Franco Buffoni: Byronov služabnik

Pri založbi ŠKUC je izšla knjiga Franca Buffonija: Byronov služabnik. Najdete jo v vseh bolje založenih knjigarnah, lahko pa jo naročite tudi preko spletne strani www.skuc.org.

Displaying franco buffoni_naslovnica.jpg

Franco Buffoni (1948), rojen v lombardijskem mestecu Gallarate, živi v Rimu; deloval je kot univerzitetni profesor angleške in primerjalne književnosti, veliko se je ukvarjal tudi s prevajanjem in prevodoslovjem. Je avtor številnih nagrajenih pesniških zbirk: najvidnejše so Suora carmelitana (1997), Il Profilo del Rosa (2000), Guerra (2005), Noi e loro (2008), Roma (2009), Jucci (2014), Avrei fatto la fine di Turing (2015), njegov antološki izbor pa je izšel 2012 v elitni zbirki Oscar Mondadori. V slovenščini je bil prvič predstavljen v antologiji gejevske poezije Moral bi spet priti.

Buffoni je v zadnjih letih objavil več odmevnih proznih in esejističnih del, med katerimi je tudi roman Byronov služabnik (2012). V njem z izostrenim pogledom prodira v jedro mitizirane eksistence in literarnega opusa Georgea Gordona Byrona (1788‒1824), in sicer skozi perspektivo in z glasom njegovega pribočnika in ljubimca Fletcherja, ki mu je zvesto služil od šestnajstega leta do smrti. Po Buffoniju je šlo tu dejansko za obliko partnerskega razmerja, ki ‒ poleg romantičnih prijateljstev z mladeniči in številnih strastnih avantur ‒ zanesljivo priča o dolgo zamolčani Byronovi homo- oziroma biseksualnosti (pesnikove biografije nanjo previdno namigujejo šele v drugi polovici 20. stoletja). Romaneskna fikcija ima v Byronovem služabniku tako zlasti funkcijo, da demaskira in demistificira zgodovino; gre za pripoved o uničevalni moči molka in zamolčevanja, o nasilju, s katerim družba še dandanes jemlje glas posameznikom, zaznamovanim z »mutastim grehom«. Poleg tega avtor v prefinjenem slogu razgrajuje mitologijo byronizma, predvsem njene temeljne prvine, kot so donjuanstvo, romantični heroizem in brezmejni individualizem.

Gašper Malej (1975) je eden najbolj uveljavljenih slovenskih literarnih prevajalcev svoje generacije: njegov opus prevodov iz italijanščine (avtorjev, kot so D. Campana, P. P. Pasolini, D. Fo, C. Pavese,  A. Tabucchi, F. T. Marinetti, P. V. Tondelli, C. Goldoni …) trenutno obsega čez trideset knjig, več uprizorjenih gledaliških besedil in preko sto petdeset drugih objav.

/ odlomek /

 

ALI PAŠA

 

Naše prvo potovanje torej ni bilo klasični grand tour mladega angleškega aristokrata. Imelo je en in edini cilj: čimprej prispeti v Grčijo in Albanijo, da bi vzpostavili stik s tamkajšnjimi ljudmi in privzeli njihove „orientalske navade“. Tako imenovani Turkish mood, idealiziran v času Cambridgea, je bil končno na dosegu roke. Res je namreč, da gospodarju, ki je Anglijo zapustil leta 1809, še na misel ni prišlo, da bi obiskal kakšne druge evropske dežele ali glavna mesta: hotel je zgolj prispeti na Balkan in tam uresničiti svoje sanje. Leta 1800 je – v prevodu Johna Hindleyja ter ob zgražanju tradicionalistov – izšla knjiga Persian Lyrics, or Scattered Poems from the Diwan-i-Hafiz, ki je Byron med večeri posvečencev na Trinityju ni in ni mogel prehvaliti: „Hafis, orientalski Anakreon, najbolj priljubljeni perzijski pesnik …“ In želja po „Orientu“ je imela eno samo vsebino: svobodno ljubezen do mladeničev.

Gibraltar nam ni niti malo ugajal: kot je rekel gospodar, se mu je zdelo, da je spet v Brightonu. Tako da smo se brž otresli Rushtona in ga vkrcali na ladjo, ki se je vračala v Anglijo, nato pa takoj, ko je bilo mogoče, nadaljevali pot proti Malti s postanki v Cagliariju (kjer se je v Opernem gledališču my Lord lahko rokoval s sardinskim kraljem) in Marini di Girgenti, kjer smo obiskali čudovita svetišča.

V La Valletti so nas sprejeli z vsemi častmi in nastanili smo se v lepi vili z vrtom, kamor sem gospodarju in Hobhousu (pa tudi sebi) v užitek zlahka zvabil kakšnega mornarja, ki je postopal naokrog. Gospodar pa je s Hobhousom v tistih tednih zahajal tudi v hišo neke angleške plemkinje, lady Constance Spencer Smith. My Lord ni počel ničesar, da bi ostal neopažen. Nasprotno, zelo očitno je dvoril gospodarici (njen mož je plul po morjih). Zagotovo je šel do konca. Navsezadnje s tem ni imel težav, drugače kot Hobhouse in … jaz, čeprav je prav on tudi najbolj hlepel po fantih in v zasebnosti tega ni skrival. Dvorjenje lady Constance pa se je dogajalo v javnosti, v salonu. Byron je v bistvu udejanjal svojo običajno „preusmeritveno taktiko“, kot je to opredelil Hobhouse: „Si zdaj miren? Si stoodstotno prepričan, da bodo v Londonu to izvedeli? Malteška misija je torej uspešno opravljena! V Londonu bodo izvedeli, kaj počne Byron na grand touru!“

Končno smo prispeli do Patrasa, od koder smo nadaljevali pot proti albanskemu mestu Janina, ki je bilo pravi cilj našega potovanja. V Janini se je namreč nahajal dvor Alija Paše, o katerem so med večeri posvečencev na Cambridgeu napletli toliko čudovitih zgodb.

Ali Paša je bil neusmiljen vojščak in preudaren strateg, ki je znal spretno krmariti med sultanom osmanskega cesarstva (kateremu je bil formalno podrejen) ter francosko in angleško diplomacijo, ki sta se sultanu zoperstavljali. Dobil je vzdevek „Napoleon Orienta“ zaradi nepotešljive sle po osvajanju … na vseh ravneh. My Lord se je pred odhodom zelo natančno pozanimal pri Beckfordu in pri nekaj zelo diskretnih prijateljih diplomatih. In prav tja si je, bolj kot kamorkoli drugam, želel oditi …

Sprejeli so nas z vso pozornostjo in my Lord je bil takoj deležen vladarjevega brezsramnega dvorjenja. Kot v sanjah iz Tisoč in ene noči ga je ta ljubkoval in hvalil njegovo svetlo polt, eleganco, majhna ušesa, kodraste lase in negovane roke. Pripeljal ga je do tega, da se mu je predajal kot dar, ki ga ni mogoče odkloniti.

Bil sem brez besed, sprva presenečen, potem pa sem se vse bolj zabaval ob opazovanju gospodarja, ki je bil tako uglajen in zatopljen v vlogo, kakršne pri njem nisem poznal. Drhtel sem, ko sem mu pomagal, medtem pa je on pristajal na vse. Vtis je bil, da je na vsem lepem snel masko; da se je končno počutil svobodnega; bil je obenem lahkoten in zbran. Ni govoril. Morda je bilo tudi zaradi vonjav, dehtenja, pijač, ampak tistih prvih dni, še posebej prve noči, se spominjam, kot bi jih preživeli v nekakšnem transu.

Po neštetih umivanjih in masažah (nekaterih zelo dražljivih), katerim sem se prostovoljno prepustil tudi jaz, je gospodar dočakal, da ga je vladar sprejel v svoj najbolj zasebni prostor. Ko se je končno prikazal, je bil Byron zleknjen, s stalnim nasmeškom, rahlo nagnjen na bok. Gol. Preden je zagrnil zastor, je vladar iz dragocene skrinje vzel dišečo kremo zelene barve …

In jaz? Takoj ko sem se obrnil, me je sprejel poveljnik straže in me podvrgel enakemu ravnanju.

Tiste noči se je v najinih življenjih nekaj spremenilo, in to za vedno. Čeprav nikoli nisva spregovorila o tem. Tiste noči sva zares dopolnila enaindvajset let.

Nato so si mesece in mesece sledili nenehni premiki in vrnitve na dvor z vestnimi obiski v moškem haremu, kjer Ali ni izbiral le svojih ljubimcev, temveč tudi svetovalce in visoke častnike. In nešteto je bilo postankov v turških kopališčih v Efesu in Smirni („te palače marmorja, šerbetov in sodomije“, kot je pisal gospodar svojemu založniku Murrayu) ter zbirališčih, kjer so plesali mladostniki, preoblečeni v dekleta. Na vrsto je prišel tudi obisk na drugem dvoru, pri Alijevem sinu Veliju Paši, ki je vladal na Peloponezu.

Dobro se spomnim, da je my Lord v času, ko je sprejel vabilo Velija Paše, naj ga obišče v Larisi, pisal Maid of Athens, „atensko deklico“, pesem, ki je slepila milijone preprostih duš glede razlogov za njegovo dolgo bivanje v Grčiji.

Veli je imel enak okus kot njegov oče in nas je dostojno sprejel. In ob odhodu je gospodarju podaril sijajnega konja belca. To je bil uvod v dolgo bivanje v Konstantinoplu, ki smo si ga vroče želeli. Tam je gospodar izpeljal enega svojih osupljivih plavalskih podvigov, saj je prečkal Helespont. A tam se je tudi njegovo razpoloženje popolnoma spremenilo.

Po več kot enem letu potepanja in užitkov je iz Anglije prispela strašna novica: Edlestona je med racijo v Hyde Parku zajela policija. Zalotila ga je pri kaznivem dejanju. Misel, da bo Edleston izpostavljen javnemu sramotenju, je bila za Byrona neznosna. Poleg tega londonski gossip ni tajil njegove zveze z gospodarjem. Obstajalo je tudi my Lordovo pismo Admiraliteti. Od tod strašansko tveganje tudi zanj – za nas –, če bi se vrnili v London. To so bili grozni dnevi, polni prepirov in hude jeze, dokler gospodar ni prosil Hobhousa, naj se vrne v domovino in mu takoj začne pošiljati novice iz prve roke v šifriranih sporočilih.

Double Delights: Extra Crunchy

popnation30122016

Dvojni užitki ob koncu tedna.

Začetek v petek 30.12.

Naj dj Papi vzdraži vaše čute s senzualnimi hiti iztekajočega se leta.

Sing it! Dance it! Love it!
Pop Nation – najbolj queer zabava v mestu.

▲ POP NATION ▲ 30.12.2016▲

▲ PAPI ▲

____________________

Vstopnina/entrance:
3 eur < 24h > 5 eur
____________________

Kulturni center Q
Škuc

Diamonds and Champagne New Year’s Party

novoleto2016

  • sobota | 31. decembra 2016 – nedelja | 1. januarja 2017
  • 23:30 – 06:00

Diamonds and Champagne

Super fabulous New Year’s Party!

Klub Tiffany

DJ’s: Duki & Protein

——————————————–

Vstopnina/Entry:
– 7 Eur (v predprodaji v klubu Tiffany in klubu Monokel vsak petek od 23.00 dalje, ter v Info ŠKUC, Stari trg 21, vsak dan od torka, 27. 12., do četrkta, 29. 12., med 12.00 – 18.00)

Z vstopnico kupljeno v predprodaji je možen vstop do 01.00 ure 1.1.2017!

–12 Eur (na vratih na dan dogodka)
__________________________

ŠKUC
Kulturni Center Q – Klub Tiffany
——————————————

ŠKUC obvešča:

Klub Tiffany in Monokel predstavljata varen prostor, ki ga sooblikujemo vsi, namenjen GLBTQ skupnosti, kjer je prepovedano vsakršno verbalno ali fizično nasilje. Prav tako se ne tolerira homofobije, transfobije, seksizma, nacionalizma, rasizma in drugih oblik zatiranj.

Vse obiskovalce/ke prosimo, da to upoštevajo in hkrati opozorijo ekipo na pojav nasilja. To lahko storite osebno ali nam pišete na kulturnicenterq@gmail.com in FB stran kluba Tiffany ali Monokla

Javni poziv 2017

kcq_poziv2017

ŠKUC – Kulturni center Q / klub Tiffany

Vabi LGBT posameznice_ke, ki si želijo pridobiti izkušnje na področju organiziranja in izvedbe kulturnih, mladinskih in klubskih dogodkov, da se pridružijo kolektivu kluba.

Klub izvaja različne dogodke, ki so namenjeni LGBT skupnosti, med njimi pa izstopajo programski sklopi:
literarne prireditve, kavarniški večeri, Lezbično-feministična univerza, Kabaret Tiffany, večerni pogovori, Zlate Tifanije in različna programska sodelovanja z LGBT, mladinskimi in kulturnimi organizacijami.

Programski cilj kluba je ustvariti varen prostor, v katerem se lahko razvija ustvarjalnost LGBT posameznikov_ic.

Področja sodelovanja:

 Klubski in DJ program

a) POP NATION DJ

Klub Tiffany vabi nove sile v svoj petkov POP NATION program. Če želiš sodelovati, nam pošlji kratek mix (30 min) za katerega misliš, da bo primeren publiki petkovih klubskih večerov in naštej svoje izkušnje.

b) Klubski performativni program

Rad_a nastopaš, plešeš v ekstravagantnih oblačilih na klubskih večerih? Se ukvarjaš z dragom, plesom? Pošlji nam svojo sliko v kostumu in kratek opis točke.

c) Programsko zaokroženi klubski večeri

Želiš organizirati klubske večere s posebno tematiko, izbranimi DJi in žanrsko glasbo? Pošlji nam kratek koncept (max 1. stran).

 Kabaret Tiffany in gledališče

a) Kabaret Tiffany vabi na odprte delavnice. Na delavnicah bomo raziskovali naša telesa; gib, glas, performativnost, ustvarjali bomo karakterje, njihove zgodbe, žive slike .. Gibali se bomo na področjih performansa, kabareja, stripteasa, burleske, draga … Na delavnice se lahko prijavijo  tudi fotografi, snemalci, makeup artisti, scenografi in kostumografi, ki bi z različnimi znanji prispevali kabarejskemu timu.
Pošljite nam svojo predstavitev, izkušnje in motivacijo za udeležbo na delavnicah. Rok prijave 18. januar, na kulturnicenterq@gmail.com.

b) Gledališki program je namenjen gledališkim in plesnim ustvarjalcem, ki bi želeli svoje delo predstaviti publiki klub Tiffany. Zaželjeno je, da se uprizoritve dotikajo LGBT in homo tematike.
Pošljite nam kratko predstavitev, opis dela in tehnične okvirje.

 Literarni program

Organizacija literarnih večerov in pogovorov

Imaš rad_a literaturo? Pridruži se Tifanijevem literarnem programu, kot: moderator_ka, bralec_ka, izvajalka_ec bralnega krožka …
Pošlji nam kratek opis svojih literarnih zanimanj in izkušenj.

  Vizualna umetnost

Razstave potekajo med tednom v prostorih kluba Tiffany. Prednost bodo imeli koncepti, ki vsebinsko obravnavajo homo teme. Dobrodošla so tudi dela, ki GLBTQ kulturo in umetnost obravnavajo dokumentarno.
Pošlji nam CV avtorja ali skupine in kratek opis projekta.

 Glasbeni program

Imaš band? Nastopaš solo? Kakorkoli, Tifanijev oder te vabi, da predstaviš svoje delo javnosti. Pošlji nam posnetek in kratko predstavitev.

 Socialni in mladinski program

Socialni in mladinski program je usmerjen v raziskovanje in opolnomočenje LGBT skupnosti. Poteka v obliki pogovorov in delavnic. Tematsko je razdeljen na pogovore o LGBT skupnosti, pogovore o gejevskem seksu in drogah, kavarniške večere, filmsko – pogovorne večere in različne delavnice.
Če želiš pomagati pri organizaciji mladinsko – socialnih programov, nam pošlji kratko predstavitev in svoje želje.

Torej, če želiš soustvarjati program v LGBT skupnosti in imaš podobne cilje kot klub, nam piši na kulturnicenterq@gmail.com, do 15. februarja 2015!

Annemarie Schwarzenbach: Videti žensko

Pri založbi ŠKUC je izšla knjiga Annemarie Scwarzenbach: Videti žensko. Najdete jo v vseh bolje založenih knjigarnah, lahko pa jo naročite tudi preko spletne strani www.skuc.org.

 

Švicarska pisateljica in novinarka Annemarie Schwarzenbach (Zürich, 1908 – Sils/Engadin, 1942) je izhajala iz premožne družine tovarnarjev in odraščala v izobilju, a pod vplivom dominantne matere. Iz primeža družine in meščanske omike se je pogosto zatekala k pisanju in popotovanjem, ki so narekovala njen poznejši literarno-potopisni opus. Zelo zgodaj se je začela oblačiti in vesti kot fant, v začetku 30-tih let se je predala berlinskemu nočnemu življenju, spoznala pisatelja Klausa Manna, s katerim je veliko prepotovala in ob katerem se je srečala z drogami. Njena vihrava potovanja z avtom, v Perzijo, Afganistan, Rusijo, s katerih je pisala potopisna poročila, in nenehno spopadanje z depresijami in odvisnostjo, je prekinil nesrečen padec s kolesom, zaradi posledic katerega je umrla.

V prvi slovenski knjižni izdaji se avtorica predstavlja z dvema novelama. Rokopis, s poznejšim naslovom Videti žensko (1929), spada med zgodnja avtoričina dela, nastala še pred objavo romanesknega prvenca Freunde um Bernhard (Bernhardovi prijatelji, 1931). Besedilo je po odkritju spremenilo recepcijo in interpretacijo njene lezbične literature. Pred objavo teksta je namreč veljalo, da je avtorica v svojih delih homoseksualnost tematizirala le prikrito, v tej noveli pa je že kot enaindvajsetletnica ustvarila premišljen in artikuliran literarni coming out. Lirični noveli, napisani leta 1933 v avtoričinem ‘berlinskem obdobju’, zaradi vzpona nacizma in takrat necenjenega intimizma recepcija in distribucija nista bili naklonjeni. Pisateljica pa je bila prepričana, da »glavna napaka« negativne kritiške obravnave pripovedovalčeve ljubezni do kabaretistke Sibylle tiči v tem, da »dvajsetletni pripovedovalec ni mladenič, temveč dekle«. Obe noveli, napisani v jasnem, minimalističnem slogu s svojevrstno zvočno strukturo, preveva mladostniška sla po ‘nevarnem’ življenju in njegovih posledicah: izčrpanosti, utrujenosti, osamljenosti in odtujenosti. Protagonisti so androgina bitja z ozkimi rameni in boki ter žarečimi očmi, »ki so po pogumu in ponosu podobni dečkom«.

 

Tanja Petrič je prevajalka iz nemščine, literarna kritičarka in urednica. V slovenščini so med drugim izšli njeni knjižni prevodi avtorjev in avtoric, kot so Milena Michiko Flašar, Boris Groys, Felicitas Hoppe, Friederike Mayröcker, Robert Menasse, Bruno Vogel, Richard Wagner in Mario Wirz.

 

 

 

/ odlomek /

 

 

Videti žensko: le za sekundo, le v kotičku očesa, da jo potem spet izgubim, nekje v temini nekega hodnika, za nekimi vrati, ki jih ne smem odpreti –

toda videti žensko in v istem trenutku začutiti, da me je videla tudi ona, da njene oči vprašujoče obvisijo na meni, kot da bi se morali srečati na pragu tujosti, te temne in otožne meje zavesti …

ja, v tej sekundi začutiti, kako tudi ona zastane, skorajda boleče prekinjena v teku misli, kot da bi se njeni živci skrčili ob dotiku z mojimi. In ali nisem bila utrujena, se niso v meni zamešale dnevne podobe, še sem videla snežne poljane, zatem podolgovate sence večera, videla sem gnečo v baru, dekleta, ki so šla mimo in so jih njihovi plesalci nosili kot lutke, lahkomiselno so se smejala nazaj čez svoja ozka ramena, poleg njihovega smeha je zazvenel jazz in pred vsem tem sem se zatekla v ozek kotiček, potem mi je že mahala Li, njen droben obraz je belo trzal pod visokimi, pobritimi obrvmi. Pred mene je porinila svoj kozarec, svojeglavo me je prisilila, da ga izpraznim, ona pa je položila ozke roke okrog zatilja Norvežana in plešoče odlebdela mimo, medtem ko je on z očmi obvisel na njenih ustnicah.

Potem nama je prišla naproti mrzla zimska noč, Lange je hodil ob meni in govoril v trdi nemščini. »Škoda vas je,« je rekel. »Ne veste, kako nevarna so mongolska dekleta,« kar je bila Li, pokimala sem, čeprav Li ni nevarna, trzajoč porcelanast obrazek pod ozko pobritimi obrvmi, bele dlani, tudi te neprestano trzajo na moških ramenih, ki jih nosijo skozi vrvež plešočih teles – Li se vendar smehlja, plašen otroški nasmešek si lahko nariše na usta, in vem, da moški ljubijo njegovo ljubkost, a kaj je že to: poleg nasmeška teh malih, svetlolasih in nedolžnih, ki nimajo smotra, in se z njimi srečuješ zunaj, na soncu, ki te gledajo in jih imaš rad, tudi če si utrujen in ti je postalo slabo od tiho porajajočega se gnusa iz smeha in veselosti, iz presežka dima in hrupa?

Kako blagodejno se svež nočni zrak dotika mojega obraza, sneg se še vedno drži čevljev. Že je tukaj nova luč, nekdo mi odvzame smuči, Langeju, ki naglo stopa po stopnicah navzgor, sežem v roko. Potem zazvonim, liftboy za mano zapre vrata, stojim s sklonjeno glavo, ko se dvigalo ustavi v dvorani. Za trenutek vanj vdreta toplota in hrup, dvignem oči in nasproti mi stoji neka ženska v belem plašču, njen obraz pod temnimi, po moško ostro z obraza počesanimi lasmi, je rjav, osupnem pred lepo in svetlečo močjo njenega pogleda, ki se za sekundo sreča z mojim in nenadoma začutim neustavljivo željo, da bi se ji približala, še bolj trpko, še bolj boleče, da bi silni neznanki sledila, kar se v meni poraja kot hrepenenje in poziv –

Povesim oči in stopim za korak nazaj. Dvigalo se ustavi, boy odpre vrata, s komaj zaznavnim pomigom glave gre tuja ženska mimo mene –

                                                                                                          24. december 1929

 

***

 

Pozno je in utrujena sem. Najprej so bili z mano še drugi, pili smo kavo, šele pozno smo večerjali, večina miz v restavraciji se je že spraznila. Poleg nas je sedel starejši gospod, ki me je včeraj povabil na vožnjo s sanmi in me zvečer popeljal k mizi gospe Bernstein, da bi jo spoznala. Nasmehnil se mi je, dvignil kozarec in se v pozdrav nagnil proti meni. Začutila sem, da ga je le navzočnost drugih odvrnila od tega, da bi rekel »Na zdravje, Ena Bersteinova«, jaz pa sem mu smehljaje se pokimala in v meni se je sprožil silovit val krvi in tesnobno butnil ob srce. Molče sem nadaljevala z obedom in le tu in tam pokukala proti velikim vratom restavracije, čeprav sem vedela, da se ne bo več vrnila, saj mi je sama rekla, da je zvečer po navadi v svoji sobi ali pri prijateljici.

Končno smo vstali, natakar nas je pospremil vse do vrat, ki sta jih oba rjavo oblečena boya hitro in vdano odprla. Razgledala sem se naokrog, s skrivnim nelagodjem sem opazila, da je bila miza direktorja Boheima prazna, končno sem se posvetila starejšemu gospodu, ki mi je mahal s svojega osamljenega mesta in z olajšanjem sprejela njegovo povabilo, da prisedem. Nekajkrat je prišel mimo Lange, vprašal me je, če plešem, in ko sem drugič privolila in odšla z njim v sosednji bar, je izrabil priložnost, da me je roteče prosil, da bi se odpeljala z njim v vas in bi z njegovimi prijatelji nekaj ur plesala v hotelu Palace, a šele po daljšem prepričevanju mi je uspelo, da je načrt opustil. Obljubila sem mu, da bom svoje bratrance – ki sem jim bila zaupana v varstvo in so imeli neko določeno moč nad mano – prepričala v neškodljivost tovrstnega početja in si bom potemtakem zanj rezervirala enega od naslednjih večerov. Sicer pa sem Langeju predlagala, da naj povabi zraven vsaj še mojega mlajšega bratranca Erwina, saj se mi zdi starejši, Wolfgang, za tovrstne podvige manj primeren, ne toliko zaradi lastnega odpora kot zaradi energičnosti svoje žene.

Ko sva se vrnila v dvorano, sva ravno naletela na Wolfganga in Lucy, ki sta čakala na dvigalo. Vprašala sem po Erwinu, obljubila, da ga bom zabavala in jima zaželela lahko noč. Že v dvigalu mi je Lucy zaklicala, da bo jutri ob devetih v dvorano poslala Rudija, če bi ga hotela vzeti na smučanje. Ko mi je uspelo Erwina in Langeja parkirati za kozarec viskija, sem se lahko končno spet vrnila k svojemu starejšemu gospodu, ki se je medtem poglobil v neki angleški tednik. Ponudil mi je stol in naročil še eno kavo, nato je iz torbe potegnil srebrno cigaretnico in mi jo podal. Ob tem mi je v oči padla fotografija, ki je bila potisnjena pod pokrov in na kateri sem takoj prepoznala ozek obraz ter ostre in moško jasne poteze Ene Bernstein. Morda sem se nekoliko zdrznila, vsekakor je fotografijo z rahlim nasmeškom potegnil ven, mi jo položil v dlan in me prosil, naj jo obdržim. Zmedeno sem ga pogledala, negotova, kaj naj si mislim o njegovi ponudbi, on pa je prijazno pokimal. »Fotografijo si bolj zaslužite od mene,« je rekel, »to je pravična kazen za mojo ošabnost (da jo nosim pri sebi), zato jo zdaj prostovoljno polagam v dlan mladega dekleta, katerega težnje se bolj skladajo z željami kot moje.« Zazdelo se mi je, da se je ob teh besedah postaral, njegova drža je za trenutek uplahnila in njegov umirjen in resnično plemenit obraz se je utrujeno sklonil k sklenjenim rokam.

Pozneje mi je vse razložil, kot da bi mi moral ljubeznivo dokazati pravilnost svojih besed in me v mojih težnjah – ki jih nisem izrazila – potrditi in spodbujati.

Prvič sem ime Ene Bernstein slišala s človeško toplino, kot da ga je izgovoril nekdo, ki jo je poznal in njenim potem že leta in leta sledil kot nezahteven in prikrit oboževalec, čigar ljubezen se je nikoli ni dovolj dotaknila, da bi lahko razvozlal skrivnost njenega bitja ali da bi napetost njene močne in lepe navzočnosti ublažil z navado in obrabljenostjo. In če sem se šele včeraj naučila to ime povezovati z žensko, ki je komaj pred nekaj dnevi vstopila v moje življenje, če sem doslej v sramežljivem hrepenenju upala na njeno bližino, ko sem se skorajda preplašeno umaknila zaradi čezmerne privlačnosti, ki se je po prvem srečanju v dvigalu uro za uro ponavljala in v meni pogubno zavzela prostor, če se je na tak način vsa zbrana moč teh srečnih dni usmerila v en sam cilj, v hrepenenje, še nepojasnjeno in nezmožno ubeseditve, toda neizpodbitno skrito v najskrivnejšem kotičku mojih čustev – potem se mi je Ena Bernstein nenadoma zazdela razgaljena, pomaknjena v strašno bližino, kot da bi se lahko pojavila pred nami, se usedla poleg mene, me prisilila, da prenesem njeno navzočnost in bi jaz podoživela vse, kar je ona o sebi razkrila moškemu nasproti. In koliko težje je bilo dojeti resnično, dejansko moč te ženske kot tisto, ki je v obliki hrepenenja zapolnjevala kri, ki si jo lahko še vedno zavrnil, zanikal ali preklel kot upor lastnega bitja –

Kajti, ali lahko uničiš nekaj, kar je nekdo drug, tujec, govoril, in iz česar ne izhaja uporniška moč, ki si se ji predal, ja, se ji predal s skrivno radostjo, kot da bi za to dobil kakšno posebno pravico? Oh, saj sem že poznala te reči, o katerih mi je govoril starejši gospod, in dojela sem, da je iskal besede, s katerimi bi se izrazil, a ko je on vedno bolj tonil v neke vrste osamljeno žalost, sem jaz sedela v vročičnem vzburjenju, počutila sem se tako, kot da bi mi srce zažarelo s silno močjo, svojo mladost sem začutila kot dar in bila presenečena nad tem, kot da bi v tem tičal ključ do blaženosti, ki se nam sicer razodeva le v sanjah –

Stari gospod me je pogledal in na njegov obraz se je vsilil nasmešek. »Ljubi otrok,« je rekel, »nimam ne pravice ne namena, da bi brskal po vas, vendar mi dovolite, naj vam povem, da mi je vaša mlada in ognjevita navzočnost dobro dela – toda v njej tičijo velike nevarnosti, ki jih morda ne slutite, a naj vas ne doletijo brez vnaprejšnjega opozorila, ki vam ne bo škodilo. Koliko ste sploh stari, 18 ali19, ani tako, ta leta ste daleč prerasli, zreli v svoji sodbi, v svojih zahtevah do življenja in v lepi in presenetljivi ostrini svojih misli. Nekaj pa vam manjka: zbrana moč. Verjemite mi, da ste prešibki, vaši organi so vročični pod prevelikimi obremenitvami, ki so vam jih naložili, in nič ni bolj nevarno kot nasprotje med možnostjo in obstoječimi močmi. Ne bo vam težko, da bi se imeli vsaj malo raje, imejte se in bodite popustljivi do sebe, toda tudi v tem ne bodite nekritični, temveč ostanite strogi in disciplinirani: bogati ste, tujci bodo hodili k vam, vam izkazovali ljubezen in nežnost, takrat se ne iztrošite, saj k vašemu bitju spadata omika in meja, kajti v tem tiči vaša lepota, ki je tako mlada, tako deško trpka in katere jakost bi trpela, če bi se iztrošili, kot bister in razkošen tok v povodnji –

Morda se čudite, da vam dozdevno govorim brez vsakršne povezave, a bodite še nekaj minut potrpežljivi: ste tiha in popustljiva poslušalka in želite iz starca izvabiti nekaj njegovih izkušenj: ko sem vas včeraj videl z Eno Bernstein, sem se prvič ponovno spomnil na eno izmed svojih zgodnjih srečanj z njo. Takrat je bila še zelo mlada, a že zasidrana v burnih letih, dvoril sem ji s potrpežljivo ljubeznijo zrelega moškega, ona pa se mi je izmikala domnevno brez razloga in ne da bi me prizadela – razširila se je govorica, da jo ljubi mlada in lepa ženska, in res je obstajala tovrstna zveza. V tistem času se je enkrat z mano pogovarjala z redko in velikodušno odkritostjo, še zdaj se spominjam besed, ki so mi najrazločneje razkrile njena čustva. »Moja ljubezen,« je rekla, »pripada mladim in burnim, tem, ki so po pogumu in ponosu podobni dečkom, a jo vendarle prevzame dekliška nežnost in naklonjenost.« Na te besede sem včeraj pomislil, ko sem vas videl in se spomnil vaše želje, da bi radi spoznali Eno Bernstein, tako da sem si zadal, da vaju predstavim …

 

Stephane Lambert: Moje razgaljeno telo

Pri založbi ŠKUC je izšla knjiga Stephana Lamberta, Moje razgaljeno telo. Najdete jo v vseh bolje založenih knjigarnah, lahko pa jo naročite tudi preko spletne strani www.skuc.org.

 

 

 

Stéphane Lambert, rojen leta 1974 v Bruslju, sodi med odmevnejše nove glasove valonske literature. Doslej je izdal več knjig poezije, romanov in krajše proze. Plodovit je tudi na področju esejistike, še posebno rad piše o slikarstvu: njegovi knjigi o Claudu Monetu in Marku Rothku sta doživeli igralski interpretaciji. V literaturi, pogosto avtobiografski, se posveča želji, telesu, identiteti, družini, smrti in kaosu sodobnega sveta, nenehno pa je prisoten nemir homoseksualnosti. Melanholična pripoved, s pridihom ironije, se odvija v natančnem jeziku, ki s svojo čistostjo in ostrino zadaja trpko bolečino. Pripoved Mojerazgaljeno telo se osredotoča na telo, odkrivanje lastnega telesa, njegovega življenja, ki je hkrati tudi naše. Zgodba o rasti telesa, o prvih odzivih telesa na telo istega spola, o spolni zlorabi, ki je hkrati uvajanje v užitek, o spopadu telesnih vzgibov z zavorami razuma in okolice, ter o težavnosti vse to zapisati v jezik – brez moraliziranja in licemerja.

Brane Mozetič je doslej prevedel številne knjige frankofonskih avtorjev, kot so Rimbaud, Genet, Foucault, Maalouf, Daoust, Cliff, Brossard, Gassel, Guibert, Dustan, Vilrouge, Duvert, Rachid O, Leftah, Ceccatty in Izoard.

/ odlomek /

 

(Gotovo sem bil tedaj še premlad, da bi to poimenoval za svojo prvo meseno izkušnjo, da bi tistega moškega imel za svojega prvega ljubimca. Veliko zaupnih prijateljev me je do zdaj hotelo prepričati: To vendar ni bila ljubezen, to je bilo posilstvo! To zgodbo se seveda lahko bere z več kotov. Glede na moja prezgodnja leta, bi morala stvar zadevati le sodišče. Toda to bi pomenilo pozabiti na mojo neučakanost, ko sem odkril njegovo pomirljivo moško telo, njegov tako poseben vonj, vlažne poljube, pozabiti na mojo neučakanost, da ga spet srečam, in na nekakšno preprosto ugodje, ki sem ga čutil v njegovem objemu. Od tedaj nič več ni bilo tako kot prej. Vse se je spremenilo. Preveč sem navezan na odtenke, da bi lahko jasno popisal tiste trenutke. Bila je ljubezenska zgodba, ki sem jo prvič doživel s svojim telesom, vendar ne morem zanikati izgube glasu, ki me je zgrabila za zaprtimi vrati najinih prepletanj, teže tišine, ki se je zrušila name ter me prisilila v nekakšno pasivnost, dobival sem več kot sem dajal: so mi osnove uvajanja, neizrekljivost občutja ali zgolj strah zavezali jezik? Ja, to je bil moj prvi ljubimec, ne da se reči drugače, čeprav so bila njegova dejanja protizakonita, sem se ob njem obnašal, kot se obnašamo v ljubezni, čakal sem ga, bil občutljiv na njegove zamude, sumničil sem ga laži, bil ljubosumen na druge in blagoslavljal sem njegovo telo, bolj kot je katoliška vera, ki me je učila v šoli, pričakovala, da ljubim telo Rešenika. Kakšna odurnost mora biti v tem mojem priznanju, kakšna sramota, da ne molčim o tem, kot so mi vztrajno prigovarjali psihologi. Tajnost, v kateri je dolga leta ležala ta izkušnja, je ohranila čustva, ki sem jih gojil do tega moškega, v vsej njihovi resničnosti.)

Res pa je tudi: kako je mogoče, da sem bil tedaj na voljo za tako ljubezen, kot da jo je nekaj v meni čakalo, vabilo. Tedaj sicer nisem imel za to nobene razlage, imel sem svoje življenje otroka, skupino prijateljev, s katerimi sem zbijal šale, običajne igre, in niti ne prave prepovedi v zvezi s temi stvarmi, ki naj se me ne bi tikale, ki naj bi jih še ne poznal; in v vsej nedolžnosti, ki so mi jo nudili, s katero so starši šemili otroke in ki sem se je kot ubogljiv učenec bog ve po kakšnem čudežu držal, se je moj ud vseeno povečal ob dotikih njegove roke, da, v tisti pustinji čutov, v kateri so me držali, mi je začenjal vstajati, tistega dne, ko sva bila sama pri njem doma in je strašno nežno potoval po mojem telesu, dokler ni šel tja, kamor še nihče ni vstopil, in mi razkril skrivnostni del, ki sem ga do tega dne v skladu s samoumevnimi pravili in običaji tajil ter to učenost prenašal na leta, ko se ji je dostojno posvetiti. In starost je z roko, ki me ni le ljubkovala, prišla dosti prej, kot sem si lahko predstavljal, v resnici si nisem ničesar predstavljal, saj mi je bila misel na to prepovedana, in tedaj se je v meni nekaj izkrivilo, kajti moje telo je bilo dovzetno za njegovo božanje, plašno ga je sprejemalo, ni ga zavračalo; na mojo veliko zaprepadenost je kri boleče napolnila žile mojega uda (tedaj še nisem vedel, da imam rahlo fimozo), ja, in ko se je telo nagonsko odzivalo z ugodjem na to vsiljeno roko, je bil moj duh čisto izgubljen, ni razumel namere, prijateljev ni bilo zraven, da bi se smejali, te igre nisem poznal, zlasti pa mi je bilo takoj kristalno jasno, da mora ostati prikrita, nisem še vedel, kaj se bo zgodilo, toda vse, kar sem ravno doživljal – po prvem božanju me je slekel in peljal v svojo sobo, iz hlač je izvlekel svoj ud in začel masturbirati, mene pa je spodbujal, naj delam enako, tako da sem si ga tedaj prvič začel drkati – resnično nisem vedel, kaj naj s tem počnem; pred tem dnem, tem popoldnevom, ko se je neka stvar odločila, so bili poleg starši, ki so sodili namesto mene, ki so obvladovali moje življenje, starši, na katere sem se v neki meri lahko zanesel, ni mi bilo treba razmišljati, moja usoda je bila v njihovih rokah, nenadoma pa me je nova situacija, v kateri sem se znašel, iztrgala iz te varovalne sheme in me povlekla v povsem neznano območje, kjer sem se znašel sam na pragu želje in z nejasnim občutkom krivde (z odmevom maminih besed iz pustinje). Prav v tem trenutku se je moje življenje, brez različnih stopenj, preobrnilo, postal sem nekdo drug. Ravno ko sem stopal iz otroštva, o tem nisem smel govoriti. To tako udobno zavetje je izginilo. Izgubilo je rešilno moč.

 

Bunkica party

popnation23122016

Naj praznična bunkica obsije nebo vašega življenja.

Naj se njena vznemirljiva svetloba dotakne vaših src.

Obiščite nas v petek, 23.12., v čarobnem klubu Tiffany, kjer vam bomo ponudili prav posebno presenečenje, dih jemajočo stvaritev narave:

Žive jaslice

Pobožajte nagajive ovčke in se zazrite v oči spogledljive Marije….

Dovolite, da vas čarovnija posrka vase, in spoznajte magičnost podzemlja kluba Tiffany.

POP NATION je sproščena in priljubljena petkova zabava, kjer smo LGBT osebe lahko to kar smo. Svobodni in sproščeni ljudje, ki se zabavajo pod ponosno mavrično zastavo!

Zato se nam pridruži v petek tudi ti!

Glasbo bo vrtel DJ PAPI!!!

Sing it! Dance it! Love it!
Pop Nation – najbolj queer zabava v mestu.

▲ POP NATION ▲ 23.12.2016▲

▲ PAPI ▲

____________________

Vstopnina/entrance:
3 eur < 24h > 5 eur
____________________

Na petkovi zabavi vam ponujamo možnost anonimnega in brezplačnega testiranja na HIV, sifilis, hepatitis B in oralno gonorejo. Testiranje je namenjeno MSM populaciji.

Brezplačno testiranje vam omogočajo Društvo Legebitra , ŠKUC – Magnus in Klub Tiffany.
____________________

Kulturni center Q
Škuc

Jedrt Lapuh Maležič: Bojne Barve

Pri založbi ŠKUC je izšla knjiga Jedrt Lapuh Maležič, Bojne barve. Najdete jo v vseh bolje založenih knjigarnah, lahko pa jo naročite tudi preko spletne strani www.skuc.org.

Displaying Jedrt Bojne barve_naslovnica.jpg

Iskanje telesne bližine je že tako povezano z zagatami in majavimi mostovi preko vrzeli.  Še toliko manj je uhojena pot do bližine med dvema ženskama, v katero je vedno vtkana neka nuja po razkritju identitete. Tako v začetnih zgodbah junakinjino približevanje izbranki zahteva hkratno oddaljevanje po ovinkih, najpogosteje preko moških. Ti so večkrat  v vlogi nujnih, čeprav odvečnih ljubezenskih posrednikov in nadomestkov, s katerimi se lezbično željo ohranja v varnem območju. Velikokrat pa »osumljeni«, ki jih zanima isti spol, ta interes še raje obesijo komu drugemu ali drugi.

Junakinja se pogosto znajde v vmesnem prostoru, med strejtovskim in homosvetom, med muko prikrivanja in bližajočo se apokalipso razgaljanja, tako rekoč v sladkih vicah predrazkritja, ki jih primerja s sprehajanjem po rezilu. Zato si pred odhodom med ljudi, kjer jo najbolj zanima določena ženska, nadene šminko, bojne barve, čeprav se še bolj kot z okoljem bojuje sama s sabo.

Tudi za pripovedi z že deklariranimi lezbičnimi pari, ki si ustvarijo družino ali pa se razhajajo in preigravajo že preverjene scenarije partnerske drame, je značilno neko prečenje, ki kaže na globalno nemoč približevanja drugemu, pravzaprav drugi.

Ravno tako pa so kratke zgodbe prodorne avtorice Jedrt Lapuh Maležič prežete z neposrednim jezikom in s humorjem, ki nam glavne like približata kot povsem vsakdanje in prepričljive modele, ki dihajo, nakladajo, se izmikajo, kolnejo, tenko piskajo, se napihujejo in tako ali drugače razkrivajo in krvavijo čisto blizu nas. Najdemo jih v Savcu, v ljubljanskih klubih ali pa v domovih za ostarele, kjer se nastavlja mlad gej ali pa skin podnevi neguje starko, ponoči pa nerodno prakticira dežurno sovraštvo. Vsi pa nam vzbudijo občutek, da smo jih že nekje srečali in slišali, vendar še nikoli tako zbrane, strnjene in ujete v eni sami knjigi.

Suzana Tratnik

ODLOMEK

Kavarniški večer: Viktorija

kavarniski15122016

  • četrtek | 15. decembra 2016
  • 20:00

19-letna Viktorija iz Rusije se je z glasbo začela ukvarjati pri 14 letih. Petja in igranja kitare se je naučila sama, bila pa je tudi članica glasbenih skupin v Rusiji in Črni Gori. Piše pesmi in kratke zgodbe, pred kratkim pa se je Sloveniji s svojim izrazitim glasom predstavila v šovu Slovenija ima talent. Glasba jo navdušuje, vendar zaradi postopka pridobitve azila v Sloveniji ni imela priložnosti peti in igrati, kolikor bi si želela.

Za nas je pripravila kratek program, vas pa vabimo, da jo skupaj z nami s prostovoljnimi prispevki podprete in ji po svojih močeh pomagate.

Vabljene_i!

” 19-year-old Viktorija from Russia started with music when she was 14. She learned to sing and play the guitar by herself and was also a member of different music groups in Russia and Montenegro. She writes songs and short stories and she recently presented her prominent voice in the show Slovenija ima talent (Slovenia’s got talent). Music is her big passion, but she is currently undergoing a process of obtaining an asylum here in Slovenia that is preventing her from performing it as much as she would like to.

She prepared a short programe for us and we would like to invite you to support her with donations and help her by your abilities.

Welcome!”

________________________________

Projekt Kavarniški večeri je nastal s ciljem odpiranja javnega prostora ustvarjalkam_cem LGBTQ na vseh področjih umetnosti in želje po ustvarjanju novega prostora za druženje, uživanje ob glasbi, skodelici čaja ali kave, smehu in dobri družbi. Namen projekta je ponuditi mladim ustvarjalkam_cem prostor, v katerem bodo lahko zablestele_i s svojim talentom in hkrati gledalkam_cem ponuditi vsebine, ki so sproščene, kvalitetne, spontane, naše. Vsak drugi četrtek se klub Tiffany prelevi v elegantno kavarno, ki vabi k posedanju, uživanju ob najljubši pijači in predajanju umetniškemu programu, ki ga za obiskovalke_ce pripravljajo mladi. Vabimo vse LGBTQ-ustvarjalce_ke, glasbenike_ce, gledališčnike_ce, plesalce_ke, slikarje_ke in preostale, da predstavijo svoja dela publiki in se z nami podružijo.Če želite predstaviti svoje delo na Kavarniškem večeru, nam pišite na drustvo.appareo@gmail.com ali kulturnicenterq@gmail.com.

Kavarniške večer organizirajo Društvo informacijski center Legebitra, Klub Tiffany (ŠKUC – Kulturni center Q) in Društvo Appareo. Projekt sofinancira Urad za mladino pri Mestni občini Ljubljana.

Pop Nation – The Nutcracker

popnation16122016

“Busting nuts since 1993!”

POP NATION je sproščena in priljubljena petkova zabava, kjer smo LGBT osebe lahko to kar smo. Svobodni in sproščeni ljudje, ki se zabavajo pod ponosno mavrično zastavo!

Zato se nam pridruži v petek tudi ti!

Glasbo bo vrtel DJ Papi.

Sing it! Dance it! Love it!
Pop Nation – najbolj queer zabava v mestu.

▲ POP NATION ▲ 16.12.2016▲

▲ Papi ▲

____________________

Vstopnina/entrance:
3 eur < 24h > 5 eur
____________________

Kulturni center Q
Škuc