SiQRD

Novo v zbirki Lambda.

Avstrijski pisatelj Leopold von Sacher-Masoch, ki so ga imenovali »maloruski Turgenjev«, je ustvarjal v okvirih romantičnega realizma in slovel predvsem po čudovitih opisih narave. Njegove burne zgodbe, ki so jih bralci v 19. stoletju doživljali kot nekakšno verodostojno, eksotično zgodovinopisje, se dogajajo predvsem v rojstni Galiciji, ki ga je globoko zaznamovala s pravljičnostjo in mitologijo. V njegovem obsežnem literarnem opusu prevladujejo opisi razmerij med dominantno žensko in zasužnjenim moškim, kar je literarna kritika njegovega časa razumela kot »primitivno seksualnost, značilno za slovanske narode«. Leta 1890 je utemeljitelj moderne psihopatologije seksualnosti Richard von Krafft-Ebing skoval neologizem mazohizem, ki ga je izpeljal iz pisateljevega priimka.

Osrednji literarni cikel Leopolda von Sacher-Masocha Kajnovo volilo, ki je izšel leta 1870, obsega tudi kratka romana Venera v krznu in Platonova ljubezen. Venera v krznu je močno avtobiografsko obarvana, saj se je pisatelj v resnici odpravil na potovanje po Italiji in podpisal pogodbo s Fanny Pistor, baronico von Bogdanov, ki jo je preoblečen v lakaja spremljal kot vdani suženj.

Poleg mazohistične motivike pa Sacher-Masocha približuje dekadenci tudi homoerotično obarvano pripovedništvo, predvsem kratki pisemski roman Platonova ljubezen, po vzoru Goethejevega Trpljenja mladega Wertherja. Grof Henrik, ki služi vojsko v Lembergu, pisateljevem rojstnem kraju, se zaplete v ekstaze polno razmerje s čudovitim mladeničem po imenu Anatol. Toda njuna ljubezen se razplete v popolnoma nepričakovan konec.

Uršula Cetinski, gledališka producentka, publicistka, dramaturginja in prevajalka, je delo Leopolda von Sacher-Masocha slovenskemu bralstvu prvič približala leta 2000, ko je izšel njen prevod Venere v krznu. Je tudi avtorica obsežnega besedila Leopold von Sacher-Masoch in mazohizem v evropskem romanu, s katerim je diplomirala iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

odlomek

28. februarja

Draga mati!

Danes sem prvič slišal Anatola, kako se smeje. Ah!, kako mikavno se smeje, zveni kot kitajski zvončki. Pripovedoval sem mu namreč o svoji mački.

»Nikoli nisi ljubil?« me je vprašal.

»Nikoli.«

»In tudi tebe nikoli nihče ni ljubil?«

»Seveda me je.«

»Žensko bitje?«

»Da, žensko bitje.«

»Pa je ženščina svetlolasa ali rjavolasa?«

»Zelo rjavolasa je, tako rjavolasa, kot se le da, saj je črna mačka.«

Anatol se je zasmejal.

»Daj, pripoveduj mi o tej prvi ljubezni,« je vzkliknil Anatol, in spet ta zvonki smeh, »upam, da je mala rjavolaska tudi v resnici tako lepa.«

»O, zelo lepa je,« sem odvrnil, »in izredno duhovita in ponosna, ko črna in sijoča neslišno prečka sobo; glavica z velikimi, rumenimi očmi, nekoliko sklonjena, dolg rep drsi za njo kot vlečka; spominja na zamorsko kraljico in kako nežno me z žametnimi šapicami prime za vrat in prede, ko se mi podrgne ob brado.

Bilo je nenavadno, kako se je že od vsega začetka osamila od drugih mačk in se navezala name. Druženje z duhovno razvitejšim bitjem ima zanjo očitno več čara kot tisto s sebi enakimi. Mislim, da bi zakon, ljubezen, pri kateri bi ženska z ravno tako slepim občudovanjem spoštovala moškega, morala ravno tako večno trajati.

Moja Mimi pa ima tudi izrecno duhovno naravo. Da, vedno se mi je zdela kot vzorec ženske. Pomlad in polna luna sicer v njej prebudita tiste mistične nagone, da postane čarovnica, spleza na strehe in prepeva grozljive kantate; toda potem jo postane sram in k meni se vrne s toliko silovitejšo ljubeznijo. Moral bi jo videti, kako mi sedi nasproti, s kolikšnim občudovanjem počivajo njene rumene oči na meni, kako se poskuša sporazumevati z mano in kako zaznava vsak ton mojega glasu, vsak gib, vsak izraz na obrazu. Pogosto imava dolge pogovore brez besed in ima … Ne da bi kdo mislil na to, da bi jo izuril, se je iz čiste genialnosti naučila vseh mogočih umetnij in le meni v zadovoljstvo izvaja najbolj divje skoke, prinaša stvari, toda vse to počne le, kadar je dobre volje. Na noben način ne prenaša prisile. In tako iz leta v leta narašča njeno duševno življenje, se razvija njen duh! Ni več žival, navzela se je toliko človeškega, da so dobro počuti le v družbi in v sporazumevanju z ljudmi.

Moj odnos do te mačke je najboljši dokaz, da obstaja duhovna ljubezen – kajti o čutnosti tu ne more biti govora.«

»Temveč o instinktu in egoizmu,« je vzkliknil Anatol.

»Pričakoval sem ta očitek,« sem odvrnil, »toda ravno to je čudno, da je nikoli nisem hranil jaz, ampak vedno moja mati. Poleg tega imamo štiri mačke. Kako to, da je ravno ta in samo ta izbrala mene za prijatelja? In če se med človekom in živaljo zgodi tako čista duhovna ljubezen, zakaj ne bi bila mogoča tudi med moškim in žensko?«

»O, prav gotovo je mogoča,« je odvrnil Anatol.

»Ti to praviš, ti?« sem kriknil.

»Da, jaz,« je nadaljeval, »toda moški mora imeti potrpljenje z nečimrno žensko, ki je bila doslej navajena, da se z njo ravna kot z nezrelo, pa tudi tega, da se jo časti, zdaj pa se mora kot enakovredna kar naenkrat odpovedati vsem sladkim bonbonom.«

»Kakor hitro je ženska nečimrna, pač ni sposobna duhovne ljubezni,« sem rekel, »kajti ne prenese misli, da ne bi bila mikavna.«

Anatol je nekaj časa molčal, potem je tiho rekel: »Ženska bi pač rada predvsem osrečevala, rada bi videla, da je moškemu vse …«

»Da, moškega bi rada videla kot berača pred svojimi nogami,« sem vzkliknil, »rada bi bila kraljica, ki ga obdaruje.«

4. marca

Moja dobra mati!

Bodi brez skrbi, dobro sem; čeprav ne govorim veliko o tem, se sedaj na splošno zelo malo ukvarjam s sabo, sveta ljubezen v srcu me je napravila brezosebnega.

Na pustni torek je bil pri baronici sijajen ples v kostumih. Sprva se ga nisem nameraval udeležiti, zjutraj pa sem dobil naslednjo kartico:

»Pričakujem, da te bom danes okoli polnoči srečala pri baronici.

Tvoja črna mačka.«

Tako sem torej odšel tja. Rad bi Ti opisal pravljični svet tega praznovanja, čarobno dekoracijo dvorane, lepe dame, sijajne toalete, vendar mi za kaj takega manjka odkritega humorja, sproščenosti. Na začetku so bili vsi v maskah in lahko si predstavljaš, da je bil Tvoj novi Platon dovolj zintrigiran in si je hudomušno belil glavo. Upal in bal sem se obenem, da bi videl kneginjo, toda oboje zaman. Ko je odbilo polnoč, sta v dvorano vstopili dve maski, ki sta izzvali splošni vrvež; prerivali so se okoli njiju, se smejali, kajti bili sta dve mački, ena bela in ena črna.

Ena, oblečena v popolnoma črn atlas, z mačjo glavo, s šapami iz črnega krzna in velikimi, črnimi kremplji, druga ravno takšna v belem, par popolnih mačk, le da so eno izdajale črne, drugo pa modre oči; bela mačka je bila kontesa Adela, druga pa – Anatol.

Prvi trenutek se mi je ženska preobleka zdela tuja in srhljiva, toda zaradi očaranosti nad graciozno mačko se niso porajala nobena druga čustva; sploh Ti ne morem povedati, kako pravljično mi je bilo, ko me je prijela za roko in na vsa moja vprašanja odgovorila le z zvonkim mijavkanjem, enkrat pritrdilno, drugič z zanikanjem; izražala je zdaj zadovoljstvo in takoj potem kljubovalno kujanje, glede na to, kako se je moje šaljivo govorjenje dotaknilo njenega nečimrnega mačjega srca. Ko sva sedela v niši, okrašeni z rožami, v kateri sem se nekoč razodeval Adeli, je začela moja črna mačka tiho presti in me nežno praskati s kremplji, se mi drgniti z glavo ob prsi – prava mačka …

Potem mi je bilo tako čudno, čohal sem jo med črnima ušeskoma, in zdaj skoraj verjamem, da sem se za kazen, ker nočem ljubiti nobene ženske, zaljubil v mačko.

Kluba Monokel in Tiffany sporočata, da bosta zaprta tudi v petek, 16.6.2006.

Članstvo klubov Monokel in Tiffany pri Društvu ŠKUC obveščamo, da bosta kluba, zaradi usklajevanja z zahtevami nove zakonodaje o društvih, zaprta do 15. junija, z izjemo vnaprej napovedanih prireditev, kot so pogovori, okrogle mize, filmske projekcije ali literarni večeri.


O nadaljnjem poteku dogodku vas bomo pravočasno obveščali.

Društvo Škuc vabi na 13. literarno-glasbeni festival “Živa književnost”, ki bo potekal od 2.6. do 9.6.2006 ob 20. uri pred Škucem, Stari trg, Ljubljana (v primeru dežja v Galeriji Škuc).

Vstop prost!

PROGRAM

PETEK, 2. 6.

večer s prevajalske delavnice gejevske poezije

Rikardo Arregi Diaz de Heredia, Baskija

Kārlis Verdinš, Latvija

Jacek Dehnel, Poljska

Jaume Creus, Katalonija

Cathal Ó Searcaigh, Irska

vodi Alexandra Buchler

prevod bere Jure Henigman

glasba: DJ Bizzy (Astrodisco, Temponautika)

SOBOTA, 3. 6.

Travis Jeppesen, ZDA/Češka (poezija)

prevod Jana Putrle Srdić

vodi Jana Putrle Srdić

glasba: King Vitamin, ZDA/Češka (noise mix)

NEDELJA, 4. 6.

Marjana Moškrič (proza)

vodi Suzana Tratnik

glasba: rola Ceki (yu rock)

PONEDELJEK, 5. 6.

Franjo Frančič (proza)

vodi Brane Mozetič

glasba: Zmajev rep (progressive – retro jazz rock)

TOREK, 6. 6.

Iva Jevtić (poezija)

vodi Suzana Tratnik

glasba: Rok Weber trio (jazz)

SREDA, 7. 6.

Paolo Ruffilli, Italija (poezija)

prevod Gašper Malej

prevod bere Medeja Novak

vodi Gašper Malej

glasba: Barbara Gabrielle (ambientalni jazz)

ČETRTEK, 8. 6.

Milan Šelj, Slo/Anglija (poezija)

vodi Vida Mokrin-Pauer

glasba: kitarski duo Črnobelo

PETEK, 9. 6.

Mima Simić, Hrvaška (poezija/proza)

prevod Suzana Tratnik

vodi Suzana Tratnik

glasba: Mima Simić (kitara)

VSAK DAN PRODAJA KNJIG PO IZJEMNO NIZKIH CENAH!

Kratke predstavitve literatov in glasbenikov

Petek, 2. 6.

Rikardo Arregi Diaz de Heredia

baskovski pesnik (rojen 1958), piše v baskovščini, prevaja iz portugalščine, je tudi kritik in kolumnist. Za svoje delo je prejel številne španske nagrade.

Kārlis Verdinš

latvijski pesnik, ki je kljub mladosti (rojen 1979) izdal že tri zbirke, uredil več antologij, prevedel kar nekaj ameriških pesnikov in doživel prve objave v tujih jezikih. Dela doktorat iz literarne teorije.

Jacek Dehnel

poljski pesnik, pisatelj, prevajalec in slikar (rojen 1980), dobitnik literarnih nagrad, je doslej izdal dve pesniški zbirki in knjigo kratkih zgodb.

Jaume Creus

katalonski pesnik, pisatelj in prevajalec (rojen 1950) je zelo plodovit kot avtor in prevajalec. Obenem je delal tudi za televizijo, gledališče, organiziral pesniške festivale, bil urednik in imel celo fotografske razstave.

Cathal Ó Searcaigh

skoraj kultni pesnik sodobne irske poezije (rojen 1956), piše samo v irščini. Izdal je kar lepo število pesniških zbirk in prejel precej literarnih nagrad. Izbori iz njegove poezije so doslej izšli v francoščini, italijanščini, nemščini, ruščini, japonščini in seveda v angleščini. V zadnjem času veliko potuje v Nepal.

DJ Bizzy

Damjan Bizilj je postal član “Absense” teama (kasneje Consumer Recreation) leta 1995. Pod vodstvom DJ Umeka je kmalu razvil svoj specifičen DJ-jski in producentski zvok. Vrtel je na mnogih velikih prireditvah elektronske glasbe, tako doma kot v tujini, ob boku svetovno znanih DJ-ev, kot so Jeff Mills, Richie Hawtin, Adam Beyer, Marco Carola, Chris Liebing, Rush in mnogih drugih. Leta 1998 je začel, skupaj z DJ Dojajo, producirati lastno glasbo pod umetniškim imenom “Temponauta”. Kmalu zatem sta Temponauta ustanovila svojo založbo “Temponautika”. Poleg projekta “Temponauta” (DJ bizzy, DJ Dojaja) je DJ Bizzy še član projekta “Ouroborots” (DJ Bizzy, Pavle Kocbek), član projekta “Dataminions” (DJ Bizzy, Ergin Zjeci, Luka Bavcar), član projekta “Unizzon” (DJ Bizzy, DJ Krizs), član projekta Helga Neuer (DJ Bizzy feat. Helga Neuer) in član prve slovenske live house skupine, “Rotor”, ki pripravlja svoj drugi CD.

Sobota, 3. 6.

Travis Jeppesen

rojen 1979 na Floridi (ZDA), je študiral književnost in filozofijo v New Yorku in Parizu. Je avtor romana Victims in zbirke pesmi Poems I Wrote While Watching TV. Njegova poezija, proza in eseji so prevedeni in objavljeni v številnih tiskanih in elektronskih publikacijah. Jeppesen trenutno živi v Pragi, kjer je sourednik literarnega četrtletnika BLATT.

King Vitamin

je umetniško ime ameriškega slikarja in glasbenika Jeremiaha Paleceka. Umetnik živi v Pragi, kjer je postal pomemben del praške eksperimentalne glasbene scene z bizarno sintezo noisa, hip hopa, electra in heavy metala.

Nedelja, 4. 6.

Marjana Moškrič

rojena 1958 v Ljubljani, njeno življenje je zaznamovano s knjigami, saj je že dolga leta zaposlena kot knjižničarka v eni izmed ljubljanskih splošnih knjižnic. Mejo bralke in
posredovalke literature prestopi 1998, ko izide njen mladinski roman v pismih
Čadavec, ki se uvrsti v ožji izbor za prvenec leta, nadaljuje s pravljično pustolovščino Potovanje v nekoč (2001) in Ledenimi magnolijami, ki dobijo leta 2003 nagrado Večernica. Sledi jim avtorska slikanica Pravljica o belem in črnem (2004). Potem zopet prestopi mejo, če ta sploh obstaja, in se iz sveta mladinske književnosti, z romanom Samo jesen (2005), poda v svet odraslih. Njene knjige trpko govorijo o odraščanju, ljubezni, prijateljstvu in seveda družini, kaj vse se skriva za njenimi urejenimi plotovi in bleščečimi
fasadami…

Ceki

Robi Loboda, kličejo ga Ceki, je že od mladosti vnet zbiralec plošč. V srednji šoli se je kot bobnar pridružil kakšni glasbeni skupini, svoj krst DJ-ja pa je doživel leta 1998, tik pred odhodom v vojsko. Po vrnitvi je kmalu postal eden izmed torkovih DJ-jev v klubu B-51 oziroma Bunkerju. Takrat je začel tudi peti pri skupini Erotični. Ko so Bunker zaprli, se je s svojimi ploščami ‘preselil’ v K4, občasno pa vrti muziko tudi po klubih na Metelkovi. Sam se sicer nima za DJ-ja, ker ne obvlada DJ-janja, muziko pa vrti na ‘džuboks’ način.

Ponedeljek, 5. 6.

Franjo Frančič

rojen 1958, pisatelj, pesnik in dramatik. Piše tudi za otroke. Piše predvsem družbenokritično in psihološko-realistično prozo, v kateri se najpogosteje spušča v svet marginalcev ali pa v napetosti med spoloma. Doslej je izdal prek trideset knjig, zadnjo Za vse boš plačal v zbirki Aleph, natanko dvajset let po nagrajenem in v nemščino prevedenem delu Domovina, bleda mati.

Zmajev rep

Pisalo se je leto 1998. Ne, natančneje: med velikonočnimi prazniki leta 1998 se je zbrala skupina prijateljev iz osnovnošolskih klopi z namenom, da bi ustanovila band. Začetek je bil dokaj nenavaden. Namreč takoj so začeli z avtorskim delom, brez kakršnihkoli zimzelenih priredb. Najstarejši član banda, Ruda (kitara), je že na prvi vaji predstavil svoj vzhodnjaško začinjen riff, na katerega so jamali in jamali ter po kakih dveh, treh vajah zaranžirali prvi komad (poimenovali so ga Sajuga). Kljub temu, da še niso poznali glasbenih funkcionalnosti svojih inštrumentov, so od prvega dne kovali lastno, inovativno in nekoliko eksotično glasbeno vsebino. Takšen pristop je prapočelo oziroma edina identiteta, ki jih povezuje. Identificirajo se torej z željo po novosti, pestrosti, izpovednosti … drugačnosti.

Torek, 6. 6.

Iva Jevtić

rojena 1976, pisateljica in prevajalka. Na univerzah v Edinburghu in Sussexu diplomirala iz angleške književnosti in opravila magisterij iz kritične teorije. Trenutno na Filozofski fakulteti v Ljubljani dela doktorat s področja srednjeveške mistike. Piše prozo in eseje, predvsem s področja zgodovine telesa in kritične teorije. Leta 2005 je pri založbi Apokalipsa izšel njen prvenec Težnost.

Rok Weber trio

Zasedbo sestavljajo: Rok Weber – klavir, klaviature, Hugo Weber – kontrabas in Zenon Umiastowski – bobni. Izvajajo različno klasično, umirjeno, standardno jazz – swing glasbo znanih avtorjev in lastne priredbe. Razlike v rojstnih letnicah članov zasedbe in različni glasbeni okusi niso ovira, ampak predstavljajo temelj za pestro izbiro skladb iz glasbene zakladnice. Z gostovanji bogatijo kulturno življenje v mnogih kotičkih slovenske dežele.

Sreda, 7.6.

Paolo Ruffilli

rojen 1949, pesnik, pripovednik in esejist. Rojen v Rietiju, odraščal v Forlìju, živi v Trevisu. Študiral je književnost v Bologni, objavlja na kulturnih straneh vidnejših italijanskih dnevnikov in dela kot svetovalec različnih založb. Avtor osmih pesniških zbirk (najizrazitejše so Skromni zajtrk, Normandijski dnevnik, Camera oscura ter Radost in žalovanje) in življenjepisov Ippolita Nieva ter Carla Goldonija; prevajal je Kahlila Gibrana, Rabindranatha Tagoreja in angleške metafizične pesnike. Izbor iz njegove poezije je ravno izšel v zbirki Aleph.

Barbara Gabrielle

“Polna je ravnina, na kateri stoji čas, a glasba igra in glas teče; polno je rumeno polje, na katerem se je začel tvoj mir; poln je kamen, na katerega si se usedel in prisluhnil. Glas, ki poje, je sedaj postal odmev. Zveni v notranjosti telesa. V notranjosti, ki je živa. Spet zelo živa.”

Po izdanem drugem CD-ju V roki, pevka, pesnica in glasbenica Barbara Gabrielle z Robertom Ožingerjem sestavlja ambientalno glasbo z jazz elementi. Robert Ožinger je študent jazza na Konservatoriju v Celovcu in profesor glasbe. Barbara Gabrielle je ustvarjalka v najrazličnejših zvrsteh in predstavah. Ima svojstven, zelo impulzivno ponotranjen način izražanja, njen glas vzbuja občutek nadsvetnosti in topline.

Četrtek, 8. 6.

Milan Šelj

rojen 1960, komparativist in sociolog, prevajalec in publicist. Soavtor satiričnega romana v pismih Spolitika (1999). Od leta 1992 živi in dela v Londonu. V maju je v zbirki Lambda izšel njegov pesniški prvenec Darilo, pretanjeno avtobiografsko zapisovanje spopadov s sabo kot gejem in s svojimi bližnjimi.

Črno belo

Kitarski duo Črnobelo sestavljata Luka Vehar in Andrej Pekarovič. Skupaj sta prvič zamuzicirala leta 2000 na pobudo prof. Igorja Sajeta. Pri njem sta obiskovala pouk komorne glasbe, tudi v času študija na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer sta diplomirala z odliko v razredu prof. Andreja Grafenauerja. Sedaj obiskujeta podiplomski študij na graški univerzi za glasbo pri svetovno priznanem profesorju Martinu Myslivečku. Dodatno sta se izpopolnjevala pri Alexisu Muzurakisu in Odairju Assadu. Prejela sta številne nagrade, snemala sta za radio in televizijo ter posnela svoj prvi CD. Občinstvo navdušujeta tudi v Avstriji, Italiji, na Hrvaškem in Češkem.

Petek, 9. 6.

Mima Simić

Pod neznosnim pritiskom oboževanega telesa in revščine piše zgodbe, filmske kritike, prevode, šansone in politične parole. Svoja dela objavlja v vseh medijih, ki dajo vsaj malo nase. Večkrat antologizirana, ampak vseeno skromna in plaha. Živi s svojim dekletom.

Društvo ŠKUC si pridržuje pravico do naknadne spremembe programa.

Prireditev so podprli: Ministrstvo za kulturo, MOL – oddelek za kulturo, Društvo slovenskih pisateljev, Center za slovensko književnost, Literature Across Frontiers, Italijanski kulturni inštitut in Zavod za turizem Ljubljana

Organizacija festivala: Društvo ŠKUC, Stari trg 21, Ljubljana. Za Društvo ŠKUC: Karmen Jernejčič. Program: Brane Mozetič. Koordinacija: Jasmina Kožar. Tehnična izvedba: Joško Pajer. Oblikovanje plakata in programske knjižice: Barbara Predan.

Škuc LL vabi na literarni večer in pogovor s Helgo Pankratz, ki bo v soboto, 20.5. ob 20. uri v klubu Monokel na Metelkovi.

Avstrijka Helga Pankratz se je predstavila že lani na Živi književnosti v Ljubljani. Tokrat bo na literarnem večeru v Monoklu spregovorila tudi o svojem izjemno raznovrstnem delovanju: o literaturi in manjšinskih pisavah, pisanju kolumen, lezbičnem in gejevskem aktivizmu v Avstriji, kabarejskih predstavah… Branje bo potekalo v nemščini in slovenščini, pogovor v angleščini.

Vljudno vabljene in vabljeni!

Helga Pankratz se je rodila leta 1959 v Wiener Neustadtu v Avstriji. Na Dunaju je študirala psihologijo in se več let intenzivno ukvarjala z lezbičnim in gejevskim aktivizmom. Več let vodila program gejevskega in lezbičnega centra HOSI na Dunaju. Že vrsto let je sodelavka avstrijskega lezbičnega in gejevskega časopisa Lambda Nachrichten. Svoje kolumne in komentarje objavljala tudi v drugih časopisih in revijah, v letu 2002 pa so nekateri izšli pri dunajski založbi Milena Verlag pod naslovom Aus lesbischer Sicht (Lezbični pogled). Od leta 1995 piše tudi za žensko kabaretno skupino “Labellas” na Dunaju, v kateri tudi nastopa, pleše in poje.

Pankratzova je gotovo najvidnejša in najglasnejša lezbična avtorica v Avstriji, njeno delo pa je poznano tudi v Nemčiji. Doslej je izdala več leposlovnih del: kratke zgodbe Ein Moment Leben. Gedichte (merbod: Wiener Neustadt, 1989), pesmi long distance (Wiener Frauenverlag: Dunaj, 1995) in kratke zgodbe Amore? Erzählungen (Milena Verlag: Dunaj, 1998), piše pa tudi dramska besedila. Dobila je že več literarnih nagrad in štipendijo Hansa Weigla.

Slovenski prevod njenih kratkih zgodb z naslovom Amore? je izšel leta 2005 pri založbi ŠKUC- Lambda. Zgodbe so postavljene na urbano dunajsko lezbično sceno, v njih pa je zaznati tudi odnos avstrijske družbe do različnosti.

RADA BI SE ČIMBOLJ PRIBLIŽALA JEZIKU IZ RESNIČNEGA ŽIVLJENJA

(intervju s Helgo Pankratz)

DELO – KNJIŽEVNI LISTI, 8. junij 2005

Avstrijska pisateljica, teoretičarka in aktivistka Helga Pankratz je tudi sodelavka dunajskega Inštituta za regionalne jezike in kulture. Avtorica, ki najde številne nove povezave med različnimi načini pisanja, bo svojo kratko prozo predstavila jutri, 9. junija, na Živi književnosti pred Škucem.

Pravkar je pri založbi ŠKUC-Lambda izšlo vaše delo Amore? , ki ga je poslovenil Andrej Leben. Po kakšnem ključu so zbrane zgodbe v tej zbirki?

Večino zgodb sem napisala in objavila že v osemdesetih, zvečine v nemških in tudi švicarskih zbirkah lezbične proze. V tistem času ni bilo realnih možnosti, da bi v Avstriji našla založnika za lezbične zgodbe. Sredi devetdesetih je Milena Verlag, dunajska založba za žensko literaturo, ustanovila tudi lezbično sekcijo, sprejela moje že napisane zgodbe in naročila še tri nove za zbirko Amore? (1998). Z velikim veseljem sem napisala še zlasti zgodbo Govoriti je srebro, ki sem si jo sprva zamislila kot gledališko igro z zapletom raznih spolnih identitet. Ker nisem verjela, da bi se kakšno gledališče odločilo za postavitev take igre, mi je zmanjkalo motivacije, da bi jo zares napisala, zato pa je končno objavljena vsaj zgodba.

Kakšno intelektualno ozadje je pomembno za vas kot pisateljico – poleg samega pisateljskega daru? Koliko so na vaše ustvarjanje vplivali študij psihologije, aktivizem, izkušnje iz prve roke ali kaj drugega?

Sem pisateljica in pesnica. Sem lezbijka, močno zasidrana v gibanjih za osvoboditev temnopoltih, žensk, gejev in lezbijk in queer posameznikov/c vseh vrst, v gibanjih, ki so se mednarodno začela v šestdesetih letih, v Avstriji pa desetletje pozneje. V mislih imam Črne panterje, stonewallski upor kot začetek modernega homo aktivizma, praško pomlad, študentske upore … Vse to me je pozitivno navdihovalo v času odraščanja in odkrivanja lezbičnosti. Kot najstnica sem bila navdušena nad italijanskim ustvarjalcem Pierom Paolom Pasolinijem in nemškim filmarjem Rainerjem Wernerjem Fassbinderjem; zame sta bila vzornika za to, kako biti zaveden gej, ne da bi to prikrival v svojem delu. Kar se tiče žensk, so me navdušile ameriške avtorice, na primer Kate Millett, zlasti pa je name kot na lezbično avtorico odločilno vplival roman Granatno jabolko Rite Mae Brown. Seveda so za pisanje pomembne tudi druge veščine, denimo znanje več jezikov, da lahko spremljaš tuje izdaje. Moje zgodbe oblikujejo tudi moji interesi s področja sociologije, psihologije, etnologije; enako pomembno pa je biti odprt in imeti oster čut za zaznavanje družbenih situacij v vsakdanjem življenju.

Kakšni pa so bili odzivi na zbirko Amore?, v primerjavi z izidom pesniških zbirk Ein Moment Leben (1989) in Long distance (1995), ki sta morda intimnejši?

Ob izidu prve pesniške zbirke so me podprli mnogi kolegi. Ko pa je moje življenje in pisanje postajalo vse bolj (javno) lezbično-feministično obarvano, v tem moškem krogu nisem več imela podpore. Začela sem sodelovati z založbo Wiener Frauenverlag, kjer sem bila dolgo časa edina lezbična avtorica. Po udeležbi na Satisfiction, srečanju homoseksualnih pisateljev in pisateljic leta 1988 v Rotterdamu, kjer sem spoznala veliko zanimivih ljudi, sem v zelo kratkem času nekakšnega ustvarjalnega delirija napisala Long Distance, pesem v prozi.

Prve kritike zbirke Amore? so bile naklonjene. Nenadoma pa so nekatere ženske začele bojkotirati knjigo, založbo in seveda mene, češ da s svojim pisanjem podpiram zlorabo otrok in žalim verska čustva. Protesti so se začeli v majhnem centru za zlorabljene otroke na jugu Nemčije, ki so ga vodile te ženske, sicer tudi pripadnice poganskih kultov in čarovništva. Odtlej sta zgodbi Vudu in Mačehica v zbirki Amore? obveljali za „sporni“, saj nekateri očitno ne znajo ločiti med kreativno fikcijo in osebno izpovedjo. Ko sem sama napisala esej o “bavarskem preganjanju čarovnic” na primeru moje zbirke, mi ga v neki nemški feministični reviji niso upale objaviti. Nekatere ženske pa so moje zgodbe brale le kot sex-stories, kar je povezano s pričakovanji povprečne konzumerke “lezbičnega literarnega trga”. Tako je moje zgodbe še najbolje sprejela neka splošna literarna publika.

Pa so to zgodbe o lezbični “amore”?

Amore? se mi je pač zdel dober naslov, prav zaradi vprašaja na koncu. Nisem imela namena, pisati o ljubezni in odnosih. Vsaka zgodba ima neko temo, odpira vprašanje, na katerega je mogoče iskati rešitve. Sama v zgodbah ne dajem odgovorov, ampak bolj razmišljam in fabuliram. Zame je v lezbični literaturi veliko bogate tematike, ki presega temi iskanja partnerke ali spolnih izkušenj.

Kako najdete teme za vaše kolumne, zbrane tudi v zbirki Aus Lesbischer Sicht (Lezbični pogled)? Ali v njih dajete odgovore?

Gre za drugo vrsto pisanja, za politične komentarje o aktualnih temah, napisane za gejevsko-lezbične in feministične časopise, čeprav je moj slog literarno-novinarski. Kadar mi ni do pisanja o sprotnih temah, v kolumno predelam kakšno svojih številnih neobjavljenih besedil iz lezbičnega kabareja. Čeprav je to pisanje po naročilu – žal, neplačano – teme izbiram svobodno. V esejih pa resda ponujam neke rešitve oziroma jasno izražam svoje mnenje z gejevsko-lezbičnega političnega stališča.

Na Dunaju ste zaposleni kot generalna sekretarka pisateljske organizacije “Österreichische DialektautorInnen – Institut für regionale Sprachen und Kulturen”. Ste tudi sami kdaj pisali v narečju?

Z velikim veseljem delam v tej organizaciji, to je gotovo moja najboljša zaposlitev doslej. Inštitut se v glavnem ukvarja z narečji avstrijske nemščine, sodeluje pa tudi z drugimi, zlasti deprivilegiranimi manjšinskimi jezikovnimi skupinami, denimo s koroško-slovensko, z judovsko, romsko, hrvaško itn. Vsi ti jeziki so dragocen sestavni del današnje žive kulture v Avstriji. Sama veliko sodelujem s slovenskimi avtoricami in avtorji ter prevajalci na obeh straneh meje. Še zlasti me zanimajo kulturna izmenjava in dvojezična branja avstrijskih in slovenskih piscev homoseksualne literature.

Približno 5 do 10 odstotkov svojih pesmi sem resda napisala v dunajskem dialektu. Prav tako si prizadevam, da bi se na nekaterih mestih svoje proze kar najbolj približala jeziku, ki se govori v resničnem življenju. Tak je denimo premi govor v zgodbi Jezušček je ženska.

Torej s pisanjem v narečju lahko najdete povezave tudi kot avtorica, ki piše lezbično literaturo?

Sama razumem narečje kot prvi jezik, materni jezik, še posebno pomemben za ljudi, ki so odraščali v okolju nižjih družbenih razredov. Naučiš se ga samoumevno od svojih domačih, še preden se v šoli naučiš knjižnega jezika. Nobenega narečja nikoli ni mogoče v celoti prevesti v visokokulturni, standardni jezik, opredeljen v slovarjih. Dialekt, o katerem govorim, dobesedno “izvira iz srca”, kadar ga govorite, in vam “zleze pod kožo”, kadar ga slišite. – Vesela sem, da imam tudi to jezikovno možnost, ko hočem izraziti močna in globoka čustva, na primer občutje lezbične ljubezni v pesmih.

Suzana Tratnik