Novo v zbirki Lambda.
Avstralska pisateljica Kate Walker je bila rojena leta 1950 v Newcastlu. Njene slikanice in mladinski romani so zelo priljubljeni tako med bralci kot v strokovnih literarnih krogih, saj je za svoja dela prejela več nagrad. Njen roman »Peter« je bil tako leta 1991 v Avstraliji imenovan za mladinski roman leta, prejel pa je tudi nagrado Human Rights Award. Rahločutna pripoved o petnajstletnikovem iskanju identitete, njegovem soočanju s homoseksualnimi občutji in negativno nastrojenim okoljem razkriva mnoge težave in dileme, s katerimi se srečujejo najstniki med spolnim dozorevanjem po vsem svetu. Prevajalka romana, mag. Marta Pirnar, se je s Petrom seznanila v času magistrskega študija med raziskovanjem detabuizacije homoseksualnosti v otroški in mladinski literaturi. Stvaren opis najstniškega sveta in odnosov v njem ter postopno in na trenutke pretresljivo razkrivanje petnajstletnikove ranljive čustvene narave jo je prepričal, da je roman prevedla in tako omogočila, da se z njim seznanijo tudi slovenski najstniki.
OSMO
Nepozabna večerja! Jaz sem sedel nasproti tistega, o čemer se fantje na motorišču ves čas pogovarjajo – pedra.
Zdaj, ko mi je bilo to jasno povedano, sem res opazil pedrske stvari pri njem. Na primer način, kako je uporabljal nož in vilice – z rahločutnostjo! Ni razbijal po krožniku, kot smo mi in na poseben način je dvigoval kozarec. Približal se mu je od strani in ga z lahnim gibom dvignil.
Tudi mami je to opazila. “David, ali igraš klavir?” je vprašala. “Lepe roke imaš.”
Ni igral klavirja, pa tudi zameril ji ni, da ga je to vprašala. Rekel je, da je včasih igral na klarinet v šolski skupini in to me je prisililo, da sem razširil svojo predstavo o njem kot o šolarju. Kako se mu je godilo? So ga v šoli zmerjali?
Do mene je bil prijazen tako kot v avtu in na tržnici – mogoče je bil malo resnejši zaradi mame. Brez težav sva se pogovarjala – brez težav sva si gledala v oči. Morda je mislil, da že ves čas vem zanj. Nekajkrat mi je celo pomežiknil prek mize, kadar je bilo rečenega kaj o zelenjavi. Mislim, da mu je mežikanje v navadi, saj če bi flirtal z mano, tega ne bi počel pred mamo in Vinceom.
Seveda se med večerjo ni mogel nagniti k meni, kot je to naredil takrat pri paradižnikih. To mi ni dalo miru. Ali je to naredil samo zato, da bi pokazal tistemu staremu, ali je šlo za izgovor, da bi se mi približal? Se je vzburil, ko se me je dotaknil? Bil mi je čisto blizu in gledal me je globoko v oči.
Nič nisem imel proti, da sem mu bil všeč. Hecno, četudi gre za tipa, je še vedno lepo, če veš, da si mu všeč. Dokler ne gre za kakšnega kretena, ki te obožuje na daljavo!
David ni bil kreten. Bil je prijazen. Navaden. In to je bil moj največji problem, ko sem primerjal obe podobi o njem: bil je navaden in bil je gej.
Ko mi je za mizo sedel nasproti, je zgledal precej povprečno – hočem reči heteroseksualno. Njegova ramena pod majico so bila široka, njegove podlakti pa prekrite z bleščečimi črnimi dlakami. Vse klasične moške zadeve. Ni opletal z rokami in govoril kot punca. Mogoče se je Vince zlagal! Čisto možno.
Potem pa je naredil kaj takšnega, kot zatrepetal s trepalnicami (tudi te so bile črne in bleščeče), in vedel sem, da je gej, tako da mi je potem v glavi zasvetila tista druga slika o njem: peder! čudak! tisto počne z drugimi tipi! In vsakič, ko se je to zgodilo, sem si v usta zbasal tuno s curryjem in strmel v svoj krožnik.
Zakaj je to počel? Saj ne, da ne bi mogel dobiti bejbe. Kako to, da je to počel? Kaj ga je gnalo v to?
Ni bil prvi gej, ki sem ga poznal (na šoli imamo dva zelo možna kandidata v višjem letniku), bil pa je prvi, ki sem ga imel priložnost pobliže opazovati, in iskreno povedano, ni bilo lahko sedeti za isto mizo z njim, se pogovarjati in zraven razmišljati o teh stvareh. Imam precej bujno domišljijo, in ko se mi v glavi porodi ideja, jo že vidim pred seboj: na velikem ekranu, v barvah in s hitrim zoomom.
Tudi mehanik ni bil, kot sem sprva mislil. (Moral bi vedeti, da je Vince prevelik snob, da bi se družil z mehanikom.) Študiral je strojništvo. Njegov oče je bil strojnik, mama pa kemičarka.
“Industrijska kemičarka,” je rekel, “ne farmacevtka. Stara soseda ne dojame razlike. Mami ves čas prigovarja, naj ji domov prinese aspirin.”
Veliko je govoril o svojih starših. Očitno je živel doma, srečno. Mogoče njegovi starši niso vedeli!
“… In ko je izvedela, da je oče inženir,” je pripovedal še eno zgodbico o stari sosedi, “mu je ponudila pet dolarjev, da bi popravil njeno kosilnico.”
Njegov oče je delal kot svetovalec pri Quantasu.
Dojel sem šalo in se smejal, sebi pa sem dopovedoval: dober tip je, ne teži mu! Kar počne na zadnjem sedežu svojega avtomobila, je njegova stvar! In v trenutku, ko sem si to rekel, so možgani že delali naprej, zoomirali po sobi in snemali filme.
Večerja je bila utrudljiva. Vesel sem bil, ko je je bilo konec. Krožnike smo odnesli v kuhinjo. David tudi. Vince jih je splaknil, jaz pa sem jih dal v pomivalni stroj. Potem je Vince Davida odpeljal v sobo, da bi mu pokazal nekaj na računalniku, in pomislil sem, da bi moral mamo opozoriti na možnost živih virusov aidsa, ki se podijo po Davidovem krožniku. Nisem tožaril, mislil sem samo, da gre za nekaj, kar bi mama morala vedeti. Temo sem načel, kolikor sem znal, previdno.
“Hmm … si vedela, da je David Rutherford čudak?”
Seveda sem govoril potiho.
Mama je zaprla pomivalni stroj, ne da bi odhitela po razkužilo. “Ne, srček,” je rekla, “nisem vedela, da je čudak, vedela pa sem, da je gej.”
Razumel sem.
“Hm …” In zdaj k vprašanju stoletja. “Je Vince gej?”
“Če ima nekdo prijatelja, ki je gej, to še ne pomeni, da je tudi on gej in presenečena sem, da to mečeš v isti koš.”
“Ne mečem v isti koš,” sem rekel. “Samo vprašal sem.”
“No, najboljša oseba, ki jo lahko to vprašaš, je po mojem Vince,” je rekla.
Včasih si želim, da bi mama nehala s temi vzgojnimi bedarijami in bila samo mama: nam povedala stvari, nas držala za roke. Mislim, to me zbega. Kaj je pravzaprav hotela reči? Tudi jaz ne vem, dragec, a če boš lahko izvedel, mi povej! Ali: Hecno, da vprašaš. Tvoj brat bi ti rad nekaj povedal!
Medtem ko je on v sobi zabaval Davida, ni bil ravno pravi čas, da ga vprašam.
Bo sploh kdaj pravi čas?
ŠKUC-LL-Klub Monokel vas v torek, 24. aprila 2007 ob 20.00 vabi na literarni večer in pogovor z Natašo Sukič.
