ad ora incerta (Ob negotovi uri), 1984; ponatisi z dodatkom 18 novih pesmi 1990, 1998 in 2004; L’altrui mestiere (Tuj poklic), 1985; I sommersi e i salvati (Potopljeni in rešeni), 1986 ? knjiga je izšla leta 2003 tudi pri nas, in sicer v Ljubljani pri Studia humanitatis v prevodu Irene Prosenc Šegula, s spremno besedo Marte Verginella. Maja 1987 je izšel intervju Prima Levija s pisateljem Fernandom Camonom Autoritratto di Primo Levi (Autoportret Prima Levija). Tri leta prej (1984) pa v knjigo vezani Dialogo (Dialog) med Primom Levijem in znanim italijanskim fizikom mednarodnega slovesa Tulliom Regge, ki se uspešno ukvarja tudi s poljudnoznanstveno publicistiko. Prevedene pesmi so iz zbirke Ob negotovi uri, ki je izšla pri založbi Garzanti leta 1984, s kasneje dodanimi pesmimi v ponatisih.

Jolka Milič je plodovita prevajalka italijanske poezije v slovenščino in tudi slovenske v italijanščino. Za svoje delo je prejela cel kup priznanj in nagrad.

GABRIEL FERRATER: ŽENSKE IN DNEVI

Gabriel Ferrater (Reus, 1922) je na čelo zbirke Ženske in dnevi (1968) postavil kratko pesem svoje žene Jill Jarrell, kar v angleščini in brez njenega imena ali kake druge opombe. Po poroki z njo ? skupaj sta sicer živela le slabi dve leti ? in po tej njeni reakciji ni objavil nobene pesmi več, napisal pa je komajda še kakšen verz, ki je ostal skrit med kupi papirjev njegove zapuščine. Eden največjih katalonskih pesnikov sploh se je povsem nenadejano odrekel pesniškemu izrazu, ker ?ni imel povedati ničesar več?. Vse svoje znanje in izkušnje je destiliral v tri drobne knjižice, napisane med 1958 in 1963, in ponovno zbrane pod že omenjenim naslovom leta 1968. Rez, s katerim se je tako odločno ločil od poezije, je dobil vzporednico 27. aprila 1972 s pesnikovim samomorom.

April je vzel pesnika, misleca, izjemno prodornega in plodnega literarnega kritika ter jezikoslovca. Ferrater je prvi prevajalec Kafke v španščino (s prevodom Procesa iz 1966), a tudi prvi, ki je na polotok uvedel Glinza, Sapira, Bloomfielda, Benvenista, že od leta 1969 naprej so njegovi študentje lahko poslušali tudi predavanja o Chomskem. V posthumno objavljeni zbirki kritiških zapisov Pisatelji v treh jezikih (Escritores en tres lenguas, original v španščini) je najti nikoli dokončan založniški projekt nenavadne enciklopedije, v kateri se pod geslom tega ali onega znanega pisatelja skrivajo iskrivi, a vendar izjemno poglobljeni eseji. Med imeni najdemo Joycea, Prousta ali Büchnerja, pa tudi Jüngerja, Laclosa ali Williama Blakea, kot bi hotel pesnik predstaviti vse široko literarno obzorje, ki ga je izgradil v zelo nekonvencionalnem življenju. Do svojega desetega leta ni stopil čez šolski prag, leta vojne je preživel v Franciji, se po vrnitvi vpisal na matematiko, pa študija nikoli ni dokončal, se začel učiti slikarstva, a se potem uveljavil kot likovni kritik, nenadoma je začel objavljati pesmi in jih še bolj nepričakovano prenehal pisati, bil je vseskozi strasten bralec in pisec razmišljanj o vsem, kar je sploh kdaj prebral, dokler se ni ob slučajnem srečanju z neko slovnico katalonskega jezika odločil, da je slaba in da bo zato sam napisal novo. To je bil vzgib za njegovo zadnjo intelektualno strast ? jezikoslovje ? ki jo je prekinila prostovoljna smrt.

Njegova najdaljša pesnitev, ki zaenkrat še ni dostopna v slovenskem prevodu, nosi naslov Nedokončana pesem. Ferrater je vedel in zaradi tega verjetno tudi trpel, da človek nikoli ne uspe priti do popolne izpolnitve. Njegovo življenje pa ni, kot bi se morda lahko napačno zdelo, niz grenkih porazov, temveč ravno nasprotno, bil je, vsaj na intelektualnem področju, pravi osvajalec lovorik. Tudi njegove ljubezenske izkušnje so daleč od nesrečnega vzdihovanja. Toda naj bo užitek še tako izjemen, je vse podvrženo toku časa, tej ?igri treh limon na grobem skrilavcu?, ki je noben Mallarméjev met kocke ne bo mogel odpraviti. Človek ni poraženec v igri naključij, temveč je žrtev minevanja. ?V daljavi, manj resnična / kot Tindarejeva Helena, ki nam je dala / imena in podobe? se v eni mnogih pesmi, ki so posvečene Heleni Valentí (1940- 1990), obrača na svojo veliko ljubezen do skoraj dvajset let mlajšega dekleta. Hotel je ustvariti poezijo, v kateri bi bili odnosi med osebami bolj natančno izdelani kot v romanu. Črpal je iz osebnih izkušenj (s prijateljem Jaimejem Gil de Biedmo sta skovala izraz ?poezija izkušnje?, ki je še danes priljubljena krilatica katalonske literarne kritike), a je od pesnika hkrati odločno zahteval, naj iz poezije odstrani vsako sled popkovine, ki jo veže na lastno življenje. Pesništvo je postalo zanj naporno iskanje analogij, s katerimi bi lahko doživeto izrazil na umetniški način: ?nič drugega, kot zasilen red, s katerim si poskušam razložiti svoje življenje.?

Simona Škrabec je osrednja posredovalka prevodov in informacij med slovensko in katalonsko književnostjo, saj redno objavlja v obeh deželah tako prevode kot literarno kritiko. Iz katalonščine je doslej prevedla knjige Caldersa, Foixa, Moncade, Todoja in Cabréja.

PETER SEMOLIČ: VOŽNJA OKROG SONCA

Pritisk resničnosti ? zunanje in notranje ? je enostavno prevelik se zapiše Semoliču na začetku zbirke; no, temu pritisku pesnik le nekaj verzov pozneje najde še eno ime ? tranzicija. Takole pravi: v množici takšnih in drugačnih tranzicij ne razumemo več niti samih sebe.

Da je Semolič mojster spominjanja, melanholije odtekajočega trenutka, bolečih ljubezenskih drolerij, nesmotrnega vztrajanja pri hrepenenju, da njegova pesemska ? pa najbrž še katera ? persona v glavnem stoji za korak vstran in zadaj, se pravi, na obrobju, bolj v nezainteresirani kakor po vsej sili kritični distanci do raznolikih ? kapitalskih in, v kolikor to tako ali tako ni eno in isto, kulturnopolitičnih ? središč moči, vse to seveda že dolgo vemo. Vožnja okrog sonca naštete odlike Semoličevega pisanja povečini neguje naprej; tu je Prosojnost, ki v nekaj verzih uspe obrisati prah s tistega že precej občega mesta, ki pravi, da ni nihče otok sam zase, da nas je z vsako smrtjo manj; tu so Zverinice, kjer Semoličev pesemski jaz z razorožujočo nežnostjo ljubljeno nagovarja z veverico, medvedko, mamo polhovko.

A tu je vseskozi tudi tisti, s stampedom tranzicij zvezani pritisk resničnosti, ubeseden z mestoma strupeno pa vselej precizno artikulirano ironijo, ki znotraj Semoličevega opusa slej ko prej predstavlja nemajhno novost oziroma ? kakor je danes modno reči ? razširitev področja boja. Toda ta boj, ki ga subjekt Vožnje konsistentno, nepomirljivo, malone frontalno bije z družbeno stvarnostjo, se kaže bolj izsiljen kakor izvoljen. To je, z drugimi besedami, boj za preživetje kolikor se pač zunanja, družbena tranzicija v širokem diapazonu ? ki sega od, denimo, štipendijske politike nekega ministrstva prek mrež, ki jih pletejo neizbežne veze in vseprisotna poznanstva, do prevladujoče ideologije prisilne sreče ? zajeda globoko v posameznika, v njegov čisto intimni prostor svobode in ga skuša oblikovati po svoji podobi.

Dolgo je že, kar je Barthes nekje zapisal, da je ljubezenski diskurz danes izjemno samoten. Čeprav ga utegnejo mnogi govoriti, ga, po Barthesu, nihče ne podpira. Če kaj, se je od srede sedemdesetih spremenilo kvečjemu to, da so se tovrstne osamele, pozabljene, izginevajoče govorne prakse le še namnožile. A vsakokrat, ko Semoličeva poezija v Vožnji okrog sonca govori o malo-obrtniški pameti, ko z grenkobo ugotavlja, kako noben ni imun na srečo, ko spregovori o Poljski in misli na Slovenijo (vroclav [je bil] turoben kot socializem in do vrha natlačen z neoliberalističnimi potlačitvami) ali ko navsezadnje vztraja, da je človeštvo zdolgočaseno do smrti, takrat je Semoličeva poezija vsakokrat znova na strani vseh tistih, ki še govorijo samotne govorice. Čeprav tudi sama slej ko prej sodi mednje, nič ne kaže, da jo bo vrvenje tega, našega časa preglasilo. Nasprotno; zanjo, se mi zdi, velja natanko tisto, kar o ljubljeni nekje pripominja Semoličev pesemski jaz – da namreč so besede, ki so zgolj njene in zaradi katerih jo prepoznavamo v temi in šumenju sveta.

BRANE MOZETIČ: IN ŠE

Mozetičeva dvanajsta pesniška zbirka zaključuje trilogijo, ki se je začela z nagrajeno zbirko Banalije in se nadaljevala s knjigo Še banalije. V njej nam pripoveduje podobne stiske in podobne zgodbe, ki bi jih najraje, kot pravi sam, natisnil le v nakladi za ožji krog svojih bralcev in bralk, a ga pravila založništva silijo v širšo javnost. Zbirki je priložen CD, na katerem avtor bere pet pesmi. Glasbeno jih je opremil Damjan Bizilj, bolj znan kot dj Bizzy.

CIRIL BERGLES: TUTANKAMON

Pričevanja modrecev, pesnikov, popotnikov in preprostih ljudi v prvem delu pesniške zbirke Tutankamon, ki govori o poti in času, o večnem kozmičnem redu in povezanosti življenja s smrtjo, se v drugem delu prepletajo s poetičnimi razmišljanji o mladosti, lepoti in ljubezni. Bergles pred nami razgrinja svet, ki ni obremenjen s predsodki, in kjer se lahko mlade sanje in želje svobodno izživijo. Stari Egipt je metafora za prostor in čas, ki se ne sramuje strasti, čutnih užitkov, najdrznejših sanj, pohotnega zanosa krvi, in je strpen do vseh oblik ljubezni. Pesem potuje v preteklost, da bi izrazila misli in občutja, ki se izkažejo za brezčasna in univerzalna. To je poezija o prebujanju telesa, o iskanju telesnega in duhovnega stika v strastnem hrepenenju po drugem bitju, o bližini in ljubezni, poezija, ki zanosno pritrjuje življenju, ki preseneti in očara s senzualnostjo, z erotično energijo ter s silovito izpovedno močjo.

GOJMIR POLAJNAR: ATLANTIS

Najnovejša kratka proza Gojmirja Polajnarja ostaja zvesta duhu avtorjevih predhodnih knjig, s tem pa tudi sorazmerno neobičajna za družbene okvire, v katerih bo ugledala luč dneva ? a vsaka količkaj produktivna bralska izkušnja potrjuje, da ji je slednje lahko samo v prid. Kot vse bolj domišljene se razkrivajo Polajnarjeve pripovedne strategije, ki so jih razne kritiške antilogike že utegnile brati kot neverodostojne, nefokusirane ali nerazumljive (kot projekcijo lastnega neznanja in nelagodja, skratka): ob sunkovitih preskokih med žanrsko heterogenimi diskurzi se kot podstat ?insceniranega? sveta vzpostavlja predvsem pluralna in fluidna seksualnost/tekstualnost govorcev/govork (nezanemarljiv del knjige je izpisan v ženskih edninskih oblikah) in drugih protagonistov, ki temelji na igrivem proizvajanju neskončnih odlogov in zastranitev, pri čemer pa, paradoksalno, užitek nikakor ne umanjka: postopno odstiranje miselno in čutno dražljivih ?individualnih?, ?zasebnih? obsesij in fantazmov (lucidne ?kvaziesejistične? pasaže ponazorijo njihovo vpetost v sfero ?javnega?, zunaj katere jih preprosto ni moč misliti) vodi k izostritvi pogleda, ki naj se razpre odkrivanju dotlej neslutenih pokrajin ? v naslednjem koraku pa k dejavnemu (so)oblikovanju svobodnejših prostorov/svetov.

LAWRENCE SCHIMEL: SOSEDJE IN PRIJATELJI, otroško slikanico ilustrirala Sara Rojo Pérez, prevedla Marjeta Drobnič

Zgodba o fantku, ki ima dva očeta, odpira vrsto vprašanj in družbenih pojavov, s katerimi bi se morali seznaniti današnji otroci: različne oblike družine, ljubezen do istega spola ter nenazadnje sprejemanje in spoštovanje raznolikosti vseh ljudi ? to pa pomeni tudi prepoznavanje nestrpnosti, ki se izraža z raznimi načini diskriminacije drugačnih, med drugim s homofobijo, rasizmom, mačizmom in podobno. Nekateri pojmi so na koncu knjige natančneje razloženi. Skratka, pred vami je knjiga, ki bi jo moral dobiti v roke vsak otrok!

Lawrence Schimel (1971) piše v španščini in angleščini. Doslej je izdal več proznih del za odrasle, z ilustratorko Saro Rojo Pérez pa preko trideset knjig za otroke. Za svoje delo je prejel več nagrad.

Kaj: Literarni večer
Kdaj: sreda, 16.4. ob 19.00
Kje: Knjižnica Otona Župančiča, Kersnikova 2, Ljubljana
Vstopnina: Brezplačno

Vabimo vas na pogovor s pisateljico Suzano Tratnik, prejemnico nagrade Prešernovega sklada iz leta 2007, ki je nedavno izdala novo knjigo kratke proze z naslovom Česa nisem nikoli razumela na vlaku. O zgodbah in njenih junaki/njah se bo s Suzano Tratnik pogovarjala Jelka Ciglenečki.

V četrtek, 3. aprila, ob 18. uri se bo v Mestni knjigarni v Mariboru (Gosposka 24) odvil pogovor o knjigi Skrito.si. Nastopila bosta dva avtorja knjige Skrito.si: Goran Vojnović, ki je pred kratkim pri Beletrini objavil tudi svoj prvenec Čefurji raus!, in pisateljica Suzana Tratnik, ki je izdala pri Beletrini svojo novo knjigo kratkih zgodb z naslovom Česa nisem nikoli razumela na vlaku. Pogovor o skritih kotičkih Slovenije bo vodila Petra Bauman.

SKRITO.SI
(Beletrina, 2008)

Več kot dvajset slovenskih avtorjev in avtoric srednje in mlajše generacije nam v svojih tekstih razgalja tiste male, vsem drugim skrite prostore v Sloveniji ali zamejstvu, ki imajo za avtorja posebej intimni pomen-naj gre za kraj otroštva ali inspiracije, kraj fascinacije, določen prostor (hišo, bar, ulični vogal, gozdno jaso) ali pokrajino, kraj srečanja ali naključnega trenutka, ki je vsakdanu podaril poseben pomen.

Novo v zbirki Lambda.

Najnovejša kratka proza Gojmirja Polajnarja ostaja zvesta duhu avtorjevih predhodnih knjig, s tem pa tudi sorazmerno neobičajna za družbene okvire, v katerih bo ugledala luč dneva – a vsaka količkaj produktivna bralska izkušnja potrjuje, da ji je slednje lahko samo v prid. Kot vse bolj domišljene se razkrivajo Polajnarjeve pripovedne strategije, ki so jih razne kritiške antilogike že utegnile brati kot neverodostojne, nefokusirane ali nerazumljive (kot projekcijo lastnega neznanja in nelagodja, skratka): ob sunkovitih preskokih med žanrsko heterogenimi diskurzi se kot podstat “insceniranega” sveta vzpostavlja predvsem pluralna in fluidna seksualnost/tekstualnost govorcev/govork (nezanemarljiv del knjige je izpisan v ženskih edninskih oblikah) in drugih protagonistov, ki temelji na igrivem proizvajanju neskončnih odlogov in zastranitev, pri čemer pa, paradoksalno, užitek nikakor ne umanjka: postopno odstiranje miselno in čutno dražljivih “individualnih”, “zasebnih” obsesij in fantazmov (lucidne “kvaziesejistične” pasaže ponazorijo njihovo vpetost v sfero “javnega”, zunaj katere jih preprosto ni moč misliti) vodi k izostritvi pogleda, ki naj se razpre odkrivanju dotlej neslutenih pokrajin – v naslednjem koraku pa k dejavnemu (so)oblikovanju svobodnejših prostorov/svetov.

Gašper Malej

Ojdip

Spoznala sva se kot podiplomska študenta družinske terapije, on je bil psiholog, jaz zdravnica, družila naju je želja pomagati drugim, dajati svojo ljubezen pomoči potrebnim, edina nagrada je bila sreča v očeh zakoncev skoraj že propadlih zakonov in morda objava članka v kakšni ameriški strokovni reviji. Bila sva si usojena, to sem začutila z drobovjem. Verna kristjana nisva nečistovala pred poroko, objeta sva ležala v podstrešni sobici hiše njegovih staršev v predmestju, kjer je skozi odprto okno dehtela cvetoča češnja in z njegovega vratu sem vpijala vonj grobega mila in prvega znoja po sobotnem kopanju, ki je bil ves njegov, saj ni uporabljal dišav. Pot mi je ugajal in naslonila sem nosnici na njegovo kožo.

Med študijem sva na vajah spoznala vse mogoče primere nedelujočih družin, ki smo jih zdravili z igranjem vlog in skušali obuditi tiste prve občutke privlačnosti v nekem odnosu, ki bi utegnili premagati obstoječo sovražnost. Tako sva že na začetku svojega odnosa spoznala pogubne čeri in pasti ljubezni med moškim in žensko, za katero sva oba verjela, da je edina resnična, božja ljubezen. Ko sva doktorirala, sva načrtovala družino. Poročila sva se v znamenju rib in se naselila v podstrešni garsonjeri meščanske hiše v središču mesta. Kupil jo je s svojimi prihranki, dovoljšnimi za en prostor. Več nisva potrebovala, bila sva zaljubljena, na pragu kariere in samostojna. Družinska svetovalnica, kjer sva se zaposlila, je bila lučaj stran in v urgentnih primerih sva lahko bila tam v desetih minutah. Sama sva si opremila domovanje, Jože je mizaril, jaz sem polagala keramiko v gaudíjevske vzorce in na nedeljskem boljšem sejmu v središču mesta sva kupila starinsko poslikano zibelko. Spočetje je bilo dejanje čudeža. Ko mi je rastel trebuh, se je spremenil moj vonj, pravil je, da ga ne odbija, vendar nisva grešila. Njegov vonj je izgubil mladeniško svežost, postal je ostrejši, možatejši, morda zaradi moje kuhe, pripravljala sem mu krepke jedi, večkrat me je spravil v skušnjavo.

Bog nama je izkazal milost, podaril nama je sina. Nežno drobceno bitjece, čigar izločki so bili zame vrednejši od diamantov. Samo je v naš dom prinesel brezmejno radost. Oče ga je previjal, hranil z mojim mlekom po steklenički in vstajal ponoči, ko je jokal. Bil je zahteven otrok, pogosto se je prebujal sredi noči in nekoč ga je dal spat med naju na raztegljivi kavč. To ga je pomirilo, a vse večkrat je jokal, dokler ga nisva vzela k sebi v posteljo. Navadila sem se bele mehke štruce, podobne vzhajanemu testu pred peko, ki se je kobacala v najini postelji, me včasih rahlo podrgnila po nosu in utripala s trepalnicami kakor punčka za okras. Otroški vonj je tako mil, da je celo smrad blagodejen, materi njen otrok diši, tudi ko se podela. Dojenčkova koža je nežna kakor sladkorna pena, njene gube so neresnične kot oblaki v risanki.

Po letu dni sem porodniško podaljšala še za tri mesece. Jožeta sta začetno navdušenje nad otrokom in skrb zanj kmalu minila. Vse večkrat je bil zvečer odsoten zaradi strokovnih druženj, in ker se v garsonjeri zaradi otroka ni kadilo. Postajal je zasvojen s tobakom in pogosto se je vračal, ko sva s Samom že spala. Smrčal je kot medved, iz njegovih ust je zaudarjala kislina postanega spahovanega piva, ki se je mešala s tobačnim katranom, usidranim globoko v pljučnih mešičkih, in z rumenkastim eteričnim oljem, prilepljenim na zobe. Če sem morala sama leči spat, sem vzela k sebi otroka. Jaz nisem nikoli imela večernega sestanka, da bi moj mož doma pazil sina. Samovi laski so bili kodri angela, in ko so mu rasli zobje, ga nisem mogla pustiti samega z bolečino. Moški začno izgubljati lase in zobe, njihove porumenele dlake postanejo ščetinaste, koža se jim začne luščiti in noge jim vse bolj zaudarjajo, otroci pa so vsak dan lepši, s kakor čisto zlato mehkimi lasmi in kožo, dišečo kot morski val na kristalni peščeni obali.

V letih, ki so pretekla, sva rešila veliko družin, kar nama je dajalo moč, da sva ohranjala svojo, podrejeno majhnemu prostoru, kjer smo se trije menjavali v skupni postelji. Jože je kupil še del neurejenega podstrešja poleg našega stanovanja in začel graditi najino spalnico, da bo otrok, kakor v daljni Aziji, zapustil posteljo staršev, ko bo šel v šolo. Kakor da bi bil mali kriv za kratke stike v najinem odnosu, kot da ne bi bil vezivo in kvas najinega krščanskega zakona, ki zgolj od ljubezni za druge vendarle ni mogel cveteti. Kakor Noe se je zagnal v delo, ponosen na izdelke svojih rok kot na tiste svojega uma je hotel, da odrineva z novo barko, še preden je bila dokončana. Samo še ni začel hoditi v šolo, kako naj bi pustila samega, čeprav le dvoje vrat stran, ko je vsa ta leta v spanju poslušal moje dihanje in sem čutila utrip njegovega srca. Jože je bil užaljen, da sem zaljubljena v sina, ne pa vanj, in je hodil sam spat v novo spalnico, še preden je imela posteljo. Ko je on spal na napihljivi blazini, sva s Samom spala na kavču. Dalj je trajala ta mala vojna, manj sem pogrešala moža v svoji postelji in spomin na njegov vonj me je odbijal, da si nisem želela telesnega stika z njim. Brez sina sem se počutila osamljeno, kadar je prespal pri babici, sem zaspala nemirna. Njegova toplina in nežen zadah neumitih zob sta mi zadostovala. Njegov božajoč objem, nabrekla stvarca, je božja hvaležnost materi. Prišla bom, ko bova imela posteljo. Nisem pustila, da bi nad mano izvajal nasilje s profesionalnimi stereotipi incestuoznih posesivnih mater. Brala sva iste knjige in na pamet sem znala vse vloge, ki so jih morali igrati ubogi zakonci. Psihoterapija je bila moderna zahodna veda, ki je iskala vzrok neprilagojenosti v gospodovalnih ali/in pretirano uslužnih materah, očetov kakor da ni bilo, in jih je res vse manj. Vzhod iz materine ljubezni ni naredil vira zla. Zato o materinski ljubezni do sinov, spolni, kolikor so otroci spolna bitja, danes piše musliman, ker zahodni izobraženci zmorejo le demonizirajoč pogled na žensko in mater. Prišla bom, ko bo šel v šolo. Obiskovali so me najini kolegi, ki jih nisem videla že leta in me prepričevali o škodljivosti za otrokov razvoj, če otrok nadomesti očeta v materini postelji. Sklicevali so se na zgodbo kraljeve družine pred petindvajsetimi stoletji, niso pa omenjali suženjskih družin pred stoletjem, ko je, kakor v sodobnih slumih, živelo deset ljudi v enem prostoru. Postala sem škodljivka, pajkova samica, ki požre samca po parjenju, pacientka svojega moža, ki mi je zagrozil z ločitvijo, če ne pridem nemudoma za njim v novo spalnico. V svoji praksi sem videla dovolj izsiljevanja, da sem vedela, da mu ne smem podleči, če nočem iz dominante, za katero so me proglasili, sestopiti v predpražnik, ki naj bil ženskam bližnji. A imela sva isto prakso in šlo je za prevlado ega. Vrgel me je na cesto, skupaj z otrokom. Dal mi je teden dni, da spokam. Garsonjero je takoj prodal in zase najel dvosobno stanovanje. Dejal je, da mu zadostuje, da vidi sina, če je sploh njegov, enkrat na mesec ali dva, mene niti toliko. Naj najprej razčistim sama s seboj, ali se grem zdravit, če ne bo šlo drugače.

V nekem penzionu sem najela sobo. Z eno posteljo, na kateri spiva s Samom. Ko se zvečer stisne k meni, pozabim na žalitve, ki jih sprejemam čez dan. Mati ima pravico ljubiti svoje otroke, ima dolžnost skrbeti zanje, zakaj ne bi smela biti zaljubljena vanje? Če si želim, bom poljubila svojega otroka, na lica ali na usta, malega ali velikega, in če bo homoseksualec, bo zaradi očeta toplega brata, ne zaradi materinega poljuba.