SiQRD

DOBIMO SE PRED ŠKUCEM – glasbeni, literarni, gledališki dogodki, filmske projekcije, razstavi, ustvarjalne delavnice za otroke in odrasle ter Škuceva tržnica – brezplačni kulturni večeri, 20.07. – 27.07.2007 od 17. ure dalje

Z veseljem vas vabimo, da se tudi letos »Dobimo pred Škucem« in se v prijetnem ambientu starega mestnega jedra prepustimo raznolikim brezplačnim kulturnim dogodkom, ki so namenjeni prav vsem generacijam.

Poleg že utečenega programa, za letošnje dogajanje načrtujemo naslednje novosti: razširjen filmski program v sodelovanju s pravično trgovino 3MUHE in ustvarjalne delavnice recikliranja za otroke in odrasle Smetumet.

Ustvarjalne delavnice Smetumet bodo potekale v sodelovanju z istoimenskim Kulturno-ekološkim društvom Smetumet. Z zbranim ali s seboj prinesenim materialom bodo otroci in odrasli preizkušali in realizirali svoje ideje, povezane s temo recikliranja. Z delavnicami Smetumet, bi radi spodbudili k razmišljanju o tem, da obstajajo načini, kako različni predmeti in odpadki lahko ponovno postanejo nekaj uporabnega ali lepega, ter spodbujali njihovo ponovno uporabo. Avtorica ideje in zasnove ustvarjalnih delavnic je Urša Štrukelj, delavnice pa bodo vodile Maja Rijavec, Urša Štrukelj, Ana Ličina, Saška Petejan, Katja Vidmar in Tina Hribar.

Tudi letos se bomo dobili vsak dan med 20. in 27. julijem pred ŠKUCem od 17.00 ure dalje, kjer si bomo lahko v prostorih Galerije Škuc ogledali zanimivo prodajno razstavo oblikovalcev mlajše generacije Piknik ob petih ali razstavo recikliranih del Smetumet, skupaj z otroki ustvarjali, si kupili kakšen oblikovalski izdelek ali knjigo, od 18.00 dalje pa si ogledali dogajanje na malem ŠKUC-ovem odru (gledališke predstave, koncerti, branja, filmi).

Program za leto 2007 so sooblikovali umetniški vodje ŠKUC-evih redakcij, člani Društva Pozitive, pravična trgovina 3 MUHE in Kulturno-ekološko društvo SmetUmet.

Skupaj z Društvom Pozitive smo 15. aprila objavili natečaj – javno povabilo s katerim smo želeli k sodelovanju povabiti mlade oblikovalce, ki bodo imeli možnost predstavitve na razstavi Škuceva tržnica, ki smo jo letos poimenovali Piknik ob petih. Odziv na razpis je bil odličen, saj se je odzvalo čez petdeset oblikovalcev s svojimi odličnimi domiselnimi izdelki. Za izhodišče dogodka nam je tokrat služila ideja piknika, ki jo bomo upoštevali dobesedno – znotraj galerije bomo pripravili piknik z vsemi izbranimi izdelki, ki se bodo prijavili na javno povabilo. Inspiracija za oblikovanje izdelkov je torej vse, kar nas v hipu spomni na prijetno druženje na travi (trava, cvetje, voda, hrana, pijača, družba, igre, šport, živali …). Za postavitev Piknika ob petih bodo poskrbeli člani društva Pozitive, pod vodstvom Eve Hassl in Nadje Bedjanič.

Drugi del Škuceve tržnice, bo postavljen na ulico – pred Galerijo Škuc, kjer bo mogoče po simboličnih cenah kupiti knjige in zgoščenke založbe ŠKUC in Centra za slovensko književnost.

Od 18. ure dalje se bo vsak dan pričel program na malem ŠKUC-evem odru.

Vsak dan ob 22.30 uri bodo mali oder pred Škucem zasedle glasbene skupine različnih glasbenih zvrsti pod skupnim imenom Muzika na starem trgu (Steve Tallis, Drvena Marija, Bogdana Herman in Jure Tori, Electric Violet, Brejn in Bubizz, Katanija, Koza – Riba, Kristina Oberžan in Gregor Ftičar).

Posebnost prireditve bo tudi sobotni literarni večer Zvočne slike jezika – poezija z animacijo in videom, VJ, eksperimentiranje z zvokom. Večer bo sestavljen iz dveh delov:
- video na poezijo Alje Adam in branje, glasba: Dick in Greta ter vizualni del Andrej Kamnik
- animacija na poezijo Jane Putrle Srdić ob predstavitvi nove knjige Lahko se zgodi karkoli in eksperiment z zvoki ter branjem v živo (vizualni del Zoran Srdić, zvokovni del Borut Savski)

Za gledališke predstave pod skupnim imenom Teater v galeriji bo tudi letos poskrbela gledališka redakcija. Program bo sestavljen iz predstav za odrasle (Skrito:spol in Martina Ipša z stand-up komedijo) in predstave za otroke (Pravljično popoldne z Ano Duša, Pravljica o gozdnih škratinjah in škratih, Barčica po morju plava, Kužek Postružek na obisku in Bici-Kleta). Predstave za otroke so načrtovane ob 18.00 uri za odrasle pa ob 22.00 uri, takrat bodo tudi filmske projekcije (Babice revolucije, Neprijetna resnica, Na prvi pogled, Poštar in Prevzem).

Za zanimive zloženke, plakat, internetno postavitev, skratka za celostno podobo projekta bo tudi letos poskrbela oblikovalka Barbara Predan.

Program bo podrobno predstavljen tudi na naši internetni strani www.skuc.org, pripravili bomo programsko knjižico s predstavitvijo izvajalcev in zloženke, ki jih bomo pred prireditvijo brezplačno delili po mestu in na informacijskih turističnih točkah in info točkah za mlade L’MIT. Letos smo k sodelovanju povabili tudi trgovinice in lokale na Starem trgu. Tako bomo s skupnimi močmi poskrbeli za še boljšo promocijo prireditve.

Kot vsa leta do sedaj bodo tudi letošnji večeri »Dobimo se pred Škucem« brezplačni.

Vabimo vas, da se med 20. in 27. julijem dobimo pred Škucem.

Društvo Informacijski center LEGEBITRA, Slovenska Filantropija ter Društvo CNI – Center za neformalno izobraževanje vas vljudno vabijo na dogodek ŽIVA KNJIŽNICA – NE SODI KNJIGE PO PLATNICAH, ki bo od 6. do 8. julija 2007 na Prešernovem trgu v Ljubljani.

Živa knjižnica je sredstvo s katerim aktivno promoviramo človekove pravice in razbijamo predsodke in stereotipe v družbi. Projekt v Sloveniji poteka pod okriljem evropske kampanje »Vsi drugačni – vsi enakopravni: za raznolikost, človekove pravice in participacijo«, ki jo v Sloveniji koordinira Urad RS za Mladino.

V Živi knjižnici poteka vse zelo podobno kot v vsaki drugi knjižnici; bralec oziroma bralka se v knjižnico včlani pri knjižničarki, pregleda katalog knjig, ki jih ima knjižnica na zalogi in si za določen čas knjigo izposodi, ter jo prebere.

Se sprašujete kaj je posebnega na »Živi knjižnici«? To, da v naši knjižnici knjige govorijo! Naše knjige so namreč predstavniki in predstavnice družbenih skupin, ki se v Sloveniji soočajo s stereotipnimi predstavami in predsodki. Če ste se pripravljeni s svojim stereotipom srečati v živo, če ste pripravljeni, skupaj z nekom skozi pogovor, skozi njegovo osebno življenjsko zgodbo razbiti svoje predsodke, potem vas vabimo, da postanete bralec ali bralka v Živi knjižnici!

Pridružite se 45-im bralcem in bralkam, ki so skupaj opravili kar 72 branj, ko je knjižnica prvič odprla svoja vrata slovenski javnosti 26. maja letos!

Delovni čas:

Petek, 6. julij: 14.00 – 19.00
Sobota, 7. julij: 10.00 – 18.00
Nedelja, 8. julij: 10.00 – 17.00

Vljudno vabljeni!

Novo v zbirki Lambda.

Jordan Cvetanović (1982) je mlad pisatelj – karkoli to pač že pomeni. Do leta 1993 je živel v Sarajevu in pozneje študiral dramaturgijo v Beogradu, kjer živi še danes. Je avtor drame Ekonom lonec, s katero je bil sprejet na fakulteto dramskih umetnosti in ki je doživela dve premieri, medtem ko sta bili naslednji dve prepovedani. Njegova drama Dilanje emocij je najbolj brana na srbski spletni strani nove dramatike. Piše za znane tuje in srbske revije, za svoje delo kot copywriter pa je prejel več nagrad. Njegova zbirka kratke proze Zgodbe za težko noč je izšla leta 2003. Nima hobija ne mačke, zato pa ima telefonskega dvojnika.

Maja Novak (1960) je avtorica desetih knjig, prevedla pa jih je petdeset. Kot prevajalka ima med srbskimi avtorji najraje opravka z Vladimirjem Arsenijevićem, med svetovnimi pa z Umbertom Ecom. Živi v Novi Gorici. Nima hobija, zato pa ima mačko in več telefonskih dvojnic.

Kmalu je prišla sobota. Že zjutraj sem bil nervozen, ker mi je kljub obupni želji po seksu po tolikšnem času vse skupaj smrdelo po sranju. Prek radioamaterjev me je poklicala Milica. Rekel sem ji, da sem dobro in da grem nocoj po dozo. Vedela je, kaj to pomeni. V Skopju se je zaposlila kot knjižničarka in spoznala nekega Makedonca, ki pripravlja odličen ajvar in ocvrte možgane. Prekinil sem jo, ker mi ni bilo do klepeta o hrani.

Po najinem pogovoru sem se začel urejati. Iz omare sem vzel pet najboljših oblek in kombiniral. Stuširal sem se s sosedino penečo kopeljo znamke Nivea, ki ji je rok trajanja že zdavnaj pretekel. Obril sem si brado in pazduhe in si namazal lase z briljantino. Baje na to padajo vsi heteroseksualci, ki sanjarijo o seksu z moškim. Pretegnil sem se, si prižgal skrbno čuvani džojnt za črne dni in se psihično pripravljal na fuk z vodji bosenskega pokola. Vedel sem, da bo tisto noč v moji riti vse – Bosna, Hrvaška in Srbija.

Faruk je manično pritiskal na hupo svojega najnovejšega audija. Zdirjal sem po stopnicah in se znašel pred njegovim vetrobranom. V avtu je zavijala Ceca. Faruk je bobnal po volanu v ritmu turbofolka, uvoženega z one strani Drine. Tudi on ni bil popolnoma strejt. Dal sem mu vedeti, da se mudi in da bom prisedel. Ker je imel vse mogoče dovolilnice, je brez težav peljal mimo barikad in straž treh vojskujočih se strani. Vsi so ga pozdravljali. In mu mahali. Odprl sem okno. Zaudarjalo je po truplih v Miljacki. Medtem ko sva se bližala orgiji nacionalnih herojev, mi je adrenalin rasel. Na lepem me je prešinila ideja.

S Farukom sva stopila na dvorišče neke trinadstropnice; kolikor se spomnim, je bila pred vojno last nekega mafijca, ki so ga pozneje ubili. Pred vhodom na dvorišče je stal cel vozni park: od korvet do porschejev in ogromnih džipov z modrimi zastavicami ter tisto žensko, ki doji otroka. Na pragu so v črnih Armanijevih oblekah stali telesni stražarji. Eden od njih me je pomenljivo premeril s pogledom, ampak Faruk mu je samo pomežiknil, kreten se je zasmejal, midva pa sva šla noter. Znotraj se je drla muzika in že v predsobi je smrdelo po tobaku.

V osrednjem prostoru se je zbralo kakih trideset ljudi. Naštel sem približno deset žensk in dvajset moških. Na ogromni mizi sta stali dve pečenki. Prase na eni, jagnje na drugi strani. Vsi so pili črno vino, razen četnikov, ki so se nalivali s slivovico. Eden od njih, ki je imel na prsih vtetovirane tiste blesave štiri črke – če bolje pogledate, so videti kot dvoje riti – je celo silil nekega Korejca, naj poskusi srbski chivas. Vsi so lakomno žrli z rokami in hrana jim je padala na tla. Celo tistim mačkam, ki sem jih nekdaj na žurih od daleč občudoval kot ugledne dame, televizijske voditeljice, igralke … Vsi so veselo vzkliknili, ko so zagledali Faruka v črtasti obleki, črnih čevljih in belih nogavicah. Medtem ko jima je Faruk nekaj pojasnjeval, sta me dva debelobučneža ocmokala po vsem obrazu. Vedel sem, da se bom moral dat dol z njima. S sonyjevega glasbenega stolpa je bobnela nekakšna avtentična turška glasba. Plesalo se je in se pilo, meni pa se je vrtelo v glavi. Tisti trije od prej niso odmaknili pogleda od mene, eden od njih si je oblizoval mastne ustnice in si jih brisal z rokami. Zahteval sem kaviar. Čimprej sem hotel opraviti, ker mi je bilo jasno, da nocoj ne bom niti pod razno užival. Najbolj bradatega med četniki sem zaprosil, naj zamenja disk in spusti Marš na Drino, da bi malček zaintrigiral tiste tri. Ko je marš zaigral, sem skočil na mizo, prevrnil nekaj krožnikov, medtem ko so ženske vreščale, si namazal vrat s sibirskim kaviarjem in se začel slačiti. Žvižgali so in mi metali denar. Medtem ko sem se po kolenih plazil po mizi, so mi sproti odmikali vse s poti. Faruk je obnemel, samo smehljal se je še. Na čelu mize je sedel vodja zelenih.

»To! Migaj z ritjo! Kakor kakšna gospodična … Lej, lej … Ej, Nermin, poglej!«

Stisnil sem se k šefu, mu potisnil baretko na stran in mu na uho šepnil, naj me čaka v veceju. Počasi je vstal, jaz pa sem zlezel z mize. Faruka sem vprašal, kje je vece. Z roko mi je pokazal proti levemu krilu hiše. Stopil sem v predsobo, kjer sta še zmerom stala telesna stražarja, in nadaljeval pot proti veceju. Hodil sem počasi in razmišljal o ideji, ki se mi je utrnila, ko sva s Farukom prišla sem.

»Vsem bom odrezal glavice,« sem si rekel.

Debeli kmetavzar se je naslanjal na roza kahlice z bordo rdečimi fugami. Osorno sem ga pogledal. Si je že odpenjal uniformo. Ko sem se mu približal, je bil vidno vzburjen in zaudarjal je po svinjini in znoju. Z pestjo sem mu šel čez otrdele bradavice, z drugo pa sem ga cukal za mokri sramni grmiček.

»Kva nej ti delam?«

Drhtel je.

»No, jest bi rad, da mi ga fafaš.«

Čudno se mi je zdelo, da je taka pičkica lahko komandant, ampak tako to pač gre.

»A, ti bi rad, da ti ga cuzam, a ne?«

»Aha.«

»A te grizem tud lohka?«

Buljil je vame, kot da sluti, da bo šlo nekaj narobe.

»No, kam se je potuhnil ta tiček?« sem mu iz modrih gat vlekel smrdljivega, obrezanega kurca.

»Joj, Alah pomagi, prišlo mi bo.«

»Počas, šele začela sva, jebemti. Ne me razočarat.«

Nerad sem vzel njegovega tiča v usta in na dlesni se mi je prilepilo par dlak. Začutil sem mehko tkivo glavice, ki je napolnjevalo duplino in utripalo.

»Ej, ne z zobmi, mater! Kaj delaš? Boli!« mi je poskušal odriniti glavo stran od svojega trebuha, jaz pa sem zagrizel še globlje. Ko sva se nazadnje ločila, je bila njegova glavica že v mojih ustih. Zagrabil se je za preostanek penisa in stokal.

»Mater ti bom jebal,« je izdavil skoz zobe in se zgrudil poleg čučavca.

Medtem sem že izvlekel ključ, zaklenil vece in pustil komandanta v mlaki krvi.

»Preden bom opravil z drugima dvema, bo že izkrvavel,« sem pomislil.

Onadva tipa sta se režala, ko sem šel mimo.

»Kje si bil, figa pregnana, a? Je bilo v redu? Kakšnega kurca ma, a? Ga boš tudi nama podudal?« je rekel rdečelasi z brazgotino poleg desnega uhlja.

V dvorani je evforija dosegla vrhunec. Faruk mi je lahko zgolj prišepnil, da me vodja »bradatih« čaka v sobi v prvem nadstropju. Podvizal sem se tja. V majhni sobi je na postelji ležal nag četnik. Drkal si je kurca, kajti Srbom je ponos pomembnejši od vsega drugega.

»Kako si me razpalil s tistim slačenjem … Jaz ga, bratec, drkam ob Maršu na Drino, kadar posiljujem, kadar koljem, ma, zmerom. Vse živo počnem. Fukal te bom na suho, ker mi je tako lepše. Kadar kurac stopi v suho rit, to je tisto pravo.«

Molčal sem, malce preplašen spričo konkretnosti tega srbskega Vlaha.

»Dobrega kurca imaš,« sem poskušal zamenjati temo.

»Ne da? Vsi mi to pravijo. Si videl, kolikšen je? Tudi tiste Balincourtove kuzle morajo po posilstvu priznati, da je dober, sicer jim ne uide guslanje po vratu. Dajmo, mali, nimam časa za zajebancijo, sedi na njega, da bom videl, kako mešaš!«

»Najprej ti ga bom pofafal, v redu?«

»V redu, ampak na kratko.«

Pocukal sem za kožico in četnikova glavica je izskočila, modrikasta kot melancan. Jezik sem zarinil v široko luknjo, skoz katero je scal.

»Uh, do dna, mali!«

Ubogal sem ga in iz žepa potegnil bodalo, ki sem ga sunil spodaj z mize. Bil sem pripravljen, da mu potem, ko mu bom odsekal glavico, prerežem še grlo, tako kot on tistim, ki niso hvalili njegovega kurca. Tako je tudi bilo. Prelahko. Zaklal sem četnika. Ubožec. Niti slutil ni, da ga nocojšnja erotika ne bo popeljala k orgazmu, temveč v smrt. Ampak če naj verjamemo Erosu in Tanatosu, med njima tako ali tako ni velike razlike. Postelja je bila vsa krvava. Zapomnil sem si njegov obraz. Bil je podoben otroku. Še enkrat sem s pogledom ošvrknil mišičasto truplo, obrisal roke v posteljnino in se vrnil dol, na malomeščansko gostijo.

Faruk je s stegna ene od kurb vlekel koko in jo medtem božal po pički. Polizan Hrvat se mi je zadovoljno nasmehnil, ker je bil zdaj on na vrsti. Predlagal sem mu, da opraviva v avtu, saj sem hotel čimprej pobegniti. Strinjal se je in skupaj sva odšla na parking. Ustaš se je še kar smehljal, kakor njega dni Mimara.

»Kak’ vas kličejo?« me je vprašal in se z ustnicami približal mojim, s tem pa dokazal, da ima največ homoseksualnih izkušenj. Drugima dvema na kraj pameti ni padlo, da bi me poljubila in na nebu v ustih začutila moj jezik.

»Je to zdaj važno?«

»Jaz vedno točno vem, s kom seksam.«

Dišal je in to me je vzburjalo. Žal mi je bilo, da ga moram pohabiti, saj je bil definitivno moj tip. Ali skoraj. Ampak poslanstvo je bilo treba speljati do konca. Zakaj bi bil prav on deležen privilegijev? Še njegov glavati del falusa je manjkal. Odpel sem mu razporek na hlačah. Imel je majhnega, to pa se mi zmerom zdi nekako ljubko. Vzel sem ga v usta.

»Yeah, sugar. Ne boj se, ak’ mi bo prišlo. Jaz lahko večkrat.«

Niti enkrat se mu ni posrečilo. Sploh mi ni bilo treba premočno zagristi.

Kot ris sem planil iz avta, s trofejo med zobmi. V daljavi je treščil grom. Ob cesti sem se ustavil in za nekim panojem slekel gate. Vse tri glavice sem si eno za drugo porinil v anus in zastokal.

»To jim bo lepo,« sem pomislil.

Vsa miganja željna dekleta vabimo na Revijo DJanes in ženski žur v Monokel, 30. 6. 2007, po Paradi ponosa! Ekskluzivno bodo prvič zarolale na odru DJanes, ki so se maja kalile na 2. tečaju za DJanes Rolalo se bo!

DJ Soft Machine
DJ Cherry
DJ Spanky
DJ Karina
DJ Nerve 

Navdušile vas bodo s svojim širokim spektrom glasbe, ki sega vse od rocka, hip hopa, housea, popa, elektra, eklektike do drugih zvrsti.

Na žuru bomo delile 6. številko izvrstnega eLmagazina in simpatične značke, ki ste jih tokrat izbrale! Vabljene tudi vse, ki si še niste ogledale Lastne sobe in vzele prejšnjih številk revije. Soba bo odprta za ogled, branje in sproščanje po miganju. 

Nekaj pijače bo. Zanjo pobiramo prostovoljne prispevke.

Dovolite, da vas sijajne DJanes zapeljejo s svojimi ritmi, eLmagazin z besedami, noč pa s svojo močjo! Vabljene!

Organizatorke Revije DJanes:

KUD Evine potomke, eLmagazin, Klub Monokel (Škuc – LL)

Varnostno opozorilo:

Zaradi preteklih incidentov na dan Parade ponosa vas prosimo, da skušate upoštevati sledeče preventivne ukrepe:

Z Metelkove odhajajte v večjih skupinah. Držite se glavnih cest in izogibajte podhodov in slabo osvetljenih ter neobljudenih ulic. Na namerne primitivne provokacije ne odgovarjajte. Skušajte se poslužiti prevoza na žur s taksijem ali osebnim avtomobilom.

Barmanke vam bodo na vašo prošnjo poklicale taksi. Žur bo varovan.

Organizatorji Parade ponosa 2007 vas vabimo, da sodelujete v kratki anketi (samo 4 vprašanja).

Letošnji spremljevalni dogodki Parade ponosa imajo namen razbiti predsodke o lezbijkah, gejih, biseksualcih, transeksualcih in queerjih kot »onih nekaj posameznikih, ki so v Ljubljani«.

Pokazati želimo, da smo prisotni povsod po Sloveniji, vseh starosti in »oblik«. Zato pozivamo vse, da dodajo svoj prispevek tako, da izpolnejo kratko anketo in nam zaupajo iz katerih krajev so (z vnosom poštne številke). Hkrati pa vas pozivamo, da širite poziv k izpolnjevanju te kratke ankete po svojih zmožnostih.

Anketo je moč izpolnjevati od 4. do 25. junija letos, povzetek pa bo predstavljen na novinarski konferenci 27. junija in pa na sami paradi ponosa. Posredovani podatki so sicer zaupne narave.

http://www.ljubljanapride.org/mavricna.htm