SiQRD

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je tako kot vsako leto tudi letos v januarju objavilo razpis za sofinanciranje programov socialnega varstva. Društvo Škuc je v roku, tako kot vsa pretekla leta, pod razdelek programi svetovanja preko telefona oddalo vlogo za Galfon, telefon za geje in lezbijke, ki je del društvene dejavnosti in GLBT gibanja vse od leta 1995. Galfon je zadnje pet let ministrstvo tudi sofinanciralo. Naj poudarim, da se razpisni pogoji v vseh teh letih niso bistveno spemenili, še zlasti ne od lani na letos. Tudi naše vloge za sofinanciranje, ki so prejšnja leta ustrezale razpisnim pogojem, so bile podobne.

Ministrstvo nas je sredi februarja pozvalo, naj vlogo dopolnimo z dokazili o drugih sofinancerjih, kar smo v roku tudi storili. Prvi pokazatelj, da po novem ministrstvu naša vloga ne diši, je bil ponoven poziv k dopolnitvi v začetku aprila. Ob tem pozivu so nato priznali, da je prišlo do pomote. S presenečenjem pa smo mesec kasneje prejeli sklep, da naša vloga ne ustreza splošnim pogojem in kriterijem razpisa. Misleč, da je tudi tokrat prišlo do napake, smo vložili pritožbo ter terjali pojasnilo, zakaj po toliko letih naša dejavnost več ne usreza razpisu. V juniju nam je ministrstvo poslalo obširno razlago, da ne ustrezamo pogojem in to ne samo v eni točki, temveč kar v večih. Natanča razlaga pa žal ne more skriti svojih trhlih temeljev. Prav tako nam ni prinesla odgovora na bistveno vprašanje, kako smo lahko v prejšnjih letih ustrezali kriterijem, sedaj pa točno istim nič več. Ponujata se mi samo dve razlagi. Prva, da je bilo delo komisije oziroma ministrstva v prejšnjih letih skrajno nestrokovno, da so lahko spregledali vse naše pomanjkljivosti. Druga, da je letošnja zavrnitev sofinanciranja povsem politična odločitev, ki nima s stroko nobene veze. K tej razlagi me še posebno napeljuje večkratno navajanje v obrazložitvi, da nudi Galfon tudi svetovanje v zvezi z varnejšo spolnostjo, kar da se tiče zdravstvenih programov. Stroka je torej podlegla nizkim izjavam ministra, da homoseksualci ne sodimo v resor ministrstva za družino, temveč v resor ministrstva za zdravje. Da pa ne gre za osamljen primer, naj dodam, da nam je ministrstvo zavrnilo tudi drugo vlogo, za projekt samopomoči, ki ga je v prejšnjih letih prav tako sofinanciralo. Tako med 181 programi, ki jih ministrstvo sofinancira preko tega razpisa, ni niti enega, ki bi ciljal na homoseksualno populacijo.

Pa vendar, ta populacija seveda ne bo izginila, še kako bo tu, tudi potem, ko bo čas sedanjo postavo ministrstva, tako kot jo je napihnil, tudi odpihnil.

Brane Mozetič,

društvo Škuc

Izšla je nova številka revije eL magazin. Revija je namenjena istospolno usmerjenim ženskam in tudi tistim, ki se kakorkoli čutijo povezani s tem.

Vabljeni ste tudi k sodelovanju, pišite na info@elmagazin.com.

Za vse tiste, ki fizične revije ne boste uspeli dobiti, pa je na voljo tudi spletna revija in revija v PDF formatu: http://www.elmagazin.com.

Novo v zbirki Lambda.

Avstrijski pisatelj Leopold von Sacher-Masoch, ki so ga imenovali »maloruski Turgenjev«, je ustvarjal v okvirih romantičnega realizma in slovel predvsem po čudovitih opisih narave. Njegove burne zgodbe, ki so jih bralci v 19. stoletju doživljali kot nekakšno verodostojno, eksotično zgodovinopisje, se dogajajo predvsem v rojstni Galiciji, ki ga je globoko zaznamovala s pravljičnostjo in mitologijo. V njegovem obsežnem literarnem opusu prevladujejo opisi razmerij med dominantno žensko in zasužnjenim moškim, kar je literarna kritika njegovega časa razumela kot »primitivno seksualnost, značilno za slovanske narode«. Leta 1890 je utemeljitelj moderne psihopatologije seksualnosti Richard von Krafft-Ebing skoval neologizem mazohizem, ki ga je izpeljal iz pisateljevega priimka.

Osrednji literarni cikel Leopolda von Sacher-Masocha Kajnovo volilo, ki je izšel leta 1870, obsega tudi kratka romana Venera v krznu in Platonova ljubezen. Venera v krznu je močno avtobiografsko obarvana, saj se je pisatelj v resnici odpravil na potovanje po Italiji in podpisal pogodbo s Fanny Pistor, baronico von Bogdanov, ki jo je preoblečen v lakaja spremljal kot vdani suženj.

Poleg mazohistične motivike pa Sacher-Masocha približuje dekadenci tudi homoerotično obarvano pripovedništvo, predvsem kratki pisemski roman Platonova ljubezen, po vzoru Goethejevega Trpljenja mladega Wertherja. Grof Henrik, ki služi vojsko v Lembergu, pisateljevem rojstnem kraju, se zaplete v ekstaze polno razmerje s čudovitim mladeničem po imenu Anatol. Toda njuna ljubezen se razplete v popolnoma nepričakovan konec.

Uršula Cetinski, gledališka producentka, publicistka, dramaturginja in prevajalka, je delo Leopolda von Sacher-Masocha slovenskemu bralstvu prvič približala leta 2000, ko je izšel njen prevod Venere v krznu. Je tudi avtorica obsežnega besedila Leopold von Sacher-Masoch in mazohizem v evropskem romanu, s katerim je diplomirala iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

odlomek

28. februarja

Draga mati!

Danes sem prvič slišal Anatola, kako se smeje. Ah!, kako mikavno se smeje, zveni kot kitajski zvončki. Pripovedoval sem mu namreč o svoji mački.

»Nikoli nisi ljubil?« me je vprašal.

»Nikoli.«

»In tudi tebe nikoli nihče ni ljubil?«

»Seveda me je.«

»Žensko bitje?«

»Da, žensko bitje.«

»Pa je ženščina svetlolasa ali rjavolasa?«

»Zelo rjavolasa je, tako rjavolasa, kot se le da, saj je črna mačka.«

Anatol se je zasmejal.

»Daj, pripoveduj mi o tej prvi ljubezni,« je vzkliknil Anatol, in spet ta zvonki smeh, »upam, da je mala rjavolaska tudi v resnici tako lepa.«

»O, zelo lepa je,« sem odvrnil, »in izredno duhovita in ponosna, ko črna in sijoča neslišno prečka sobo; glavica z velikimi, rumenimi očmi, nekoliko sklonjena, dolg rep drsi za njo kot vlečka; spominja na zamorsko kraljico in kako nežno me z žametnimi šapicami prime za vrat in prede, ko se mi podrgne ob brado.

Bilo je nenavadno, kako se je že od vsega začetka osamila od drugih mačk in se navezala name. Druženje z duhovno razvitejšim bitjem ima zanjo očitno več čara kot tisto s sebi enakimi. Mislim, da bi zakon, ljubezen, pri kateri bi ženska z ravno tako slepim občudovanjem spoštovala moškega, morala ravno tako večno trajati.

Moja Mimi pa ima tudi izrecno duhovno naravo. Da, vedno se mi je zdela kot vzorec ženske. Pomlad in polna luna sicer v njej prebudita tiste mistične nagone, da postane čarovnica, spleza na strehe in prepeva grozljive kantate; toda potem jo postane sram in k meni se vrne s toliko silovitejšo ljubeznijo. Moral bi jo videti, kako mi sedi nasproti, s kolikšnim občudovanjem počivajo njene rumene oči na meni, kako se poskuša sporazumevati z mano in kako zaznava vsak ton mojega glasu, vsak gib, vsak izraz na obrazu. Pogosto imava dolge pogovore brez besed in ima … Ne da bi kdo mislil na to, da bi jo izuril, se je iz čiste genialnosti naučila vseh mogočih umetnij in le meni v zadovoljstvo izvaja najbolj divje skoke, prinaša stvari, toda vse to počne le, kadar je dobre volje. Na noben način ne prenaša prisile. In tako iz leta v leta narašča njeno duševno življenje, se razvija njen duh! Ni več žival, navzela se je toliko človeškega, da so dobro počuti le v družbi in v sporazumevanju z ljudmi.

Moj odnos do te mačke je najboljši dokaz, da obstaja duhovna ljubezen – kajti o čutnosti tu ne more biti govora.«

»Temveč o instinktu in egoizmu,« je vzkliknil Anatol.

»Pričakoval sem ta očitek,« sem odvrnil, »toda ravno to je čudno, da je nikoli nisem hranil jaz, ampak vedno moja mati. Poleg tega imamo štiri mačke. Kako to, da je ravno ta in samo ta izbrala mene za prijatelja? In če se med človekom in živaljo zgodi tako čista duhovna ljubezen, zakaj ne bi bila mogoča tudi med moškim in žensko?«

»O, prav gotovo je mogoča,« je odvrnil Anatol.

»Ti to praviš, ti?« sem kriknil.

»Da, jaz,« je nadaljeval, »toda moški mora imeti potrpljenje z nečimrno žensko, ki je bila doslej navajena, da se z njo ravna kot z nezrelo, pa tudi tega, da se jo časti, zdaj pa se mora kot enakovredna kar naenkrat odpovedati vsem sladkim bonbonom.«

»Kakor hitro je ženska nečimrna, pač ni sposobna duhovne ljubezni,« sem rekel, »kajti ne prenese misli, da ne bi bila mikavna.«

Anatol je nekaj časa molčal, potem je tiho rekel: »Ženska bi pač rada predvsem osrečevala, rada bi videla, da je moškemu vse …«

»Da, moškega bi rada videla kot berača pred svojimi nogami,« sem vzkliknil, »rada bi bila kraljica, ki ga obdaruje.«

4. marca

Moja dobra mati!

Bodi brez skrbi, dobro sem; čeprav ne govorim veliko o tem, se sedaj na splošno zelo malo ukvarjam s sabo, sveta ljubezen v srcu me je napravila brezosebnega.

Na pustni torek je bil pri baronici sijajen ples v kostumih. Sprva se ga nisem nameraval udeležiti, zjutraj pa sem dobil naslednjo kartico:

»Pričakujem, da te bom danes okoli polnoči srečala pri baronici.

Tvoja črna mačka.«

Tako sem torej odšel tja. Rad bi Ti opisal pravljični svet tega praznovanja, čarobno dekoracijo dvorane, lepe dame, sijajne toalete, vendar mi za kaj takega manjka odkritega humorja, sproščenosti. Na začetku so bili vsi v maskah in lahko si predstavljaš, da je bil Tvoj novi Platon dovolj zintrigiran in si je hudomušno belil glavo. Upal in bal sem se obenem, da bi videl kneginjo, toda oboje zaman. Ko je odbilo polnoč, sta v dvorano vstopili dve maski, ki sta izzvali splošni vrvež; prerivali so se okoli njiju, se smejali, kajti bili sta dve mački, ena bela in ena črna.

Ena, oblečena v popolnoma črn atlas, z mačjo glavo, s šapami iz črnega krzna in velikimi, črnimi kremplji, druga ravno takšna v belem, par popolnih mačk, le da so eno izdajale črne, drugo pa modre oči; bela mačka je bila kontesa Adela, druga pa – Anatol.

Prvi trenutek se mi je ženska preobleka zdela tuja in srhljiva, toda zaradi očaranosti nad graciozno mačko se niso porajala nobena druga čustva; sploh Ti ne morem povedati, kako pravljično mi je bilo, ko me je prijela za roko in na vsa moja vprašanja odgovorila le z zvonkim mijavkanjem, enkrat pritrdilno, drugič z zanikanjem; izražala je zdaj zadovoljstvo in takoj potem kljubovalno kujanje, glede na to, kako se je moje šaljivo govorjenje dotaknilo njenega nečimrnega mačjega srca. Ko sva sedela v niši, okrašeni z rožami, v kateri sem se nekoč razodeval Adeli, je začela moja črna mačka tiho presti in me nežno praskati s kremplji, se mi drgniti z glavo ob prsi – prava mačka …

Potem mi je bilo tako čudno, čohal sem jo med črnima ušeskoma, in zdaj skoraj verjamem, da sem se za kazen, ker nočem ljubiti nobene ženske, zaljubil v mačko.

Kluba Monokel in Tiffany sporočata, da bosta zaprta tudi v petek, 16.6.2006.

Članstvo klubov Monokel in Tiffany pri Društvu ŠKUC obveščamo, da bosta kluba, zaradi usklajevanja z zahtevami nove zakonodaje o društvih, zaprta do 15. junija, z izjemo vnaprej napovedanih prireditev, kot so pogovori, okrogle mize, filmske projekcije ali literarni večeri.


O nadaljnjem poteku dogodku vas bomo pravočasno obveščali.