SiQRD

Zbirka štiridesetih kratkih zgodb, utrinkov in asociacij dogodkov iz le navidez ločenih obdobij otroštva in odraslosti. Zgodbe ne razdelujejo nikakršne deklarirane “drugačnosti”, varno ločene in odrezane od središčnosti, temveč jo kvečjemu prikazujejo kot neločljivo življenjsko stalnico. Kjer bi pričakovali zamorjenost, nas prvoosebna pripovedovalka pritegne v nepričakovane humorne zaplete. (Zbirka Lambda)

družinske zadeve

Poleti leta 1969 stojim v drvarnici s sekiro v roki. Vroči sončni žarki prodirajo skoz deske, iz katerih je zbita drvarnica. Včasih zamahnem s sekiro, zelo počasi, pazim, da bom zadela tnalo, ne pa prstov na nogi. Nekoč sem se usekala po palcu leve noge in noht je v trenutku pomodrel od krvi. Brez besed sem stekla k studencu in si z ledeno vodo poskušala ohladiti prst, ki je žarel od kljuvajoče bolečine. Nihče od domačih me ni videl — še dobro. Sicer bi mi žugali s prsti in s pestmi, češ saj smo ti rekli, da je sekira nevarna. Pa ni bilo res; sekira že ni bila nevarna, ogrožali so me nožni prsti, zato sem odtlej pred tnalom stala na široko, da se ne bi spet po prstih.

Vsi predmeti, razstavljeni na zarjavelih žebljih v temačni drvarnici, ki je bila hkrati tudi garaža, so veljali za lepo urejene, nedotakljive in — nevarne. Poleg tega so nenehno izginjali — vse je moralo biti na svojem mestu, sicer se je stari oče takoj vznemiril: “Kje je moj ključ številka dvanajst? Tisti, ki je vedno na prvem žeblju pri vratih!” Ključi, izvijači, klešče, kladiva in številne nevarne tekočine v starih pločevinkah so se tudi nenehno kradli; stari oče je večkrat rekel, da moj oče prenekatero orodje odnese s sabo v službo ter ga velikodušno in naivno posodi sodelavcem, ki seveda vse pokradejo, odnesejo domov in si potem to obesijo na žeblje v svoji garaži. Tako najbrž vsakomur in nenehno kaj manjka, kak žebelj na zidu je vedno prazen in zato je treba vseskoz kaj kupovati ali krasti. Toda mi smo kupovali, drugi pa so kradli. Tudi zato je bila drvarnica-garaža prepovedani prostor. A stara mama je vseeno pozno ponoči videla soseda, ki je tekel iz naše garaže in nekaj tiščal pod srajco. Ta pa je znal krasti, saj naslednji dan ni bilo mogoče ugotoviti, kaj natančno manjka v garaži.

V poletni vročini ni bilo boljšega prostora pod soncem od naše hladne in vlažne drvarnice-garaže. Njena zatohlost in oljni madeži na tleh so pomirjali. Lepo razvrščena orodja na trhlih lesenih stenah so pričala o skladnosti stvarstva na zemlji. Na vegastih policah različnih dolžin in širin so kraljevali strupi proti podganam, mišim, koloradskemu hrošču, solatnim in mačjim bolham — z njimi smo bili varni. S strupi namreč. Na zadnji steni so bile zataknjene žage vseh vrst, od takih dolžine komolca do tistih z velikimi zobci, ki so mi segale skoraj do vratu. Tam so bili tudi srpi; bolj zarjaveli za visoko travo in manj zarjaveli za nizko, vsi pa so bili tudi za tetanus. Na najvišji polici, na katero sem lahko segla le, če sem splezala na trhlo lestev — pri čemer so me seveda spet ogrožale lomljive okončine –, sta bila dva zelo velika in zelo ostra noža za kurje vratove. Vse je bilo mogoče pristriči, skrajšati, prirezati ali odrezati in zastrupiti ter tako poskrbeti za red in lepoto v hiši in okoli nje. Bila sem prepričana, da bi bila vsaka družinska hiša brez kraljestva sijočih in zarjavelih orodij leglo propada in barab, ki drug drugemu rastejo čez glavo. Zato je bilo čisto razumljivo, da je bila garaža-drvarnica družinski prostor, namenjen le posvečenim članom. Med njimi pa navadno ni otrok.

Zdaj, poleti leta 1969, odložim sekiro in iz lesene škatle z drobnimi avtodeli izvlečem čudežno črno in dolgo gumijasto cev. Po njej se na skrivnosten način pretakajo vse vrste tekočin, od vode do bencina in takih kislin, ki ne razžirajo gume. Pa tudi notranjih organov ne. Videla sem, kako je oče vtaknil en konec cevi v tank svojega avtomobila, drugega pa v tank dedkovega avtomobila, vendar si je še prej dal cev v usta in posrkal. In potem se je bencin čudežno pretočil iz enega tanka v drugega. Sama sem to poskušala z mlako. En konec cevi sem vtaknila v mlako, drugega pa v usta. Močno sem vsrkala zrak iz cevi in jo potem hitro odstavila od ust, vendar me je vedno prehitela rjavkasta voda iz mlake, polna plavajočih bacilov in srbečic za razne telesne dele. Ko sem pljuvala mlakužo, se je voda že veličastno pretakala iz ene luže v drugo skoz krasno črno gumijasto cev.

Nenadoma sem zaslišala znan hrup motorja. Stari oče. Tik preden je zavil na dvorišče, sem pograbila cev, vedoč, da ni več časa, da bi jo odnesla nazaj v garažo, in jo zalučala visoko v zrak, da se je zvijajoče se kot kača zasukala okoli visoke veje sosedove češnje.

Naslednjega dne je stari oče okrivil vso sosesko, češ da se je kak sosed – saj se ve, kateri — spet prikradel v garažo, sunil cev, si jo vtaknil v hlače in jo odnesel domov. In zdaj se doma gotovo smeji naši neumnosti. Smeh s črno gumijasto cevjo v hlačah je bil gotovo nekaj posebnega, nekaj za odrasle.

Ko je preklinjajoči stari oče odšel v službo, sem vzela trhlo lestev in se odkradla na sosedov vrt, da bi tam splezala visoko gor na drevo, rešila našo cev in preprečila smeh na naš družinski račun. Ravno ko sem bila na sredini preperele lestve, sem na vrtu zaslišala sosedov glas – brezglavo sem pobegnila domov in pustila lestev. Iz grmovja sem nemočno opazovala, kako je sosed pobral našo lestev, trikrat brcnil vanjo, si rekel, da ni več za nobeno rabo, razen za drva, in jo potem razsekal.

transvestiti na avtobusu

Z Natašo sediva na vaškem avtobusu. Pozno zvečer. Jesen leta 1987. Pravkar sva prištopali iz Prage. Odložili so naju pozno zvečer v Ptuju. Nataša predlaga, da prespiva v bližnji vasi pri njeni stari mami.

Na avtobusu je skupina glasnih fantov, lačnih zabave. Takoj naju opazijo. Usedejo se okoli naju na zadnje sedeže. Midve gledava v tla. Gledava proč. Pripombe letijo.

»Poglej te dve čudakinji!«

»Poglej njene čevlje!«

»Velike nahrbtnike imata!«

»Gotovo govorita po lublansk’!«

»Ja, študirata u Lublan’ in si zdaj mislita, kako sta nekaj več od nas kmetov, a ne.«

»A tudi mi iz province imamo kaj pokazati!«

Potem prižgejo cigarete. Avtobus je poln, a nihče se ne obrne. Nikogar ne motijo ne dim ne glasno govorjenje in zabavljanje. Vsi so veseli, da niso na najinem mestu. Razmišljam o nekem ameriškem filmu. O dveh težakih, ki ponoči v newyorški podzemni železnici maltretirata potnike: črnsko družino, ranjenega vojaka, gejevski par in dekle. In vsak je vesel, da ni na mestu žrtve, a vsak pride na vrsto.

»Zdaj pa tiho,« reče tip, ki sedi ob meni.

Takoj nama je jasno, da je to kapo banda. Ponudi mi cigareto. Odkimam.

»Zakaj ne? Niso dovolj dobri?«

»Ne to,« rečem, »ne kadim v avtobusu.«

»Nima veze,« mi nestrpno reče, »pri nas kadimo v avtobusu.«

»Pri nas pa ne,« rečem. Trudim se, da ne bi zvenela napadalno.

»Aja? Pri vas pa ne? Kdo pa ste vi? Ženske ali moški?«

Spet letijo pripombe.

»Saj res, poglej, kaj imata na sebi.«

»Mogoče imata tudi brke in kosmate zize?«

»Ne, ne verjamem …«

»Sta deda ali sta dve čudni babi?«

»Transtitke!«

»Reče se transvestitke, bedak!«

»Transvestiti se preoblačijo!«

»It’s show time, folks!«

»No,« reče Nataša, »zdaj pa je dovolj.«

Hočeva biti civilizirani. Ker nimava ničesar, s čimer bi lahko streljali. Pravkar sva bili na Lezbičnem tednu v Berlinu in hočeva biti civilizirani, če že streljati ne moreva.

»Veš kaj …« reče kapo banda Nataši.

Ne slišim, kaj govori, ker ji šepeta na uho.

»Ne teži, kaj bi rad,« reče Nataša.

Potem odidejo z avtobusa postajo pred nama. Vabijo naju s sabo in hkrati pravijo, kakšno srečo imava, ker odhajajo.

»Veš, kaj mi je rekel,« mi pove Nataša. »Povedal mi je, da ve, kaj sva.«

»Kaj le? Transvestiti?« se kislo pošalim, zdaj ko so pijani zabavljači zapustili avtobus.

»Ne,« zaskrbljeno reče Nataša. »Lezbijki.«

Ja, res je, provinca ni več provinca in svet postaja globalna vas.

Suzana Tratnik, rojena 1963 v Murski Soboti, živi in dela v Ljubljani kot pisateljica, prevajalka, sociologinja, publicistka in dolgoletna aktivistka lezbičnega gibanja, med drugim tudi soustanoviteljica prve Lezbične skupine LL. Souredila je delo L, zbornik o lezbičnem gibanju na Slovenskem 1984-1995 (1996), izdala literarni prvenec lezbično obarvanih kratkih zgodb Pod ničlo (1998) in roman Ime mi je Damjan (2001). Dobila je več nagrad za kratke zgodbe, nekatere je objavila tudi v tujih antologijah — v nemški Sappho küsst Europa (1977) in ameriški The Vintage Book of International Lesbian Fiction (1999). Leta 2002 je izbor njenih kratkih zgodb z naslovom Unterm Strich izšel pri avstrijski založbi MilenaVerlag. V istem letu je bila premierno prikazana tudi monodrama Ime mi je Damjan v produkciji ŠKUC gledališča. Tratnikova je doslej prevedla tudi več pomembnih leposlovnih in teoretičnih del s področja spolov, seksualnosti in GLBT vprašanj.

Program 2. festivala nevladnih organizacij LUPA v Monoklu:

sreda, 5. novembra ob 20.00

Otvoritev fotografske razstave Jasne Klančišar: “WOMAN” (2002)

Jasna Klančišar (1973, Ljubljana), končala akademijo FAMU v Pragi, kjer je trenutno na magisteriju, doslej več samostojnih in skupinskih razstav v Ljubljani (Akt na Slovenskem III), Berlinu, Pragi, Komnu, že vrsto let sodeluje na mednarodni skupinski potujoči razstavi L-Connexion/S (Amsterdam, Gent, Ljubljana, Beograd, San Francisco, Petersburg). Objavljala v Revolverju, Lesbu, Časopisu za kritiko znanosti in drugod.

»Zamislite si starko kot popolno, dva milijona let staro žensko, prvotno Divjo žensko, ki živi pod površjem zemlje, pa vendar na njej. Živi v nas in po nas in okoli nas. Puščave, gozdovi in zemlja pod našimi hišami so stari
dva milijona in več let.«
(Clarisa Pinkola Estes: Ženske, ki tečejo z volkovi)

četrtek, 6. novembra ob 18.00

Pogovor s člani in članicami Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije “Kje smo zdaj?”

četrtek, 6. novembra ob 20.00

DOST JE! – predstavitev novega javnega prostora LA REALIDAD. Prostor upora, ki črpa iz praks novih globalnih družbenih gibanj za človečnost proti neoliberalizmu.

petek, 7. novembra ob 20.30

KRATKI FILMI:

Nothing U can DO!!: Tjader & Knight (2002/2003)

Delo pripada trem elipsam treh digitalnih hibridov, ki razpravljajo o pozicijah, kjer ni več mogoče vedeti, kje ob/stati. Oblikujejo žive elipse, ki sledijo nehierarhičnemu redu transformacij, ponujajo pa retoriko konflikta, tako kot kritične teorije poznega 20. stoletja.

Vzhodna hiša/The Eastern House: Marina Gržinić & Aina Šmid (17’33” Slovenija 2003)

Igrajo: Olga Kacjan, Marko Mandič, Barbara Kukovec

Video, ki ponovno ‘prebira’ nekatera ključna imena in nekatere ključne sekvence iz filmske zgodovine, ravno tako pa ponovno artikulira body in konceptualne happeninge v vzhodnoevropskem kontekstu. Video je posvečen Neši Paripoviću in njegovim akcijam v sedemdesetih letih v Beogradu

Pure: (23′, Finska 2003)

Video o ženski želji po čistosti, samo-očiščenju in samo-razkritju, s katerimi bi bilo mogoče premagati strahove. Spopad z lastno maskulinostjo in preizpraševanje nenehnega boja med moškim in žensko. Pia pripoveduje zgodbo o tragičnih posledicah neke diskotečne noči, ki se je končala s sporom in na koncu s posilstvom.

Travel dog: Gup-py (7’20”, Berlin 2002)

Potepuški pes se neopazno skrije v prtljago svojega lastnika. Na cilju pobegne. Lastnik med iskanjem svojega psa spozna, da pravzaprav išče svoj način življenja. Ko se že vrne v vsakdanje življenje brez odgovora, ga pes odpelje na naslednje potovanje k samemu sebi.

Plasma by Stigmata: Tanja Vujinović & Zvonka Simčič (Slovenija 2003)

PLASMA je naslov serije del, ki jo sestavljajo parfumi, digitalne fotografije in ‘reklamni’ video spot. Ta parodična mešanica je konstruirana iz elementov modnega medijskega glamurja in materiala, ki dokumentira škandale v katoliški cerkvi, trače in pripovedi o ljudeh, ki naj bi se jim odpirale stigme.

ob 22.00

SAM BODI FOR MAJ BODI

gledališka predstava

Ideja, režija in igra (da zvočne podobe sploh ne omenjam): Irena Duša in Nataša Jereb

Debbie in Dallas se očitno ne prenašata več. Obupno si želita ljubezni in nežnosti, vendar je jasno, da ju ne prenaša tudi nihče drug. Puskusita z vsemi triki, ki jih najdeta v priročnikih, izposojenih iz knjižnice, vendar brez uspeha. Končno ugotovita, da ne bo nič, dokler ne postaneta slavni. Osnujeta bend … Jima bo po pisanju besedil, glasbe (da učnih ur klavirja in solo petja sploh ne omenjam), oblikovanju zunanje podobe in zmedi v svetu stikov z javnostmi sploh še ostalo kaj časa za nevidne oboževalce, ki sta si jih tako zelo želeli?

sobota, 8. novembra ob 22.00

Nastop Xenie Jus, ki bo predstavila sklop zadnjih treh cedejk (Xenia Total, L’humanite nouvelle in Karta do sonca).

“Ksenija Jus je zagotovo ena najmočnejših, nadvse izvirnih in samosvojih kantavtoric pri nas. V njeni glasbi se odraža vsa spontanost občutkov, misli in vedenja, ki jih Ksenija samoniklo krmari povsem izven pravil glasbene industrije. Vsestransko sposobna, angažirana in odprta novim življenjskim izzivom že od leta 1992 sodeluje z različnimi kreativci v Sloveniji”

(Varja Velikonja, revija Muska/2003)

četrtek, 13. novembra ob 18.00

DRŽAVLJANSKA NEPOKORŠČINA: CIVILNA DRUŽBA VSEM V POGUBO, GIBANJE GIBANJ VSEM V NAPOTO,

predavanje Marte Gregorčič

petek, 14. novembra ob 21.00

Tiskovka za knjigo Ko se mrtve prebudimo (ŠKUC-Vizibilija, 2003) avtorice Varje Velikonja. Pogovor o ženskah v slovenski rock glasbi bosta moderirali Varja Velikonja in dr. Marina Gržinić.

Večer bo zaključila DJ Kama Sutra.

Vabimo vas še na dogodek v Menzo pri koritu – Metelkova mesto:

ponedeljek, 10. novembra ob 18.00

Okrogla miza Male neodvisne založbe, povezuje Nikolai Jeffs.
Možnost nakupa knjig in publikacij s posebnim popustom!

in na dogodek v sosednjem Klubu YHD (stavba Lovci, pritličje levo):

četrtek, 13. novembra ob 20.00

Okrogla miza Predlog zakona o registrirani partnerski skupnosti: dejstva in perspektive. Razpravljali bodo: Alenka Kovšca (državna sekretarka MDDSZ), Suzana Tratnik (GLBT aktivistka), Renato Volker (GLBT aktivist), povezovala bo mag. Tatjana Greif (GLBT aktivistka).

O vseh dogodkih v okviru festivala LUPA se lahko informirate na spletni strani www.cnvos.si ali v zloženki LUPE.

Mirovni inštitut in CNVOS v sodelovanju s ŠKUC-LL in YHD vabijo na mednarodni seminar “Možnosti participacije: perspektive za vključevanje marginaliziranih skupin”, ki bo potekal od 6. do 8.11.2003 v prostorih hotela City Turist na
Dalmatinovi 15 v Ljubljani.

Na mednarodnem seminarju bomo z vidika človekovih pravic razpravljali o položaju različnih marginaliziranih skupin. Kaj pomeni marginalizacija, kaj so vzroki zanjo in kaj povzroča? S predstavitvijo različnih študij primera bomo reflektirali položaj migrantov, gejev in lezbijk in oseb s hendikepom. Zanimalo nas bo, kakšno je stanje na področju človekovih pravic v izbranih državah, kandidatkah za vstop v Evropsko unijo, in kakšno v primerjavi s trenutnimi pravnimi standardi v EU. Izpostavili bomo socialno-politične mehanizme podpore in premislili različne vidike politične, kulturne in socialne participacije. Govorili bomo tudi o integraciji, politični in socialni vključenosti marginaliziranih skupin.

dr. Vlasta Jalušič, direktorica MI

mag. Mojca Pajnik, direktorica programa Center za sodelovanje Vzhod Vzhod

Mojca Sušnik, koordinatorica programa

Mirovni inštitut Vas v sodelovanju s Centrom Evropa v okviru Evropskih sred vljudno vabi na forum SLOVENIJA, EVROPSKA UNIJA IN ISTOSPOLNO USMERJENI. Forum bo v sredo, 29. oktobra, ob 18. uri v prostorih Centra Evrope na Dalmatinovi 4 v Ljubljani.

Točno dvajset let po Stonewallskem uporu v New Yorku leta 1969, ki šteje za začetek modernega lezbičnega in gejevskega gibanja, je Danska kot prva država na svetu leta 1989 sprejela zakon o registriranem partnerstvu oseb istega spola. Evropska unija je v naslednjih letih z vrsto deklaracij in priporočil spodbujala svoje članice in kandidatke za članstvo, da pravno zaščitijo ter uredijo status istospolno usmerjenih oseb ter spoštujejo njihove človekove pravice. Izenačevanje raznospolnih in istospolnih partnerskih skupnosti se zdi velik korak naprej in pomembna zmaga gejevskega in lezbičnega aktivizma, a istospolno usmerjeni še vedno ostajajo stigmatizirana skupina, zaradi spolne usmerjenosti tudi žrtve nasilja.

Kakšne so izkušnje držav, ki so sprejele zakone o registriranem partnerstvu? Kaj sprejemanje tovrstnih zakonov pomeni za vsakdanje življenje gejev in lezbijk v Evropski uniji? Ali izenačevanje pozicij pomeni konec gejevskega in lezbičnega aktivizma? Kakšna je situacija v Sloveniji in drugod v vzhodni Evropi? Bo po več predlogih zakonov o registriranem partnerstvu letos parlament razpravljal o tem vprašanju?

Ali sprejetje takega zakona mehča družbeno klimo, ki je v Sloveniji v odnosu do istospolne usmerjenosti precej negativna: po podatkih Slovenskega javnega mnenja vsak drugi državljan ali državljanka Slovenije namreč ne želi imeti homoseksualca za soseda. Kaj kažejo preliminarni podatki raziskave o socialnih in družinskih kontekstih življenja istospolno usmerjenih v Sloveniji, ki so jo letos izvedli na Mirovnem inštitutu?

O tem bodo na forumu razpravljali:

• Alenka Kovšca, državna sekretarka na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve;
• Tatjana Greif, aktivistka lezbične sekcije Škuc LL in predstavnica ILGE;
• Alenka Švab, raziskovalka na Mirovnem inštitutu in
• Kurt Krickler, avstrijski aktivist (Hosi Wien) in častni bivši predsednik mednarodnega lezbičnega in gejevskega združenja ILGA.

Forum bo povezoval Roman Kuhar.

Vljudno vabljeni!

dr. Vlasta Jalušič,

direktorica Mirovnega inštituta

mag. Roman Kuhar,

koordinator Forumov

V petek, 14. novembra 2003, ob 19.30, bo v knjižnici
Mirovnega inštituta začela z delom sekcija (z zaenkrat
še delovnim imenom) +26 DIH – društva za integracijo
homoseksualnosti.

Gre za bolj ali manj debatno skupino, ki bo delovala
po vzoru Legebitre z dvema razlikama:

Lepo povabljeni!

Mitja