|
||||||
|
Poskušali vam bomo pričarati kanček vzdušja iz filma Nekateri so za vroče (Some like it Hot). Drznite si vrniti se v čas znamenite Marilyn Monroe s kosom oblačila, umetnimi kodri, najsibo le z lepotno piko. Poskrbljeno bo za mešano glasbo, koktejle in presenečenja. Gaja Kafe ponosno predstavlja Labris ROYAL NIGHT party Ko si boste spočile od veselega decembra in že pozabile na vso radost skoka v novo leto, vas vabimo, da se nam še enkrat pridružite pri nepozabnem dogodku Labris ROYAL NIGHT party V vašem koledarčku naj bo lepo označen datum 13.1.2007 (upamo, da smo dovolj zgodnje z obvestilom in da za ta dan še nimate načrtov). Zabave, ki bo trajala od 21ih do jutra, vsekakor ne smete zamuditi. Za okroglih 1.920 SIT – 8 EUR (pri čemer je v to ceno všteta konzumacija 1.200 SIT – 5 EUR) se nam lahko pridružite v prijetnem lokalu v Ljubljani. Cene so preračunane po centralnem paritetnem tečaju 1 EUR = 239,64 SIT. Zabava je namenjena izključno ženskam – vseh starosti in vseh spolnih usmeritev. Poskrbljeno za vse – na vas je samo, da pridete z obilico dobre volje in sodelujete v druženju. Na zabavi fotografiranje ni dovoljeno. Vstopnina se plača vnaprej preko elektronske banke ali položnice (do 11.1.2007 24.00h) ali na dan dogodka pri vhodu. Zaradi lažje organizacije dogodka vas prosimo, da se na party vnaprej prijavite s plačilom vstopnine. Več informacij glede lokacije, načina plačila in vsega, kar vas zanima, se lahko dobijo na email naslovu party@gaja-kafe.org ali na forumu Labris (www.gaja-kafe.og/labris). Vabimo vas k plačilu prijavnine!
Organizatorke iz Gaja-Kafe.org Obveščamo vas, da so filmski katalogi za 22. festival lezbičnega in gejevskega filma na voljo v prostorih Društva ŠKUC na Metelkovi 6 (I. nadstropje, na hodniku na mizi pred Lezbično knjižnico), na Info točki v Galeriji ŠKUC na Starem trgu 21, v preddverju Kinodvora na Kolodvorski 13, v Klubu K4 na Kersnikovi 4 in v Kafeteriji Lan na Gallusovem nabrežju 27. Dobite jih tudi v celjskem Mestnem kinu Metropol na Stanetovi 15 in v koprskem M&KC-ju na Gregorčičevi 4.
(odlomek) Na letališče pride deset minut prezgodaj in izve, da je letalo pristalo dvajset minut pred napovedanim časom. Wayna najprej zagleda v hrbet, kako stoji ob tekočem traku za prtljago. Tak je kakor vedno – kot bi ga prepihal veter; na sebi ima ponošeno usnjeno jakno, ki jo je nosil tisto noč, ko sta se spoznala. Neil se mu priplazi za hrbet in ga prime za ramena; Wayne se obrne in očitno mu odleže, ko ga vidi.
Objameta se kakor brata; šele v varnem okolju avta Neilove matere se upata poljubiti. Prepoznata vonj drug drugega in se sprostita. »Nikoli si nisem mislil, da boš zares prišel sem,« pravi Neil. »Povsem tak si kakor v New Yorku.«
»Saj se nisva videla le en teden.«
Spet se poljubita. Neil hoče, da gresta v motel, toda Wayne ostaja stvaren. »Saj bova kmalu doma,« ga pomiri. »Ne skrbi.«
»Lahko bi šla do kopališča v mestu in najela sobo za neskončno dolgo,« predlaga Neil. »Kristus, kako sem napet. Ne vem niti, ali bova spala v isti sobi.«
»Se bova pa tihotapila drug k drugemu v sobo. Romantično bo.«
Še nekaj minut se objemata, dokler ne opazita, da ju ljudje gledajo skozi vetrobransko steklo. Nerada se ločita. Neil se opomni, da tega moškega ljubi in da ima razlog, da ga pripelje domov.
Nazaj gresta po slikovitejši poti: drvita čez predgorje in skozi gozdove, po belih štiripasovnicah visoko v gorah. Wayne pove, da je med poletom sedel zraven ženske, ki je bila na psihiatriji medicinska sestra Marilyn Monroe. Sezuje se in z golo nogo dreza Neila v gleženj; s palcem mu sezuva nogavico.
»Voziti moram,« ga ustavi Neil. »Zelo sem vesel, da si prišel.«
Zasebnost avta jima nudi udobje. V javnosti, celo v svobodomiselnem okolišu Zahodne sedemdesete ulice, ju je strah, da bi se držala za roko ali se dotikala. To sta priznala le drug drugemu. Zdrsneta čez prelaz med dvema hriboma in nenadoma se znajdeta v naseljenem področju severne Kalifornije, v deželi dragih hiš, zgrajenih v slogu rančev.
Zavijeta na dovoz pred hišo in psi se med lajanjem poženejo proti avtu. Ko Wayne odpre vrata, vsi trije skočijo vanj, in poskuša jih spet zapreti. »Ne skrbi. Abbylucyferny! V hišo, prekleto!«
Z verande jima gre nasproti njegova mama. Preoblekla se je v modro obleko s cvetličnim vzorcem, ki je Neil ne prepozna. Zleze iz avta in nezavzeto kroti pse. V drevju cvrčijo škržati. Mama žari, v soju žarometov je celo videti lepa, obdana z zdaj tihimi psi kakor Kirka s svojimi služabniki. Waynu ponudi roko in se predstavi: »Wayne, jaz sem Barbara.« Neil pozabi, da je njegova mama.
»Lepo, da sva se spoznala, Barbara,« odvrne Wayne in iztegne dlan. Premeteno jo zavrti in poljubi na lice.
Barbara! Njegovo mamo kliče Barbara! Potem se spomni, da je Wayne pet let starejši od njega. Klepetata ob odprtih avtomobilskih vratih in Neil zleze vase – zbegani mladostnik, v zadregi, odveč.
Trenutek, ki se ga je tako zelo bal, je mimo, in bilo bi vseeno, če njega sploh ne bi bilo zraven. Pri večerji Wayne prijetno kramlja, kakor očarani snubec, ki si prizadeva osvojiti roko Neilove matere. »Sodomit pedrskega sina,« kipi Neilu po glavi. Mama je pripravila drobne mesne kroglice s svežim korijandrom in široke rezance s pestom. Wayne pripoveduje o ljudeh z ulice v New Yorku; Salvador je tragedija; ko bi le Sadat še živel; Phyllis Schlafly – kaj lahko človek sploh naredi?
»To je boj, ki ga izgubljamo,« pravi ona. »Vsak dan smo tam s svojimi mizami, jaz in druge matere, toda povem ti, Wayne, ta boj izgubljamo. Včasih mislim, da smo me, stare gospe, še edine, ki imamo dovolj potrpljenja, da se borimo.«
Neil tu in tam kaj pripomni, a njegovi komentarji se zdijo omejeni in nespretni. Wayne jo še naprej kliče Barbara. Odkar Neil pomni, je ni nihče, ki bi bil mlajši od štirideset let, klical Barbara. Onadva pijeta vino; on ne.
Čas je, da stori kaj drastičnega. Premišljuje, ali naj Wayna prime za roko, vendar se zadrži. Še nikoli ni naredil pred njo nič takega, kar bi potrdilo, da je seksualnost, ki jo je priznal pred leti, resnična, in ne izmišljena. Tudi z Waynom bi bila lahko le prijatelja, sostanovalca iz študentskega doma. Potem Wayne, njegov rešitelj, s široko kretnjo seže po njegovi roki in jo stisne, ne da bi prekinil šalo o Savdijcih, ki jo pravkar pripoveduje. Ko se zasmeje, sta njuni dlani že združeni. Neila stisne v grlu; srce mu začne razbijati. Opazi preblisk v materinih očeh, vidi, kako pobesi pogled; ona pa ne prekine toka svoje pripovedi. Večerja se nadaljuje in vsi tabuji, ki so obstajali od otroštva dalje, tiho izginjajo.
Mama pospravi posodo z mize. Njuni dlani postaneta lepljivi; ne loči, kateri prsti so njegovi in kateri Waynovi. Ona pospravi mizo do konca in zbere pse.
»Zelo sem utrujena, fanta, in jutri me čaka dolg dan, zato bom šla spat. V Neilovi kopalnici so dodatne brisače zate, Wayne. Lepo spita.«
»Lahko noč, Barbara,« zakliče Wayne. »Čudovito vas je bilo spoznati.«
Ostaneta sama. Zdaj lahko razvozlata dlani.
»Torej lahko spiva skupaj?«
»Ja,« potrdi Neil. »Le ne morem si predstavljati, da bi v tej hiši s kom spal.«
Noga mu divje trzne. Wayne ga trdno prime za roko in ga dvigne s stola.
Vabimo vas na ROZA PRAZNIK ~ otvoritveni party gejevskega in lezbičnega filmskega festivala, ki bo v soboto, 02.12.2006 od 22h dalje.
Na velikem floru vas pričakujejo:
na malem pa: Prvi vikend v decembru se v Ljubljani že 22. leto zapored začne temeljni dogodek gejevsko lezbične skupnosti- festival gejevskega in lezbičnega filma. Filme s queer tematiko, ki bodo čez teden na sporedu v Kinodvoru, bo K4 v soboto 2.12. po otvoritvi pospremil z dvojnim žurom. Prvič v zgodovini Roza diska, bomo ure premaknili za en dan naprej. Festival je praznik, zato bo nedeljski K4 ta vikend dvakrat: prvič že v soboto, potem pa še v nedeljo. (Vstopnina: 1000 SIT / 4,17 €)
Milan Štefe prevaja predvsem dramatiko (H.von Kleist, R. Walser, H. Müller, B. Strauss). Amado mio je njegov prvi prevod, izdan v knjižni obliki. (odlomek) Najlepša majica v Marzinsu se je pojavila proti večeru. Gotovo je že odbilo šest in popoldanski ples je bil še zadržan, skoraj družinski. Le malo ljudi je bilo videti v okolici ali na ploščadi; mladi prišleki so preizkušali teren: klicali so se iz enega na drug konec gozdička ob ogradi plesišča ali se podajali na pustolovske izlete na nasip nad reko, ki je skrita tekla med grmovjem in vinogradi.
Omenjena majica se je pojavila na cementnem valju za ravnanje balinišča, med jelšama, ki sta lili svoje veje nad ploščadjo. Desiderio je v tistem času plesal z nekim dekletom iz San Vita, ki so jo fantje iz Marzinsa zaradi njene modre pelerinice s šopkom vrtnic na ramenu opazovali s posebnim tihim občudovanjem, kot da gre za »damo«. Desiderio pa se ni menil zanjo, kvečjemu ga je stiskalo pri srcu zaradi tiste njene pelerinice in šopka vrtnic; s pogledom je nemirno iskal za ogrado ploščadi, kjer so se med množico pojavljale in izginjale posamezne »majice«, ki jih je opazil tekom popoldneva. Majica na valju bi v prvem trenutku lahko obveljala zgolj za nepomembno varianto; ob njej je bilo res videti njeno dvojčico, sivo majico z rdečo črto čez prsi, njen lastnik pa je bil rdečelasec z mladim obrazom, ki ga je Desiderio takoj definiral kot obraz postarane, a čudežno sveže angleške kokete; in ko je v počasnem koraku prvič priplesal mimo, mu je morda zaradi kričeče barve svojih las prav on padel v oči.
Rdečelasca Chinnija je definiral že prvi pogled; pa vendar … Desiderijevi preizkušeni usposobljenosti navkljub je pred njim še vedno vztrajala dokaj trdna pregrada začetne skrivnostnosti, ki je izvirala predvsem od očeta (alkoholizem? delna impotenca?), in je dajala dečku videz pokvarjenosti, videz stare, čudežno pomlajene zvodnice, ki jo je v jarkem soncu malce zaslepil odblesk rdečega vrtinca las. Kakšna notranja bogastva so bila mladeniču na razpolago s to malo skrivnostjo (alkoholizem, anglosaška prikrajšanost, organska šibkost, bujnost starostne dobe, plus nekdanja, ponovno utelešena bujnost očeta itd. itd.), to ve le sam bog. Eno drži, kot pribito: med naslednjim plesom, ko je Inesina v ritmu sambe poskakujoča pelerinica dajala vtis, kot da bo dekle, živa podoba nedeljskega veselja, vsak hip poletelo pod nebo, se Desiderio ni mogel upirati skušnjavi, da ne bi karseda goreče strmel v rdečelasca. Pod zelenkastimi mačjimi očmi in podolgovatimi, mirnimi ustnicami je triumfirala omenjena majica s črto na prsih. Ampak … o bog … tista druga majica … Ines se je morala smejati nenadni muhi svojega plesalca, ki ga je napadla vrtoglavica (preveč piva? vročina? kakorkoli že, en ples je treba preskočiti in se odpočiti), in mu slediti k ogradi, pri čemer se je potrudila, da bi si nadela čimbolj mestni videz, dopolnjen z ljubko zdolgočasenostjo: ni pa se preveč čudila dejstvu, da si je njen prijatelj od slabosti, ki morda res ni bila ne vem kako huda, hotel opomoči prav ob tistem delu ograde, ki je bil najbolj izpostavljen peklenskemu avgustovskemu soncu. Na tistem koncu ploščadi je nad cementnim valjem vzhajala Jazìsova zvezda.
A fant je nenadoma skočil na travo in se izgubil. Naenkrat ozdravljen (skrivnost narave, in to ne le za Ines) in noro srečen je Desiderio spet hotel plesati: to pot je bil boogie woogie in oči preprostega občinstva so se ponovno prilepile na Ines, ki se je v svoji neverjetni pelerinici vrtela sredi plesišča. Jazìs, ki je bil še vedno brez imena, ne Benito, ne Jazìs, ne Sardanapalo … niti Giuseppe ali Bepi, je odšel, kamor je hotela majica; odšel je, kot bi ga popoldne, iz katerega se je izločil, zdaj spet vsrkalo v svoje grlo: v grlo iz listja, neba, proda … In čezenj zavalilo skalo. Desiderio se je zdaj maščeval za to izgubo; kriva je bila uboga Ines, kriva je bila čreda navdušeno ganjenega občinstva, trpel je rdečelasec Chini na cementnem valju, ki se je spremenil v pravi Waste Land (karseda grenka primera za Desideria: anglosaška prikrajšanost – Eliot) brez palme. In palma? Pod katerim prekletim Južnim križem so zoreli njeni plašni dateljni. V katere kraje in v kakšno družbo je majica sledila prsim svojega lastnika, ali srcu, če je Desiderijevo hrepenenje segalo že do srca? Čisto blizu in hkrati tako neskončno daleč je bil nekje na Zemlji kot, v katerem je NN, ljubljenček ljubezni, malce več kot človek in malce manj kot kip, sledil poteku praznovanja, in njegova prisotnost je več kot zadoščala, da sta sonce in pokrajina postala toliko svetlejša in prijetnejša.
Brez sape in kroteč samega sebe, si je Desiderio med plesom skušal predstavljati kraje tega Zemljevida, ki ga je narisal izključno za Ljubezen. V glavi mu je odmeval Cavafisov verz:
In potem sem zagledal čudovito telo …
A deček je bil čista daljava, Neznanec v najglobljem pomenu besede.
Potem pa se je spet pojavil. Desiderijeva panika je bila potemtakem odveč, le slepilni manever kriminalnega romana v delno kafkovskem slogu: bodoči Jazìs se je po vsej verjetnosti le sramežljivo oddaljil, da bi opravil neke svoje – resda čudovite – a kljub temu le telesne potrebe … Skupaj z majico se je povrnil glavobol.
Ines se je morala že drugič srečati z rafiniranostjo svetovljanskega življenja in spet se je znašla pod sončno pripeko na že večkrat omenjenem koncu ploščadi. A Desiderijevi tesnobi se je pridružilo še nekaj novega: tisti skrivnostni kot na zemlji se je deloma razkril … po vsej logiki je šlo za kak odmaknjen prostor pod nasipom, porasel z bezgom in s sirkom, kjer je v silni zaupljivosti s samim seboj in z naravo lahko brez zadržkov razkril nekatere svoje skrivnosti: in Desiderio je bil noro ljubosumen na grmičje.
Zdaj, ko se je kot živa slika odrekanja spet pojavil na valju, neprebojen, da bolj ne bi mogel biti, zdaj je bila njegova izpoved travi potisnjena v temo in gumbe njegovih sinjemodrih hlač je povezovala nitka neverjetne čistosti.
Tam se je pustil občudovati vse do večerje. Ko se je potem iztekel zadnji valček popoldanskega plesa, je bilo za Desideria življenje le v njegovem žgočem grlu. Kajti na svetu ni ostalo drugega kot oblak, iz katerega ne bo nikoli deževalo. Ta oblak je zdaj po vsej verjetnosti večerjal in s tem se je začenjala nova kafkovska kazuistika: sestavila se je podoba matere, angelske osebe s pozitivnimi vplivi: mu ni prav ona kupila majice v San Vitu ali v Morsanu? Poleg tega bi Desiderio stavil kakršnokoli vsoto na materinsko poreklo ustnic in kože. Glede sinjemodrih oči tako nihče ne bi sprejel stave, kajti o njih ni bilo nobenega dvoma. Pri črnih laseh pa je moral imeti prste vmes hudič: ženska s tako kožo in takimi ustnicami je brez dvoma svetlolasa. Odkod potem te saje? Ta nervozno skodrana griva zloščena z najbolj peklenskim globinom? Sicer pa je v vsem telesu drhtela mati, spremenjena v moškega; tisti ljubki prevod moškega imena v obliko ženskega spola za katerim stoji zaljubljeni oče (spomin na nek mehiški film: ona Juana, on, otročiček – že predpostavljen kot očetov tekmec – pa Juanito). Bolj kot je krepko, čvrsto telo razglašalo magično formulo moškosti, gostejša, bolj zabrisana je bila njegova mehkoba.
|
  December 8 - 15, 2025
submission deadlines:
1 July 2025 - running time more than 30'
1 September 2025 - running time less than 30'
|
|||||
|
Copyright © 2025 SiQRD - All Rights Reserved Powered by WordPress & Atahualpa |
||||||
Vabljene na dober ŽENSKI ŽUR v Vinoteko Monroe (Miklošičeva 28, Ljubljana), ki bo v soboto, 9. decembra 2006 od 21h dalje.
Novo v zbirki 
Novo v zbirki 